VDSS Sodba Pdp 302/2017

Jedro

Glede kršitve, ki se nanaša na telefoniranje v prostorih tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je utemeljena, in da je tožnik v tem primeru kršil določbi 31. in 32. člena ZDR, po katerih mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, upoštevati pa mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo je, da je tožnik v času, ko je obratovala vsaj ena linija, za katero je bil zadolžen, telefoniral. S tem je kršil tudi hišni red, ki prepoveduje uporabo mobilnih telefonov v prostorih proizvodnje na proizvodnih linijah. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2011, s katero je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 5. 2002, se kot nezakonita razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto preddelavec operater, jo z 8. 11. 2011 prijaviti v vsa socialna zavarovanja in ji od 8. 11. 2008 priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna za čas od 8. 11. 2011 do vrnitve na delo obračunati tožeči stranki nadomestilo plače, in sicer tako da od bruto nadomestila plače, ki od 8. 11. 2011 do 30. 11. 2011 znaša 982,43 EUR, od 1. 12. 2011 do vrnitve na delo pa 1.213,57 EUR mesečno, obračuna in plača prispevke za socialno varnost, ki bremenijo delodajalca in delavca, ter dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezna neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsakega zneska mesečnega nadomestila plače tečejo od 10. dne v naslednjem mesecu do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za 2012, tako da od bruto 810,00 EUR obračuna in plača dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2012 do plačila.

5. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za 2013, tako da od bruto zneska 865,00 EUR obračuna in plača dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2013 do plačila.

6. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za 2014, tako da od bruto zneska 865,00 EUR obračuna in plača dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2014 do plačila.

7. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za 2015, tako da ob bruto zneska 885,00 EUR obračuna in plača dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 1. 7. 2015 do plačila.

8. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki regres za letni dopust za 2016, tako da od bruto zneska 900,00 EUR obračuna in plača dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2016 do plačila.

9. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati božičnico za 2011, tako da od bruto zenska 200,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 12. 2011 do plačila.

10. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati božičnico za 2012, tako da od bruto zneska 460,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do 1. 1. 2013 do plačila.

11. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati božičnico za 2013, tako da od bruto zneska 460,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2014 do plačila.

12. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati božičnico za 2014, tako da od bruto zneska 475,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2015 do plačila.

13. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati božičnico za 2015, tako da od bruto zneska 460,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2016 do plačila.

14. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati božičnico za 2016, tako da od bruto zneska 600,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2017 do plačila.

15. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nagrado na osnovi ustvarjenega dobička v letu 2012, tako da od bruto 550,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2013 do plačila.

16. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nagrado na osnovi ustvarjenega dobička v letu 2013, tako da od bruto 570,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2014 do plačila.

17. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nagrado na osnovi ustvarjenega dobička v letu 2014, tako da od bruto 570,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2015 do plačila.

18. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nagrado na osnovi ustvarjenega dobička v letu 2015, tako da od bruto 590,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2016 do plačila.

19. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nagrado na osnovi ustvarjenega dobička v letu 2016, tako da od bruto 500,00 EUR obračuna in plača prispevke in dohodnino, tožeči stranki pa izplača ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dni po plačilu nagrade delavcem tožene stranke do plačila.

20. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino 20.465,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga,

- da razpiše obravnavo in pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ter toženki naloži, da v 8 dneh povrne tožniku stroške postopka z dne 16. 2. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka do plačila;

- da v primeru, če ugotovi, da je tožnik storil kršitev z dne 19. 9. 2011 razpiše obravnavo ter ugodi pritožbi ter sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ter toženki naloži, da v roku 8 dneh povrne tožniku stroške po stroškovniku z dne 16. 2. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila,

- oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Navaja, da je po ustaljeni sodni praksi izhodišče in okvir sodne materialnopravne presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zgolj preizkus zakonitosti redne odpovedi in to izključno v mejah odpovednega razloga kot je opredeljen in obrazložen v odpovedi. Sodišče je vezano na dejanski opis kršitve iz odpovedi, zato ne more upoštevati delodajalčevih trditev o delavčevih kršitvenih ravnanjih, ki v odpovedi niso izrecno navedena. Prepoved navajanja dejanskih novot v sodnem postopku se nanaša tudi na priče. Enako velja tudi za presojo utemeljenosti pisnega opozorila. Tožnik prvenstveno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je storil kršitev delovnih obveznosti z dne 19. 9. 2011. Ta odločitev namreč temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi česar je zmotna tudi presoja sodišča prve stopnje o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku se v šesti alineji izreka odpovedi očita, da je kljub navedenim večkratnim pismenim opozorilom nadaljeval s kršitvami delovnih obveznosti, saj je dne 19. 9. 2011 ob 16.10 uri zapustil svoje delovno mesto in se v delovnem času zasebno pogovarjal po mobilnem telefonu ter prenehal s telefoniranjem šele, ko je opazil, da je v proizvodne prostore stopil generalni direktor, s tem pa je kršil določbe 31. in 32. člena Zakona o delovnih razmerjih ter točko H hišnega reda. Določba te točke se glasi: "Prepovedana je uporaba mobilnih telefonov v prostorih proizvodnje na proizvodnih linijah." Kršitev te norme pa pomeni hkrati tudi kršitev določb 31. in 32. člena ZDR. Po jezikovni razlagi tako ne gre za absolutno prepoved uporabe mobilnih telefonov v vseh toženkinih proizvodnih prostorih, ampak le na proizvodnih linijah, ki obratujejo. Namen te norme je preprečiti uporabo mobilnih telefonov le na linijah, ki obratujejo, ker je le v tem primeru možno motiti zbranost delavcev med delom. Zaradi tega prepoved velja le med časom, ko delavec dela na proizvodni liniji, ne pa tudi v primeru, ko telefonira med pavzo in stran od proizvodne linije, na kateri poteka delo. Tožnik se je po telefonu pogovarjal stran od svojega delovnega mesta na liniji V1, kar je sprejela tudi tožena stranka kot dejstvo, ni pa sprejela tega, da se je pogovarjal med pavzo. Tožena stranka ni niti trdila niti dokazala, da v času, ko je tožnik telefoniral ob liniji V1, ta linija ni obratovala, ko pa je prišel do svoje linije K3, ki je obratovala, pa ni več govoril po telefonu. Za pritožbo namreč ni sporno, da sta liniji K3 in K5 v trenutku tožnikove vrnitve po opravljenem telefonskem pogovoru, že obratovali, vendar pa sodišče na podlagi tega ni moglo sklepati, da na tej liniji takrat ni bilo pavze. Pritožba se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so imeli delavci na linijah K3 in K5 v popoldanski izmeni 10 minutno pavzo, vendar pa ne striktno ob 16.00 uri, kot to navaja sodišče, ampak kakšno minuto prej ali pozneje. Po pritožbenem stališču uporaba telefona v zasebne namene v času pavze in izven proizvodne linije ne more predstavljati kršitve pravne norme iz 1. odstavka točke H hišnega reda in tudi ne 31. in 32. člena ZDR. Prav tako pa tudi dejstvo, da je vsaj ena linija, za katero je bil tožnik zadolžen, v času njegovega telefoniranja obratovala, ne pomeni kršitve teh norm, saj obstoja kršitve ne pogojujejo s telefoniranjem na proizvodni liniji, ki obratuje.

Neutemeljeno pa je tudi opozorilo z dne 27. 5. 2011. Sodišče prve stopnje je sicer utemeljeno ugotovilo, da tožniku ni moč očitati, da ni nosil zaščitnih čevljev, saj jih dejansko v soglasju s pristojnimi osebami toženke ni imel. V zvezi z delovno haljo, pa je tožnikov neposredno predpostavljeni A.A., zaslišan kot priča, izpovedal, da se ne spomni, da bi tožnika kdaj opozoril na nošenje halje. Tako ni moč z gotovostjo sklepati, da bi priča tožnika večkrat opozarjala na nošenje delovne halje. Ob tem pa pritožba še poudarja, da četudi bi bil tožnik dne 24. 5. 2011 dejansko ustno opozorjen na nošenje halje, to še ne pomeni, da bi bilo to opozorilo utemeljeno, saj je imel na razpolago le eno delovno haljo. Tožnik je namreč izpovedal, da na torek, ko pride varnostni inženir, da haljo v pranje, zato je možno, da ga je videl brez nje. Tako je bil 25. in 26. 5. 2011 brez halje, 27. 5. 2011 jo je dobil nazaj in istega dne dobil tudi opomin, ker je bil brez halje. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je mimo trditvene podlage iz opozorila, upoštevalo tudi izpovedi prič B.B. in C.C.. Pri tem pritožba poudarja, da neuporaba delovne halje, ki ne varuje delavca pred nevarnostmi za nastanek poškodb ali zdravstvenih okvar pri delu, ampak le ščiti njegova oblačila pred umazanijo ali morebitnim poškodovanjem, nima objektivno takšne teže in pomena, da bi jo bilo moč šteti za hujšo kršitev. Nadalje se tožnik ne strinja s skopo oceno sodišča, da sta kršitvi z dne 27. 5. 2011 in 19. 9. 2011 takšni, da onemogočata nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V tožnikovem primeru so podane številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki so olajševalne in kažejo, da je podana povsem realna možnost nadaljevanja njegove zaposlitve pri toženi stranki. Eno teh okoliščin je ugotovilo tudi sodišče samo in sicer na podlagi izpovedi prič A.A., D.D. in E.E., da ne obstaja kakšna povečana nevarnost v času, ko delavke zaradi odhoda operaterja ostanejo na liniji same, saj se stroj takoj ustavi, če pride do napake. A.A. je izpovedal, da so vsi, tudi tožnik, telefonirali v proizvodnji. Nepomembna tudi ni okoliščina, da je tožnik opravljal telefonski razgovor z več let nepokretno sestro v Srbiji v zvezi z zdravili, ki jih je zanjo nabavljal v Avstriji in da je tožnik sedaj star 61 let in se ne more upokojiti, žena pa je brezposelna in sta brez dohodkov, pa tudi iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da bi s tožnikom lahko delale še naprej.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da se ta kot neutemeljena zvrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 1692/2011 z dne 29. 10. 2013 odločilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonita razveljavi. Pritožbeno sodišče je o pritožbah obeh strank zoper sodbo s sklepom opr. št. Pdp 428/2014 z dne 13. 11. 2014 sodbo in sklep razveljavilo v točkah I/1 in I/2, v 1. odstavkih točk I/3 - I/8, v točki II ter v točki IV izreka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim je v sklepu pojasnilo, da panožna Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.) v 28. členu določa, da pisno opozorilo velja dve leti od dneva vročitve delavcu. Zato je štelo, da mora biti predmet vsebinske presoje tudi pisno opozorilo z dne 29. 10. 2009. Zaradi navedenega ni moglo dokončno presoditi o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je glede reintegracije ugotovilo, da so razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi, skopi in nepopolni ter tudi v tem delu ne dajejo podlage za zaključek o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa višjega sodišča in prav tako odločilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavi, ker je nezakonita, zato tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 8. 11. 2011, zaradi porušenih odnosov in izgube nezaupanja med strankama je razsodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati, zato je pogodbo o zaposlitvi razvezalo s 3. 3. 2015, tožniku pa do tega datuma priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in mu dosodilo nadomestilo namesto reintegracije v znesku 11.369,50 EUR. Višje sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 609/2015 z dne 21. 10. 2015 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1350/2014 z dne 10. 4. 2015 delno razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in zavrnitev reintegracijskega zahtevka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo tožnika je v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po 3. 3. 2015 do vrnitve na delo in prijavo v zavarovanje, štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, v preostalem pa je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je vložila revizijo in Vrhovno sodišče RS je sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo s sklepom opr. št. VIII Ips 54/2016 z dne 6. 12. 2016 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarilo je, da je že večkrat zavzelo stališče, da četudi kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je potrebno upoštevati, da prejšnje opozorilo (ali celo več opozoril) ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. Sodišče je sicer ugotovilo obstoj kršitev, vendar revizijsko sodišče v revizijskem postopku ne more spremeniti pravnomočne odločitve, ker bi s tem poseglo v tožnikovo pravico do pritožbe. Tožnik je ves čas postopka trdil, da do očitanih kršitev, zaradi katerih je bil pisno opozorjen ni prišlo in predložil tudi dokaze zanje. Sodišče teh dejstev in trditev, ki bi lahko odločilno vplivala na odločitev, ni ugotavljalo oziroma se do njih ni opredelilo. Zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki se bo moralo ob navedenih materialnopravnih izhodiščih, po tem ko bo ugotovilo, ali so očitane kršitve podane, ponovno odločiti o zakonitosti podane odpovedi. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni mimo trditvene podlage tožene stranke iz opozorila z dne 27. 5. 2011 ob presoji očitane kršitve, da tožnik ni nosil predpisane delovne halje, upoštevalo izpovedi prič C.C. in B.B.. Tožniku je bila očitana navedena kršitev in priči sta izpovedali, da halje kritičnega dne dejansko ni nosil. Tako so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Predmet spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, podane tožniku s strani tožene stranke dne 6. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu "preddelavec-operater". Pred podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je prejel dve pisni opozorili in sicer dne 29. 10. 2009 in dne 27. 5. 2011.

9. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 3. alineji 1. odstavka 88. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca navaja kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: krivdni razlog). Po 1. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Delodajalec ne sme delavcu redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tistih kršitev, za katere je delavca že predhodno pisno opozoril v smislu določbe 1. odstavka 83. člena ZDR. Za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.), ki v četrtem odstavku 28. člena določa, da pisno opozorilo velja dve leti od dneva vročitve delavcu.

10. V zvezi z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju pravilno presojalo le utemeljenost očitane kršitve z dne 19. 9. 2011, saj so bile preostale kršitve storjene izven objektivnega šestmesečnega roka (6. odstavek 88. člena ZDR) oz. so bile že predmet predhodnih pisnih opozoril, skladno z napotili Vrhovnega sodišča RS je upoštevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik pred tem že večkrat opozorjen kršitve delovnih obveznosti. Odločilo pa je tudi o utemeljenosti denarnih tožbenih zahtevkov (regres za letni dopust, božičnica, nagrada na osnovi ustvarjenega dobička).

11. V zvezi s pisnim opozorilom z dne 29. 10. 2009 (A14) je tožena stranka tožniku očitala, da je bil dne 28. 10. 2009 na liniji P3 v jutranjih urah zastoj v trajanju 15 minut, ker dne 27. 10. 2009 ni pospravil linije, prav tako je bilo tega dne na delovni mizi najdeno kljukasto merilo večje vrednosti, čeprav bi moralo biti shranjeno v predalu delovne mize; da je zaradi nespoštovanja tehnoloških parametrov za doziranje komponent PUR na mešalni glavi povzročil defekt 1 palete filtrov zaradi neustrezne trdote PUR in da je dne 28. 10. 2009 na sestanku, organiziranem z namenom reševanja problemov na liniji, v prisotnosti tehnologa, vodje industrializacije, inženirke kakovosti, operaterja ter vodje proizvodnje prekršil pravila običajnega komuniciranja med sodelavci, pri tem uporabil izraze in žaljivke, ki ne sodijo v običajen način komuniciranja s sodelavci.

12. Sodišče prve stopnje utemeljenosti tega opozorila ni presojalo, saj za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadošča eno utemeljeno pisno opozorilo, to pa je pisno opozorilo z dne 27. 5. 2011. V zvezi z utemeljenostjo pisnega opozorila z dne 27. 5. 2011 je ugotovilo, da se tožniku utemeljeno očita kršitev delovnih obveznosti s tem, ko tega dne ni nosil delovne halje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo navedbo, da ne gre za zaščitno delovno obleko, ki bi jo tožnik moral nositi, saj predstavlja navadno delovno obleko oziroma haljo in tako naj ne bi bila posebej namenjena varnosti in zdravju delavca pri delu. Tožnik je sam povedal, da 25. 5. 2011 in 26. 5. 2011 ni imel halje, saj jo je dal v pranje, kritičnega dne pa jo je dobil nazaj. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izpoved priče B.B., da je priča tožnika opozarjala na nujnost nošenja osebne varovalne opreme ter mu pojasnila, da kratke hlače in majica ne spadajo na delovno mesto, vendar tožnik navodil ni upošteval. Tožnik je odstopal glede uporabe varnostne opreme od ostalih, kar je bilo mogoče opaziti. Haljo je nosil odpeto, kar je nesprejemljivo, saj ščiti pred brizganjem poliuretana. Tudi priča C.C. je potrdila, da je tožnik običajno nosil kratke hlače in opanke, pri čemer so delavca opozarjali, da je potrebno uporabljati varovalno opremo. Tožena stranka je tudi izdelala interno obvestilo imenovano "Opozorilo na spoštovanje predpisov iz varstva pri delu z dne 24. 1. 2011" (B17) iz katerega izhaja, da bo z dnem razdelitve novih delovnih oblek vsem delavcem pristop na delovno mesto možen samo v predpisani delovni obleki. Obvestilo tudi navaja, da pomeni nespoštovanje predpisov hudo kršitev delovne discipline. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je očitek utemeljen, ter da tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev delovnih obveznosti, pri čemer je ugotovilo, da kršitve ni storil samo enkrat, saj je bil tudi sicer nedosleden pri nošenju varovalne halje. S tem v zvezi torej ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje, da tožnika delovna halja ne more varovati, saj je kršitev delovnih obveznosti podana, tudi če bi šteli, da ne gre za varovalno oblačilo v smislu Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99 in naslednji; tč. a 3. člena).

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno preverjalo le očitek iz odpovedi, ki se nanaša na to, da je tožnik dne 19. 9. 2011 ob 16.10 uri sedel na stolu ob delovnem mestu za pakiranje setov tesnil na liniji V1 in se v delovnem času pogovarjal po mobilnem telefonu, ko pa je opazil direktorja operacij ter vodjo kontrolinga, ki sta vstopila takrat v prostor, je prenehal s telefoniranjem, oziroma je prenehal govoriti po telefonu, ko je v prostor vstopil generalni direktor. Zavzelo je namreč pravilno stališče, da so prve tri očitane kršitve storjene v oktobru 2009 storjene več kot šest mesecev pred podajo odpovedi in presegajo zakonsko določeni objektivni rok za podajo odpovedi vsebovane pa so tudi že v opozorilu z dne 29. 10. 2009, šest mesečni objektivni rok je presegla tudi kršitev z dne 18. 9. 2009, peto očitana kršitev je vsebovana v opozorilu z dne 27. 5. 2011.

14. Glede kršitve, ki se nanaša na telefoniranje v prostorih tožene stranke, je sodišče pravilno ugotovilo, da je utemeljena in da je tožnik v tem primeru kršil določbi 31. in 32. člena ZDR, po katerih mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, upoštevati pa mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo je, da je tožnik v času, ko je obratovala vsaj ena linija, za katero je bil zadolžen, telefoniral. S tem je kršil tudi tč. H hišnega reda, po kateri je prepovedana uporaba mobilnih telefonov v prostorih proizvodnje na proizvodnih linijah. Na podlagi izpovedi B.B. in C.C. je pravilno ugotovilo, da prepoved ne velja le v času dela na proizvodnji, torej ob delu na liniji, saj sta obe priči izpovedali, da je uporaba mobilnega telefona prepovedana med službenim časom oziroma je prepovedano telefoniranje v proizvodnji. Tožnik pa je telefoniral tudi še, ko se je že vrnil na svojo linijo, ko je ta že obratovala. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z razlago določbe H hišnega reda.

15. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je bil tožnik zaradi telefoniranja na delovnem mestu že predhodno opozorjen. Priča C.C. je namreč izpovedal, da je bila tožniku zaradi tega že znižana plača, da je pogosto telefoniral med delovnim časom, pa izhaja tudi iz izpovedi priče B.B..

16. Iz navedenega tako izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 301/2017
• VDSS Sklep Pdp 872/2017
• VDSS Sklep Pdp 730/2019