VDSS sodba Pdp 522/2015

Jedro

Tožnik (varnostnik) se je spornega dne namesto na delovnem mestu nahajal v sejni sobi naročnika, kjer se ne sme zadrževati, pri čemer je ob prihodu neposredno nadrejenega, varnostnega nadzornika in interventa v sejni sobi naročnika ležal na tleh na trebuhu in na svojem zasebnem tabličnem računalniku gledal film. S takšnim ravnanjem je kršil določila pogodbe o zaposlitvi in določbe 33. in 34. člena ZDR-1, skladno s katerimi mora delavec svoje delo na delovnem mestu opravljati vestno in dosledno ter upoštevati vsa pisna in ustna navodila nadrejenih delavcev, organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je s tem izkazan razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu varnostnik ni več mogoče, s tem pa je izkazan drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila podana s strani tožene stranke dne 18. 8. 2014, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje pa do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje pa do plačila, ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo, ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja (II. točka izreka), ter mu povrniti stroške sodnega postopka po odmeri sodišča (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, glede pravdnih stroškov pa naj pritožbeno sodišče odloči, da mu jih je dolžna povrniti tožena stranka. Po oceni tožnika sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno zaključuje, da je šlo pri toženi stranki za ustaljeno prakso, da so vsi kadili in da tožena stranka zaradi tega ni mogla podati izredne odpovedi. Pritožba se zato osredotoča na zaključke sodišča glede drugega očitka iz izredne odpovedi, pri čemer se zdi obrazložitev težko razumljiva in sama s seboj v nasprotju, zato jo je težko preizkusiti. Sodišče le pavšalno pojasnjuje, ali se je tožnik smel nahajati v prostoru ali ne, koliko časa naj bi se nahajal tam in ali je to mogoče opredeliti kot kršitev, pri tem pa je zanemarilo oz. spregledalo jasne izpovedi prič, ki tožnika opravičujejo kakršnekoli odgovornosti za očitano ravnanje. Sodišče je spregledalo izpoved kronske priče A.A., ki je bil nadrejen tožniku, ter priče B.B., pa tudi izpoved tožnika, zato je kršilo zakonsko napotilo 8. člena ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Glede na to, da je A.A. jasno izpovedal, da je tožnik izpolnil vse svoje naloge, je jasno, da tožnik ni onemogočil delovnega procesa in ni storil hude kršitve, zato mu ni mogoče očitati hude malomarnosti ali naklepa za opravilo, ki je bilo celo zahtevano po načrtu B3. Tudi C.C., ki je prav tako zaposlen kot varnostnik, je izpovedal, da je bilo tožniku dopuščeno pregledovati objekt oziroma se tam nahajati. Presojo skrbnosti in odgovornosti ravnanja tožnika je potrebno gledati z vidika povprečnega varnostnika. Sodišče pa je načrt varovanja tolmačilo v škodo tožnika. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kje se je tožnik nahajal ter ali se je tam smel nahajati. Iz načrta B3 izhaja, da je moral preveriti zaprtost oken, vrat, inštalacije in podobno, zato se je tam smel nahajati. Sodišče pa ni navedlo, koliko časa se je tožnik nahajal v navedenih prostorih, zato je tak zaključek neutemeljen in ga ni mogoče preizkusiti. Nesklepčna in nerazumna je tudi trditev sodišča, da pravica do malice ni pomembna in relevantna za presojo sodišča. A.A. je namreč izpovedal, da je tožnik potem, ko opravi štiri obhode, lahko ves preostali čas na malici. Tožniku je bilo onemogočeno koriščenje toplega obroka ali prostega časa med odmorom za malico izven varovanega območja. Vseeno je, kje se je tožnik nahajal, saj je povsod varovano območje, tudi sejna soba. Sodišče je po oceni pritožnika pozabilo na končno presojo, ali je očitek iz odpovedi sploh mogoče kvalificirati kot hudo kršitev skrbnosti povprečnega varnostnika, zaradi katere je potrebna izredna odpoved. Tožnik je bil sindikalni zaupnik, zato se ga je tožena stranka želela znebiti z izredno odpovedjo, saj ga je tudi neutemeljeno premeščala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in zadostno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, koliko časa se je tožnik nahajal v sejni sobi naročnika in ali se je tam smel nahajati. Sodišče pa je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi izpovedbe zaslišanih prič. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP dodaja:

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala dve kršitvi delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je sodišče prve stopnje kot utemeljeno spoznalo le kršitev, ki jo je tožnik storil 2. 8. 2014, ko se je med 9. 13. in 10.11 uro namesto na delovnem mestu nahajal v sejni sobi naročnika, kjer se ne sme zadrževati, pri čemer je ob prihodu neposredno nadrejenega, varnostnega nadzornika in interventa v sejni sobi naročnika ležal na tleh na trebuhu in na svojem zasebnem tabličnem računalniku gledal film. Izpodbijano izredno odpoved je spoznalo kot zakonito, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kritičnega dne, to je 2. 8. 2014 v trenutku, ko so ga pri tem „ujeli“, ležal na tleh na trebuhu v sejni sobi naročnika in gledal film na svojem tabličnem računalniku. Iz izvedenih dokazov (izpovedi prič A.A. in D.D. ter iz Načrta fizičnega varovanja) je razvidno, da je bila tožnikova naloga kontrola vstopov in izstopov iz varovanega območja, kar je tožnik izvajal v varnostni kabini, ter fizično varovanje objekta, v okviru katerega je v času 12-urnega delovnika moral opraviti štiri obhode. Notranji prostori niso bili predmet varovanja, saj so bili varovani tehnično, tožnik pa neutemeljeno navaja, da je moral preveriti zaprtost oken, vrat in inštalacij, saj take zadolžitve iz izvedenih dokazov ne izhajajo. Dostop do objekta, v katerem je bila sejna soba, so varnostniki imeli le zaradi tega, ker se je v istem objektu nahajala čajna kuhinja in WC. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje le pavšalno pojasnilo, ali se je tožnik smel nahajati v sejni sobi in koliko časa je bil tam. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo vse izvedene dokaze in zaključilo, da se je tožnik v sektorju, kjer se nahaja sejna soba, nahajal skoraj eno uro, pri čemer v tem objektu ni imel delovnih zadolžitev. Zato je pravilen zaključek, da tožnik v kritičnem času ni bil na svojem delovnem mestu in ni opravljal nalog varnostnika, nahajal pa se je v prostoru, kamor mu vstop ni bil dovoljen, kar predstavlja kršitev določila VIII. pogodbe o zaposlitvi ter določb 33. in 34. člena ZDR-1, skladno s katerimi mora delavec svoje delo na delovnem mestu opravljati vestno in dosledno ter upoštevati vsa pisna in ustna navodila nadrejenih delavcev, organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je s tem izkazan razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

8. Tožnika kritičnega dne v času, ko so ga iskali nadrejeni, varnostni nadzornik in intervent, ni bilo na delovnem mestu, nahajal se je v prostoru, kjer se ne bi smel, pri čemer pa ni bil dosegljiv niti na telefon, ki ga je pustil v varnostni kabini. Očitana kršitev ima zaradi narave tožnikovega poklica večjo težo, kot bi jo imela sicer. Tožnik je namreč opravljal delo varnostnika in v okviru službe mu je bilo zaupano varovanje premoženja velike vrednosti, saj se je na varovanem območju nahajalo več kot sto novih vozil, tudi višjega cenovnega razreda. Pri opravljanju tovrstnega dela je zato bistven element delovnega razmerja ravno zaupanje delodajalca v delavca, ki je pomembnejši kot pri ostalih poklicih, saj delodajalec izvaja storitve varovanja premoženja za svoje naročnike in je tudi materialno odgovoren za morebitno nastalo škodo, do katere lahko pride zaradi delavčevih kršitev delovnih obveznosti. Kakor je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se je delavec skladno s 37. členom ZDR-1 dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožnikovo ravnanje bi v primeru, da bi zanj izvedel naročnik, zagotovo negativno vplivalo na poslovne interese tožene stranke, v primeru škodnega dogodka pa bi tožena stranka naročniku odgovarjala tudi materialno. Glede na vse navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni šlo za hudo kršitev delovnih obveznosti. Tožena stranka je upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu varnostnik ni več mogoče, kakor je to pravilno in podrobno obrazložilo sodišče prve stopnje, s čimer je izkazan drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

9. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da naj bi izredno odpoved prejel, ker je sindikalni zaupnik in se ga je tožena stranka želela znebiti, pred tem pa ga je tudi neutemeljeno premeščala. Kakor je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje, je premeščanje delavcev iz sektorja v sektor pri toženi stranki običajno, saj se s tem zagotavlja usposobljenost osebja za različne naloge, oziroma je to potrebno v okviru delovnega procesa, zato premestitev tožnika (ki sicer ni predmet tega postopka) ni bila posledica tožnikove sindikalne dejavnosti. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sindikalnemu zaupniku v primeru kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti (ki so bile tožniku dokazane) ne gre varstvo pred (izredno) odpovedjo.

10. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerih tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 751/2016
• VDSS sodba Pdp 1185/2015
• VDSS sodba Pdp 199/2015