<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba in sklep Pdp 224/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.224.2016
Evidenčna številka:VDS0016161
Datum odločbe:09.09.2016
Senat:Samo Puppis (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obveznost plačila - plačilo plače - stroški za prevoz na delo in z dela - regres za letni dopust

Jedro

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011, 2012 upoštevati pisno izjavo tožnika o kompenzaciji. V skladu s 136. členom ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, s tem da delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da podpisan zapis, četudi naslovljen „Moja kompenzacija“, ne predstavlja tožnikovega pisnega soglasja v smislu 136. člena ZDR. Ker mora biti delavčevo pisno soglasje za pobot jasno, ne zadostuje s strani tožnika lastnoročno sestavljen zapis, ki je pravzaprav le seznam določenega materiala, niti ni mogoče za pisno soglasje za pobot šteti tožnikovih podpisov na dobavnicah. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo regresov za letni dopust za vtoževana leta utemeljen.

Tožena stranka prevoza na delo in z dela ni organizirala oziroma tožniku ni zagotovila prevoza s službenim vozilom, ampak je med strankama obstajal dogovor o uporabi tožnikovega vozila in povračilu stroškov v zvezi s tem. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala stroškov za prevoz na delo in z dela, je je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, spremeni tako, da se znesek 45,75 EUR zviša na 218,35 EUR.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati plačo za februar 2013 v znesku 784,19 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), nadalje plačati še odpravnino 3.461,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka) ter odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka 1.567,32 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni. V presežku (razlika do 1.875,32 EUR) je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR s pp (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leta 2009 v višini 686,00 EUR bruto, 2010 v višini 734,15 EUR bruto, 2011 v višini 748,00 EUR bruto, 2012 v višini 763,06 EUR bruto, od tega zneska plačati davek, tožeči stranki pa izplačati dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. 7. v tekočem letu dalje do plačila, vse v roku 8 dni (V., VI., VII., VIII. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki za delo preko polnega delovnega časa obračunati za januar 2010 znesek 80,00 EUR bruto, za februar 2010 znesek 104,00 EUR bruto, za marec 2010 znesek 96,00 EUR bruto, od teh zneskov odvesti prispevke in davek, tožeči stranki pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila. V presežku je zahtevek iz naslova nadur zavrnilo (IX. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške prevoza na delo in z dela v skupnem znesku 823,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov in datumov dalje do plačila: 102,96 EUR od 19. 12. 2009, 102,96 EUR od 19. 1. 2010, 155,44 EUR od 19. 2. 2010, 205,92 EUR od 19. 3. 2010, 257,40 EUR od 19. 4. 2010, v roku 8 dni (prvi odstavek X. točke izreka), v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (drugi odstavek X. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova terenskega dodatka za december 2009 v višini 53,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 do plačila, za januar 2010 v višini 67,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2010 do plačila, za februar 2010 v višini 67,35 EUR (15 x 4,49) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2010 do plačila, za marec 2010 v višini 62,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 do plačila (XI. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na izročitev določenih premičnin (XII. točka izreka). Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo ur za prevoz na delo v A. in nazaj je postopek delno ustavilo (XIII. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 45,75 EUR, v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (XIV. točka izreka), ter da je tožeča stranka dolžna plačati stroške priče B.B. 48,54 EUR (XV. točka izreka).

2. Tožena stranka izpodbija I., V., VI., VII., VIII. točko, prvi odstavek X. točke in XIV. točko izreka. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče preuranjeno zaključilo, da plača za februar 2013 ni bila izplačana. Tožnik ni dokazal, da prispevki niso bili plačani. Sodišče gradi dokazno oceno na tem, da bi morala tožena stranka predložiti podatke o izplačilih, ni pa se prepričalo pri pristojnih organih, ali so bili prispevki plačani. Ni opravilo poizvedb v skladu s preiskovalnim načelom. Odločilna dokazna listina je plačilna lista. Dokazna ocena ne more temeljiti na izpisu računa tožnika, kjer je razvidna le neto plača, ne tudi prispevki. Glede regresov za letni dopust bi moralo sodišče upoštevati pisno izjavo tožnika o kompenzaciji. Ni relevantno, da je ni podpisal, saj gre očitno za njegovo pisavo in torej za lastnoročno izjavo o pobotu. Sodišče je napačno menilo, da z dobavnicami (ki jih je tožnik podpisal) ni izkazano, da gre za pobot. Sodišče je napačno sledilo izpovedi priče C.C., da je obstajal dogovor glede uporabe tožnikovega vozila za prihod in odhod na delo na relaciji D. - A. in nazaj. Tožnik ni predložil potnih nalogov, ni izkazal potrebe za uporabo njegovega vozila. Svoje vozilo je želel imeti na delu zaradi prevoza na malico in ostalih zasebnih potreb. Tožena stranka glede odločitve o stroških postopka navaja, da ji sodišče neupravičeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca v višini 26,64 EUR z obrazložitvijo, da ima pooblaščenec sedež izven sedeža sodišča (v E.). Sodišče v D., kot zunanji oddelek Delovnega sodišča v Mariboru, je pristojno za okraj F.. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožnik izpodbija le odločitev o stroških postopka. Navaja, da je najprej postavil zahtevek v skupni višini 13.923,29 EUR in ga skrčil na 13.798,47 EUR. Uspel je v skupni višini 9.848,39 EUR. Sodišče je njegov uspeh napačno izračunalo le v višini 52 %, saj znaša 71,37 %, uspeh tožene stranke pa je le 28,63 %, ne 48 %.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločitve v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se tako strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje za sprejem izpodbijanega dela odločitve o glavni stvari. Na pritožbo obeh strank je poseglo le v odločitev o stroških postopka.

6. Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede odločitve o plači za februar 2013. Napačno navaja, da je na tožniku dokazno breme dokazati, da plača za februar 2013 ni bila plačana. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je na delodajalcu dokazno breme izpolnitve, ter da sama plačilna lista ne dokazuje izpolnitve. Ne drži torej, da je na tožniku breme dokazovanja neplačila prispevkov. Dokazovanje negativnega dejstva je samo po sebi oteženo. Prav tako je s tem v zvezi neutemeljeno sklicevanje na preiskovalno načelo iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), torej na izvedbo dokazov po uradni dolžnosti, saj navedeno pride v poštev šele, ko sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To načelo torej ne pomeni, da bi moralo sodišče, sploh v primeru jasnih pravil o dokaznem bremenu, brez dokaznih predlogov strank samo izvesti dokaze, npr. opraviti poizvedbe o plačanih davkih in prispevkih, kar neutemeljeno predlaga tožena stranka. Odločitev sodišča o vtoževani plači je sicer tudi materialnopravno pravilna (126. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.).

7. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust za leto 2009, 2010, 2011, 2012 upoštevati pisno izjavo tožnika o kompenzaciji. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugovorom tožene stranke pravilno uporabilo 136. člen ZDR, po katerem delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, s tem da delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Predvsem pa je pravilno ugotovilo, da nepodpisan zapis, četudi naslovljen Moja kompenzacija, ne predstavlja tožnikovega pisnega soglasja v smislu 136. člena ZDR. Tega pravilnega zaključka ne morejo spremeniti niti predloženi računi niti s strani tožnika podpisane dobavnice iz leta 2010. Ker mora biti delavčevo pisno soglasje za pobot jasno, ne zadostuje s strani tožnika lastnoročno sestavljen zapis, ki je pravzaprav le seznam določenega materiala. Podpisov tožnika na dobavnicah pa prav tako ni mogoče šteti kot pisno soglasje za pobot. Tako da je tudi odločitev o vtoževanih regresih za letni dopust (131. člen ZDR) pravilna.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje sprejelo pravilne dokazne zaključke tudi glede vtoževanih stroškov prevoza (kilometrine) na relaciji D. - A. in nazaj. Utemeljeno ni sledilo ugovoru tožene stranke, da je imel tožnik za te vožnje na razpolago službeno vozilo, pač pa je, predvsem na podlagi izpovedi priče C.C. pravilno zaključilo, da je obstajal poseben dogovor glede uporabe tožnikovega vozila za namen prihoda na delo (v ponedeljek) in odhoda na delo (v petek) na relaciji D. - A. - D.. Ta priča je vedela izpovedati tudi o tem, da je najprej obstajal dogovor, da bo v A. vozil toženec, ko pa se ob vikendih ni več vračal domov, sta se tožnik in toženec dogovorila, da se bo tožnik vozil s svojim avtomobilom, za kar mu bo toženec povrnil stroške, priča pa se je vozil s tožnikom. Ni ključno, da tožnik ni predložil potnih nalogov, saj ni šlo za službeno pot, ampak za pot na delo in z dela. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka prevoza na delo in z dela v A. ni organizirala oziroma tožniku ni zagotovila prevoza s službenim vozilom, ampak da je med strankama obstajal dogovor o uporabi tožnikovega vozila in povračilu stroškov v zvezi s tem, je tudi v tem delu sprejelo pravilno odločitev (130. člen ZDR).

9. Tožena stranka pa v pritožbi pravilno navaja, da ji sodišče prve stopnje napačno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca iz razloga, ker ima pooblaščenec sedež izven sedeža pristojnega sodišča. Po 13. členu ZDSS-1 je Delovno sodišče v Mariboru na zunanjem oddelku v D. pristojno za odločanje v zadevah z območja sodnih okrajev E., G., H. in D.. To, da je sedež pooblaščenca izven kraja, kjer je sedež pristojnega sodišča, ni pomembno. Ker je med sodnimi okraji, ki so v pristojnosti navedenega zunanjega oddelka sodišča, tudi E., kjer je sedež pooblaščenca, sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) stroške zastopanja tožene stranke izračunalo v višini 1.143,75 EUR, kar z dodanimi potnimi stroški (26,64 EUR) znaša 1.170,39 EUR.

10. Tudi tožnik v pritožbi ne nasprotuje izračunu njegovih stroškov po postavkah ZOdvT (1.143,75 EUR), ampak ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je uspel v 52 % in predlaga ugotovitev višine 71,37 %. Pritožba je le delno utemeljena, saj pritožbeno sodišče tožnikovega uspeha ne ugotavlja v predlagani višini, ampak v 60 %, kar pomeni, da znašajo njegovi stroški 686,50 EUR.

11. Posledično uspeh tožene stranke ni 48 %, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak 40 %, posledično njeni stroški ne znašajo 549,00 EUR (po izračunu 1.143,75 EUR x 0,48), ampak 468,15 EUR (po izračunu 1.170,39 EUR x 0,40).

12. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov obeh strank, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 218,35 EUR, namesto 45,75 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Le sklep o stroških postopka (gre za sklep, saj se odločitev o stroških ne nanaša le na sodbo, ampak tudi na sklep o delni ustavitvi postopka) je torej predmet spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča (3. točka 365. člena ZPP). Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbi strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker sta stranki s svojim pritožbenim zavzemanjem uspeli le v sorazmerno majhnem delu, krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154, 165. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 126, 130, 131, 136.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwNzU4