VDSS sklep Pdp 725/2014

Jedro

V konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo tožnico možno primerjati s kakšnim drugim delavcem, ki je ohranil zaposlitev, saj je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožnici nezakonita in da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 4. 2011 ni prenehala veljati in še vedno traja (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od poteka 120 dnevnega odpovednega roka dalje do vrnitve nazaj na delo, prizna neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. od poteka 120 dnevnega odpovednega roka dalje do vrnitve nazaj na delo obračuna plačo v višini 784,00 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračuna in plača vse davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezne neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, ki zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec in ji prizna vse druge pravice iz pogodbe o zaposlitvi, vse v roku 8 dni (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 619,15 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da niso izkazani kriteriji, zaradi katerih je bila tožnica uvrščena na program presežnih delavcev. Neresničen je tudi očitek, da se tožena stranka ni izjavila o tem, kako so bili glede tožnice uporabljeni kriteriji za določitev presežnih delavcev. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da ni imela delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožničini preostali delovni zmožnosti, zato za tožnico tudi ni prišla v poštev uporaba kriterijev iz programa razreševanja presežnih delavcev. Tudi pristojna komisija je izdala mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je ugotovila, da tožena stranka nima delovnega mesta, na katerega bi tožnico lahko prerazporedila. Med strankama ni sporno, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno, tožena stranka pa je pojasnila, da tožnici ni mogla ponuditi drugega primernega delovnega mesta, zato je tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka po reorganizaciji ni imela nobenega delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostali delovni zmožnosti tožnice, zato tudi ni mogla uporabiti kriterijev iz programa presežnih delavcev, da bi na njihovi podlagi ugotovila, ali tožnico lahko prezaposli na drugo delovno mesto. Tožena stranka tožnice tudi ni mogla prekvalificirati oziroma dokvalificirati za drugo delovno mesto, saj njena proizvodnja poteka troizmensko na liniji A. in liniji B., kjer so prisotni plini, dražeči vonj, prah, alergeni in ostali iritanti za dihala, katerim pa tožnica na podlagi odločb ZPIZ ne sme biti izpostavljena. Absurden je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožničina invalidnost kriterij za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici vse od izdaje odločbe ZPIZ, torej več kot deset let, zagotavljala delo, ki je ustrezalo tožničini preostali delovni zmožnosti. Po reorganizaciji poslovanja in ukinitvi delovnega mesta pa ji tožena stranka dela ni mogla več zagotavljati, saj zanjo ni imela primernega delovnega mesta. Stališče sodišča prve stopnje bi pomenilo, da delodajalec invalidom ne sme podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če nezmožnost za opravljanje dela izhaja iz invalidnosti delavca. Pravilnost stališča tožene stranke potrjuje tudi sodba pritožbenega sodišča Pdp 251/2011 z dne 2. 6. 2011. Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala tudi drugim delavcem, ki jim zaradi omejitev, ki izhajajo iz priznane invalidnosti, po reorganizaciji ni mogla ponuditi novega delovnega mesta. Vsi ti delavci so tudi sprejeli ponudbe novih pogodb pri družbi C. d.o.o.. Zaradi zmotnega stališča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala kriterijev, zaradi katerih je bila tožnica uvrščena na program presežnih delavcev, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo glede ustreznosti ponujene nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev. Res je sicer, da je bila tožnici redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, zaradi česar je tožena stranka tudi sprejela program razreševanja presežnih delavcev. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je bila tožnici odpoved podana zaradi ukinitve delovnega mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa tožena stranka ni imela nobenega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožnici in ki bi ustrezalo njenim zdravstvenim omejitvam. Namen uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev je razviden iz 2. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta določa, da imajo pri določitvi delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, ob enakih kriterijih, prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci s slabšim socialnim položajem. Namen uporabe kriterijev je torej v tem, da se na njihovi podlagi delodajalec odloči kateri od primerljivih (to je med seboj zamenljivih) delavcev bo ohranil zaposlitev in kateri bo postal presežni delavec. V konkretnem primeru pa tožnice (tako vsaj izhaja iz spisa) glede ohranitve zaposlitve ni bilo možno primerjati z nobenim drugim delavcem, saj je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev.

V kolikor pa bi obstajali s tožnico primerljivi (to je med seboj zamenljivi) delavci in bi bilo potrebno med njimi izbirati, kdo bo ohranil zaposlitev, pa bi v poštev prišla uporaba kriterijev, ki jih program razreševanja presežnih delavcev sicer vsebuje. Tožnica je namreč delovni invalid in kot taka uživa še posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. odstavkom 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če mu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V kolikor bi torej obstajala možnost, da tožena stranka tožnico premesti na drugo delovno mesto bi ji to možnost morala ponuditi, ne da bi pred tem ugotavljala, ali in v kolikšni meri tožnica izpolnjuje kriterije za določitev presežnih delavcev. V primeru, če bi bilo več med seboj zamenljivih delovnih invalidov, katerih delo je postalo nepotrebno in bi bilo na voljo manjše število ustreznih delovnih mest, na katere bi jih bilo možno premestiti, potem bi delodajalec na podlagi kriterijev za določitev presežnih delavcev med njimi moral opraviti izbiro kdo od njih bo zaposlitev ohranil in komu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana. Vendar v konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo tožnico možno primerjati s kakšnim drugim delavcem, ki je ohranil zaposlitev.

Zmotno oziroma protispisno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožničina invalidnost kriterij (to je razlog) za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in da naj bi to izhajalo iz navedb tožene stranke. Tožena stranka česa takšnega nikoli ni trdila in kaj takšnega tudi ne izhaja iz spisa. Tožena stranka ves čas uveljavlja, da je razlog za odpoved v tem, da je bilo tožničino delovno mesto „proizvodni delavec - ročno pakiranje“ ukinjeno in da tožena stranka ni imela drugega ustreznega delovnega mesta, na katero bi tožnico lahko razporedila. Invalidska komisija je izrecno ugotovila, da tožnica ni zmožna za delovno mesto kontrolorja pakiranja, na katerega so bila prenesena nekatera dela ukinjenega delovnega mesta. Tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi invalidnosti, temveč zaradi tega, ker je iz poslovnega razloga (ukinitev delovnih mest proizvodni delavec - ročno pakiranje) prenehala potreba po njenem delu, obenem pa je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila, da tožnici utemeljeno ni možno ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti. Okoliščina, da tožena stranka tožnici drugega dela ni mogla zagotoviti ravno zaradi omejitev, ki izhajajo iz priznane invalidnosti, pa ne pomeni, da je bila pogodba o zaposlitvi tožnici odpovedana zaradi invalidnosti.

Zaradi zmotnega stališča, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni uporabila kriterijev in ker naj bi bila odpoved podana zaradi invalidnosti sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z preostalimi trditvami tožnice o domnevni nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je tožnica v tožbi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevala predvsem s tem, da je šlo zgolj za navidezno ukinitev delovnega mesta in da je tožena stranka v resnici zgolj spremenila naziv delovnega mesta, vsebinsko pa je delo ostalo nespremenjeno. Po zatrjevanju tožene stranke naj bi bilo navedeno razvidno iz primerjave opisa ukinjenega delovnega mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje in opisa na novoustanovljenega delovnega mesta kontrolorja pakiranja. Navideznost organizacijske spremembe naj bi dokazovalo tudi dejstvo, da proizvodni proces ni bil v ničemer spremenjen, razen v uporabi štampiljke posameznega delavca in da je tožena stranka v času od 27. 5. do 29. 5. 2013 organizirala prihod invalidov iz zavoda C. d.o.o. na delo pri toženi stranki za opravljanje dela na delovnem mestu kontrolorja pakiranja. Sodišče prve stopnje se do vseh teh navedb tožnice in seveda tudi do navedb nasprotne stranke ni opredelilo, čeprav je izvedlo nekatere dokaze, ki so bili predlagani v zvezi z temi navedbami.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh relevantnih dokazov v zvezi z navedbami tožnice o navideznosti organizacijskih sprememb pri toženi stranki in bi bili dokazi v zvezi s tem prvič izvedeni in ocenjeni šele na pritožbeni stopnji, s čemer bi se strankama tudi odvzela možnost učinkovitega pravnega varstva v pritožbenem postopku.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo relevantne dokaze, ki jih je v zvezi z navideznostjo ukinitve delovnega mesta proizvodnega delavca - ročno pakiranje, predlagala tožnica, in tudi dokaze, ki jih je v zvezi s temi trditvami tožnice predlagala tožena stranka, na kar bo znova lahko odločilo o tožbenem zahtevku. Pri tem se bo moralo opredeliti ali je pri toženi stranki dejansko prišlo do organizacijskih sprememb in ali je bilo tožničino delovno mesto v resnici ali le zgolj navidezno ukinjeno pa tudi, ali je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 4. 2013 v resnici očitno napačno in nezakonito, kot to uveljavlja tožnica.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

03.11.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 890/2017
• VDSS sodba Pdp 643/2012
• VDSS sodba Pdp 1033/2013