VDSS sodba Pdp 1185/2015

Jedro

Tožnik je pripravil naročilo za kupca (razknjižil je zalogo blaga na način, da je „umetno“ ustvaril pravilno zalogo blaga pri toženi stranki). Kupec je blago prevzel na podlagi predlogov za medposlovalnični premik, vendar brez izdane dobavnice. Tožnik je prikazal formalni postopek medposlovalničnega premika, ki ga dejansko ni izvedel, saj je kupec blago takoj prevzel v drugem trgovskem centru. S tem je prišlo do razlike med knjigovodskim in dejanskim stanjem zalog blaga in je toženi stranki nastala škoda. Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011 za delovno mesto komercialist II, ki je bila podana 10. 10. 2014, nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izvirajo. V drugem odstavku izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na denarno povračilo bruto zneska 16.492,16 EUR, na odvod predpisanih dajatev od navedenega zneska in na izplačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek za obračun ter izplačilo mesečnih bruto razlik v plači za obdobje od 11. 10. 2014 do septembra 2015 v zneskih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da mu vabilo na zagovor in pisna obdolžitev nista bila vročena po določbah ZDR-1, saj mu to pisanje ni bilo vročeno na delovnem mestu oziroma na naslovu bivanja, temveč 29. 9. 2014 po vročevalcu v B., to je v počitniški kapaciteti tožene stranke, kjer je bil tožnik na vikend odmoru. Poleg tega tožnik 15. 9. 2014 ni imel možnosti priprave na zagovor, saj je bil na zagovor poklican po telefonu, brez pojasnila namena sestanka in brez možnosti priprave na zagovor v nasprotju s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR-1, zato tožena stranka tega dokaza ne bi smela uporabiti kot dokaza v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedbe v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so same s seboj v nasprotju, saj tožena stranka med drugim trdi, da v konkretnem primeru ni šlo za medposlovalnični premik in da je šlo v konkretnem primeru za to, da je bilo blago izdano brez priprave končnega dokumenta, to je dobavnice in da je blago še vedno v zalogah pri delodajalcu. Izredna odpoved pa v nadaljevanju kljub temu izkazuje, da je bilo to blago na podlagi medposlovalničnega premika knjiženo v zalogah A. in da je prišlo do neskladja zalog, ker tožnik zalog ni razknjižil oziroma ker ni bremenil kupca, ki je blago že prevzel. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da bi bilo lahko navedeno blago v zalogah A. knjiženo le v primeru izvedenega oziroma upoštevanega zaposlovalnega premika. Ker je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno, da ni šlo za medposlovalnični premik, je vprašanje, na kakšni podlagi se je zaloge lahko knjižilo v A. Bistveni očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je, da bi moral tožnik kupcu izdati konkretni dokument - dobavnico pred fizično izdajo blaga. To stališče pa ne zdrži resne in kritične presoje. Sodišče prve stopnje je izpovedbo priče C.C. neutemeljeno ocenilo za nejasno, saj to izpovedbo tožnik ocenjuje za jasno in prepričljivo. C.C. je pojasnil, da bi lahko dobavnico v konkretnem primeru izdal D., kjer je kupec prevzel blago, kar bi moral storiti, če ni šlo za medposlovalnični premik, kot to sama trdi tožena stranka. Če pa bi šlo za medposlovalnični premik, pa bi lahko dobavnico izdajali na oddelku ali pa bi to lahko storil komercialist v D., kamor se blago knjigovodsko prenese, torej kasneje. Iz dokaznega postopka izhaja, da se dobavnice ni moglo izdati v A., kjer blaga ni bilo na zalogi, temveč v D., ki je blago dejansko izdal, torej kjer je kupec dejansko prevzel blago. To pa ne velja za primer medposlovalničnega premika, ko se v praksi izda dobavnica naknadno v D., kamor se blago knjigovodsko prenese. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe navodila varovanje blaga in objektov v E. v 3. alineji točke 2.2., temveč je svojo odločitev oprlo na 1. alinejo citirane točke. Priča C.C. je jasno izpovedal, da v praksi ne pozna primera, da bi komercialist v D. izdal kupcu dobavnico za blago, ki ga nima na zalogi in ki bi ga kupec potem dvignil v drugi D. Temu pa tožena stranka ni nasprotovala. Glede na navedeno ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik kršil interne akte tožene stranke. Tožena stranka mu je prav tako neutemeljeno očitala hudo malomarnost pri izdaji dobavnice, saj tožnik tega ni bil dolžan niti ni mogel storiti. Rok za bremenitev kupca ni nikjer določen. Tožnik je pojasnil, da je ob vsem drugem delu pozabil bremeniti kupca za celoten prevzem blaga, možnost zamude glede navedenega pa je potrdila tudi priča C.C. Tožnik ni ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, temveč je pri delu vedno sledil temu, da bi zadovoljil dobrega kupca. Razen tega toženi stranki ni nastala nobena škoda ali tveganje glede plačila, saj je šlo za relativno nizko vrednost blaga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ravnanje tožnika v nasprotju s podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke, čeprav te pogodbe v spisu ni. Po tožnikovem mnenju tožena stranka tudi ni izkazala pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Če bi res obstajalo tako nezaupanje tožene stranke do tožnika, kot to zatrjuje, ne bi bilo logično, da ga je od 25. 9. 2014 do 29. 9. 2014 pustila delati na delovnem mestu komercialist z vsemi pooblastili. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se navaja odgovornost komercialista za doseganje planskih obveznosti in pospeševanja prodaje, oziroma da bi moral biti tožnik zgled ostalim zaposlenim, čeprav to sploh ni predmet očitanih kršitev. Sodišče poleg tega tudi ni preciziralo škode, ki naj bi jo tožnik toženi stranki povzročil s svojim ravnanjem, ob tem, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi govori le o posredni škodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka le pavšalno in nekonkretizirano), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 10. 10. 2014 (A4) po drugi alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Iz te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je vodja A. 12. 9. 2014 ugotovil manjko 102 vreči izravnalne mase in da je glede tega opravil poizvedbe pri tožniku. Tožnik mu je z elektronskim sporočilom odgovoril, da želi kupec, da se ga za to blago bremeni v oktobru (ker ima trenutno likvidnostne težave in da ima kupca bremeniti le za 98 vreč izravnalne mase (elektronsko sporočilo - B2). Tožnik je istega dne (12. 9. 2014) pripravil naročilo za kupca (razknjižil je zalogo navedenega blaga na način, da je „umetno“ ustvaril pravilno zalogo blaga pri toženi stranki). Ob prihodu delavke interne kontrole dne 15. 9. 2014 je tožnik popravil predhodno ravnanje tako, da je pripravil storno naročila in izdal dobavnico za kupca v višini 1.399,71 EUR (za 100 vreč izravnalne mase). Kupec je do dneva izdaje tega dokumenta plačal blago po dobavnici/fakturi, vendar z zamudo. Iz evidenc tožene stranke je izhajalo, da je bilo to blago s strani kupca F. d.o.o. na podlagi predlogov za medposlovalnične premike prevzeto že 14. 7. 2014 v G. (40 vreč), 15. 7. 2014 v H. (40 vreč) in 5. 9. 2014 ponovno v H. (20 vreč). To pomeni, da je kupec v tem obdobju prevzel blago na podlagi predlogov za medposlovalnični premik brez izdaje končnega dokumenta (dobavnice). Z medposlovalničnimi premiki je bilo šteti, da gre za premike blaga iz enega D. v zaloge drugega D. (konkretno v A.), za kar pa v tem primeru ni šlo, saj je bilo kupcu izdano blago brez priprave končnega dokumenta (dobavnice), pri tem pa se je štelo, da je blago še vedno v zalogah pri toženi stranki. Posledično je toženi stranki nastalo neskladje zalog blaga in škoda v višini 1.999,00 EUR. Vse navedeno izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je nadalje v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da je tožnik s tem svojim ravnanjem kršil njene notranje akte (ki so v tej izredni odpovedi tudi navedeni), poleg tega pa tudi 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1. S tem svojim ravnanjem je iz hude malomarnosti huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka ugotovila tudi, da je bil za zakonitost te izredne odpovedi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in to svojo ugotovitev tudi obrazložila.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ki je bilo ugotovljeno tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem) huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka dokazala tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonsko določenem roku po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 in da je tožena stranka tožniku pred podajo te izredne odpovedi omogočila zagovor (tožnik se je zagovarjal 7. 10. 2014 - A3), je v celoti zavrnilo njegov tožbeni zahtevek. Svojo odločitev je ustrezno in podrobno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o tem, da naj bi bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi voden v nasprotju z delovnopravno zakonodajo zato, ker mu tožena stranka vabila na zagovor s seznanitvijo s kršitvami (A2) ni vročala v skladu z določbami ZDR-1. 88. člen ZDR-1, katerega kršitev smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi, določa le način vročanja redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa vročanja vabila na zagovor oziroma pisne seznanitve z očitanimi kršitvami. Ker je že iz tožnikovih navedb (pripravljalna vloga z dne 16. 9. 2015) razvidno, da mu je bila pisna seznanitev z očitanimi kršitvami z vabilom na zagovor vročena 29. 9. 2014, se tožnik tudi glede na šesti odstavek 139. člena ZPP ne more sklicevati na kršitev pravil o vročanju (tudi če bi do teh kršitev dejansko prišlo), saj je sporno pisanje prejel.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, ki se nanaša na razgovor z dne 15. 9. 2014. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tega dne s tožnikom dejansko opravljen razgovor (A5), ki pa ni imel narave zagovora po 2. odstavku 85. člena ZDR-1. Na tem razgovoru sta nadrejena delavca tožnika seznanila z ugotovitvami interne kontrole, tožena stranka pa je tožniku zagovor v skladu z 2. odstavkom 85. člena ZDR-1 omogočila 7. 10. 2014 (po predhodni vročitvi pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabila na zagovor, kar vse je, kot je bilo že ugotovljeno, tožnik prejel 29. 9. 2014). Iz zapisnika tega zagovora (A3) izhaja, da se je tožnik zagovarjal in da je pri tem zagovoru sodelovala tudi njegova pooblaščenka. Ker je iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je tožena stranka svoje ugotovitve o kršitvi tožnika oprla predvsem na tožnikov zagovor z dne 7. 10. 2014 in na listinske dokaze, tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je v njej omenjen tudi zapisnik o razgovoru tožnika z dne 15. 9. 2014.

10. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika o tem, da so ugotovitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi same s seboj v nasprotju, zaradi česar naj bi bila tudi iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nobenega nasprotja, saj je v njej tožena stranka podrobno opisala vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je ugotovila, da je tožnik storil očitana ravnanja, s katerim je kršil tako interne akte tožene stranke kot tudi 33., 34. in 37. člen ZDR-1. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da naj bi se tožniku očital napačen postopek medposlovalničnega premika, temveč to, da je bilo kupcu izdano blago brez pripravljenega končnega dokumenta (dobavnice). Kupec je blago prevzel na podlagi predlogov za medposlovalnični premik, vendar brez izdane dobavnice. Tožnik je le prikazal formalni postopek medposlovalničnega premika, ki ga dejansko ni izvedel, saj je kupec blago takoj prevzel v drugem D. S tem je prišlo tudi do razlike med knjigovodskim in dejanskim stanjem zalog blaga, pri čemer je neskladje zalog blaga znašalo po ugotovitvi tožene stranke 1.999,00 EUR.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da bi moral tožnik v času, ko je izdelal predloga za medposlovalnični premik (B6, B9, B12) kupcu izdati dobavnico, česar pa ni storil. Kupec je tako z blagom razpolagal že v obdobju od julija 2014 do začetka septembra 2014, tožnik pa je naročilo za kupca izdelal šele 12. 9. 2014, s tem je umetno razknjižil zaloge, to je 15. 9. 2014 storniral in izdelal račun za kupca (izpoved priče I.I., na katero je svojo ugotovitvijo oprlo tudi prvostopenjsko sodišče).

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče C.C. nepravilno ocenilo kot nejasno. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče kot nejasno ocenilo izpovedbo navedene priče le v delu, ki se je nanašal na premik blaga iz enega centra v drugega (s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbam prič I.I. in J.J., na podlagi katerih je zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem povzročil, da je imel kupec dalj časa blago pri sebi (to blago je prevzel v več delih), za to blago pa ob prevzemu ni bil obremenjen, pri čemer so evidence pri toženi stranki izkazovale, da je to blago še vedno pri toženi stranki (čeprav je bilo dejansko že v posesti kupca).

13. Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov tožnika in tožene stranke ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je zaradi nepravilnega ravnanja tožnika tožena stranka v celoti izgubila zaupanje vanj in da z njim ne more več sodelovati (ne glede na to, da je bilo sicer sporno blago s strani kupca kasneje, z zamudo plačano). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka preučila in tehtala tudi obstoj pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1 in da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi ta pogoj. V zvezi s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1 se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na to, da neobstoj tega pogoja potrjuje tudi dejstvo, da mu je tožena stranka dovolila, da je z delom nadaljeval po 15. 9. 2014. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku ob vročitvi seznanitve s kršitvami in vabila na zagovor (torej takrat, ko se je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uvedel) prepovedala tudi opravljati delo za čas trajanja postopka, kar je v skladu s 3. odstavkom 110. člena ZDR-1. Za prepoved opravljanja dela pred uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka niti ni imela zakonske podlage, tako da je tudi ta pritožbena navedba tožnika v zvezi z neobstojem pogoja iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1 neutemeljena. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi to, da je svojo odločitev oprlo na določbe podjetniške kolektivne pogodbe o zaposlitvi, ki naj jo tožena stranka ne bi vložila v spis. Pritožbeno sodišče po vpogledu v priloge B ugotavlja, da je izsek te kolektivne pogodbe, ki vsebuje obveznosti pogodbenih strank, vložen v spis pod prilogo B22.

14. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 306. člena ZPP).

15. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na to, da se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Datum zadnje spremembe:

25.10.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 751/2016
• VDSS sodba Pdp 522/2015
• VDSS sodba Pdp 199/2015