VSL sodba in sklep I Cpg 1070/2010

Jedro

Dejanska ugotovitev, da je obstajalo soglasje med strankama le glede prenehanja najema (kar očitno ni sporno med strankama) in prepustitvi opreme, še ni zadostna za utemeljitev pravne podlage za razpolaganje tožene stranke s to opremo. Očitno sta pravdni stranki prepustitev opreme toženi stranki razumeli na različnih pravnih podlagah sklenjenega dogovora. Če je tožeča stranka prepustitev opreme razumela v smislu izročitve opreme po (kupoprodajni) pogodbi, tožena stranka pa v smislu dogovora o nadomestni izpolnitvi oz. izročitvi v prodajo, gre za očiten nesporazum o naravi pogodbe, iz česar ni mogoče sklepati na nastanek pogodbenih obveznosti, četudi je obstajalo soglasje glede posameznih skupnih elementov pogodbe.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, s katerim je zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo 84.019,00 EUR in odločitev glede povrnitve stroškov postopka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 51.987,08 EUR, katerega je tožeča stranka utemeljevala na sklenjeni pogodbi o vrnitvi in prevzemu trgovine z dne 19.1.2001. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na vrnitev opreme, specificirane v tožbenem zahtevku oz. na plačilo protivrednosti te opreme in vrednosti blaga v skupnem znesku 102.883,05 EUR. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 3.373,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku sta zoper prvostopenjsko sodbo pritožbi vložila tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Tudi stranski intervenient je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. I Cpg 611/2008 z dne 5.2.2009 razveljavilo sodbo Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I Pg 26/2004-25 z dne 27.6.2008.

Glede primarnega tožbenega zahtevka na plačilo 51.987,08 EUR

Ker je tožeča stranka primarni tožbeni zahtevek utemeljevala na sklenjeni pogodbi o vrnitvi in prevzemu trgovine (B7) z dne 19.1.2001 in glede na nasprotujoče si trditve pravdnih strank o pravi vsebini pogodbene volje pravdnih strank, je bila skladno z napotitvijo pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu naloga prvostopenjskega sodišča, da ugotovi pravo vsebino pogodbene volje pravdnih strank, iz česar bi bilo mogoče sklepati na utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Pogodba, ki ustvarja pogodbene obveznosti pogodbenih strank, je sklenjena, ko pride do soglasja volj obeh pogodbenih strank o njenih bistvenih sestavinah (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR, katerega določila se uporabljajo glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika) . Sama izjava volje pa je lahko izjavljena na izrecen ali konkludenten način (28. člen ZOR). Tožeča stranka je vsebino volje pogodbenih strank utemeljevala na zapisu pogodbe, razvidnem iz priloge B7. V zvezi s tem med strankama ni bilo sporno, da je to listino sestavil zakoniti zastopnik pravnega prednika tožeče stranke (Z. d.o.o.) in jo dne 19.1.2001 izročil zakonitemu zastopniku tožene stranke. Vsebino zapisa pogodbe ni mogoče razlagati drugače kot dogovor o prenehanju najemnega razmerja glede poslovnega prostora v Kranju, C. T. 69 – diskont L.(1. odstavek Pogodbe) in kot dogovor o izročitvi opreme trgovine toženi stranki po ocenjeni vrednosti 8.000.000,00 SIT, povečano za DDV (2. odstavek Pogodbe) in izročitvi blaga v trgovini toženi stranki za plačilo po nabavnih cenah, povečanih za DDV (4. odstavek Pogodbe). V 3. odstavku Pogodbe pa je urejeno vračunavanje oz. zmanjšanje dogovorjenega zneska, ki naj bi ga plačala tožena stranka za opremo trgovine za znesek 4.016.761,77 SIT, to je znesek dolga podjetja A. d.o.o. do G. b. Zapis pogodbe v 2. do 4. odstavku je zato mogoče razumeti le kot kupoprodajno pogodbo, s katero naj bi tožeča stranka na toženo stranko za dogovorjeno ceno prenesla opremo trgovine in celotno blago v trgovini. V tem smislu bi učinki te pogodbe nastopili v trenutku, ko bi tožena stranka podala na ustrezen način soglasje k takšni vsebini pogodbe. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka ni podpisala pogodbe v taki obliki, kot izhaja iz predložene listine B7. Tožena stranka je v postopku vseskozi zatrjevala, da ni soglašala z vrednostjo opreme trgovine, navedene v pogodbi, ki ji jo je v podpis ponudila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje se v tem delu sklicuje tudi na izpoved priče E.M.L., ki je to nestrinjanje izrecno potrdil. Ker je pri kupoprodajni pogodbi določitev cene bistveni element pogodbe, izkazano nesoglasje glede le-te pomeni, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena. V tem delu je neupoštevno pritožbeno sklicevanje tožeče stranke na določbi 3. in 5. odstavka 42. člena ZOR. Ker tožeča stranka pred prvostopenjskim sodiščem tovrstne dejanske podlage glede nastanka soglasja volj ni zatrjevala, predstavljajo tovrstne pritožbene navedbe nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zato pravilno sklepalo, da med pravdnima strankama ni bilo dosežene soglasje volj glede celotne vsebine, kot izhaja iz pogodbe in primopredajnega zapisnika, ki ju tožena stranka ni podpisala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene sklepalo, da je bilo soglasje volj podano le glede prenehanega najema in prepustitve opreme. Takšno dejansko ugotovitev pa je potrebno umestiti v ustrezen materialnopravni okvir. Pritožnika v pritožbah ne izpodbijata ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede soglasja pravdnih strank o prenehanju najema spornega poslovnega prostora. Vendar zgolj iz tega soglasja ni mogoče sklepati tudi na soglasje o podlagi, na kateri naj bi tožena stranka pridobila razpolagalno pravico na opremi trgovine in trgovskega blaga v trgovini, ki je bilo predmet urejanja v 2. in 4. odstavku na listini B7. Za to upravičenje sta pravdni stranki zatrjevali različno pogodbeno podlago, glede katere pa bi morali dokazati soglasje volje obeh pravdnih strank. Kot rečeno se je tožeča stranka sklicevala na učinek pogodbe, ki naj bi izhajala iz zapisa na listini B7, ki ima v tem delu značaj kupoprodajne pogodbe. Tožena stranka je svojo razpolagalno upravičenje na opremi trgovine utemeljevala z zatrjevanim dogovorom z dne 19.1.2001 (B7), po katerem naj bi tožena stranka imela pravico obdržati vso opremo, jo prodati in poplačati dolg družbe A. d.o.o. do G.b. ter terjatve iz naslova najemnine (navedbe v 2. točki odgovora na tožbo in na 3. strani zapisnika o glavni obravnavi dne 7.5.2008). Takšna trditvena podlaga tožene stranke bi lahko pomenila zatrjevanje dogovora o nadomestni izpolnitvi v smislu 1. odstavka 308. člena ZOR ali dogovora o izročitvi v prodajo v smislu 309. člena ZOR. Kakorkoli bi bilo razumeti tovrstno trditveno podlago, bi tožena stranka morala tudi v tej smeri dokazati soglasje volj obeh pravdnih strank glede takega dogovora. Na takšno soglasje pa ni mogoče sklepati zgolj iz nedokazanega soglasja tožene stranke glede višine kupnine v smislu pogodbe na listini B7. Če kupoprodajna pogodba nima učinka zaradi nedoseženega soglasja glede kupnine, takšne pogodbe ni mogoče razlagati v smislu dogovora o nadomestni izpolnitvi oz. izročitvi v prodajo, brez da bi bilo dano izrecno soglasje volje tožeče stranke k tovrstnem dogovoru. Da je tožeča stranka dala izrecno soglasje k takšnemu dogovoru, pa ni mogoče sklepati niti iz izpovedi zaslišanih prič s strani prvostopenjskega sodišča. Celo priča E.M.L., ki naj bi se dogovarjal s tožečo stranko v imenu tožene stranke, je v svoji izpovedi zatrjeval, da pogodbe ni podpisal, ter da se z g. H. ni pogovarjal o vsebini pogodb. Tudi iz njegove izpovedi torej ne izhaja, da je tožeča stranka dala izrecno soglasje k vsebini pogodbe, ki jo zatrjuje tožena stranka. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obstajalo soglasje med strankama le glede prenehanja najema (kar očitno ni sporno med strankama) in prepustitvi opreme, še ni zadostna za utemeljitev pravne podlage za razpolaganje tožene stranke s to opremo. Očitno sta pravdni stranki prepustitev opreme toženi stranki razumeli na različnih pravnih podlagah sklenjenega dogovora. Če je tožeča stranka prepustitev opreme razumela v smislu izročitve opreme po (kupoprodajni) pogodbi na listini B7, tožena stranka pa v smislu dogovora o nadomestni izpolnitvi oz. izročitvi v prodajo, gre za očiten nesporazum o naravi pogodbe, iz česar ni mogoče sklepati na nastanek pogodbenih obveznosti, četudi je obstajalo soglasje glede posameznih skupnih elementov pogodbe (63. člen ZOR). Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je tako sklepati, da pravdni stranki nista uspeli dokazati soglasja volj niti v smeri vsebine pogodbe, na katero se je sklicevala tožeča stranka niti v smeri zatrjevanega dogovora s strani tožene stranke. Takšne ugotovitve pa same po sebi izključujejo podlago primarnega tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izpolnitev pogodbe z dne 19.1.2001 (B7). S tem se izkažeta pritožbi kot neutemeljeni v tistem delu, s katerim izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča o primarnem tožbenem zahtevku. Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi v tem delu zavrnilo in ta del prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede podrejenega zahtevka na vrnitev stvari:

Neutemeljeni sta tudi pritožbi v delu, s katerim izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka na vrnitev opreme, specificirane v vlogi z dne 5.6.2009. Da bi tožeča stranka s tovrstnim lastninskopravnim zahtevkom uspela, bi morala glede predmetov, za katere uveljavlja tovrstno varstvo, zatrjevati in dokazati lastninsko pravico na teh stvareh, kakor tudi, da ima tožena stranka te konkretno opredeljene stvari v svoji posesti. Med strankama očitno ni sporno, da je tožena stranka z opremo tožeče stranke že razpolagala, kar izhaja tudi iz sklicevanje prvostopenjskega sodišča na prodajo dela opreme družbi M. T. d.o.o. Na strani tožeče stranke je bilo zato trditveno in dokazno breme glede opreme, s katero naj bi še razpolagala tožena stranka. Na to pa ni mogoče sklepati zgolj s pritožbenim sklicevanjem na primerjavo med inventurnimi listi, izdelanimi ob sestavi listine na B7 in spiskom predmetov, ki so bili predmet cenitve pred razpolaganjem tožene stranke s to opremo. Ob tem tudi ne gre spregledati, da je pooblaščenec tožeče stranke že na naroku za glavno obravnavo 27.6.2008 izrecno izjavil, da je tožeči stranki jasno, da ne more več zahtevati opreme, ker je pač ni. Ker tožeča stranka tako ni ponudila ustrezne trditvene in dokazne podlage za utemeljitev postavljenega lastninskopravnega zahtevka, se izkaže kot pravilna prvostopenjska sodba tudi v tistem delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ta del podrejeno uveljavljanega tožbenega zahtevka. Ker tudi v tem delu pritožbeno sodišče ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je tudi ta del prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Glede zahtevka na nadomestitev vrednosti stvari:

Neutemeljeni sta pritožbi v tistem delu, s katerim izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka na povrnitvi vrednosti blaga, sklicujoč se na inventurne liste. Sodišče prve stopnje je v tem delu svojo odločitev utemeljilo na zastaranju te terjatve tožeče stranke. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe 19.1.2004 s tožbenim zahtevkom izrecno uveljavljala le povrnitev vrednosti opreme v poslovnem prostoru v ocenjeni vrednosti 20.000.000,00 SIT. S spremenjenim tožbenim zahtevkom v vlogi z dne 7.5.2008 je tožeča stranka primarno uveljavljala denarni zahtevek na izpolnitev pogodbe, podrejeno pa zahtevek na vrnitev opreme, podrejeno temu pa še zahtevek na plačilo vrednosti opreme v znesku 71.416,21 EUR in opreme za sistem proti kraji Tenzor v vrednosti 12.583,98 EUR ter plačilo vrednosti blaga po inventuri v višini 18.882,86 EUR. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek na povrnitev vrednosti blaga torej postavila šele v vlogi z dne 7.5.2008, je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti ugovora tožene stranke glede zastaranja tega dela terjatve tožeče stranke (18.882,86 EUR). Zato sta pritožbi neutemeljeni tudi v tem delu, kar je narekovalo potrditev tudi tega dela prvostopenjske sodbe.

Utemeljeni pa sta pritožbi v delu, ki se nanašata na zavrnitev tožbenega zahtevka na povrnitev vrednosti opreme tožeče stranke, prevzete s strani tožene stranki 19.1.2001. Iz že podanih razlogov, ki izhajajo iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede obsega soglasja med pravdnima strankama ob prenehanju najemne pogodbe 19.1.2001, izhaja, da zaradi nesklenitve pogodbe med pravdnima strankama tožena stranka ni imela pogodbene podlage za razpolaganje z opremo, last tožeče stranke. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, ko je iz soglasja volj o prepustitvi opreme toženi stranki (ki sta jo pravdni stranki očitno utemeljevali na različnih podlagah) sklepalo na soglasje tožeče stranke, da je vrednost opreme enaka dolgu, ki ga je tožeča stranka oz. njena povezana družba A. imela do GB d.d. Kranj.

Utemeljeni sta pritožbi tudi v delu, v katerem izpodbijata utemeljitev prvostopenjskega sodišča o podlagi razpolaganja tožene stranke z opremo tožeče stranke v izvrševanju retencijske oz. pridržne pravice v smislu 261. člena ZOR (verjetno mišljene določbe 286. do 289. člena ZOR). Sodišče je v pravdnem postopku pri odločanju o utemeljenosti postavljenih zahtevkov in ugovorov vezano na dejansko trditveno podlago pravdnih strank (1. odstavek 7. člena ZPP). Izven tega okvira sodišče ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, le v primeru nedopustnega namena razpolaganja z zahtevki (2. odstavka 7. člena ZPP). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu svojo odločitev oprlo na nezatrjevano dejansko podlago s strani tožene stranke, s čemer je bila toženi stranki onemogočena možnost učinkovitega obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ob nedokazani sklenitvi pogodbe, na katero se je sklicevala tožeča stranka (B7) neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na položaj tožene stranke kot upnika do tožeče stranke iz naslova izpolnitve poroštvenih obveznosti do GB d.d. K. za tožnika A. d.o.o.

Ob odsotnosti pogodbene podlage tožena stranka tako ni uspela dokazati upravičenja za razpolaganje z opremo, last tožeče stranke. S tem, ko je tožena stranka navedeno opremo prevzela in jo odtujevala, je ustvarila dejanski stan prehoda premoženjske koristi na toženo stranko brez pravne podlage v smislu 1. odstavka 210. člena ZOR, iz česar izhaja utemeljenost terjatve tožeče stranke na vrnitev tako prejete koristi. Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno zmotno sklepalo na obstoj podlage za razpolaganje tožene stranke s sporno opremo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je podan tudi razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se tiče podrejenega zahtevka na povrnitev protivrednosti opreme (71.416,21 EUR) in sredstev zavarovanja za sistem proti kraji (12.583,98 EUR) in v tem okviru vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo dopolniti dokazni postopek v smeri ugotavljanja dejanske koristi tožene stranke iz prevzete opreme tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da bo za ugotavljanje te koristi tožene stranke in s tem prikrajšanja tožeče stranke relevantna vrednost opreme tožeče stranke ob predaji toženi stranki, ki jo je brez pravne podlage prevzela tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče bo pri ugotavljanju obsega in višine prejete koristi tožene stranke vezano na pravočasno podano trditveno podlago in dokazne predloge pravdnih strank, pri čemer pa tovrstna korist ne more biti nižja od zneska, ki ga je tožena stranka kot kupnino prejela ob prodaji (dela) opreme družbi M.t. d.o.o.

V ponovljenem postopku se bo prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti tudi do obstoja terjatev tožene stranke, ki jih je le-ta v pobot uveljavljala v odgovoru na tožbo iz naslova zapadlih obveznosti iz najemne pogodbe in na naroku za glavno obravnavo 2.9.2009. V tem okviru se bo torej moralo opredeliti do ugovorov tožeče stranke, s katerimi je nasprotovala obstoju tovrstnih terjatev.

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev sodbe v delu, ki se tiče odločitve o stroških pravdnega postopka. O teh stroških, o pritožbenih stroških in nadaljnjih pravdnih stroških bo prvostopenjsko sodišče odločalo s končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

02.02.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 676/2015
• VSRS Sodba I Up 100/2022
• VSL Sodba I Cp 2960/2016