Sodba VIII Ips 138/2012

Jedro

Če delavec, ki stalno dela na terenu in na sedež delodajalca prihaja le občasno, noče osebno sprejeti odpovedi tam in takrat, ko je to poskušano, se mu odpoved veljavno vroči po pošti.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Delno je ugodilo le zahtevku o datumu prenehanja delovnega razmerja glede na datum vročitve odpovedi in potek odpovednega roka. Za to obdobje je tožniku priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust. Tožnik odpovedi ob poskusu vročitve na delovnem mestu ni hotel prevzeti. Vendar mu odpoved ni bila puščena na delovnem mestu, temveč mu jo je tožena stranka poslala naknadno na domači naslov. Glede odpovedi je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen kot zavarovalni zastopnik za osebna zavarovanja. Tožena stranka je dokazala, da tožnik ni dosegal pričakovanih rezultatov dela, kot so bili opredeljeni v podjetniški kolektivni pogodbi ter Pravilniku o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov (Pravilnik). V letu 2008 je delovne obveznosti izpolnil zgolj v treh mesecih, ni pa jih dosegel tudi v treh zaporednih mesecih: december 2008 ter januar in februar 2009. Razlogi za nedoseganje pričakovanih rezultatov so bili izključno na tožniku samem. Ni bil dovolj aktiven pri iskanju novih strank, njegov način dela je bil zastarel in monoton, saj je stranke večinoma klical po telefonu. Na svojo željo je opravljal delo samo popoldne. Nedoseganje pričakovanih rezultatov ni bila posledica kakršnegakoli diskriminatornega ravnanja tožene stranke, poleg tožnika pa je bila pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odpovedana še trem delavcem. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, s sicer nižjo plačo, ki je tožnik ni podpisal.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni, deloma je ugodilo le pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o odškodnini za neizrabljen letni dopust in glede stroškov postopka. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe stranki.

4. Tožnik vlaga revizijo zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da izraba letnega dopusta na izpolnjevanje plana ne vpliva. Drugostopenjsko sodišče je sicer dokazno oceno spremenilo, vendar je menilo, da to na doseganje pričakovanih delovnih rezultatov vpliva le toliko, da ga je potrebno ugotavljati glede na dejansko prisotnost tožnika na delu. Sodišče druge stopnje je preseglo trditveno podlago toženke in tožnika, dokazno oceno pa je spremenilo brez glavne obravnave. Ker za zaključek sodišča druge stopnje ni podlage v Kolektivni pogodbi in Pravilniku, je odločitev tudi materialnopravno zmotna. Nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju je obrazložitev izpodbijane sodbe, da pri tožniku ni moč upoštevati obdobja pred decembrom 2008, da pa nedoseganje pričakovanih rezultatov dela v preostalih mesecih 2008 še dodatno potrjuje pravilnost odločitve tožene stranke.

5. Tožena stranka vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo v delu, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena (prvi odstavek 2. točke in prvi odstavek 3. točke izreka prvostopne sodbe) in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da gre za vprašanje uporabe pravil o vročitvi v primeru odklonitve brez zakonitih razlogov v primeru terenskega delavca, ki delo opravlja na terenu in pri delodajalcu nima delovnega mesta v fizičnem smislu. Ob odklonitvi prevzema odpovedi, ki je bila tožniku po 87. členu ZDR pravilno vročana osebno v prostorih delodajalca, ni bilo mogoče pustiti odpovedi v prostorih, kjer dela, kot to določa 144. člen ZPP.

6. Tožena stranka je na revizijo tožnika odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

O reviziji tožnika

9. Tožnik v reviziji sicer našteje (pa še to zgolj splošno) vse možne revizijske razloge, ne da bi jih izrecno in jasno opredelil in utemeljil. Navedbe o „preseganju trditvene podlage“ ter o „spremembi dokazne ocene“ na sodišču druge stopnje pa pomenijo le poskus uveljavljanja nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

10. Sodišče je presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 4. 2009 iz katere povsem jasno in nedvomno izhaja ugotovitev tožene stranke, da je dejanska podlaga odpovedi dejstvo, da je tožnik v letu 2008 delovne obveznosti izpolnil samo v treh mesecih in da pričakovanih delovnih rezultatov ni dosegel v treh zaporednih mesecih: december 2008, januar in februar 2009. Ugotavljanje obstoja in utemeljenosti te dejanske podlage zato ne more pomeniti „preseganja“ trditvene podlage. Glede na razloge v odpovedi tudi ni mogoče govoriti o neskladjih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kolikor se opredeljuje tudi do obdobja pred decembrom 2008. Dokazna ocena o tem, da tožnik pričakovanih delovnih rezultatov ni dosegel pa na sodišču druge stopnje ni bila spremenjena. Sodišče druge stopnje je glede na pritožbene ugovore presodilo le, da na tako ugotovitev ne bi moglo (oziroma da ni) vplivati niti upoštevanje opravičenih odsotnosti v času, za katerega se ugotavlja doseganje pričakovanih rezultatov dela.

11. Sodišče druge stopnje je za mesec december 2008 ugotovilo, da je tožnik dosegel le 0,16 % planske obveznosti. Po določbi drugega in tretjega odstavka 146. člena Kolektivne pogodbe bi bilo tako nedoseganje pričakovanih rezultatov lahko opravičljivo, če bi bilo posledica opravičenega izostanka z dela. Toda iz ugotovitev sodišča izhaja, da bi to lahko veljalo le, kolikor bi bilo nedoseganje sorazmerno s trajanjem odsotnosti. Tožnik pa ni dosegel praktično nobenih rezultatov, čeprav je njegova prisotnost na delu zajemala 30,34 % mesečnega fonda ur. Ob ugotovljenem dejanskem stanju zato sodišče druge stopnje ni zmotno razlagalo določbe 146. člena Kolektivne pogodbe.

O reviziji tožene stranke

12. Odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje šele z njeno vročitvijo (prvi odstavek 87. člena ZDR). Po določbi drugega odstavka 87. člena ZDR se odpoved delavcu vroči osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma drugem naslovu delavca. Vroča se po pravilih pravdnega postopka (tretji odstavek 87. člena ZDR). Tudi po določbi drugega odstavka 139. člena ZPP se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu pisanje vroči. V primeru odklonitve sprejema, veljajo pravila 144. člena ZPP.

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da je in kdaj je tožnik po pošti prejel izpodbijano odpoved. Upoštevaje ta datum, je pravilna odločitev sodišča, da je šele takrat pričel teči tudi odpovedni rok. Tožena stranka pa je že pred tem poskušala odpoved vročiti tožniku tudi osebno v njenih prostorih. Sodišči sta presodili, da osebna vročitev v prostorih delodajalca ni bila pravilna in v skladu s 144. členom ZPP. Tožena stranka bi namreč morala ob odklonitvi sprejema ne samo to dejstvo zabeležiti, temveč potem odpoved tudi pustiti v prostorih, kjer tožnik dela.

14. Tožena stranka v reviziji ponavlja navedbe, da tožniku odpovedi ni mogla pustiti, ker tožnik v prostorih delodajalca nima delovnega mesta, ampak dela na terenu. Zato je štela kot „primerljivo in enakovredno obliko možnosti seznanitve tožnika z odpovedjo“ to, da je odpoved tožniku poslala priporočeno po pošti.

15. Če pustimo ob strani dejstvo, da je tožnik očitno tudi hodil v prostore tožene stranke, četudi naj stalnega in lastnega (fizičnega) delovnega mesta ne bi imel, tožena stranka že sama pravzaprav napeljuje na to, da je v takih primerih smiselna le vročitev odpovedi po pošti. Če delavec, ki stalno dela na terenu in na sedež delodajalca prihaja le občasno, noče osebno sprejeti odpovedi tam in takrat, ko je to poskušano, se mu odpoved veljavno vroči pač po pošti. Po navedbah tožene stranke same pri njej ne obstaja prostor, kjer tožnik dela, zato mu odpovedi v takem prostoru ali na vratih takega prostora po naravi stvari ni mogoče pustiti. To pa že v izhodišču pomeni, da bo smiselno vročanje takemu delavcu predvsem po pošti. Po določbi drugega odstavka 87. člena ZDR se odpoved delavcu v prostorih delodajalca vroča „praviloma“, ne pa nujno tudi vedno.

16. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog niso utemeljeni in je zato revizijsko sodišče reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Izrek o revizijskih stroških tožene stranke je v skladu z 41. členom ZDSS-1.

Datum zadnje spremembe:

31.01.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 160/2006
• VDSS sklep Pdp 633/2013
• VDSS sodba Pdp 538/2012