VSL sodba II Kp 24631/2010

Jedro

Pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ gre po vsebini, pomenu in posledicah za ogroževalni delikt, ki vsebuje antidiskriminacijski dejanski stan. To pa izključuje opredelitev obdolženčevega ravnanja kot kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. člena KZ, kjer je kazensko pravno varovana osebna varnost osebe, ki je kot pravica do varnosti zagotovljena vsakomur po 34. členu URS.

Dejanje, ki ga je storil obdolženec, se je nanašalo na pripadnike etnične skupnosti, zoper katere je obdolženec širil sovraštvo in pozival na njihov pregon ter fizični napad nanje. V času storitve in danes veljavna zakonska ureditev v ničemer ne dopušča razlage, da je bilo obdolženčevo ravnanje v konkretni situaciji nekaznivo in pravno dopustno oziroma le poziv državi, naj ustrezno ukrepa.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Grosupljem je z izpodbijano sodbo obdolženega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja vzbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti po 1. odst. 300. člena KZ, in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen enega meseca zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Po 2. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, s stroški kazenskega postopka pa obremeni proračun; podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika posameznika.

Višja državna tožilka B. Z. H. je spis po pregledu vrnila brez predloga (2. odst. 445. člena ZKP).

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, napravilo pravilne dokazne in pravne zaključke, ni kršilo kazenskega zakona in tudi niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Z razlogi v izpodbijani sodbi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene.

Zagovornik v pritožbi ponavlja stališča obrambe, tako glede dejanskega stanja, kot glede uporabe materialnega prava, ki jih je uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje in do katerih se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi že opredelilo. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, navedeno kaznivo dejanje temelji na kršitvi 1. odst. 63. člena Ustave Republike Slovenije, ki izrecno prepoveduje določene vsebine izražanja, med temi spodbujanje k neenakopravnosti, razpihovanje sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanja k nasilju in vojni. Da je obdolženec razpihoval narodnostno sovraštvo na zboru krajanov v zadružnem domu v A. s tem, ko je pozival vaščane k skupnemu delovanju z namenom pregnati tamkaj živečo romsko družino S., do česar je kasneje (torej do njihove izselitve v drug kraj), tudi prišlo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

Vsebine obdolženčevega izražanja in ravnanja, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, zato nikakor ni mogoče razumeti kot zgolj izvrševanja ustavne pravice obdolženca do svobode izražanja. Obdolženčevih besed ni mogoče razumeti kot izražene kritike zaradi dotedanje neaktivnosti države in pristojnih organov in organizacij pri reševanju problemov, ki so se nakopičili v A., zaradi za tamkajšnje stanovalce izredno motečega protipravnega ravnanja nekaterih članov družine S., sicer pripadnikov romske skupnosti, ampak kot neposredno ščuvanje članov lokalne skupnosti k protipravnemu dejanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi zagovorniku, da ob odsotnosti ustreznega reagiranja pristojnih institucij lahko vsakdo v Republiki Sloveniji vzame pravico v svoje roke in prežene iz doma drugega, ki mu ni všeč, iz takega ali drugačnega razloga. Poziv na fizično znašanje nad družino S. in pregon iz domačega kraja vsekakor ni bil in tudi nikdar ni ustrezen in zakonit način reševanja konfliktov med Romi in neromi, kot je to izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Obdolženec s svojim ravnanjem ni pozival države naj ukrepa, kot navaja njegov zagovornik v pritožbi, ampak je zasledoval cilj, da se zadeva reši tako, da bi on in njegovi vaščani v A. končno imeli mir pred družino S.. Da so jih nameravali pregnati in sigurno ne z besedami, kot se je slikovito izrazil obdolženec v zagovoru, ampak tudi s fizičnim napadom nanje, z možnostjo medsebojnega spopada in povzročanja drugih neprijetnosti, v konkretni zadevi ni nobenega dvoma. Tudi njegovo ravnanje je pripeljalo do kasnejše posledice, izselitve družine S. iz tamkajšnje lokalne skupnosti. Zato nima prav zagovornik, da njegove besede niso na nikogar vplivale.

Skozi celotno in izčrpno obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje se izraža pravilen zaključek, da je obdolženec točno vedel, kaj dela in kaj njegovo ravnanje pomeni in kakšne naj bi bile tudi posledice, torej, da je ravnal z direktnim naklepom. Kot pravi sodišče prve stopnje je bilo obdolžencu povsem jasno, da je pozival k nestrpnosti in razpihovanju sovraštva do pripadnikov etnične skupnosti, da je pozival k neenakopravni obravnavi določenega dela tamkajšnjih prebivalcev. Predvsem pa tudi, da se je zavedal razlik med Romi in ostalimi državljani Republike Slovenije in je tudi sam s svojim ravnanjem še dodatno prispeval k neenakopravni obravnavi Romov. V konkretni zadevi pač ni mogoče umetno ločevati članov družine S., kot tamkajšnjih prebivalcev, od njihove dejanske pripadnosti romski skupnosti, kot to želi prikazati zagovornik v pritožbi z navedbami, da so se obdolženčeve izjave nanašale le na člane točno določene družine, ki jo je obdolženec označil kot skupino kriminalcev oziroma 25-ih barab in ne na pripadnike romske skupnosti. Neprepričljiva je tudi pritožbena trditev, da se obdolženec na zboru krajanov ni zavedal romskega izvora družine S., ko pa je vendarle bil zbor krajanov namenjen ravno ureditvi problematike v zvezi z Romi in ni šlo le za konflikt določene kriminalne skupine z večino sokrajanov. Zagovornik sicer povzema določene izjave na zboru krajanov navzočih J. H., D. M. in komandirja Policijske postaje Grosuplje, s čimer želi povedati, da krajani niso imeli nič z romsko problematiko in tudi niso imeli nič proti družini S.. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe dotaknilo tudi teh izjav, ko je navedlo, da pri presoji obstoja obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne gre za to, kar so govorili drugi, temveč predvsem za to, kar je izrekel obdolženec. Zato nima prav zagovornik, da se sodišče do teh izjav ni opredelilo in zato tudi ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odst. 371. člena ZKP. Ta očitek zagovornika je predvsem odraz nestrinjanja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolženčevo ravnanje bilo kaznivo v času storitve kaznivega dejanja in tudi samo zavrača pritožbeno stališče, da v času storitve kaznivega dejanja razpihovanje sovraštva do romske skupnosti ni bilo kaznivo, ker do uveljavitve novega Kazenskega zakonika, KZ-1, romska skupnost ni uživala kazenskopravnega varstva. Na nepravilnost pritožnikove razlage zakonske norme in Ustave je izčrpno odgovorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato zagovornikovo vztrajanje pri nepravilni uporabi kazenskega prava in kršitvi 1. točke 372. člena KZ ni upravičeno in je povsem pravno zmotno.

Romska skupnost je posebna etnična skupnost, ki po Ustavi in po mednarodnopravnih dokumentih ter našem notranjem pravu uživa posebno varstvo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bil že v času storitve kaznivega dejanja veljavnem kazenskem zakonu namen zakonodajalca sankcionirati diskriminacijo, ki krši načela enakosti, torej tudi enakosti pripadnikov večinskega naroda in pripadnikov romske etnične skupnosti. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 359/2005 gre pri kaznivem dejanju po 300. členu KZ po vsebini, pomenu in posledicah za ogroževalni delikt, ki vsebuje antidiskriminacijski dejanski stan. To pa izključuje opredelitev obdolženčevega ravnanja kot kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. člena KZ, kjer je kazensko pravno varovana osebna varnost osebe, ki je kot pravica do varnosti zagotovljena vsakomur po 34. členu Ustave Republike Slovenije. Dejanje, ki ga je storil obdolženec, se je namreč nanašalo na pripadnike etnične skupnosti, zoper katere je obdolženec širil sovraštvo in pozival na njihov pregon ter fizični napad nanje. V času storitve in danes veljavna zakonska ureditev v ničemer ne dopušča razlage, kot jo ponuja zagovornik v pritožbi, da je bilo obdolženčevo ravnanje v konkretni situaciji nekaznivo in pravno dopustno oziroma le poziv državi, naj ustrezno ukrepa. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, obdolženčevo ravnanje je pravilno pravno opredelilo in pri tem ni kršilo določb kazenskega zakona. Odločitev je izčrpno obrazložilo tako, da je bila zmožna pritožbenega preizkusa, v sodbi pa se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki so zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca.

Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP, ki določa, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je bila obdolžencu izrečena pravična kazenska sankcija, skladna s težo kaznivega dejanja in obdolženčevo kazensko odgovornostjo, ugotovljene za odmero pomembne okoliščine pa so se ustrezno odrazile pri določitvi trajanja kazni zapora in preizkusne dobe.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče presodilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik in tudi ni kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP), zato je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka (1. odst. 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

19.03.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Kp 65803/2012
• VSL Sodba VII Kp 32326/2021
• UPRS Sodba II U 441/2017-6