VDSS sodba Pdp 199/2015

Jedro

Tožnica je določenega dne odklonila neposreden ukaz za delo v. d. direktorice in ji ni izročila zahtevane dokumentacije v zvezi z najemnim razmerjem glede dveh garaž in pisnega pojasnila o tem, pa tudi ponovne (enake) zahteve v. d. direktorice ni upoštevala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da glede na vse okoliščine primera ne gre za kršitev majhnega pomena, ampak za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki je prekršila osnovno obveznost iz delovnega razmerja, to je opravljanja dela v skladu z navodili delodajalca in toženi stranki, saj zahtev v.d. direktorice ni upoštevala, čeprav je s sporno dokumentacijo razpolagala in jo je toženi stranki izročila šele drugi dan zagovora. Šlo pa je za listine, ki so bile podlaga za prijavo suma kaznivega dejanja pri pristojnem državnem tožilstvu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico, zlasti glede na delovno mesto, ki ga zaseda, to je delovno mesto vodjo finančno računovodske službe pri toženi stranki. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke:

- za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2013, ki jo je tožena stranka 29. 11. 2013 podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka sodbe);

- za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2013, ki jo je tožena stranka dne 29. 11. 2013 podala tožeči stranki, ni prenehalo, ampak traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 10. 2013, jo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ RS, ji obračunati bruto nadomestila plače od dneva nezakonitega prenehanja pa do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov plače do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni (I/2. točka izreka sodbe);

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini 50.733,90 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, ter tožeči stranki nakazati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude do poravnave obveznosti (I/3. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo (v povezavi s sklepom o popravi sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Napačna je odločitev sodišča, da naj bi pravilnik tožene stranke o delovnih razmerjih prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju ZDR) oziroma kasneje, z uveljavitvijo ZDR-1. Toženka je namreč v pravilniku določila, da je za podajo odpovedi delovnega razmerja pristojna (izključno) disciplinska komisija (čl. 38/2 pravilnika), tožnici pa je (izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v.d. direktorica. Pravilnik je veljaven, ker ne nasprotuje kogentnim določbam ZDR oziroma ZDR-1, ne nazadnje pa ga je upoštevala tudi toženka, saj se v izreku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicuje na to, da je tožnica kršila člen 34/1/1 pravilnika. Sporne določbe pravilnika so še vedno veljavne, kar pomeni, da v.d. direktorica ni bila pristojna za podajo (izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zaradi česar je odpoved že iz razloga nezakonita.

Zmotna je odločitev sodišča, da naj bi bila obravnavana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Rok za izpolnitev (prvega) navodila, ki ga ji je podala v. d. direktorica, se je res iztekel dne 4. 11. 2013, vendar se je v.d. direktorica z vsemi dejanskimi okoliščinami, ki so predstavljale podlago za naložitev navodila, seznanila že na primopredaji dne 1. 10. 2013 oziroma najkasneje 25. 10. 2013, ko je prišla v stik z najemnikoma garaž, kar pomeni, da je toženka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče je spregledalo, da je predmet presoje obravnavane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključno domnevno neupoštevanje (zgolj) dveh navodil, ki jih je tožnici podala v.d. direktorica 25. 10. 2013 ter 7. 11. 2013. Razlogi sodbe, ki se nanašajo na zakonitost oddajanja nepremičnin, to je dveh garaž v toženkini lasti, najemnikoma A.A. in B.B., so za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi irelevantni. Obravnavanje teh dejanskih okoliščin v predmetni zadevi ni pravno upoštevno, saj je sodišče s tem toženki v sodnem postopku omogočilo širiti razloge za (izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni dovoljeno. Neupoštevanje le dveh navodil ni takšne narave, da bi onemogočilo nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da se je navodilo v.d. direktorice nanašalo na (prej veljavno) pogodbo o zaposlitvi, ki ni predmet tega postopka, saj je šlo za primopredajo poslov, ki jih je tožnica opravljala v funkciji vršilke dolžnosti direktorice toženke. Kršitve, ki jih je delavec zakrivil pri opravljanju prejšnje funkcije (npr. direktorja), pa ne morejo predstavljati podlage za odpoved nove pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa toženki zaradi ravnanja tožnice ni nastala škoda, kar potrjuje majhen pomen (sicer neutemeljeno) zatrjevane kršitve. Tožnica navodila v.d. direktorice ni mogla izpolniti, saj z izvirniki listin oziroma pogodb o najemu garaž ni razpolagala, za izpolnitev navodil pa je imela na voljo zelo kratek rok, kar dodatno potrjuje majhno težo (domnevne) kršitve. Tožnica je toženki dne 8. 11. 2013 po telefonu ponovno pojasnila, da z izvirniki dogovorov ne razpolaga, ter da ji jih je predala že na primopredaji. Toženkino navodilo ni bilo bistvenega (vsebinskega) pomena, saj je bilo v.d. direktorici stanje predmetne zadeve (to je t.i. „črni fond“) znano najmanj od 25. 10. 2013 (dejansko pa že veliko prej), ko je govorila z najemnikoma garaž. Tožnica je bila v tem obdobju (pre)obremenjena z drugim delom, saj se je šele uvajala na delo na delovnih mestih „vodja finančno računovodske službe in plansko planiranje“ ter „organizator izobraževanja“. Izpolnjene pa so tudi subjektivne okoliščine za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica je pri toženki zaposlena že od 1. 9. 2001, do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejela nobenega opomina, tako da je v tem obdobju izkazala zvestobo in privrženost toženki kot delodajalcu in bila v določenem obdobju celo toženkina v.d. direktorica, kar potrjuje, da je svoje delo pri toženki ves čas zaposlitve opravljala korektno, saj ji v nasprotnem primeru ne bi bila zaupana tako pomembna funkcija pri toženki. Gre za majhno težo zatrjevane kršitve, ki že po sami naravi preprečuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je posledično nezakonita.

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je v.d. direktorica podala tožnici navodilo, da ji predloži dogovore o najemu garaž, ki niso obstajali. Z namenom dokazovanja neobstoja pisnih dogovorov je tožnica predlagala zaslišanje obeh najemnikov garaž, vendar pa je sodišče izvedbo teh dveh dokazov neutemeljeno zavrnilo ter v posledici sprejelo napačno dokazno presojo, s čimer je podana (tudi) bistvena kršitev pravil pravdnega postopka (čl. 339/1/8 ZPP). V.d. direktorica je tožnici podala nemogoče navodilo, saj pisni dogovori z najemnikoma garaž niso obstajali, vsa preostala dokumentacija v zvezi s „črnim fondom“ pa je bila v.d. direktorici predana že na primopredaji.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da v.d. direktorica za za prakso oddajanja garaž v najem ni vedela. Drži, da nobena priča na zaslišanju ni izrecno potrdila njene seznanjenosti s tem dejstvom, vendar pa je sodišče zanemarilo posredne okoliščine, ki potrjujejo, da je v.d. direktorica predhodno (to je pred nastopom funkcije) vedela za oddajanje garaž, kar dokazuje, da je obe obravnavani navodili podala z izključnim namenom šikaniranja tožnice. Priča C.C. je pojasnila, da je bila tudi v.d. direktorica deležna denarja iz tega fonda, saj so vsi zaposleni dobili ob novem letu božičnico. Isto sta potrdili priči D.D. ter E.E., ki je povedala, da ji je direktorica F.F. ob zaposlitvi povedala za skupni fond, iz katerega gre denar za potrebe pogostitev, smučanja strokovnih sodelavcev ter razne obletnice zaposlenih. Vse priče so izpovedale, da so se o „črnem fondu“ pogovarjale in so se zavedale, da se jim iz tega naslova plačujejo določene bonitete, zato je bila tudi v.d. direktorica s „črnim fondom“ seznanjena in je nedvomno vedela tudi za vir teh sredstev. Seznanjenost v.d. direktorice s „črnim fondom“ potrjuje dejstvo, da je v.d. direktorica s temi sredstvi razpolagala v okviru delovnih obveznosti, saj so se ta sredstva koristila (tudi) za organiziranje tečajev, za katere je bila odgovorna ravno v.d. direktorica, ki je s toženko sodelovala že od leta 1993, od leta 1997 pa je pri toženki tudi zaposlena, v preteklosti na delovnem mestu „pomočnice direktorice za področje kakovosti“, ki je vključevalo tudi obveznost praznjenje garaž, ki so služile kot skladišče opreme učilnic (nekatere odslužene, druge še uporabne za kakovostno delo v procesu izobraževanja). To pomeni, da se je v.d. direktorica s problematiko (najema) garaž seznanila že v preteklosti v okviru opravljanja svojih delovnih obveznosti. Ni razumljivo, da bi bila v.d. direktorica v tako majhnem kolektivu povsem izolirana od vseh govoric, saj so zaposleni o viru teh sredstev ves čas govorili. V.d. direktorica pa je bila iz teh sredstev celo osebno okoriščena, saj je prejela božičnico, regres za letni dopust 2012 ... Sodišče je z (neutemeljeno) zavrnitvijo zaslišanja prič G.G. in F.F. prekršilo načelo kontradiktornosti (čl. 339/1/8 ZPP), saj je tožnica ti dve priči predlagala ravno za ugotovitev predhodne seznanjenosti v.d. direktorice s potekom najemnega razmerja.

Tožnica je že na primopredaji izpolnila vse obveznosti, saj je takrat v.d. direktorici predala tudi izvirnike listin, ki se nanašajo na najem garaž. To dokumentacijo je (do primopredaje) hranila v pisarni direktorja, kar pomeni, da je imela v.d. direktorice te listine ves čas na razpolago. Nerazumljiva je tudi obrazložitev sodišča, da naj bi v.d. direktorica dokumentacijo našla šele v januarju 2014, torej po več kot treh mesecih od njene prve zahteve. Tudi sicer pa je tožnica svojo obveznost izpolnila ustno, ko je v.d. direktorici dne 4. 11. 2013 podrobno pojasnila vse okoliščine najemnega razmerja.

Nerazumljiv je zaključek sodišča, da je bolj logična izpoved v.d. direktorice, da je tožnica pogojevala odločitev sporne dokumentacije s tem, da v.d. direktorica zoper njo ne bo podala kazenske ovadbe. Sodišče je spregledalo, da je v.d. direktorica z dokumentacijo od primopredaje dalje že razpolagala. Hkrati pa ni upoštevalo dejstva, da tožnica tudi ni bila seznanjena z dejstvom, da bo kazenska ovadba sploh podana. Tako je edino mogoč ravno nasproten zaključek, in sicer, da je v.d. direktorica na (oziroma po) primopredaji prepoznala svoje podpise na sporni dokumentaciji, ki bi jo lahko obremenjevala, zato izvirnikov listin ni hotela izročiti reviziji, dokler ni izvedela, ali tožnica razpolaga še s kakšno dodatno dokumentacijo, ki bi ji eventualno lahko škodovala.

Napačna, nerazumljiva in neustrezno obrazložena je odločitev sodišča, da naj v.d. direktorica nad tožnico ne bi izvajala mobinga oziroma šikane, saj ravnanja v.d. direktorice niso bila usmerjena na kakšno tožničino osebno okoliščino. Šikana pomeni, da delodajalec vodi postopek v zvezi z delavčevimi pravicami in obveznostmi z namenom, da bi prizadel njegove pravice in obveznosti. Takšno ravnanje v.d. direktorice zoper tožnico pa se je v dokaznem postopku potrdilo. Tako je sodišče povsem spregledalo izpoved priče E.E. in sicer, da je: „v.d. direktorica na zelo grd način delovala do tožnice oziroma, da jo je „dotolkla do nafte“, saj kot bivša direktorica, potem ko se je vrnila z bolniške ni imela delovnega mesta“, ter da: „ ... je bila potem, ko se je tožnica vrnila z bolniške, pred nami zaposlenimi s strani v.d. direktorice šikanirana. Z en kup (pravilno: enim kupom) šokantnih stvari, npr. zaklepanjem vrat med pisarnami“. Ta priča je nadalje pojasnila, da je imela v.d. direktorica očitno že vnaprej pripravljen namen tožnici odpovedati delovno razmerje pri toženki, saj je zaposlila novo delavko za delo, ki bi ga morala prevzeti tožnica, čeprav so zaposleni menili, da ni potrebno zaposlovati novega človeka in bi to delo lahko opravljala tožnica. Navedene dogodke je potrdila tudi priča H.H., ki je izpovedala, da „je zadeva med tožnico in v.d. direktorico v poletnem času 2013 eksplodirala“ in da takoj, ko je v.d. direktorica nastopila funkcijo, tožnica ni bila več vabljena na kolegije. Protipravno ravnanje v.d. direktorice pa potrjuje tudi dejstvo, da je tožnici od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 22. 5. 2014 pregledovala elektronsko pošto in s tem kršila njeno pravico do zasebnosti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, saj meni, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je v pritožbi uveljavljala tožnica, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, po kateri je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP).

Pritožba navaja, da naj bi bila ta kršitev storjena zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nasl. - URS) načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, baza Ius Info).

7. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe natančno navedlo razloge, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, da ne izvede vseh predlaganih dokazov. Izpostavilo je, da so bila sporna dejstva (o katerih naj bi predlagane priče izpovedale) ugotovljena z izpovedmi zaslišanih prič oziroma s predloženimi pisnimi izjavami prič ter z vpogledom v predložene listine. Zato je zavrnilo dokazne predloge kot nepotrebne. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, saj se nanašajo na dejstva, ki so bila že pravilno in popolno ugotovljena z drugimi izvedenimi dokazi. Poleg tega pa okoliščine, o katerih naj bi predlagane priče izpovedale (najemnika garaž A.A. in B.B. naj bi izpovedala o neobstoju pisnih dogovorov o najemu garaž, priči G.G.j in F.F. pa o seznanjenosti v.d. direktorice z najemnim razmerjem v zvezi z garažami), nimajo neposrednega vpliva oziroma zveze z očitano kršitvijo, ki je predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je z zavrnitvijo izpolnitve zahteve oziroma navodila delodajalca (v. d. direktorice) za izročitev dokumentacije in pisnega pojasnila v zvezi s spornim najemom garaž. Zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja izvesti predlagane dokaze in da je z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo razpravno načelo ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno in natančno obrazložena. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR-1, ki je bila podana tožnici, zakonita in utemeljena. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 109. in 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), pravilno pa je upoštevalo tudi določbe 112. člena ZDR-1 (ki se nanašajo na imuniteto sindikalnega zaupnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) in druge določbe ZDR-1, ki urejajo postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izvedla zakonito, da je tožnici omogočila zagovor in sodelovanje sindikata, da v tožničinem primeru ni mogoče upoštevati določb o imuniteti pred odpovedjo tožnice kot sindikalne zaupnice, da je tožena stranka spoštovala tako objektivni kot subjektivni rok za podajo odpovedi in da je odpoved na strani tožene stranke podala pristojna oseba – v. d. direktorica.

9. Pritožba navaja, da v. d. direktorica ni bila pristojna za podajo izredne odpovedi, ker naj bi bila zaradi veljavnosti Pravilnika o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet pri toženi stranki, za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi izključno pristojna disciplinska komisija. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim vprašanjem pravilno presodilo, da je bila v.d. direktorice pristojna za podajo odpovedi, ker je bil pravilnik sprejet v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) oz. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90), to je pred uveljavitvijo ZDR (ki je začel veljati 1. 1. 2003) in ZDR-1, zato so z uveljavitvijo novih predpisov prenehale veljati določbe pravilnika, ki so v nasprotju z ZDR in ZDR-1. To velja tudi za določbe, ki se nanašajo na ukrep prenehanja delovnega razmerja kot disciplinski ukrep ter na pristojnosti disciplinske komisije. Z uveljavitvijo ZDR in ZDR-1 je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) urejeno na drugih pravnih podlagah kot v do tedaj veljavnih predpisih (in pravilniku tožene stranke), drugače pa so opredeljene tudi pristojnosti organov, ki o tem odločajo. Pri tem je bistvena določba 20. člena ZDR-1, ki opredeljuje delodajalca – pravno osebo kot stranko pogodbe (o zaposlitvi), in v 1. odstavku določa, da v imenu delodajalca – pravne osebe nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje je zato svojo presojo, da je za podajo izredne odpovedi tožnici pristojna v. d. direktorice (zakonita zastopnica tožene stranke), pravilno oprlo na določbe 12. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda I.. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z navedenim vprašanjem neutemeljene, stališče, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker za podajo odpovedi ni pristojna v. d. direktorica, pa zmotno.

10. Isto velja za pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z domnevno zamudo prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi tožnici s strani delodajalca, ki je določen v 2. odstavku 109. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da rok ni bil zamujen in da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved v okviru predpisanega 30 dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka, saj je pravilno upoštevalo, da je rok začel teči z dnem poteka roka za predložitev listin in pisnega pojasnila v zvezi s spornim najemom garaž, to je s 4. 11. 2013. Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi bila za začetek roka relevantna datuma 1. 10. 2013 oziroma 25. 10. 2013, ker naj bi se v. d. direktorica z vsemi okoliščinami, ki so bile relevantne za podajo navodila, seznanila že na primopredaji (1. 10. 2013) oziroma najkasneje na sestanku z najemnikoma garaž, to je 25. 10. 2013. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje glede začetka teka subjektivnega roka za podajo odpovedi ter soglaša z ugotovitvijo, da je odpoved podana pravočasno, pa tudi z razlogi, s katerimi je to svojo ugotovitev natančno in argumentirano obrazložilo zlasti v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja:

- Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki kot vodja finančno računovodske službe in plansko analitske službe ter organizator izobraževanja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2013, sklenjene za nedoločen čas. Pred tem je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki kot v. d. direktorice tožene stranke.

- Tožena stranka je dne 29. 11. 2013 tožnici vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2013 iz odpovednega razloga po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi je tožnici očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, ker je 4. 11. 2013 odklonila neposreden ukaz za delo v. d. direktorice J.J. z dne 25. 10. 2013 in ji ni izročila zahtevane dokumentacije v zvezi z najemnim razmerjem glede dveh garaž in pisnega pojasnila o tem, pa tudi ponovne (enake) zahteve v. d. direktorice z dne 7. 11. 2013 ni upoštevala.

- Tožnica je bila sindikalna zaupnica pri toženi stranki, tožena stranka pa ni imela soglasja sindikata za podajo izredne odpovedi. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zanjo ne velja imuniteta pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz 112. člena ZDR-1, ker ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi hujše kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.

- Tožena stranka je postopek izredne odpovedi pogodbe izvedla zakonito, saj je 25. 11. in 26. 11. 2013 tožnici omogočila zagovor na podlagi vročene pisne obdolžitve in vabila. Na zagovoru je tožeča stranka v. d. direktorici predložila kopije blagajniških prejemkov in evidence plačil v zvezi s spornim najemom garaž in ostalih gotovinskih prihodkov tožene stranke v obdobju od 19. 11. 2009 do 9. 9. 2013, to je dokumentacijo, ki je predhodno na zahtevo v. d. direktorice ni hotela izročiti toženi stranki, čeprav je z njo razpolagala.

- Iz izredne odpovedi izhaja, da je v. d. direktorica dne 25. 20. 2013 in 7. 11. 2013 tako ustno kot tudi pisno po elektronski pošti od tožnice zahtevala pisna pojasnila in izročitev pripadajoče dokumentacije v zvezi z najemnimi razmerji dveh garaž, vendar tožnica dokumentacije oziroma pojasnila ali pisne obrazložitve toženi stranki ni izročila niti do poteka obeh rokov niti do dneva podaje pisne obdolžitve 19. 11. 2013.

- Zahteva za predložitev dokumentacije je bila podana zato, ker je v. d. direktorica tožene stranke dne 25. 10. 2013 prišla v stik z dvema najemnikoma garaž A.A. in B.B., ki sta ji ustno in nato pisno potrdila, da sta s toženo stranko oziroma s tedanjo v.d. direktorico, to je tožnico, sklenila ustni dogovor o najemu garaž, po katerem sta na blagajni tožene stranke v gotovini plačevala mesečno najemnino v višini 50 EUR, ob plačilu najemnine pa sta na blagajni tožene stranke prejela blagajniški prejemek.

- Tožnica je izpovedala, da z navedenima najemnikoma pogodb ni sklenila, ampak je bila ustaljena praksa tožene stranke vse od leta 2009, da se je najemnina za garaže pobirala v gotovini, ne da bi se pri tem izdali računi, temveč so se izdali le blagajniški prejemki. Prejete blagajniške prejemke je vlagala v posebno mapo in hranila v omari svoje pisarne v.d. direktorice. Tudi sporna dokumentacija v zvezi z najemom garaž se je v času primopredaje nahajala v pisarni direktorja. Ob primopredaji pa se dokumenti niso pregledovali niti se niso pregledovale omare.

- Po izpovedi v. d. direktorice se je originalna dokumentacija našla v pisarni tožnice šele v januarju 2014, torej v drugi pisarni, kot je zatrjevala tožnica, da naj bi se nahajala v času primopredaje. Sodišče prve stopnje je za nebistveno štelo vprašanje, kje točno so se nahajali originali v času primopredaje in utemeljeno štelo za pomembno le dejstvo, da tožnica sporne dokumentacije ob primopredaji fizično ni predala v.d. direktorici, čeprav je vedela, kje se nahaja, pa tudi fotokopij te dokumentacije na zahtevo v.d. direktorice z dne 25. 10. 2013 in 7. 11. 2013 ni predala, čeprav je z njo razpolagala.

- Iz izpovedi zaslišanih prič, ki jih je pravilno dokazno ocenilo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka pridobivala dohodke iz oddajanja garaž v najem, denar iz oddajanja garaž pa je predstavljal „črni fond“, ki so ga pri toženi stranki porabili za različne namene pri toženi stranki, za potrebe, ki si jih sicer zaposleni niso mogli privoščiti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v. d. direktorica o navedenem pred spornim dogodkom ni bila seznanjena, oziroma ni vedela, da denar od oddajanja garaž v najem predstavlja t. i. „črni fond“.

12. Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in presodilo, da je očitana kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti tožnici dokazana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, prepričljiva in pravilna. Zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožnica storila očitano kršitev pogodbenih obveznosti in da je zanjo tudi odgovorna, saj tudi v pritožbi ni nobenih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem utemeljenega odpovednega razloga po 2. alinei 1. odstavka istega člena ZDR-1.

Ni bistvenega pomena dejstvo, da se je navodilo v.d. direktorice nanašalo na (prej veljavno) pogodbo o zaposlitvi, ki ni predmet tega postopka, saj je šlo za primopredajo poslov, ki jih je tožnica opravljala v funkciji vršilke dolžnosti direktorice toženke, kar izpostavlja pritožba. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da kršitve, ki jih je delavec zakrivil pri opravljanju prejšnje funkcije (npr. direktorja), ne morejo predstavljati podlage za odpoved nove pogodbe o zaposlitvi, zlasti ker je tožnica po zadnji pogodbi o zaposlitvi, ki ji je bila odpovedana, opravljala delo vodje finančno računovodske službe in je bila tudi kot delavka na tem delovnem mestu dolžna v. d. direktorici predložiti dokumentacijo v zvezi s spornim najemom garaž, s katero je očitno razpolagala, sicer je niti na zagovoru ne bi mogla predložiti.

Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica dokumentacije, ki se nanaša na najemno razmerje, ni predala že na primopredaji, ko je nova v. d. direktorica prevzela funkcijo. Tudi ustna pojasnila glede okoliščin, ki se nanašajo na najem garaž, podana v. d. direktorici, ob izrecnih zahtevah v. d. direktorice za predložitev vse pisne dokumentacije in pisnega pojasnila v zvezi s spornim najemom garaž, ne pomenijo, da je tožnica zahtevo izpolnila. Ustna pojasnila o okoliščinah najema tudi ne morejo bistveno zmanjšati njene odgovornosti za kršitev, ki se ji očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila direktorica z obstojem najemnega razmerja predhodno seznanjena in da sta bili navodili podani izključno z namenom tožnico postaviti v podrejen položaj oziroma jo šikanirati. Četudi bi bila v. d. direktorica s „črnim fondom“ seznanjena, ker se je o tem v kolektivu govorilo, je dejstvo, da z dokumentacijo o najemu garaž ni razpolagala, saj jo je prejela šele na zagovoru.

Tudi kritika sodišča prve stopnje, češ da je zmotno presodilo, da v.d. direktorica tožnice ni šikanirala, ni sprejemljiva. Dejstvo je, da so se že v času, ko je tožnica opravljala funkcijo v. d. direktorice, začeli konflikti med tožnico in v. d. direktorico, do slabih medsebojnih odnosov med njima pa je prihajalo tudi v času pred sporno odpovedjo (o čemer so izpovedale tožnica in zaslišane priče, tudi tiste, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica). Kljub temu pa posameznih dogodkov, ki jih je izpostavila tožnica (nevabljenje na sestanek oz. kolegij, odjava tožnice od izobraževanja, konflikten odnos v. d. direktorice do tožnice ipd.), ni mogoče šteti niti za nadlegovanje niti za trpinčenje oziroma mobing v smislu 7. člena ZDR-1, ki naj bi ga nad tožnico izvajala v. d. direktorica. Po 1. odstavku navedenega člena je prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. Nadlegovanje pa je vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Po 4. odstavku istega člena pa je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da tožena stranka oziroma v. d. direktorica zoper tožnico ni ravnala nedopustno in da sporna izredna odpoved ni posledica šikaniranja oziroma mobinga nad tožnico. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica osebnega maščevanja v.d. direktorice tožnici, ki ji je predhodno (ko je tožnica opravljala funkcijo v. d. direktorice tožene stranke) podala pisno opozorilo pred odpovedjo in da se je v.d. direktorica želela le razbremeniti odgovornosti glede razpolaganja s sredstvi iz „črnega fonda“, ker naj bi se bala, da bi jo lahko tožnica obremenila še s kakšnimi dodatnimi dokumenti, ki niso bili v dokumentaciji, ki ji jo je tožnica predala na primopredaji. Izvedeni dokazi namreč ne potrjujejo utemeljenosti tožničinih pritožbenih navedb, ampak dokazujejo utemeljenost odpovednega razloga, iz katerega je tožena stranka podala tožnici izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Pritožbeno sodišče torej soglaša z oceno, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen odpovedni razlog na strani delavca za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in da je izkazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Po tej določbi delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V obravnavanem primeru ne gre le za kršitev majhnega pomena, kar izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, ki manjšo težo domnevne kršitve utemeljuje z dejstvom, da toženkino navodilo ni bilo bistvenega vsebinskega pomena, ker je bilo v. d. direktorici stanje zadeve oz. obstoj „črnega fonda“ ves čas znano, ter dejstvom, da je tožnica v. d. direktorici ustrezna pojasnila podala ustno po telefonu, poleg tega pa je imela tožnica na voljo zelo kratek rok, v tem času pa je bila preobremenjena z drugim delom, saj se je šele uvajala v delo na delovnih mestih „vodja finančno računovodske službe in plansko planiranje“ ter „organizator izobraževanja“. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da glede na vse okoliščine primera ne gre za kršitev majhnega pomena, ampak za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki je prekršila osnovno obveznost iz delovnega razmerja, to je opravljanja dela v skladu z navodili delodajalca in toženi stranki, saj zahtev v.d. direktorice ni upoštevala, čeprav je s sporno dokumentacijo razpolagala in jo je toženi stranki izročila šele drugi dan zagovora 26. 11. 2013. Šlo pa je za listine, ki so bile podlaga za prijavo suma kaznivega dejanja pri pristojnem državnem tožilstvu. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je dokazan tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Ker očitane kršitve nikakor ni mogoče oceniti kot kršitev manjšega pomena, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, je pravilen zaključek, da je razumljivo, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico, zlasti glede na delovno mesto, ki ga zaseda, to je delovno mesto vodjo finančno računovodske službe pri toženi stranki. Zaradi njenega obnašanja, ki ga je tožena stranka utemeljeno štela kot skrajno nespoštljivo, je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi reparacijski zahtevek in zahtevek za plačilo odškodnine (oziroma denarnega povračila) zaradi s strani tožnice predlagane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. člen ZPP). Ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pa tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo v skladu s 5. odstavkom 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). Po tej določbi namreč v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

16. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno izdalo popravni sklep (z dne 6. 1. 2015) in z njim odpravilo očitno pisno pomoto v izreku izpodbijane sodbe. Pri tem je ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 328. člena ZPP, ni pa dosledno uporabilo 2. odstavka 328. člena istega zakona, ki določa, da se o popravi izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da popravni sklep z dne 6. 1. 2015, oziroma izrek tega sklepa, ni zapisan na koncu izvirnika sodbe (l.št. 91 do 106), tako kot to določa citirani 2. odstavek 328. člen ZPP, zato je to pomanjkljivost v spisu potrebno popraviti, kar je še posebej pomembno, kadar gre za pisno pomoto v izreku sodbe, ki se nanaša na vsebino sprejete odločitve (ker sodba sodišča prve stopnje učinkuje le skupaj s popravnim sklepom, ki je zapisan (tudi) na izvirniku). Poleg tega pa je v takšnem primeru potrebno tudi na predložitvenem poročilu izrecno zapisati vse podatke o izdaji in vročitvi popravnega sklepa (kar v obravnavani zadevi ni bilo izvedeno).

Datum zadnje spremembe:

12.05.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 751/2016
• VDSS sodba Pdp 522/2015
• VDSS sodba Pdp 1185/2015