VSRS Sodba VIII Ips 72/2017

Jedro

Lečeči psihiater je bil v vlogi t.i. izvedene priče, ki ima strokovno znanje s psihiatričnega področja in je z lastnim zaznavanjem opazil dejstva, vezana na njene psihične sposobnosti v času odsotnosti z dela. Na podlagi svojega strokovnega znanja in neposrednega zaznavanja tožničinega psihičnega stanja je izpovedal, da tožnica ni bila sposobna obvestiti tožene stranke o razlogu svoje odsotnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2015. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter toženi stranki naložilo v plačilo tožničine stroške postopka. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) nezakonita, saj tožnica toženi stranki ni bila zmožna sporočiti razloga svoje odsotnosti z dela. Nezmožnost obveščanja delodajalca o odsotnosti z dela od 2. 3. 2015 dalje (več kot pet dni zaporedoma) je bila ugotovljena na podlagi zaslišanja tožničinega lečečega psihiatra.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se je tožnica v obdobju, ko je ni obvestila o razlogu svoje odsotnosti z dela, vozila na preglede in prevzemala pošto. Tožničine psihične težave niso bile tako hude, da bi zahtevale hospitalizacijo. Na tožeči stranki pa je dokazno breme, da dokaže opravičljivost neobveščanja odsotnosti z dela. Izvedena priča dr. A. A., tožničin lečeči psihiater, je zaradi svoje vloge v konfliktu interesov, zato je njegovo mnenje v korist bolnice. Postavljen bi moral biti izvedenec, ki bi preveril tožničino zmožnost sporočiti odsotnost z dela. Priča ni seznanjena s celotnim spisom, zato ne more poznati vseh relevantnih okoliščin in ne more podati zanesljivega mnenja.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. S tem je vzpostavljena pravna sankcija za delavčevo neobveščanje delodajalca o razlogu odsotnosti z dela, kar delodajalcu otežuje normalno organizacijo delovnega procesa. Dokazno breme je pri navedeni zakonski določbi porazdeljeno tako, da mora delodajalec dokazati dejstvo odsotnosti delavčevega sporočanja o razlogu odsotnosti. Če pa je to dejstvo dokazano, je delavčevo dokazno breme, da se razbremeni siceršnje dolžnosti sporočanja z dokazovanjem določenih okoliščin, ki so mu preprečevale poročanje delodajalcu o razlogu odsotnosti.

8. Tožena stranka je tožnici 31. 3. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je ni obvestila o razlogu svoje odsotnosti od 2. 3. 2015 dalje. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica od 2. 3. 2015 in vsaj do 27. 3. 2015 ni obvestila tožene stranke o razlogu svoje odsotnosti. Na ta dan je tožnica toženi stranki poslala sms, da je v bolnici (dejansko je bila na kontrolnem pregledu), pred tem pa ji je bilo 23. 3. 2015 vročeno vabilo na zagovor, ker v obdobju od 2. 3. 2015 do 20. 3. 2015 ni prišla na delo in o razlogu odsotnosti ni obvestila tožene stranke. Nadrejeni ji je 6. 3. 2015 poslal sms, da naj pojasni odsotnost, vendar se nanj ni odzvala. Prav tako se ni odzvala na njegove telefonske klice. Tožnica je bila 3. 3. 2015 na pregledu pri psihiatru dr. A. A., ki ji je predlagal krajši bolniški stalež do 14 dni in kontrolo 27. 3. 2015. Bolniški stalež tedaj ni bil odprt, temveč je bil priznan šele za nazaj z odločbo ZZZS. Sodišče je na podlagi zaslišanja lečečega psihiatra ugotovilo, da tožnica zaradi psihičnih težav ni bila zmožna obvestiti tožene stranke o razlogu svoje odsotnosti.

9. Ker tožnica zaradi psihičnih težav ni bila zmožna obvestiti svojega delodajalca o razlogu odsotnosti, to izključuje njeno odgovornost za očitano kršitev delovne obveznosti, zato je razlog za izredno odpoved neutemeljen.

10. Tožena stranka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker se je pri ugotovitvi o tožničini (ne)zmožnosti sporočanja sodišče oprlo na izvedeno pričo lečečega psihiatra in ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Tožnica je dokazovala svojo psihično nesposobnost obveščanja delodajalca s predlogom za zaslišanje svojega lečečega psihiatra, ki jo je zdravil v kritičnem obdobju, in s predlogom za postavitev izvedenca. Lečeči psihiater je bil v vlogi t.i. izvedene priče, ki ima strokovno znanje s psihiatričnega področja in je z lastnim zaznavanjem opazil dejstva, vezana na njene psihične sposobnosti v času odsotnosti z dela. Na podlagi svojega strokovnega znanja in neposrednega zaznavanja tožničinega psihičnega stanja je izpovedal, da tožnica ni bila sposobna obvestiti tožene stranke o razlogu svoje odsotnosti. V tem pravdnem trenutku se je procesno dokazno breme, ker je izvedeni dokaz kazal na ugotovitev v prid tožnici, prevalilo na toženo stranko, ki bi morala dokazovati nasprotno (212. člen ZPP). Vendar tožena stranka ni dokazovala tožničine sposobnosti za obveščanje z nasprotnim dokaznim predlogom, saj iz listin v spisu ne izhaja, da bi predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.

11. Glede na taka procesna dejanja je pravno neupošteven revizijski ugovor o obvezni postavitvi izvedenca ter o konfliktu interesov pri izvedeni priči. Ker je bilo breme dokazovanja na strani tožene stranke, je njena procesna neaktivnost (izostanek predloga drugega nasprotnega dokaza) sodišču dovoljevala sprejem dokaznega zaključka na podlagi že izvedenih dokazov (8. člen ZPP).

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 323/2016
• VDSS Sodba Pdp 335/2017
• VDS Sodba Pdp 1087/98