<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cpg 949/2013

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CPG.949.2013
Evidenčna številka:VSL0073365
Datum odločbe:27.08.2014
Senat, sodnik posameznik:Nada Mitrović (preds.), mag. Valerija Jelen Kosi (poroč.), Renata Horvat
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:izjava volje - pravnorelevantna volja za sklenitev pogodbe - soglasje volj - načelo vestnosti in poštenja - posredniška pogodba

Jedro

Zgolj dejstvo, da nekdo ve, da je njegov sogovornik posrednik in da teče pogovor o proviziji, še ne pomeni, da je posredniška pogodba tudi že sklenjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 9.975,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v petnajstih dneh plačati toženi stranki stroške postopka v višini 969,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila po prvem odstavku 338. člena ZPP iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da jo pritožbeno sodišče razveljavi (pravilno spremeni) tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glavni očitek pritožbe tožeče stranke je v tem, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede tega, ali je bila med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank sklenjena pogodba o posredovanju za prodajo nepremičnine.

6. Določba 18. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju OZ) določa, da se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati nobenega od naštetih načinov izjave volje na strani zakonitega zastopnika tožene stranke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zakoniti zastopnik tožeče stranke trditev o izjavi volje zakonitega zastopnika tožene stranke ob zaslišanju ni potrdil, saj ni izpovedal, da bi mu zakoniti zastopnik tožene stranke na katerega od zgoraj navedenih načinov izjavil, da z njim sklepa pogodbo o posredovanju, ravno nasprotno, sam zakoniti zastopnik tožene stranke je, kar izhaja iz zapisnika in je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, izjavil, da ni prepričan, da ga je zakoniti zastopnik tožene stranke jemal resno.

7. Volja, ki je potrebna za veljavno sklenitev pogodbe, mora biti oblikovana in izjavljena svobodno in z resnim namenom povzročiti nastanek poslovnega obligacijskega razmerja (1). Če pride do razhajanj med želeno in izjavljeno voljo, kot je v tem primeru, ko na eni strani tožeča stranka trdi, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izjavil voljo za sklenitev posredniške pogodbe, tožena stranka pa se temu protivi, je potrebno presojati tudi dobro oziroma slabo vero pogodbenih strank. V dobri veri je tista stranka, ki ne ve za razhajanje med želeno in izjavljeno voljo in tega razhajanja ni mogla ugotoviti, čeprav je ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja. V slabi veri pa je tista stranka, ki ve za razhajanje med želeno in izjavljeno voljo oziroma bi za to razhajanje lahko vedela, če bi ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter v skladu z dolžno skrbnostjo. S tem, ko je zakoniti zastopnik tožeče stranke ob zaslišanju izjavil, da ni vedel, ali ga je zakoniti zastopnik tožene stranke jemal resno glede bistvenih sestavin posredniške pogodbe (posredovanje in plačilo 2 % provizije), je mogoče zaključiti, da je naslovnik - torej zakoniti zastopnik tožeče stranke vedel ali bi vsaj mogel vedeti za razhajanje med želeno in izjavljeno voljo zakonitega zastopnika tožene stranke. Očitno se je zavedal, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni izrecno izrazil volje za sklenitev posredniške pogodbe, pa ga je v tej zmoti pustil (2). Določba 5. člena OZ določa, da morajo pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Zakoniti zastopnik tožeče stranke bi v skladu s tem načelom moral pri zakonitem zastopniku tožene stranke preveriti, ali je podano soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe (to je posredovanje tožeče stranke in plačilo provizije tožene stranke), pa tega ni storil, saj tega med postopkom ni niti zatrjeval niti dokazal. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da soglasje volj med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank ni bilo podano in tako pogodba o posredovanju ni bila sklenjena in se zato pritožnica moti, ko trdi, da je nerelevantno, kaj si je zakoniti zastopnik tožeče stranke mislil ob pogovorih z zakonitim posrednikom tožene stranke ter se sklicuje na to, da je mislil, da ga ne jemlje resno, da bo pripeljal kupca, kar je seveda ista situacija, ko prava volja ni podana.

8. Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da v konkretnem primeru znaki za soglasje volje obstojijo in sicer, da je tožena stranka nepremičnino že dalj časa neuspešno prodajala, da je vedela, da se tožeča stranka ukvarja s posredništvom, da sta se pravdni stranki pogovarjali o tem, da bo tožeča stranka pripeljala kupca za nakup nepremičnine, priča S. in zakoniti zastopnik tožene stranke, pa so potrdili, da je predstavnik tožeče stranke pripeljal kupca S. k toženi stranki, da so imeli vsaj dva sestanka, da so si nepremičnino skupaj ogledali in se na podlagi tega končno dogovorili za sklenitev kupoprodajne pogodbe za nepremičnino, da so se pogovarjali o proviziji za posredovanje, pa ne morejo izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da resno soglasje volj ni bilo podano, saj le zgoraj našteti znaki ne zadoščajo za izjavo volje v smislu 18.čl. OZ. Tak (nezanesljiv) način izjavljanja pogodbene volje bi v pravni promet vnašal negotovost. Pritožba nima prav, da sodišče prve stopnje svoje obrazložitve ni oprlo na izpovedbo priče S. oziroma je napravilo napačno dokazno oceno, saj je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da S. ni potrdil, da bi zakoniti zastopnik tožene stranke izjavil svojo voljo za sklenitev posredniške pogodbe, pač pa da so se o proviziji le pogovarjali. Zgolj dejstvo, da nekdo ve (zakoniti zastopnik tožene stranke), da je njegov sogovornik posrednik in da teče pogovor o proviziji, pa še ne pomeni, da je posredniška pogodba tudi že sklenjena, saj je takšno naziranje neživljenjsko. Glede očitanih kršitev postopka iz 263. člena ZPP, da je zakoniti zastopnik tožene stranke ob zaslišanju uporabljal zapiske, pa se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje o tem, da uporaba takšnih zapiskov ne zmanjšuje verodostojnosti izpovedbe.

9. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

11. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, vendar pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške potrebne za pravdo (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), zato jih mora nositi sama.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) N. Plavšak, Komentar obligacijskega zakonika s komentarjem, prva knjiga, stran 190 in naslednje, GV Založba, 2003.

(2) Primerjaj; ibidem.


Zveza:

OZ člen 5, 18.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.11.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcyMjA5