VDS sodba Pdp 1165/2006

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala tožniku očitanega ravnanja - kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja tatvine. Navedenega ne more spremeniti pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bil zaradi istega dogodka spoznan za odgovornega za kaznivo dejanje prikrivanja, saj mu tega kaznivega dejanja tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni očitala.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala:

* razveljavitev nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 10.12.2004;

* vrnitev tožeče stranke na delo k toženi stranki ter plačilo vseh dohodkov, ki izhajajo iz delovnega razmerja, od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje do reintegracije, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 118.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2006 do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved z utemeljitvijo, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da si je tožnik sporni material prisvajal v obdobju od 1.9.2004 do 9.11.2004, niti ni dokazala, da bi tožnik moral vedeti, da gre za toženi stranki odtujeni material - nikelj, pri čemer pa ni naredilo praktično nobene dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je celo zaključilo, da okoliščina, da je bil nikelj najden v vozilu tožnika, ni dovolj, da bi mu lahko očitali, da si je material prilastil, oz. da je vedel, da prodaja ukraden material. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje je ob vseh izvedenih dokazih in glede na obsodilno sodbo v kazenskem postopku očitno napačen. Okrajno sodišče na Jesenicah je v zadevi opr. št. K 165/2004 tožnika spoznalo za krivega, da je prikril stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, s tem da je 8.11.2004 v svojem avtu peljal 251 kg niklja, pri tem pa je vedel, da je bil ukraden. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitev sodišča v navedeni obsodilni sodbi in tudi ni navedlo, zakaj ta sodba ni relevantna za obravnavano zadevo. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Gre za predhodno vprašanje, ki sicer ni pravnomočno rešeno, vendar ga je delovno sodišče prve stopnje rešilo v nasprotju s kazenskim sodiščem prve stopnje. Če bo Višje sodišče v Ljubljani potrdilo obsodilno kazensko sodbo in tudi izpodbijano sodbo, bo nastala situacija, v kateri bo tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, hkrati pa bo zaradi pomanjkanja dokazov razveljavljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikove izpovedi in zatrjevanja, da je na deponiji pod hišo prijatelja na Bledu slučajno našel 251 kg redke in drage kovine, ki se uporablja v proizvodnji pri toženi stranki, kjer tožnik tudi dela, pri čemer se je ta redka in draga kovina nahajala v plastičnih vedrih, ki jih je tožnik le naložil v avto. Tem trditvam ni možno verjeti, ker gre za preveč naključij in nelogičnosti. Tožnik je na zagovoru dne 26.11.2004 povedal, da je skupaj z A.M. našel vedra na kosovnih odpadkih, ko sta te kosovne odpadke pospravljala, in se skupaj odločila, da bosta material poskušala prodati. Da si je to zgodbo tožnik izmislil, potrjujejo zaslišanja njegovega prijatelja A.M. v kazenski zadevi dne 19.1.2006 ter 9.2.2006 ter v obravnavani zadevi dne 16.6.2006. Tožnik je svojo izpoved spreminjal, kar je še eden izmed razlogov, ki potrjuje upravičenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če bi tožnik potek dogodkov opisal po resnici, se zgodbe med seboj ne bi razlikovale. Če res ne bi imel nič s krajo niklja in bi slučajno našel 700.000 SIT vredno kovino na odpadu, ne bi imel nobenega razloga za izmišljanje poteka dogodkov. Tožnik je najprej menil, da bo A.M. potrdil njegovo zgodbo, da sta nikelj našla skupaj in je v tem prepričanju podal zagovor pred delodajalcem, ker pa A.M. tega očitno ni želel, sta si izmislila drugo zgodbo, v kateri A.M. nastopa zgolj kot nekdo, ki mu je tožnik povedal o najdbi niklja in ki je s to najdbo le bežno seznanjen. Priča S.K. je izpovedal, da je bila tožena stranka s strani družbe A. oz. K. obveščena o tem, da bo dne 9.11.2004 prišlo do prodaje niklja, zato je tožena stranka o tem obvestila policijo, ki je pripravila zasedo, v kateri so pri tožniku v prtljažniku našli nikelj. Tudi do te okoliščine se sodišče ni opredelilo. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni vedel, da prevaža nikelj, ki je v lasti tožene stranke, glede na izpoved priče D.M. vrha, ki je povedal, da delavci pri toženi stranki vedo, da je nikelj najdražja izmed kovin, ki jih uporabljajo in da vsak povprečni delavec, torej tudi tožnik kot oblikovalec kovin, ve, kakšen je nikelj. V postopku je bilo dokazano, da je tožnik vedel, da prevaža nikelj, da je nikelj last tožene stranke in da je nikelj želel prodati ter si s tem pridobiti protipravno premoženjsko korist. V postopku je tožena stranka dokazala vse elemente kaznivega dejanja prikrivanja, ki ga je storil tožnik, da je to kaznivo dejanje storil, pa je ugotovilo tudi kazensko sodišče. Tožnik je na določen način sodeloval pri tem, ko je bil nikelj odtujen iz prostorov tožene stranke, vendar toženi stranki ni uspelo ugotoviti, kako. Zaradi kratkih rokov, v katerih je potrebno izpeljati postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, seveda ni možno izpeljati celotnega dokaznega postopka in preveriti vseh elementov očitanega dejanja, zato je bila pisna obdolžitev sestavljena na podlagi podatkov, ki jih je tožena stranka prejela od policije in tožilstva. Ne glede na navedeno pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj so potrjeni bistveni elementi dejanja, ki se v izredni odpovedi očita tožniku. Ali je nikelj dejansko tudi sam odtujil, za odpoved delovnega razmerja ne more biti bistveno, saj že dejstvo, da je nikelj, za katerega je vedel, da je last tožene stranke, želel prodati in si s tem pridobiti protipravno premoženjsko korist, pomeni takšno ravnanje, zaradi katerega se je tako porušilo medsebojno zaupanje strank, da nadaljevanje delovnega razmerja enostavno ni več mogoče.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe, ker je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu z zakonom.

Tožena stranka je dne 9.1.2007 poslala pritožbenemu sodišču vlogo, v kateri seznanja sodišče, da je sodba Okrajnega sodišča v Kranju, opr.št. K 165/2004 z dne 9.2.2006, dne 21.11.2006 postala pravnomočna, zaradi tega je pritožba tožene stranke nedvomno utemeljena. V dokaz prilaga sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. K 165/2004 z dne 9.2.2006, s klavzulo pravnomočnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS; št. 26/99 do 2/2004-ZPP), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana kršitev iz 14. točke navedenega člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Tožena stranka je tožniku dne 10.12.2004 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker je dne 9.11.2004 kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 211/1. členu Kazenskega zakonika (Uradno prečiščeno besedilo KZ-UPB1, Ur. l. RS št. 95/2004). Tožniku se očita, da si je z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist v obdobju od 1.9.2004 do 9.11.2004 iz skladiščnega silosa dodatkov prilastil 251 kg niklja v vrednosti 700.000,00 SIT, ki ga je poskušal prodati dne 9.11.2004 družbi A. d.o.o., vendar ga je pri tem ustavila policija in mu sporni nikelj odvzela, o čemer priča zapisnik in potrdilo o vrnitvi predmetov.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožniku ni dokazano dejanje, ki je bilo podlaga za izredno odpoved. Čeprav sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni natančneje obrazložilo, je prepričljiva in pravilna. Zgolj dejstvo, da je bil nikelj, last tožene stranke, zasežen tožniku v prtljažniku njegovega avtomobila, ko ga je hotel prodati družbi A. d.o.o., potem ko so ga zaustavili policisti, ne dokazuje, da si je tožnik prisvojil 251 kg niklja v vrednosti 700.000,00 SIT iz skladiščnega silosa tožene stranke v obdobju od 1.9.2004 Do 9.11.2004. Niti v postopku pred izredno odpovedjo niti v sodnem postopku v obravnavani zadevi niti v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah v zadevi opr. št. K 165/2004 ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj in na kakšen način je bil nikelj odnešen z varovanega območja tožene stranke in kdo je to storil. Ni dokazano, da je ravno tožnik storil v izredni odpovedi očitano dejanje in toženi stranki ukradel nikelj in ga nato hotel prodati. Res je sicer, da mnoge okoliščine kažejo na to, da je bil storilec morda tožnik, vendar je verjetnost premalo za utemeljenost očitka, da je tožnik storil očitano kršitev pogodbenih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 1.odstavku 211. členu KZ, prav to pa je dejanje, ki se očita tožniku. Ne zadošča le dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot obdelovalec kovin, oz. da je imel dostop do niklja, čeprav niklja pri delu ni uporabljal, niti okoliščina, ki izhaja iz izpovedi zaslišanih prič, da vsak povprečni delavec ve, kakšen je nikelj in da ni mogoče zamenjati svinca in niklja.

Tožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. 165/2004 dne 9.2.2006, spoznan za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po I. odstavku 221. člena KZ, ker je stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, prikril, s tem da je dne 8.11.2004 iz Gorij na Jesenice v svojem avtu VW Golf peljal 151 kg niklja v obliki granulata, vrednega okoli 570.000 SIT in last SŽ A. d.o.o., da bi ga v podjetju K. prodal, pri tem pa je vedel, da je bil nikelj ukraden, saj je glede na njegov poklic in zaposlenost v A. d.o.o. vedel, da je nikelj redka in draga surovina, ki ni v prosti prodaji. Izrečena mu je bila pogojna obsodba 4 mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Kazenski postopek zoper tožnika je, kot izhaja iz podatkov v spisu (priloge B), tekel po obtožnem predlogu državnega tožilca zaradi kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211. člena KZ, obtožni predlog pa je bil na obravnavi spremenjen v celoti tako, da se je tožniku očitalo kaznivo dejanje prikrivanja po I. odstavku 221. člena KZ. Glede na navedeno so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi delovno sodišče prve stopnje rešilo predhodno vprašanje v nasprotju s kazenskim sodiščem prve stopnje in da bo v primeru, da bo Višje sodišče v Ljubljani potrdilo obsodilno kazensko sodbo in tudi izpodbijano sodbo, nastala situacija, v kateri bo tožnik sicer pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, hkrati pa bo zaradi pomanjkanja dokazov razveljavljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšne pritožbene navedbe bi lahko imele svojo težo le, če bi bil tožnik v kazenskem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine.

Ostale pritožbene navedbe se ne nanašajo na odločilna dejstva. Utemeljenosti očitka, da je prav tožnik ukradel nikelj toženi stranki, namreč toženi stranki ni uspelo dokazati, čeprav je tožena stranka sama obvestila policijo o nameravani prodaji niklja na podlagi obvestila družbe A. oz. K. in je policija pripravila zasedo, v kateri so pri tožniku v prtljažniku nikelj tudi našli. Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena KZ sicer zadošča ocena delodajalca, da ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja in ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka niti izdaja pravnomočne kazenske sodbe, vendar je pri tem bistveno, da mora delodajalec dokazati, da je delavec storilec očitanega dejanja, to je da je storil kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, k ima vse znake kaznivega dejanja, ki se mu v izredni odpovedi očita.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela oz. ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1522/2005
• VSL sodba I Kp 1010/99
• VDS sodba Pdp 653/2006