<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 505/2015

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.505.2015
Evidenčna številka:VDS0015108
Datum odločbe:28.01.2016
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust

Jedro

Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati plačo oziroma nadomestilo plače za mesece avgust 2012 - februar 2013 v bruto zneskih, kakor so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, od teh bruto zneskov odvesti davek in prispevke za socialno varnost, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi z zapadlostjo posameznega zneska od 18. v naslednjem mesecu dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka), da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 381,50 EUR ter ji ga po odvodu davka izplačati v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2013 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka v znesku 594,75 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper ugodilni del, t.j. zoper I. točko in 1. odstavek II. točke izreka ter zoper odločitev o stroških v III. točki izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče napačno zaključilo, da je bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje. Tožena stranka je namreč obstoju delovnega razmerja vseskozi nasprotovala, in sicer še isti dan, ki je bil v pogodbi določen kot začetek delovnega razmerja, t. j. 8. 8. 2012. Tega dne je tožena stranka tožnika, ki je prišel na delovišče v Avstrijo, napotila nazaj domov, ker naročnik ni dopustil izvajanja dela s strani tožnika. Zato tožnik ni bil prijavljen v evidencah zavarovancev kot zaposleni tožene stranke. Dejstvo, da je bila 7. 8. 2012 podpisana pogodba o zaposlitvi z začetkom veljavnosti 8. 8. 2012 nima vpliva na obstoj delovnega razmerja. Ta pogodba ne vsebuje vseh obveznih sestavin, saj v njej ni določen kraj opravljanja dela, tožnik pa dela ni opravljal na sedežu delodajalca, kot to predvideva zakon za primer, če kraj opravljanja dela v pogodbi ni naveden. Ker pogodba o zaposlitvi ne vsebuje vseh obveznih sestavin, je nična, na kar bi moralo paziti sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka je vseskozi nasprotovala obstoju delovnega razmerja, kar bi lahko potrdila tudi priča A.A., ki pa je sodišče ni zaslišalo. Navaja, da tožnik dela pri toženi stranki nikoli ni opravljal, zato bi do prenehanja delovnega razmerja - v kolikor bi to dejansko obstajalo - prišlo zaradi dejanskega prenehanja opravljanja dela še istega dne, ko naj bi pogodba o zaposlitvi pričela veljati (8. 8. 2012). Tako je tožbeni zahtevek nepopoln, saj bi tožnik glede na spornost obstoja delovnega razmerja moral najprej zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tudi tožnik sam neobstoju delovnega razmerja ni nasprotoval vse do dopisa z dne 27. 11. 2012, zaradi česar je tožena stranka utemeljeno smatrala, da delovno razmerje ni bilo sklenjeno. Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 6 mesecev, in sicer do 7. 2. 2013. Potrebno je namreč upoštevati določila pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2012, da je delavec zaposlen na poskusnem delu v trajanju 3 mesecev in bo po uspešno opravljenem poskusnem delu prejel sklep s strani delodajalca. Tožnik ni prejel nobenega sklepa, ki ga je potrebno razumeti kot pogoj za nadaljevanje delovnega razmerja. Zato bi delovno razmerje v vsakem primeru prenehalo z iztekom 3-mesečnega poskusnega dela. Sodišče je s svojo odločitvijo tudi preseglo tožbeni zahtevek, saj je toženi stranki naložilo obračun zneskovno določenih bruto zneskov, čeprav tožnik v tožbenem zahtevku natančnih bruto zneskov ni zahteval oziroma navedel, podal jih je le kot del navedb v tožbi. Sodišče prav tako ne bi smelo ugoditi zahtevku na plačilo regresa za letni dopust za leto 2012, saj tožnik ni pridobil pravice do regresa, ker pri toženi stranki ni bil zaposlen oz. mu je delovno razmerje prenehalo najkasneje po 3 mesecih. Tudi v primeru zaposlitve v trajanju 6 mesecev mu regres ne bi pripadal, saj delavec pridobi pravico do celotnega regresa za letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev. Ker bi se to obdobje izteklo v letu 2013, tožnik ne bi mogel pridobiti pravice do celotnega regresa za leto 2012. Tožnik je dne 7. 2. 2013 podal izredno odpoved, zato obdobje 6 mesecev neprekinjene zaposlitve še ni preteklo, tožnik pa še ni pridobil pravice do celotnega regresa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče A.A. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi drugega odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v izpodbijani sodbi navedlo, katere dokaze vse je izvedlo in izpostavilo, da nudijo ti dokazi zadostno podlago za odločitev, zato je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev pravilna.

6. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da med strankama delovno razmerje ni bilo sklenjeno. Tožnik je namreč predložil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ključavničar/monter z dne 7. 8. 2012, podpisano z obeh strani. Takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR) je v 9. členu določal, da se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi, zato ne more biti sporno, ali in kdaj je bilo delovno razmerje sklenjeno. V drugem odstavku istega člena pa je bilo določeno, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. V konkretnem primeru je bilo to 8. 8. 2012. Delodajalec je dolžan delavca prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi in mu izročiti fotokopijo prijave v 15 dneh od nastopa dela. Zato dejstvo, da tožena stranka tožnika ni prijavila v vsa predpisana zavarovanja, ne more pomeniti, da delovno razmerje med strankama ni obstajalo, temveč kvečjemu dokazuje prekršek tožene stranke, ki se ni ravnala v skladu s citiranimi določbami. Tožena stranka pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2012 nikoli ni odpovedala, tako da je delovno razmerje trajalo vse do dne, ko je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - 7. 2. 2013). Tožena stranka brez uspeha navaja, da naj bi 8. 8. 2012, torej prvi dan dela tožnika pri toženi stranki, prišlo do dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Če bi tožena stranka želela prekiniti delovno razmerje tožniku, bi mu morala na zakonit način odpovedati sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Kdaj je tožnik pričel z uveljavljanjem svojih pravic, v konkretnem primeru niti ni pomembno. Skladno z 206. členom ZDR terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku 5 let. Tožnik je svoje pravice za čas od 8. 8. 2012 dalje pričel uveljavljati 27. 11. 2012, kar je še v času trajanja delovnega razmerja, zato so bili njegovi pozivi toženi stranki in tožba v predmetnem postopku vloženi pravočasno.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj pogodba o zaposlitvi z dne 7. 8. 2012 ne bi vsebovala vseh obveznih sestavin, ker ne vsebuje določbe o kraju dela, zaradi česar naj bi bila nična. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji tovrstnih navedb v zvezi s krajem dela nikoli ni izpostavila, razvidno je celo, da je tožena stranka tožnika sama napotila na delovišče v Avstriji, kar kaže na to, da ob sklenitvi pogodbe in začetku delovnega razmerja kraj opravljanja dela ni bil sporen. Skladno s četrtim odstavkom 15. člena ZDR namreč ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 29. člena tega zakona, med katere sicer spada tudi kraj opravljanja dela.

8. Tožena stranka v pritožbi brez uspeha navaja, da naj bi delovno razmerje tožniku prenehalo najkasneje po 3 mesecih od sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ko naj bi poteklo poskusno delo in po katerem mu tožena stranka ni izdala sklepa o poskusnem delu. Te navedbe so namreč nedovoljena pritožbena novota, saj bi jih tožena stranka lahko navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Enako so neupoštevne tudi (nove) pritožbene navedbe, da bi tožnik moral najprej zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženi stranki ob ugotovitvi, da so zahtevki tožnika iz naslova plač utemeljeni, naložilo obračun bruto zneskov plač, odvod davkov in prispevkov in plačilo neto zneskov tožniku. Izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki bi se nanašal na izplačilo točno določenih neto zneskov, bi bil v nasprotju z materialnim pravom. Odločitev sodišča se namreč lahko glasi le na bruto zneske, nato pa se odvede vse davke in prispevke in izplača ustrezen neto znesek. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji), Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. list RS, št. 56/96 in naslednji) in Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. list RS, št. 117/2006 in naslednji). Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izhajalo iz tožbenega zahtevka ter tožbenih navedb o bruto in neto zneskih ter toženi stranki naložilo obračun bruto vrednosti nadomestil plač ter izplačilo pripadajočih neto zneskov, katerih višina bo znana šele po odvodu davka.

10. Obveznost tožene stranke kot delodajalca je bruto znesek, ki ga mora obračunati, odvesti davke in prispevke, in delavcu izplačati pripadajoči neto znesek. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bil npr. bruto znesek nadomestila plače za polni mesec v času izplačila 980,00 EUR ter ustrezen neto znesek po odvodu davkov in prispevkov v času izplačila 763,40 EUR (slednjega je za polne mesece delovnega razmerja zahteval tudi tožnik s tožbenim zahtevkom, poleg tega pa je zahteval tudi odvod davkov in prispevkov). Izpodbijana sodba zahtevane obveznosti tožene stranke (bruto znesek 758,70 EUR za mesec avgust 2012, bruto znesek 980,00 EUR za mesece september 2012 - januar 2013 in bruto znesek 245,00 EUR za mesec februar 2013) ne povišuje, saj toženi stranki nalaga, da tožniku obračuna navedene bruto zneske ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede regresa. Tožnik je zahteval polovico regresa, ker je bil pri toženi stranki zaposlen točno šest mesecev. Skladno s četrtim odstavkom 131. člena ZDR ima delavec pravico le do sorazmernega dela regresa, če ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta. Skladno s 161. členom delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Nadalje je v 162. členu ZDR določeno, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu: če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 8. 8. 2012 do 7. 2. 2013, kar je točno šest mesecev, zato mu pripada 6/12 oziroma polovica regresa. Sodišče prve stopnje se je sicer nerodno izrazilo, da gre za regres za leto 2012, saj gre dejansko za del regresa za leto 2012 (za zaposlitev v času od 8. 8. 2012 do 31. 12. 2012) ter za del regresa za leto 2013 (za zaposlitev v času od 1. 1. 2013 do 7. 2. 2013), ki skupaj znašata polovico regresa za letni dopust. Glede na dejstvo, da je minimalna plača v letu 2012 znašala 763,06 EUR bruto, polovica regresa znaša 381,53 EUR bruto. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati navedeni bruto znesek regresa ter mu po odvodu davka izplačati pripadajoči neto znesek, presežek vtoževanega regresa pa je sodišče utemeljeno zavrnilo.

12. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.


Zveza:

ZDR člen 9, 9/1, 9/2, 15, 15/4, 131, 131/4, 161, 162, 206.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.06.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk0NzE0