VDSS sodba Pdp 1285/2007

Jedro

Ker podjetniška kolektivna pogodba določa, da so vsi zneski, ki se nanašajo na plače, nadomestila in druge osebne prejemke, v bruto zneskih, je osnova za izračun odpravnine polovica tožnikove bruto povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožniku znesek 11.905,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.466,51 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.228,41 EUR od tako določene zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, obenem pa mu naloži plačilo nastalih stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da četrti odstavek 109. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi z višino odpravnine, ki po citirani določbi ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, izrecno napotuje na kolektivno pogodbo dejavnosti. Ta določba je v odnosu do določbe drugega odstavka 7. člena ZDR specialna določba. To pomeni, da se v konkretnem primeru uporabi določba četrtega odstavka 109. člena ZDR in ne določba drugega odstavka 7. člena ZDR. Po mnenju tožene stranke ne držijo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da glede višine odpravnin ni določen nivo kolektivnega dogovarjanja na ravni dejavnosti. Tožena stranka se ne strinja niti z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je kot osnova za izračun odpravnine na podlagi določbe 54. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke določena bruto plača. 157. člen podjetniške kolektivne pogodbe, na katerega se opira sodišče prve stopnje, se ne nanaša na tisti del kolektivne pogodbe, v katerem je urejena pravica do odpravnine. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s tem zaslišati podpisnike kolektivne pogodbe, ki bi izpovedali, kakšno osnovo so imeli v mislih za izračun višine odpravnine. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 5/99 z dne 23. 11. 2000 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 27/2001 z dne 25. 4. 2002 izhaja, da je osnova za izračun odpravnine neto plača.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo razlike odpravnine, do katere je bil upravičen zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku del njegove odpravnine v višini desetkratnika njegove povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, izplačala. To izplačilo je temeljilo na določbi četrtega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ker pa je imela tožena stranka v svoji kolektivni pogodbi (Kolektivna pogodba družbe N.L. d.o.o., ki je bila v spornem obdobju v veljavi; v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba) v 54. členu določeno, da pripada delavcem, katerim preneha delovno razmerje kot presežnim delavcem in ki so bili v družbi zaposleni najmanj dve leti, odpravnina v višini najmanj polovice delavčeve povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v družbi, je tožniku prisodilo še vtoževano razliko v odpravnini. Vtoževani znesek je predstavljal razliko med odpravnino, ki jo je tožena stranka tožniku izplačala in odpravnino, do katere bi bil tožnik upravičen ob upoštevanju določbe 54. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Pri odločitvi o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, se je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno oprlo na določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, ki določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Ker je bila odpravnina za tožnika, kot jo je določal 54. člen podjetniške kolektivne pogodbe, ugodnejša od odpravnine, ki bi mu šla na podlagi določbe 109. člena ZDR, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo vtoževano razliko v odpravnini. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do izplačila višje odpravnine od desetkratnika osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR ni upravičen, ker to ni določeno s kolektivno pogodbo dejavnosti, saj je z ozirom na določbo člena 7/2 tudi s podjetniško kolektivno pogodbo možno določiti pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

Stališču, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin in da je treba tudi glede višine odpravnine upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR pritrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 143/2006 z dne 6. 6. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1569/2005 z dne 5. 1. 2006. V citirani sodbi je VSRS izrecno zapisalo, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede višine odpravnine potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, torej višja odpravnina.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, na podlagi katere bi bil tožnik upravičen do odpravnine v višini, ki bi bila izračunana na podlagi njegove neto plače zadnjih treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je 157. člen podjetniške kolektivne pogodbe izrecno določil, da so vsi zneski, ki se nanašajo na plače, nadomestila in druge osebne prejemke, v bruto zneskih, če ni v posameznem členu določeno, da gre za neto zneske. Ker 54. člen podjetniške kolektivne pogodbe ne določa, da bi se kot osnova za izračun odpravnine upoštevala neto plača, je z ozirom na 157. člen podjetniške kolektivne pogodbe potrebno ugotoviti, da je osnova za izračun odpravnine polovica delavčeve bruto povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v družbi. Tožena stranka se v zvezi z navedenim neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 5/1999 z dne 23. 11. 2000 v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 27/2001 z dne 25. 4. 2002. V citiranih odločbah je bilo dejansko odločeno, da je delavec upravičen do izplačila odpravnine ob upoštevanju njegove neto plače. Takšna sodna praksa je bila v veljavi, dokler ni Vrhovno sodišče RS v svojih sodbah zavzelo stališče, da je potrebno kot osnovo za izračun delavčeve odpravnine upoštevati plačo v bruto, ne pa v neto znesku (na primer sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 133/2003 z dne 16. 12. 2003 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1538/2001 z dne 13. 3. 2003).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo podpisnikov podjetniške kolektivne pogodbe. Kot je bilo že ugotovljeno, je 157. člen podjetniške kolektivne pogodbe v zvezi z uporabo bruto zneskov plače jasen, zato sodišču prve stopnje o tem ni bilo potrebno zaslišati podpisnikov te kolektivne pogodbe. Dejstvo, da je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja kot presežnim delavcem (54. člen podjetniške kolektivne pogodbe) vnešena med določbe kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na delovna razmerja (A del), medtem ko so določbe o plačah in drugih osebnih prejemkih v podjetniško kolektivno pogodbo vnešene v del B, ne vpliva na zaključek, da je potrebno pri izračunu višine odpravnine upoštevati delavčevo bruto in ne neto plačo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS Pdp 582/2008
• Sodba VIII Ips 12/2008
• VDSS sodba Pdp 1200/2013