VDSS sodba Pdp 538/2012

Jedro

Za primer, ko delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je v ZDR določeno, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi objavi na oglasnem mestu na sedežu delodajalca. Po preteku osmih dni se šteje vročitev za opravljeno. To pomeni, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna vročati pisanj v Bosno in Hercegovino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožniku delovno razmerje, ki ga je sklenil z družbo A. d.o.o. dne 1. 7. 2009, prenehalo nezakonito dne 2. 11. 2010. Delovno razmerje je tožniku trajalo pri družbi A. d.o.o. do 31. 12. 2010 (I. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanih plač za čas sklenjenega delovnega razmerja od vključno meseca aprila 2010 do decembra 2010 obračunati v skupnem bruto znesku 6.607,35 EUR, po odvedbi dajatev, ki se plačujejo od bruto zneska plače, pa je dolžna tožniku izplačati v skupnem neto znesku 5.058,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, od 19. dne v mesecu do plačila in sicer za čas od 19. 5. 2010 do vključno 19. 1. 2011, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnika, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se tožena stranka pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se tožnik, česar sam niti ne zanika, dne 2. 11. 2010 ni vrnil na delo, kot je bilo dogovorjeno. Tožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik, je sprejela sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik dne 23. 11. 2010 sam izrecno izjavil, da ne želi več delati pri delodajalcu. Tožena stranka je imela blokiran račun že od februarja 2010. Lastnik podjetja se je „na vse kriplje“ trudil rešiti podjetje, a mu to ni uspelo in je prišlo do izbrisa podjetja iz sodnega registra. Tožena stranka je delavcem plačevala na roko, s čimer je sicer dejansko kršila določene predpise. Ni jasno, kako sodišče presoja dejstvo, da tožena stranka sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sploh ni vročala, saj je bil le-ta do 23. 11. 2010 v Bosni, ne da bi mu tožena stranka odsotnost odobrila. Tako mu na naslovu v Ljubljani, kjer naj bi bival, sklepa ni bilo moč vročiti ne po pošti, ne osebno. Neplačilo plače vsekakor še ne pomeni, da lahko kdorkoli samovoljno ukrepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku potem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo zamudno sodbo zoper toženo stranko A. d.o.o. in zavzelo stališče, da mora sodišče prve stopnje iz razloga, ker je bila tožena stranka izbrisana iz sodnega registra s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Srg 2011/2004 z dne 28. 1. 2011, ki je postal pravnomočen 15. 2. 2011, postopek po uradni dolžnosti prekiniti in v nadaljevanju pozvati B.B., da postopek prevzame iz razloga, ker je po določilih 2. odstavka 425 člena ZGD v povezavi s 522. členom ZGD podal izjavo, da prevzema obveznosti izbrisane družbe. Sodišče je po nadaljevanju postopka zoper B.B. ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki v družbi A. d.o.o. nezakonito prenehalo in posledično navedenemu odločilo glede reintegracije in reparacije za čas trajanja delovnega razmerja za določen čas, to je do 31. 12. 2010.

Ugotoviti je, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik ne bi smel samovoljno izostati z dela ter da mu tožena stranka ni mogla vročiti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka tožniku ni vročila sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je tožena stranka na naroku dne 8. 3. 2012 tudi sama priznala. Tožniku tudi tožena stranka ni omogočila zagovora po 2. odstavku 83. člena ZDR, kar je prav tako nezakonito. Tudi, če se je tožnik dejansko nahajal v Bosni, bi morala tožena stranka tožniku vročiti odpoved oziroma ga predhodno vabiti na zagovor skladno z določili ZDR, torej bi mu morala vročati tako odpoved kot vabilo na zagovor na naslov, ki ga je tožnik imel navedenega v pogodbi o zaposlitvi in to skladno z določili ZDR in ZPP, ki natančno urejajo vročanje. ZDR namreč v 87. členu določa, da mora odpoved delodajalec vročiti po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V tem primeru se odpoved pogodbe o zaposlitvi objavi na oglasnem mestu na sedežu delodajalca. Po preteku osmih dni se šteje vročitev za opravljeno. Tako tožena stranka tožniku ni bila dolžna vročati pisanj v Bosno, kot to zmotno navaja v pritožbi.

Tožena stranka tudi navaja, da je tožniku ves čas plačevala plačo na roke, pri čemer navedenega z ničemer ni izkazala, pa tudi sicer mora delodajalec delavcu plačati plačo na transakcijski račun in tudi odvesti od plače predpisane davke in prispevke. Tožnik je navedel, da mu tožena stranka v letu 2010 ni plačala nobene plače in da je v mesecu avgustu prejel 200,00 EUR ter 360,00 EUR, na roke pa mu je bilo izplačano tudi 1.000,00 EUR, kar predstavlja kvečjemu tri plače za obdobje od januarja 2010 do marca 2010, zato je tožnik tudi ustrezno znižal zahtevek in zahteval le plačilo minimalnih plač za obdobje april 2010 – december 2010, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Glede na to, da tožena stranka ni niti pojasnila niti dokazovala drugačno izplačilo plač, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno v celoti ugodilo glede skrčenega tožbenega zahtevka za plačilo plač.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 160/2006
• VDSS sklep Pdp 633/2013
• Sodba VIII Ips 138/2012