VDS sodba Pdp 1426/2001

Jedro

Če bi stavka potekala tako, kot je bila napovedana in bi stavkajoči zasedli delovna mesta, ne da bi delali, ne bi bila z ničemer ogrožena varnost ljudi ali premoženje, in bi proizvodnja po končani stavki lahko stekla. S preprečitvijo dovoza in izvoza materiala iz družb v B. in v P. je bila kršena določba 2. odst. 5. čl. Zakona o stavki, saj je bil na ta način onemogočen delovni proces v tistem delu, ki v stavki ni bil obsežen, saj se je stavke v P. udeležilo le 27 delavcev od 146 zaposlenih, v B. pa 140 od 199 zaposlenih. To pomeni, da je bila stavka v času, ko je bil uvoz in izvoz preprečevan, delno nezakonita zaradi preprečitve uvoza in izvoza materiala v obe podjetji.

Zakon pozna le prenehanje stavke, z obojestranskim sporazumom ali z enostranskim sklepom tistega, ki je sklepal o začetku stavke. Pojma zamrznitve ali prekinitve stavke zakon o stavki ne pozna, a je ta možna in ni nujno, da do nje pride izključno le v soglasju obeh strani. Prekinitev je bila dana zato, da bi se pogajanja nadaljevala, kar je v skladu z določili oz. pravili stavke, pa čeprav o tej zamrznitvi ni sklepal organ, ki je sprejel sklep o začetku stavke. Zato je bila zamrznitev oz. prekinitev stavke zakonita v času od 13.2.2001 do 19.2.2001.

Ker je prvi nasprotni udeleženec sindikat J. d.o.o. P. organiziral stavkovne straže, ki so preprečile uvoz in izvoz materiala, potrebnega za proizvodnjo, je s tem povzročil škodo predlagateljem, zato je bila stavka v času obstoja stavkovnih straž v tem delu nezakonita v skladu s 5. čl. Zakona o stavki.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se ugotovi, da je bila stavka prvega nasprotnega udeleženca v podjetju J. d.o.o. iz B. delno nezakonita dne 12.2.2001 in od 19.2.2001 do 13.3.2001, v podjetju J. F. d.o.o. iz P. pa dne 12.2.2001 in od 19.2.2001 do 2.3.2001 glede preprečitve uvoza in izvoza materiala v podjetja ter, da se predlog predlateljev zoper 2. in 3. nasprotnega udeleženca zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru, oddelek v Postojni, je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je bila stavka nasprotnih udeležencev Sindikata KNSS, N. J. d.d. iz P., Konfederacija Novih sindikatov Slovenije, Neodvisnost Notranjska regija Postojna in Konfederacija Novih sindikatov Slovenije - Neodvisnost Ljubljana, v podjetju J. d.o.o. iz B., nezakonita v času od 12.2.2001 do 13.3.2001, v podjetju J. F d.o.o. iz P. pa v času od 12.2.2001 do 2.3.2001.

V ostalem pa je predlog predlagateljev zavrnilo in sklenilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pritožuje tako udeleženec (pod tč. 1) in pravne osebe (pod tč. 2 in 3 predloga predlagatelja) iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi njihovi pritožbi in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje razveljavi ter ugotovi glede prvega udeleženca, da je stavka zakonita in, da pravni osebi, navedeni pod tč. 2 in 3 predloga predlagatelja nista udeleženca v tem kolektivnem delovnem sporu ter predlog zoper njiju zavrže.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabilo pravne predpise, saj Konfederacija Novih sindikatov Slovenije, Notranjska regija Postojna (v nadaljnjem besedilu: Notranjska regija) in Konfederacija Novih sindikatov Slovenije - Neodvisnost, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Konfederacija) v nobenem primeru nista udeleženki. Zakon o stavki v čl. 2 določa, da sprejme sklep o začetku stavke organ sindikata zadevne panoge ali dejavnosti, sklep o začetku splošne stavke delavcev pa najvišji organ konfederacije. Tako v spornem primeru pravni osebi pod tč. 2 in 3 nista mogli napovedati stavke ter je tudi nista napovedali. Tako je sodišče prve stopnje v tem primeru v zmoti, saj ne gre za nikakršne sospornike. Obe pravni osebi sta sodelovali le s pravnimi nasveti s prvim udeležencem, vendar le z namenom, da pride do pomiritve. Druga pravna oseba je namreč sindikalna regija, torej organizirana teritorialno, ne pa panožno. Tudi če je bila udeležena, bi morala napovedati stavko vsem podjetjem na svojem območju. Tretja pravna oseba pa bi lahko napovedala stavko le za vsa podjetja v R Sloveniji, kar bi bil očitni nesmisel, saj bi bila v tem sporu udeležena vsa podjetja v Sloveniji.

V spornem primeru sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da je bila v stavki uporabljena fizična sila s strani predlagatelja, kar je tudi v nasprotju s čl. 14 Zakona o stavki. Na delovnih mestih stavkajoči niso mogli ostati, ker je delodajalec najel varnostno službo in izdal celo pooblastilo za fizično odstranitev nekaterih stavkajočih. Delavci so stavko prekinili - zamrznili, kar je običajna praksa v Sloveniji. Tako sta pravni stranki to besedo pravilno razumeli in uporabili. Sodišče prve stopnje pa je zamrznitev drugače razumelo. Zakon ne more navajati vseh posameznih okoliščin, ki se dogajajo med stavko. Stavka je bila predvsem na koncu le za uresničitev že predpisanega pravilnika o plačah. Oviranje uvoza ter izvoza iz podjetij se posledično nanaša na kršitve delodajalca. Delodajalec namreč ni hotel prevzeti odgovornosti za odpremo ali prevzem materiala. Na stavkajoče delavce so bili izvajani tudi drugačni pritiski, kar pa je predmet kazenskih postopkov. Poleg tega graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so delavci v tem kolektivnem delovnem sporu v šibkejšem položaju; da se zoper nasilja varnostne službe niso mogli upirati in da je prišlo do nepotrebne konfliktne situacije. Bistvo stavkovnih zahtev je bilo, da bi bila ureditev plače po pravilniku. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi bistveno kršilo določbe postopka in sicer ni pravilno uporabilo čl. 187, 191 ZPP, nepravilno je ugotovilo, da gre le za popravek. V spornem primeru namreč ni govora o popravku, saj čl. 187 ZPP obravnava le spremembo tožbe.

Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo nasprotnega udeleženca strinja z izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe prvega udeleženca ter obeh pravnih strank.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme odločba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so delno podani. Sodišče prve stopnje je sicer popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi bistveno pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te odločbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in bistveno pravilnimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje, razen glede ugotovitve, da je bila stavka nezakonita tudi v času prekinitve od 13.2.2001 do 19.2.2001.

V zvezi s pritožbenimi navedbami nasprotnih udeležencev zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno za pravno podlago tega kolektivnega delovnega spora povzelo 2. odst. 1. čl. Zakona o stavki (ZStk), ki določa, da se pravica do stavke, kot organizirane prekinitve dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic ter interesov iz dela (1. odst. 1. čl. ZStK) uveljavlja pod pogoji, določenimi s tem zakonom. To pomeni, da ni zakonita stavka, ki je organizirana in vodena v nasprotju z določbami iz tega zakona. Sklep o začetku stavke je sprejel izvršni odbor sindikata KNSS - N. J. d.d. iz P. (v nadaljevanju: KNSS - J. P.) dne 22.1.2001 (dokaz A/2), potem, ko pogajanja v okviru skupne komisije za pogajanja niso bila uspešna in so se končala 11.12.2000. Glede na določbe čl. 61 in 62 Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd/97) in 15. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94) je torej šteti, da pomirjanje ni bilo uspešno, arbitražnega postopka pa stranke v sporu, v smislu 64. čl. SKPgd/97, nista sprožili. Stavko samo je napovedal IO KNSS J. P. na seji 22.1.2001, hkrati pa je imenoval tudi stavkovni odbor, pogajalsko skupino, določil stavkovne zahteve, kraj in način izvedbe stavke. S temi sklepi so bili seznanjeni udeleženci - predlagatelji, kar je tudi razvidno iz že odgovora na napoved stavke z dne 29.1.2001. Po 1. odst. 3. čl. Zakona o stavki pa napove stavko stavkovni odbor. Ne glede na to, da je stavko napovedal IO KNSS, pa ne gre za kršitev 1. odst. 3. čl. ZStk, saj je bistveno v zvezi z napovedjo stavke, da je bil delodajalec pravočasno seznanjen z nameravano stavko in da je bilo to na ta način omogočeno, da pripravi ustrezno organizacijo dela med stavko. Po že citiranih sklepih o napovedi stavke, naj bi delavci stavkali na svojih delovnih mestih, stavka naj bi se pričela 12.2.2001 ob 6.00 uri zjutraj in sicer v družbi J. d.o.o. iz B., na vseh proizvodnih delovnih mestih, razen kotlovnice, in v J. F. d.o.o. iz P., na vseh proizvodnih delovnih mestih, razen kotlovnice in prodajnega skladišča v P.. Nadalje pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da se je napovedana stavka pričela 12.2.2001. Kot ena od možnih oblik stavke je bila napovedana stavka na delovnih mestih. To pomeni, da so stavkajoči delavci zasedli svoja delovna mesta v svoji izmeni in niso delali (za razliko od druge oblike stavke na delovnih mestih, kjer stavkajoči sicer delajo, vendar bodisi počasi, bodisi natanko po predpisih). Sodišče prve stopnje meni in s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je taka oblika stavke, ko delavci zasedejo svoja delovna mesta in v svoji izmeni ne delajo, dopustna in zakonita. Dne 12.2.2001 so tako stavkajoči delavci na obeh stavkovnih lokacijah v svoji izmeni zasedli svoja delovna mesta, ne da bi delali. Istočasno pa je na vhode v obe tovarni stavkovni odbor postavil stavkovne straže, tako, da razen oseb, uvoz in izvoz materiala ni bil možen.

V zvezi z navedenim pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, s katerim tudi soglaša pritožbeno sodišče, da zapora izvoza in uvoza materiala v napovedi stavke ni bila predvidena, prav tako ni omenjena v stavkovnih pravilih (dokaz B/6). Na ta način pa so bili učinki stavke in sama stavka praktično razširjeni na celotno poslovanje obeh družb, ki je bilo v celoti onemogočeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tudi če bi delodajalec lahko organiziral začetek proizvodnje z nestavkajočimi delavci, to ne bi bilo možno brez dovoza surovin in polizdelkov ter odvoza gotovih izdelkov. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni sprejemljivo pojasnilo predsednika stavkovnega odbora, zakaj izvoz in uvoz iz obeh tovarn, nista bila dovoljena (proizvodni minimum zaradi odgovornosti po 1. odst. 5. čl. Zakona o stavki). Če namreč organizator stavke mora po 1. odst. 5. čl. Zakona o stavki organizirati in voditi stavko na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki, potem ni razumljivo, da naj bi tako svojo dolžnost izpolnil z zaporo obeh tovarn, saj je bila ravno s prepovedjo dovoza materiala onemogočena taka tekoča proizvodnja, v kolikor je bila zaradi stavke še možna, kot takojšnje nadaljevanje proizvodnje po končani stavki. Če bi stavka potekala tako, kot je bila napovedana, ko bi torej stavkajoči zasedli svoja delovna mesta, ne da bi delali, ne bi bila z ničemer ogrožena niti varnost ljudi niti premoženje, proizvodnja bi po končani stavki lahko stekla. S preprečitvijo dovoza in izvoza materiala iz obeh družb v B. in v P. je bila po stališču sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, kršena določba 2. odst. 5. čl. Zakona o stavki, saj je bil na ta način onemogočen delovni proces v tistem delu, ki v stavki ni bil obsežen, saj se je stavke v P. udeležilo le 27 delavcev od 146 zaposlenih, v B. pa 140 od 199 zaposlenih. To hkrati pomeni, da je bila stavka v času, ko je bil uvoz in izvoz preprečevan, t.j. dne 12.2.1991 in v času od 19.2.2001 do 13.3.2001 (B.) in od 19.2.2001 do 2.3.2001 (P.), delno nezakonita zaradi preprečitve uvoza in izvoza materiala v obe podjetji.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je bil dne 12.2.2001 popoldan sprejet na zboru stavkajočih v podjetju J. d.o.o. iz P. in v J. F. d.o.o. iz B. (izpoved P. B. in sporočilo sindikata - dokaz B/9) sprejet sklep, da se stavka zamrzne pod določenimi pogoji in sicer za en teden; če uprava družb teh pogojev ne bi izpolnila, pa se stavka nadaljuje 19.2.2001 ob 6.00 uri zjutraj. S tem sklepom je bilo vodstvo obeh družb tudi obveščeno naslednji dan zjutraj, potem ko so stavkajoči že začeli delati (v B.) oz. hoteli začeti prej delati (v P.). Po mnenju prvega udeleženca je taka zamrznitev možna, o njej lahko odloča tudi zbor stavkajočih delavcev, ne glede na to, da je o začetku stavke sklepal izvršni odbor. Glede na tako stališče prvega udeleženca zaključuje sodišče prve stopnje, da je v 6. čl. Zakona o stavki določeno, da stavka neha s sporazumom, na eni strani tistih, ki so sprejeli sklep o stavki, in organov, ki jim je bil ta sklep poslan, lahko pa tudi s sklepom sindikata oz. delavcev, ki so sprejeli sklep o stavki (2. in 3. odst. 2. čl. ZStk). Zakon pozna le prenehanje stavke, z obojestranskim sporazumom ali z enostranskim sklepom tistega, ki je sklepal o začetku stavke. Pojma zamrznitve ali prekinitve stavke zakon o stavki ne pozna. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je zamrznitev (pravilno: prekinitev) možna, vendar ne soglaša z njegovim stališčem, da pride do prekinitve le izključno v soglasju obeh strani. Namreč prekinitev je bila dana zato, da bi se pogajanja nadaljevala, kar je v skladu z določili oz. pravili stavke, pa čeprav o tej zamrznitvi ni sklepal organ, ki je sprejel sklep o začetku stavke. Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da je bila zamrznitev oz. prekinitev stavke zakonita v času od 13.2.2001 do 19.2.2001.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo pravno stališče, da je stavka lahko nezakonita v enem delu njenega trajanja, v preostalem delu pa zakonita. Nasprotni udeleženci pa v pritožbi niso podali nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP/99, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pri tem pa pripominja pritožbeno sodišče, da je po 76. čl. Ustave RS ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanjo svobodno, po 77. čl. Ustave pa imajo delavci pravico do stavke. Po Zakonu o stavki (Ur.l. SFRJ št. 23/91) je vsekakor stavka sredstvo delavskega pritiska, s katero delavci organizirano, kolektivno in zavestno pod vodstvom sindikata izrazijo nezadovoljstvo s svojim socialnim in ekonomskim položajem. Gre za vnaprej napovedan in organiziran odpor delavcev proti delodajalcu. V času zakonite stavke imajo delavci pravico, da ne delajo, delodajalec pa mora takšna ravnanja trpeti in tudi ne more odpustiti delavcev in zaposliti drugih (izključena je disciplinska in materialna odgovornost delacev zaradi sodelovanja v zakoniti stavki). Delavci morajo med stavko spoštovati le pravila, ki veljajo za zakonito stavko. Torej stavko mora organizirati in voditi sindikat na podlagi zavestne in kolektivne odločitve delavcev, cilj stavke pa mora biti varstvo ali zahteva po določenih socialnih in ekonomskih pravicah ter mora biti vnaprej napovedana. Od dneva napovedi dalje vodi stavko sindikat v skladu s taktiko, ki si jo sam določi. Cilj stavke pa ne more biti ekonomsko uničenje nasprotne stranke v interesnem sporu, torej delodajalca, niti s stavko delavci ne smejo povzročiti takšne škode, ki bi uničila delodajalca, oz. bi povzročila nesorazmerno škodo. S tem, ko je prvi nasprotni udeleženec sindikat J. d.o.o. P. organiziral stavkovne straže in jim dal nalogo preprečiti uvoz in izvoz materiala, potrebnega za proizvodnjo, je s tem povzročil škodo predlagateljem, zato je bila ta stavka v času obstoja stavkovnih straž, ki jim je sindikat J. d.o.o. P. dal nalogo preprečiti uvoz materiala, potrebnega za proizvodnjo, v tem delu nezakonita v skladu s 5. čl. Zakona o stavki.

Je pa pritožba druge in tretje stranke utemeljena, saj sodišče pazi na pasivno legitimacijo stranke oz. udeleženca, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 2. čl. Zakona o stavki, ki jasno določa, da se stavka lahko organizira v podjetju, drugi pravni osebi, v delu organizacije pri delodajalcu, v panogi dejavnosti ali kot splošna stavka. Sklep o začetku stavke delavcev v organizaciji, delu ali pri delodajalcu sprejme organ sindikalne organizacije te organizacije, dela organizacije ali pri delodajalcu, sklep o začetku stavke delavcev panoge ali dejavnosti sprejme organ sindikata zadevne panoge ali dejavnosti, sklep o začetku splošne stavke delavcev pa sprejme najvišji organ sindikatov v republiki. Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da je v tem delu pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče ugodilo temu delu pritožbe in izpodbijano odločbo prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je ugotovitveni zahtevek predlagateljev zoper drugega in tretjega udeleženca zavrnilo.

Pritožba je tudi utemeljena glede nezakonite stavke v času prekinitve, saj je v času prekinitve stavkovni odbor oz. stavkajoči delavci predlagal pogajanja s predlagateljem, torej z delodajalcem, zato v tem delu ne moremo govoriti o nezakoniti stavki iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že prej navedlo. Ostale pritožbene navedbe udeleženca pa niso bistvenega, pa tudi ne odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, saj v skladu z 8. čl. ZPP/99 sodišče samo odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje in zaključilo, da je objektivna in ugotovljena pravilno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, kot to zmotno trdi pritožba, saj ni kršilo določbo 187. čl. ZPP, ker v obravnavanem primeru ni prišlo do spremembe predloga.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 4. tč. 358. čl. ZPP delno ugodilo pritožbi in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v 1. odst. izreka delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenm delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 222/2005
• VDS Sklep Pdp 1528/2000
• sodba in sklep U 1337/2001