VSL sodba I Cp 3564/2012

Jedro

Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak zgolj v okviru vložene pritožbe. Stranka, ki jo želi uveljaviti, mora zato nanjo opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer takoj, ko je to mogoče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 209748/2011 z dne 29. 12. 2011 v celoti vzdržalo v veljavi in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 312,00 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper sodbo se laično pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov določenih v 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ga sodišče prve stopnje ob vročitvi tožbe ni poučilo, da gre za spor majhne vrednosti in da mora zato v 8 dneh odgovoriti na navedbe tožnice in podati svoje navedbe in dokaze. Ker tega ni vedel, se je zanašal, da bo to lahko storil na glavni obravnavi, česar pa mu sodišče prve stopnje ni dovolilo. Ker mu je bila odvzeta možnost izpodbijati navedbe tožnice ter možnost navesti dejstva in dokaze v svojo korist, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel možnosti, da dejstva in dokaze navede, to stori v pritožbi.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Drži sicer očitek pritožnika, da ga sodišče, ko mu je vročilo dopolnitev tožbe, ni poučilo o tem, da gre za spor majhne vrednosti in na omejitve, ki jih v zvezi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov določata 451. in 452. člen ZPP ter posledice njihovega nespoštovanja, vendar pa ta kršitev sama po sebi še ne pomeni tudi posega v strankino pravico do izjave in s tem absolutne bistvene kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Da bi do tega posega prišlo, bi moralo biti stranki tudi po tem, ko je bila seznanjena z omejitvami in posledicami, ki veljajo za spore majhne vrednosti, preprečeno, da se o navedbah nasprotne stranke izjavi in da za svoje trditve predlaga dokaze. Tega pa, čeprav to v pritožbi trdi, pritožnik ne izkaže.

6.Iz zapisnika glavne obravnave (list. št. 41) z dne 25. 9. 2012 tako ne izhaja, da bi želel na tej obravnavi (1) karkoli navajati oziroma predlagati dokaze, pa mu sodišče tega ni dovolilo. Celo več: toženec je vztrajal pri tistem, kar je navedel in predlagal v ugovoru. Ker je zapisnik javna listina, velja, da je to, kar je v njem navedeno, resnično (1. in 2. odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v zapisniku navedena dejstva neresnična, ali da zapisnik ni bil pravilno sestavljen (4. odstavek 224. člena ZPP), vendar pa pritožnik tega niti ne trdi, niti ne ponudi dokazov, ki bi kazali na to. Zgolj z pavšalno pritožbeno trditvijo, da mu sodišče na obravnavi ni dopustilo novih navedb in dokazov, pa v pritožbenem postopku ne more uspeti. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da do očitane kršitve ni prišlo.

7.Pritožbeno sodišče pa, zgolj v pojasnilo pritožniku, dodaja, da je očitana kršitev, tudi če bi bila storjena, neupoštevna. Po 286. b členu ZPP mora stranka kršitev pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde ni mogel predhodno navesti. Med kršitve, na katere je potrebno opozoriti še pred sodiščem prve stopnje, spada tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega pa, kot izhaja iz podatkov spisa, pritožnik ni storil, prav tako pa ne trdi, da tega ni mogel. V pritožbenem postopku z njenim uveljavljanjem zato v nobenem primeru ne bi uspel.

8.Pritožnik v pritožbi navaja vrsto novih dejstev in dokazov. Po 337. členu ZPP bi bilo to dopustno le, če bi izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti pravočasno že pred sodiščem prve stopnje. Pri tem pa ni dovolj, da izkaže, da teh dejstev in dokazov ni mogel navesti ali predložiti pred sodiščem prve stopnje v pisni obliki in v zakonskem roku: če je imel možnost to storiti kasneje, vse do konca glavne obravnave, zamujenega ne more nadomestiti s pritožbo. V konkretnem primeru pa pritožnik, kot je bilo pojasnjeno že v zvezi z očitki o kršitvi postopka, tega, da mu je bilo to tudi kasneje preprečeno, ni dokazal. Podatki spisa, predvsem pa zapisnik glavne obravnave namreč kažejo, da je takšno možnost imel, le izkoristil je ni. Pritožbeno sodišče zato dejstev in dokazov, ki jih pritožnik ponuja v pritožbi, ne more upoštevati. Podlaga za odločanje pritožbenega sodišča je tako lahko le dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

9.Sodišče prve stopnje je, ob upoštevanju s strani prvega sodišča ugotovljena dejstva, tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Ker se pritožbeno sodišče z razlogi strinja, se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

10.Ker pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11.Ker pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, je odločitev o stroških pritožbenega postopka odpadla.

12.Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Čeprav je bil že z vabilom na standardiziranem obrazcu Vab-smv-p-n-d4 seznanjen, da gre za spor majhne vrednosti, z omejitvami glede navajanja dejstev in dokazov ter z posledicami, vse v smislu 452. in 453. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1939/99
• VSL sklep I Cp 466/2000
• VSL sodba I Cpg 1746/2013