VDSS Sodba Psp 323/2017

Jedro

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo OZ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost toženca bi moralo biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 100.417,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila. Sklenilo je, da tožnik stroške postopka krije sam.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev oziroma spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in povračilo stroškov.

Odškodnino iz naslova materialne in nematerialne škode vtožuje zaradi malomarnega in nestrokovnega dela toženca, posledica katerega so bile nezakonite odločbe, ki jih je sodišče odpravilo. Toženec je nezakonito odločil, da ima lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti od 1. 10. 2005 dalje.

Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, niti ga ni zaslišalo, mu je kršilo pravico do izjavljanja. Podana je kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Država, torej tudi toženec odškodninsko odgovarja za protipravno izvajanje oblasti po splošnih pravilih obligacijskega prava. Podane so vse štiri splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, vključno s protipravnostjo in vzročno zvezo. Povzročitelj škode ravna protipravno, če na nedovoljen način prekrši pravo, ki varuje zavarovan interes tretjega. Pozna in sprejema sodno prakso v zvezi s protipravnostjo ravnanja državnih organov. Vendar gre v obravnavani zadevi za hujšo obliko malomarnosti. Potrebno je upoštevati profesionalno skrbnost organa (II Ips 665/2008). Odstop od takšne skrbnosti pomeni primer, ko državni organ ne uporabi povsem jasnega predpisa, kar se je zgodilo v tem primeru. V sodbi, s katero sta bili odpravljeni izpodbijani odločbi, je obrazloženo, da iz sodne prakse revizijskega sodišča jasno izhaja, da je treba določbe ZPIZ-1 razlagati tako, da samozaposlena oseba, ki z dejavnostjo ni dosegla minimalnega dohodka, ni vključena v obvezno zavarovanje. Toženec bi moral poznati predpise in uveljavljeno sodno prakso. Revizijsko sodišče je v več zadevah (VIII Ips 317/2010, VIII Ips 197/2012 in VIII Ips 246/2013) odločilo enako. Ker povsem jasne sodne prakse toženec ni upošteval, ni ravnal s pričakovano profesionalno skrbnostjo in je ravnal najmanj hudo malomarno. Čeprav sta bili nezakoniti odločbi izdani pred odločitvijo revizijskega sodišča v zadevi VIII Ips 317/2010, je toženec odločal v nasprotju s sodno prakso. Stališče je bilo predhodno že zavzeto v sodbi pritožbenega sodišča. Od toženca se zahteva profesionalna skrbnost. Toženec bi s profesionalno skrbnostjo ravnal, če bi uporabil veljavne predpise in sodno prakso, ki jo oblikujejo tudi višja sodišča. Z ugotovitvijo, da je bila sodna praksa ustaljena šele po izdaji revizijske sodbe, je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank. Gre za novoto, do katere se ni mogel opredeliti, zato mu je bilo onemogočeno učinkovito sodelovanje v postopku.

Odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da se mu do plačila prispevkov začasno zadrži pravica do nadomestila plače, ni bila samovoljna, temveč ima podlago v nezakonitih odločbah toženca. Zaradi teh nezakonitih odločb se je poškodoval, nato pa se zaradi neurejenega zdravstvenega zavarovanja ni mogel niti primerno in učinkovito zdraviti. Iz navedenih razlogov je podana vzročna zveza.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

Izpodbijana sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe je potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. Zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člen ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge. S sklicevanjem na sodno prakso ni prekoračilo trditev strank.

6. Dokazni predlogi z zaslišanjem tožnika in prič ter pridobitvijo sodno izvedenskega mnenja so utemeljeno zavrnjeni. Sodišče je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlaganih dokazov utemeljilo v izpodbijani sodbi.² Ker v obravnavanem primeru ni podanega protipravnega ravnanja toženca kot enega izmed kumulativnih elementov odškodninske odgovornosti in je bilo posledično potrebno tožbeni zahtevek že po temelju zavrniti, ostalih predpostavk, še manj višine škode sploh ni bilo potrebno ugotavljati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje popolno in pravilno razčiščeno, zato so dokazni predlogi utemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni.

7. Z ugotovitvijo, da je bila sodna praksa ustaljena šele po izdaji revizijske sodbe, sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage strank. Po načelu iura novit curia sodišče pravo, torej tudi njegovo razlago in uporabo v sodni praksi pozna po uradni dolžnosti. Tožniku torej, ker naj bi šlo za novoto, do katere naj se ne bi mogel opredeliti, ni bilo onemogočeno učinkovito sodelovanje v postopku.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)³, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo Obligacijskega zakonika (OZ)⁴ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, morajo biti izpolnjene kumulativno predpisane štiri predpisane predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri niso izpolnjene sočasno, odškodninska odgovornost ni podana.

Tudi glede elementa protipravnosti je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi moralo biti po ustaljeni sodni praksi⁵ za odškodninsko odgovornost toženca ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

9. Takšno dejansko stanje pa zgolj zato, ker sta bili v sodnem postopku odpravljeni odločbi toženca⁶ o lastnosti zavarovanca na temelju opravljanja samostojne dejavnosti, ni niti ne more biti dokazano. Ker je bilo stališče revizijskega sodišča,⁷ da zavarovanje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti v primeru nedoseganja predpisanega minimalnega dohodka, ker ni mogoče šteti, da gre za opravljanje samostojne dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica, ni obvezno, (jasno) zavzeto šele po izdaji obravnavanih odločb o vključitvi v zavarovanje, vendar pred sodbo,⁸ s katero sta bili odločbi odpravljeni, pritožnikovo vztrajanje, da toženec zaradi neupoštevanja jasne pozitivne zakonodaje in sodne prakse ni ravnal s pričakovano profesionalno skrbnostjo ter je ravnal najmanj hudo malomarno, ne more biti uspešno. Revizijsko sodišče je takšno stališče sprejelo ob uporabi in razlagi 8., 15. in 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)⁹, ko je spremenilo odločitev pritožbenega sodišča.¹⁰ Zatrjevanju pritožnika, da so bile citirane določbe ZPIZ-1 povsem jasne, torej ni mogoče slediti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pred revizijsko odločitvijo sodna praksa ni bila ustaljena. Po 109. členu Zakona o sodiščih (ZS)¹¹ za enotno sodno prakso skrbi predvsem Vrhovno sodišče RS. Ob takšnih okoliščinah pa tožencu, ki o pravicah do in iz obveznega pokojninskega zavarovanja odloča v predsodnem upravnem postopku, protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti seveda ni mogoče očitati.

10. Ker torej ni podanega protipravnega ravnanja toženca, je vtoževana odškodninska terjatev iz naslova gmotne in negmotne škode v višini 100.417,00 EUR že po temelju utemeljeno zavrnjena. Pomeni, da sploh ni bilo potrebno ugotavljati drugih elementov pravnega temelja vtoževane terjatve, niti vzročne zveze. Ta bi bila sicer po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pretrgana.

11. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnik, dodeljen z odločbo o brezplačni pravni pomoči,¹² s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² 4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁵ VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, itd.
⁶ Odločba z dne 10. 6. 2011, potrjena z odločbo z dne 21. 7. 2011.
⁷ VII Ips 317/2010 z dne 3. 4. 2012.
⁸ V Ps 2126/2011 z dne 15. 3. 2013.
⁹ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
¹⁰ Psp 215/2010.
¹¹ Ur. l. RS, št.94/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
¹² Odločba BPP 318/2017.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 431/2017
• VDSS Sodba Psp 235/2021
• VDSS Sodba Psp 174/2021