VDSS sklep Pdp 952/2012

Jedro

Razlikovanje dela v delovnem razmerju (po pogodbi o zaposlitvi) od dela, ki ga opravljajo dijaki in študenti, je v tem, da je pri dijaškem in študentskem delu poudarjena začasnost in občasnost. Odločilna kriterija za razmejitev dela v delovnem razmerju in dijaškega ter študentskega dela sta čas opravljanja dela in narava dela. Za delovno razmerje je značilno, da se delo opravlja nepretrgano po navodilih in pod nadzorom delodajalca (takšna je tudi definicija delovnega razmerja v prvem odstavku 4. člena ZDR), od ostalih pravnih razmerij pa se bistveno razlikuje po stopnji osebne odvisnosti, s katero je delavec zavezan k opravljanju dela. Delavec ne more prosto oblikovati načina dela in delovnega časa, ampak je podvržen navodilom delodajalca. Pri opredelitvi, za kakšno razmerje gre, ni odločilna volja strank, status študenta in delavca v delovnem razmerju pa se ne izključujeta. Posebna ureditev začasnega in občasnega dela študentov in dijakov ne pomeni, da ti ne bi mogli skleniti pogodbe o zaposlitvi (še posebej, če delo opravljajo daljši čas nepretrgano in podaljšujejo svoj status brez namena izpolnjevati študijske obveznosti). Tega ne prepovedujeta niti ZDR (ki celo vzpostavlja domnevo delovnega razmerja) niti ZVis.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju na delovnem mestu stevard za nedoločen čas od 15. 4. 2008 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izročiti pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko v bruto plači v vsakokratnem mesečnem znesku, kot bi ga tožeča stranka prejemala kot redno zaposlena na delovnem mestu stevard, vključno z vsemi nagradami, dodatki in višjimi dodatki za nočno delo, delo ob praznikih in dnevnicami v času od 15. 4. 2008 dalje, od navedenega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati preostanek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plače, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati regrese za letni dopust za leta 2008, 2009, 2010 in 2011 ter božičnice za leta 2008, 2009 in 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznega izplačila dalje, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške sodnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe, razen v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka tožene stranke, vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da v konkretnem primeru niso obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Kaj so elementi delovnega razmerja je možno razbrati iz definicije delovnega razmerja, opredeljene v 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da v danem primeru ni izpolnjen pogoj opravljanja dela nepretrgano ali kontinuirano. Navedeno ugotovitev je utemeljilo na dejstvu, da je bila tožeča stranka odsotna z dela v času od 7. 2. 2011 do 28. 2. 2011. Takšna odsotnost po mnenju sodišča v primeru obstoječega delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem na podlagi pisne pogodbe o zaposlitvi, ali pa tudi brez te, si kaj takega brez določenih ukrepov delodajalca, ko se delavcu lahko zmanjšajo pravice zaradi odsotnosti z dela, ni mogoče zamišljati. Navedeno razumevanje sodišča je napačno, ne upošteva relevantnih navedb glede obsega odsotnosti, ki jih je podala tožeča stranka, do katerih se sodišče niti ni opredelilo, v tem delu je tako dejansko stanje ostalo napačno ugotovljeno, posledično pa tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Tožeča stranka je že v postopku pojasnila, da je v obdobju od 15. 4. 2008 dalje delala pri toženi stranki na podlagi študentskih napotnic nepretrgoma, pri tem pa je v vsakem letu koristila proste dni, ki bi v primeru, če bi bilo tožeči stranki priznano, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki, ustrezali definiciji dopusta. Izpostavljena odsotnost v obdobju od 7. 2. 2011 do 28. 2. 2011 je bila tožeči stranki odobrena s strani tožene stranke. Če bi tožeči stranki bile priznane pravice iz delovnega razmerja, bi ji v posameznem letu pripadalo 26 dni letnega dopusta. Tožeča stranka je že v letu 2011 koristila 32 dni dopusta, kar je vključevalo tudi 9 dni neizkoriščenega dopusta iz leta 2010. Navedeno potrjuje tožbene navedbe, da je sicer bila v času od 15. 4. 2008 tudi odsotna, vendar je odsotnost ustrezala tisti, ki bi ji bila zagotovljena tudi, če bi bila v delovnem razmerju. Zato je popolnoma neutemeljen zaključek sodišča, da si 16-dnevne odsotnosti delavca, ki je v delovnem razmerju, ni mogoče zamišljati. Navedena odsotnost namreč ne presega odsotnosti, do katere je upravičen vsak delavec, zato je v tem delu sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se tako ni opredelilo, ali 16-dnevna odsotnost presega zakonsko dopustno odsotnost delavca z dela, niti se ni opredelilo o obsegu odsotnosti tožeče stranke z dela v posameznem letu, tožeči stranki pa zaradi nezakonitega postopka sodišča ni bila dana možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem. S takšnim ravnanjem pa je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je v delu, ki se nanaša na ugotovitve o pretrganju trajanja dela, izpodbijana sodba popolnoma neobrazložena, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori, če tožeči stranki z nezakonitim postopanjem zlasti z opustitvijo vročitve, ne bi dalo možnosti obravnave, torej če bi kršilo načelo kontradiktornosti, vsebovano v 5. členu ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke oziroma, da sme le tedaj, kadar zakon tako določa, odločiti o zahtevku, o katerem nasprotni stranki ni dalo možnosti, da se izjavi. Pritožba zmotno meni, da je ta kršitev podana, ker se sodišče ni opredelilo ali 16-dnevna odsotnost presega zakonsko dopustno delavca z dela oziroma o obsegu odsotnosti tožeče stranke v posameznem letu. Glede na takšno navedbo ne more iti za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi šlo za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imel izpodbijani del sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerega ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev v tem individualnem delovnem sporu, iz razlogov, ki jih je navedlo, je mogoče razbrati, kateri so elementi delovnega razmerja in za katere elemente je štelo, da v primeru tožeče stranke niso podani.

Sodišče prve stopnje je glede dela, ki ga je opravljala tožeča stranka pri toženi stranki, torej glede odločitve o tožbenem zahtevku po temelju (obstoj delovnega razmerja), sprejelo dokazno oceno, ki ni prepričljiva. Dejansko stanje je na podlagi izvedenih dokazov zmotno ugotovilo, poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo.

ZDR je v 216. členu, ki je bil črtan s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-F; Uradni list RS, št. 79/06), določal, da lahko dijaki, ki so dopolnili 15 let, in študentje opravljajo začasno ali občasno delo na podlagi napotnice pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom, v skladu s predpisi s področja zaposlovanja. Kot začasno ali občasno delo v skladu s prejšnjim odstavkom lahko dijak ali študent opravlja delo na delovnem mestu pri posameznem delodajalcu, vendar najdalj 90 dni brez prekinitve v posameznem koledarskem letu. Te določbe so prenehale veljati 27. 7. 2006, torej pred spornim obdobjem.

V pretežnem delu spornega obdobja (od 15. 4. 2008 do 31. 12. 2010) je študentsko delo urejal ZZZPB, spremenjen z ZZZPB-F, s katerim so bile dodane določbe od 6. b do 6. f člena. Skladno z drugim odstavkom 6.b člena ZZZPB pooblaščena organizacija, ki na podlagi koncesijske pogodbe posreduje začasna ali občasna dela za dijake in študente, lahko ta dela opravlja le za dijake, ki so že dopolnili 15 let, študente in za udeležence izobraževanja odraslih, ki so mlajši od 26 let in se izobražujejo po javno veljavnih programih osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja. Kot določa naslednji, tretji odstavek istega člena ZZZPB, lahko osebe iz prejšnjega odstavka opravljajo začasno in občasno delo le na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom. Če dijak ali študent preseže posebno osebno olajšavo za rezidenta, ki je določena v zakonu, ki ureja dohodnino, se prekine obračun koncesijske dajatve na podlagi napotnice, delodajalec pa je dolžan dijaka ali študenta pokojninsko in invalidsko zavarovati.

Z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Uradni list RS, št. 80/10) so bile omenjene določbe ZZZPB razveljavljene, vendar se uporabljajo še naprej do začetka uporabe zakona, ki bo urejal posredovanje začasnih in občasnih del dijakom in študentom (prva alinea drugega odstavka 192. člena ZUTD). Uporabljajo se vse do konca spornega obdobja.

Glede na zgoraj povzete določbe o študentskem delu je bistveno, da gre za delo, ki je občasno in začasno. V nasprotju s tem se delo v delovnem razmerju opravlja trajno in neprekinjeno, kot je razvidno iz prvega odstavka 4. člena ZDR, ki določa definicijo oz. elemente delovnega razmerja. Določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Drugi odstavek 11. člena ZDR določa, da se v primeru, ko so podani elementi delovnega razmerja, delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. 6.b člen ZZZPB predstavlja pravno podlago za opravljanje študentskega dela, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje. Vendar to ne pomeni, da določa izjemo, za katero se ne uporabi prepoved iz drugega odstavka 11. člena ZDR. Študentsko delo se niti ne opravlja na podlagi pogodbe civilnega prava, ampak na podlagi napotnice študentskega servisa, nikjer (predvsem pa ne v 6.b členu ZZZPB) pa ni določeno, da se v primeru študentskega dela ne more ugotavljati elementov in s tem obstoja delovnega razmerja. Nikjer ni predpisano, da študentsko delo izključuje možnost ugotovitve delovnega razmerja, če so podani vsi elementi tega razmerja.

Za odločitev v tem individualnem delovnem sporu je bistvena še vsebina 16. člena ZDR, ki v primeru spora o obstoju delovnega razmerja vzpostavlja domnevo, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. To pomeni, da je v tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka, da bi s tožbenim zahtevkom uspela, dolžna dokazati, da so v njenem razmerju s toženo stranko obstajali elementi delovnega razmerja, torej da se je pri njej prostovoljno vključila v organiziran delovni proces in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007, na katerega se sklicuje pritožba, je bil sprejet v individualnem delovnem sporu s podobnim dejanskim stanjem kot pri tožeči stranki. Šlo je za študentko, ki je več let pri toženi stranki (isti kot v tem individualnem delovnem sporu) opravljala delo preko študentskega servisa. S tožbenim zahtevkom je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic, ki iz delovnega razmerja izvirajo. Čeprav je bila večina spornega obdobja pred uveljavitvijo ZDR, so stališča, ki jih je sprejelo Vrhovno sodišče RS, uporabna tudi pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke v tem sporu. V obrazložitvi sklepa opr. št. VIII Ips 129/2006 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da je za opredelitev, kakšno razmerje je podano med strankama, odločilna vsebina razmerja in ne njegova zunanja oblika. Razlikovanje dela v delovnem razmerju (po pogodbi o zaposlitvi) od dela, ki ga opravljajo dijaki in študenti, je v tem, da je dijaško in študentsko delo opredeljeno kot posebnost, predvsem je pri tem delu poudarjena začasnost in občasnost. Torej sta odločilna kriterija za razmejitev dela v delovnem razmerju in dijaškega ter študentskega dela čas opravljanja dela in narava dela. Za delovno razmerje je značilno, da se delo opravlja nepretrgano po navodilih in pod nadzorom delodajalca (takšna je tudi definicija delovnega razmerja v prvem odstavku 4. člena ZDR), od ostalih pravnih razmerij pa se bistveno razlikuje po stopnji osebne odvisnosti, s katero je delavec zavezan k opravljanju dela. Delavec ne more prosto oblikovati načina dela in delovnega časa, ampak je podvržen (obsežnim) navodilom delodajalca. Pri opredelitvi, za kakšno razmerje gre, ni odločilna volja strank, status študenta in delavca v delovnem razmerju pa se ne izključujeta. Posebna ureditev začasnega in občasnega dela študentov in dijakov ne pomeni, da ti ne bi mogli skleniti pogodbe o zaposlitvi (še posebej, če delo opravljajo daljši čas nepretrgano in podaljšujejo svoj status brez namena izpolnjevati študijske obveznosti). Tega ne prepovedujeta niti ZDR (ki celo vzpostavlja domnevo delovnega razmerja) niti Zakon o visokem šolstvu (ZVis; Uradni list RS, št. 67/93 in nadaljnji).

Za odločitev v konkretnem delovnem sporu je torej treba izhajati s stališča, da je študentsko delo občasno in začasno (6.b člen ZZZPB), da so za presojo razmerja med strankama odločilni objektivni kriteriji (ne pa njuna volja) in da se v primeru elementov delovnega razmerja domneva, da le-to med strankama obstaja (16. člen ZDR).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja zavrnilo. Kot bistveno je upoštevalo elektronsko sporočilo glede odsotnosti tožeče stranke v februarju, ki je toženo stranko zaprosila za proste dni od 7. 2. 2011 do 28. 2. 2011, zaradi opravljanja družbeno-koristnega dela. Takšne odsotnosti pa si po zaključku sodišča prve stopnje v primeru obstoječega delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem na podlagi pisne pogodbe o zaposlitvi, ali pa tudi brez te, ni mogoče zamišljati, brez določenih ukrepov delodajalca, ko se delavcu lahko zmanjšajo pravice zaradi odsotnosti z dela. Kljub izpovedi tožeče stranke in prič, da so bile za študente in za redno zaposlene enake delovne obveznosti, da je morala tožeča stranka opravičevati odsotnost z dela in da je bila enako usposobljena in je delala enako delo kot delavci v delovnem razmerju, temu sodišče prve stopnje ni pripisalo takšnega pomena, da bi kazalo na obstoj delovnega razmerja. Za odločitev je bistveno le, ali so bili v razmerju tožeče do tožene stranke podani elementi delovnega razmerja, torej ali se je tožeča stranka prostovoljno vključila v organizirani delovni proces tožene stranke in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek 4. člena ZDR).

Tožeča stranka se je pri toženi stranki vključila v organizirani delovni proces, delo je opravljala enako kot delavci v delovnem razmerju, glede na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka, drugačen način dela niti ni mogoč. Pri delu je tožečo stranko tožena stranka nadzorovala, dajala ji je navodila, delo je opravljala po razporedu, kot ga je določila tožena stranka. Vse to so argumenti za ugotovitev, da bi morala delo opravljati v delovnem razmerju oziroma, da so bili v njenem razmerju s toženo stranko (če je opravljala primerljiv obseg dela kot redno zaposleni delavci) podani elementi delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka opravljala enako ali več dela kot redno zaposleni delavci, vendar je zmotno presodilo, da to ni eden izmed dodatnih argumentov, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja. V konkretnem primeru je bistveno koliko dela je tožeča stranka opravila in ali je takšen obseg primerljiv z obsegom dela redno zaposlenih delavcev. Dejstvo, da študentje pri toženi stranki niso bili enako obremenjeni za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni bistveno. Bistveno je le, kako in koliko je delala tožeča stranka, torej ali so v njenem delu podani elementi delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je prevelik pomen prepisalo tudi dejstvo, da je tožena stranka tožečo stranko potrebovala predvsem v poletni (visoki) sezoni.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je tožeča stranka pri toženi stranki delo opravljala nepretrgoma od 15. 4. 2008 naprej, pri čemer je bil obseg njenega dela približno enak obsegu dela redno zaposlenih delavcev, tožeča stranka ni bila vključena v organizirani delovni proces. To ne drži. Za delo, ki se opravlja več let, pri čemer je obseg dela enak delu delavcev v delovnem razmerju, ni mogoče šteti, da ne pomeni vključitev v organizirani delovni proces. Tožeča stranka dela drugače, razen z vključitvijo v organiziran delovni proces pri toženi stranki niti ni mogla opravljati. Kljub temu, da je za tožečo stranko ugotovilo, da je delo opravljala celo v večjem obsegu kot redno zaposleni, torej kot celotna delovna obveznost redno zaposlenih delavcev na delovnem mestu stevarda, je zmotno štelo, da tega dela ni mogoče šteti, kot nepretrgane delovne obveznosti v skladu z ZDR. Po zaključku sodišča prve stopnje je manjkal element nepretrganega dela po navodilih delodajalca, zato tudi ni ocenilo priče A.A., ki je izpovedala, da se delo tožeče stranke ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev, enako pa je potrdila priča B.B.. Tožena stranka je namreč delo tožeče stranke ocenjevala, jo pri delu nadzorovala, ji dala navodila, njeno delo pa se ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev, vsi so morali glede na predpise, ki so veljali za toženo stranko, izpolnjevati enake zahteve in opravljati enako delo. Izpovedbe te priče sodišče glede na gornje ugotovitve sploh ni ocenilo, oziroma v njeni izpovedbi zmotno ni prepoznala elementov delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prevelik pomen pripisalo dejstvu, da je tožeča stranka koristila proste dni (16 dni) v mesecu februarju in da se takšne odsotnosti brez ukrepov delodajalca sploh ni mogoče zamišljati. Pritožba utemeljeno navaja, da je tožeča stranka koristila proste dni, ki ji je priznala tožena stranka in če bi bila ta v delovnem razmerju pri toženi stranki, bi ustrezali definiciji dopusta. Kot je izpovedala tožeča stranka, so ji bile priznane pravice iz delovnega razmerja in ji je v posameznem letu pripadalo 26 dni letnega dopusta. Tako je v letu 2011 koristila 32 dni dopusta, kar je vključevalo 9 dni neizkoriščenega dopusta iz leta 2010. V tem se torej delo tožeče stranke (študenta) ni bistveno razlikovalo od dela delavcev v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje tem zaključkom neutemeljeno ne sledi.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v razmerju med pravdnima strankama niso podani elementi delovnega razmerja in ker je glede tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo, izpodbijani del sodbe je na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno oceniti izvedene dokaze predvsem ob upoštevanju definicije delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR. Ponovno bo moralo presoditi, ali so v razmerju med strankama podani elementi delovnega razmerja. Glede tožbenega zahtevka po višini bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kakšnih pravic iz delovnega razmerja bi bila tožeča stranka, če se ugotovi obstoj delovnega razmerja, upravičena. V ta namen bo moralo upoštevati, kakšno plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja so prejemali delavci tožene stranke na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe in drugih internih aktov, ki jih je tožena stranka predložila. Upoštevati bo moralo še razpored dela tožeče stranke, ki je prav tako razviden iz listin v spisu. Po potrebi bo moralo izvesti dodatne dokaze, predvsem dokaz s sodnimi izvedencem finančne stroke, ki ga je pravočasno predlagala tožeča stranka. Glede na spremenjeno odločitev o tožbenem zahtevku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tudi o stroških postopka tožeče stranke.

ZPP v 355. členu določa, da pritožbeno sodišče le izjemoma razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve, da v razmerju med pravdnima strankama niso podani elementi delovnega razmerja, in zaradi zmotne presoje, da tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen, dejanskega stanja v zvezi s prejemki iz delovnega razmerja (višina tožbenega zahtevka) ni ugotavljalo. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze (glede temelja tožbenega zahtevka), poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze (glede višine tožbenega zahtevka), s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

02.09.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 666/2012
• VDSS sklep Pdp 879/2012
• Sklep VIII Ips 129/2006