<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sklep Pdp 263/2001

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2002:VDS.PDP.263.2001
Evidenčna številka:VDS02454
Datum odločbe:12.12.2002
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:razporeditev na drugo delovno mesto

Jedro

Delodajalec lahko po pravnomočnosti sodbe, na podlagi katere mora delavca vrniti na delo, razporedi delavca na vsako delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe, znanju in zmožnostim in ga ni dolžan vrniti na tisto delovno mesto, ki ga je opravljal pred vrnitvijo na delo. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je zmotno presodilo, da pri razporeditvi tožnice ni šlo za nujne potrebe delovnega procesa ali organizacije dela.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 30.11.1999 in 9.2.2000 o razporeditvi tožnice; nadalje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnico takoj razporediti na delovno mesto vodje PE V., ji izplačati razliko nadomestila plače za čas od dne 1.12.1999 dalje z zamudnimi obrestmi, obračunati vse potrebne davke in prispevke ter jih nakazati pristojnim organom in zavodom. Poleg tega je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 120.504,00 SIT in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila razporeditev tožnice na delovno mesto likvidator faktur v nasprotju z določbo 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Pri navedeni razporeditvi ni šlo za nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. Tožnica ni bila razporejena zaradi odhoda druge delavke na porodniški dopust, pri čemer tožena stranka v tej zvezi ni predložila nobenih dokazov glede povečanja števila izvajalcev znotraj družbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je bila tožnica razporejena na novo delovno mesto v skladu z njeno strokovno izobrazbo, znanjem in zmožnostim. V tej zvezi je morala zapolniti prosto delovno mesto likvidatorja faktur, ki je nastalo po nepričakovanem in predčasnem odhodu administratorke na porodniški dopust. Tožnica je podpisala pogodbo o zaposlitvi na takšno delovno mesto, kar dokazuje, da se je z njo strinjala. Poleg tega opozarja na stališče sodne prakse, da v zvezi s pozivom delavca na delo ne gre za začasno razporeditev v nujnem primeru, temveč za normalno razporejanje delavca. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničine zahtevke oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica po pravnomočni sodbi dne 11.11.1999 pozvana nazaj na delo vodje PE V.. Tožena stranka je z navedenim ravnanjem izpolnila obveznost tožničine reintegracije, vendar v nadaljevanju tožnice ni mogla razporediti na takšno delovno mesto, ker je bilo že zasedeno z drugo izvajalko. Po tem, ko je tožnica izrabila dogovorjeni dopust in je za njo poskušala najti ustrezno zaposlitev, je zaradi odhoda druge delavke na porodniški dopust ugotovila potrebe na delih likvidatorja faktur. V tej zvezi je tožnici izdala sklep o razporeditvi na novo delovno mesto in hkrati z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sicer tožena stranka v zadnjem primeru ni ravnala pravilno, saj bi morala ponuditi delavki v podpis pogodbo o zaposlitvi po dokončnosti sklepa o razporeditvi. Vendar navedeno v zadevi ni pomembno, saj so s sklenitvijo pogodbe med strankama že začele učinkovati pravice in obveznosti glede novega delovnega mesta, pri čemer je za presojo konkretnega primera odločilna zgolj razporeditev tožnice na ustrezno delovno mesto. Delodajalec lahko po pravnomočnosti sodbe, ko je zavezan k izvršitvi reintegracije, razporedi delavca na vsako delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji izobrazbe, znanju in zmožnostim in ga ni dolžan vrniti na tisto delovno mesto, ki ga je opravljal pred vrnitvijo na delo. Sodišče prve stopnje navedeno v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, zaradi česar je pri svoji presoji, ko je ugotovilo da pri razporeditvi tožnice ni šlo za nujne potrebe delovnega procesa ali organizacije dela, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku o vtoževanih zahtevkih presoditi v skladu z napotki pritožbenega sodišča in preizkusiti, če je izpodbijana razporeditev ustrezala tožničini stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo odločilo tudi o stroških postopka, ki so pridržani za končno sodbo (3. odst. 165. čl. ZPP).

 


Zveza:

ZTPDR člen 17, 17.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zMjcwMQ==