VDSS sodba Pdp 1492/2008

Jedro

Tožnica, ki je bila zaradi invalidnosti delno upokojena za štiri ure, je zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičena do odpravnine, pri odmeri katere se upošteva dvojni znesek dejansko prejete plače kot plača, ki bi jo prejela, če bi delala polni delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko odpravnine v znesku 2.186,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2006 dalje ter ji povrniti njene stroške postopka v višini 766,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dne 24.10.2008 je izdalo še popravni sklep, s katerim je v uvodu sodbe popravilo navedbo sedeža tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo (in popravni sklep v zvezi z njo) se iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člen ZPP pritožuje tožena stranka ter predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne (popravni sklep pa razveljavi). Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, gramatikalna razlaga 109. člena ZDR pa je nepravilna. Stavčna zveza „ki bi jo prejel, če bi delal“ je predvidena za situacijo, ko delavec v obdobju zadnjih treh mesecev dela dejansko ne opravlja (bodisi zaradi bolniškega staleža, izrednega dopusta, ...) in zaradi tega prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če bi delal. Tožena stranka je upoštevala plačo, ki jo je tožnica prejela za svoje delo, ki ga je v spornem obdobju pred odpovedjo tudi dejansko opravljala, zato določilo za primer, ko delavec ne dela, ne pride v poštev. Tožnica v nobenem primeru ne bi delala polni delovni čas, zaradi česar se tudi odpravnina ne more računati od plače, ki bi jo delavka prejela za delo s polnim delovnim časom. V kolikor bi zakonodajalec zasledoval namen, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje, bi v ZDR jasno zapisal, da osnovo predstavlja plača delavca za polni delovni čas. V konkretnem primeru se tudi ni mogoče sklicevati na 66. člen ZDR, saj to določilo na razlago 109. člena ZDR ne vpliva. Osnova je v tem členu jasno določena in velja tako za delavce, ki delajo s polnim, kot tudi za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom – osnova je njihova plača v zadnjih treh mesecih oz. v primeru, ko v tem času dela dejansko ne opravljajo, plača, ki bi jo prejeli, če bi delali. V nobenem primeru pa osnova ni plača za polni delovni čas, če so zaposleni le za polovični delovni čas. Tožena stranka še opozarja na spremembo načina obračunavanja in izplačevanja plač delavcem, ki zaradi ugotovljene invalidnosti delajo le polovični delovni čas, in sicer po letu 2003 delodajalec delavcu obračunava in izplačuje plačo le za polovični delovni čas – kolikor mu dejansko gre, ZPIZ pa izplačuje delno pokojnino neposredno delavcu. Navedeno še dodatno utemeljuje stališče tožene stranke, da je kot osnovo za odmero odpravnine mogoče upoštevati le plačo, kakršno delavcu obračunava in izplačuje za delo s polovičnim delovnim časom. Zgolj iz previdnosti tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper popravni sklep, ki ga je potrebno razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 - 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje oziroma iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 17.1.2005 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa od 1.1.2005 dalje, delno pa je bila invalidsko upokojena. Dne 3.10.2006 ji je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ji za 19 let delovne dobe pri njej dne 21.12.2006 izplačala odpravnino v znesku 2.186,15 EUR. Pri osnovi za izračun odpravnine pa je tožena stranka upoštevala tožničine plače, ki jih je le-ta (dejansko) prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (julij, avgust in september 2006) za delo s polovičnim delovnim časom, to je za 4 ure dnevno.

Po 1. odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) je delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, le-temu dolžan izplačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Skladno s tretjo alinejo 2. odstavka 109. člena ZDR delavcu, pri delodajalcu zaposlenem nad 15 let, pripada odpravnina v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri njem. V 2. odstavku 66. člena ZDR (v povezavi s 1. odstavkom istega člena) pa je določeno, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Glede na navedeno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da glede na to, da zakon glede odpravnine po 109. členu ZDR za tovrstne posebne primere dela s krajšim delovnim časom ne določa drugače, pripada tožnici odpravnina, kot da bi delala polni delovni čas.

Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na določilih 66. člena ZDR. Ta člen se nanaša na delavce, ki delajo krajši delovni čas od polnega v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu. Po 1. odstavku 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB3; Ur. l. RS, št. 104/2005 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPIZ) sodi mednje tudi delavec - zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije (kot je primer tožnice v tem individualnem delovnem sporu) in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa. Takšen delavec ima po navedenem zakonskem določilu pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega (v konkretnem primeru gre za polovični delovni čas) in pravico do delne invalidske pokojnine. Določba 1. odstavka 66. člena ZDR izenačuje takšne delavce v njihovih pravicah iz socialnega zavarovanja z delavci, ki delajo polni delovni čas. To pomeni, da se jim glede pravic iz socialnega zavarovanja čas, prebit na delu, šteje, kot če bi delali polni delovni čas. V 2. odstavku 66. člena pa je urejen delovnopravni položaj teh delavcev. Glede na citirano določilo, velja načelo sorazmernosti za delavce, ki skladno s 1. odstavkom 66. člena ZDR delajo krajši delovni čas, le glede pravice do plačila za delo – upravičeni so torej do plačila po dejanski delovni obveznosti; druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pa imajo izenačene z delavci, ki delajo polni delovni čas, če z ZDR ni drugače določeno (kot je to npr. v 2. odstavku 154. člena ZDR). V obravnavnem primeru gre namreč za specifično situacijo, v kateri država priznava pravice posameznikom zaradi nastanka invalidnosti in tako priznava izpad dohodka (z nadomestilom zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, ko gre za tak primer) ter zmanjšano delovno zmožnost (z delno invalidsko pokojnino). Pogoj za pridobitev obeh pravic je nastanek invalidnosti in ne lastna odločitev delavca.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da med „druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja“ v smislu 2. odstavka 66. člena ZDR vsekakor spada tudi odpravnina. ZDR namreč nima določbe, ki bi kakorkoli omejevala odpravnino invalidom, zato je potrebno takšnim delavcem le-to izplačati v višini, kot če bi delali polni delovni čas.

Ob drugačnem razumevanju bi namreč prišlo do situacije, ko bi bili invalidi neupravičeno prikrajšani za odpravnino in v slabšem položaju, kot so ga imeli pred nastalo invalidnostjo. Bistvo posebnih določb, ki se nanašajo na invalide, pa je prav v tem, da zagotavljajo delavcem enak položaj, kot so ga imeli pred invalidnostjo. Zato je potrebno pri odmeri odpravnine v primeru dela s polovičnim delovnim časom (ter delne upokojitve za preostali čas) upoštevati kot osnovo dvojni znesek prejete plače.

V konkretnem primeru je tako pri izračunu višine odpravnine, ki pripada tožnici (invalidki III. kategorije), potrebno upoštevati dvojni znesek mesečne plače, ki jo je prejemala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Vsled navedenega je tožničin zahtevek za plačilo še enkrat tolikšnega zneska odpravnine, kot ga je prejela ob upoštevanju plač le za polovični delovni čas, utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita.

Pritožbene navedbe so ob vsem navedenem neutemeljene. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče sámo pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo oziroma se do njih ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

21.05.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 544/2009
• VDSS sodba Pdp 1200/2013
• VDSS sodba Pdp 1285/2007