VSRS Sodba I Ips 52710/2013
Sodišče: | Vrhovno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Kazenski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2021:I.IPS.52710.2013 |
Evidenčna številka: | VS00048172 |
Datum odločbe: | 17.06.2021 |
Senat: | Branko Masleša (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), Mitja Kozamernik, dr. Primož Gorkič, Vladimir Horvat |
Področje: | KAZENSKO PROCESNO PRAVO |
Institut: | sporazum o priznanju krivde - pogajanja o priznanju krivde - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprejem sporazuma o priznanju krivde - pravica do poštenega sojenja |
Jedro
Obsojenec se je med pogajanji znašel v situaciji, ko sta mu grozili dve različni obtožbi. V primeru, če bo krivdo priznal, mu je bila ponujena milejša pravna kvalifikacija kaznivega dejanja in s tem tudi bistveno nižji kaznovalni okvir.
V primeru, če bi se s strani obsojenca zatrjevane okoliščine, da je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, izkazale za resnične, bi navedeno lahko vplivalo na pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj.
Izrek
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
Obrazložitev
A.
1. Okrožno sodišče v Ljubljani je A. B. s sodbo IV K 52710/2013 spoznalo za krivega (enega) kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka I izreka) (enega) kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč po prvem odstavku 309. člena KZ-1 (točka II. izreka) in poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradnim osebam po četrtem odstavku 299. člena v zvezi s členom 34. KZ-1 (točka III. izreka). Obsojencu je za kaznivo dejanje pod točko I. določilo kazen dve leti in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko II. kazen dva meseca zapora in za kaznivo dejanje pod točko III. kazen šest mesecev zapora. Po določbi prvega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, za katero je odločilo, da se po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1B izvrši tako, da obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ni bila vložena pritožba in je ta postala pravnomočna.
2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga generalni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 4. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 450. b člena ZKP ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.
3. Zahteva je bila v odgovor vročena obsojencu in njegovima zagovornikoma, odvetniku Dejanu Markoviću iz Ljubljane ter odvetniku mag. Matjažu Pajku iz Odvetniške pisarne Pajk iz Velenja. Slednji in obsojenec sta odgovorila, da zahtevi pritrjujeta in predlog podpirata.
4. Zahteva uveljavlja, da je bil sporazum o priznanju krivde glede kaznivega dejanja pod točko I. izreka pravnomočne sodbe, to je za eno kaznivo dejanje maščevanje uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, sklenjen v nasprotju z drugim odstavkom 450. b člena ZKP, ki med drugim določa, da predmet sporazuma ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja. Poudarja, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani v obtožnici z dne 11. 11. 2013 ravnanja obsojenca, ki je v času od 13. do 11. 2011 do 5. 3. 2013 več zaposlenim na Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor (v nadaljevanju Inšpektorat) izrekel večje število groženj, pravno opredelilo kot 20 kaznivih dejanj maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Ista ravnanja, s popolnoma identičnim opisom, pa so v sporazumu o priznanju krivde z dne 8. 1. 2014 in v pravnomočni sodbi z dne 13. 1. 2014, pravno opredeljena kot eno kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1.
5. Potek pogajanj o priznanju krivde med strankami, državnim tožilcem, obsojencem in njegovim zagovornikom, je razviden iz Zapisnika o naroku za izvedbo postopka pogajanj za sklenitev sporazuma o priznanju krivde Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 8. 1. 2014. V zapisniku je med drugim zapis, da „tožilec še pojasni obdolženemu, da v primeru, da bo obdolženi priznal krivdo, bo tožilstvo glede dejanja pod točko I. na glavni obravnavi obtožnico spremenilo tako, da se bo glede dejanja pod točko I. obdolžencu očitalo le eno kaznivo dejanje in ne 20 posameznih kaznivih dejanj, saj v nasprotnem primeru ni mogoče obdolžencu izreči takšno sankcijo, da se bo lahko izvrševala s tako imenovanim vikend zaporom.“ V nadaljevanju naroka je bil s strani strank podpisan sporazum o priznanju krivde, v katerem je bilo kaznivo dejanje pod točko I. izreka pravno opredeljeno kot eno kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299 člena KZ-1.
6. Iz povzetega je razvidno, da je sprememba pravne opredelitve rezultat pogajanj državnega tožilca z obsojencem in njegovim zagovornikom in bistvena sestavina sporazuma o priznanju krivde. Šele sprememba pravne opredelitve je omogočila, da je bil sklenjen dogovor o kazni, nižji od treh let zapora (obsojencu je bila izrečena enotna kazen dve leti in šest mesecev zapora), ki omogoča, da se kazen izvrši po četrtem odstavku 86. člena KZ-1, to je s tako imenovanim vikend zaporom. Pritrditi je treba vložniku, da se je obsojenec med pogajanji znašel v situaciji, ko sta mu grozili dve različni obtožbi. V primeru, če bo krivdo priznal, mu je bila ponujena milejša pravna kvalifikacija kaznivega dejanja in s tem tudi bistveno nižji kaznovalni okvir. S tem je bila kršena njegova pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Z njegove strani sprejeti sporazum o priznanju krivde je tako posledica kršitve drugega odstavka 450. b člena ZKP.
7. Prvostopenjskemu sodišču je bil sporazum o priznanju krivde predložen na predobravnavnem naroku dne 13. 1. 2014. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku ne izhaja, da bi državni tožilec spremenil vloženo obtožnico. Predsednica senata je presodila, da je sporazum sklenjen skladno z določbami 450. a, 450. b in 450. c člena ZKP (kar je razvidno tako iz zapisnika o predobravnavem naroku, kakor tudi iz obrazložitvi sodbe), sporazum sprejela in izdala izpodbijano sodbo.
8. Zahteva trdi, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je sledilo pravni opredelitvi kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, kršilo kazenski zakon. Poudarja, da je obsojenec z izvrševanjem kaznivih dejanj začel potem, ko je Ministrstvo za okolje in prostor z dvema pravnima aktoma pritrdilo obsojencu, da je bila odločba Inšpektorata o rušitvi objekta, kateri je sledilo rušenje, nezakonita. Po stališču vložnika so bila obsojenčeva ravnanja odziv na nezakonito ravnanje gradbenega inšpektorja in bi bilo zato potrebno njegovo ravnanje opredeliti po milejši pravni opredelitvi. Zavzema se za opredelitev po petem odstavku 299. člena KZ-1, ki je podana, če je bil storilec dejanja iz četrtega odstavka 299. člena izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe.
9. Vrhovno sodišče je že presodilo, da pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, velja za vsako sodbo, torej tudi za sodbo izdano na podlagi priznanja krivde. Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je - kljub sporazumu strank - dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag. Če pravilna uporaba materialnega prava narekuje obsodbo za drugo kaznivo dejanje ali celo oprostilno sodbo, volje strank ni moč upoštevati.1
10. Ugovor, da obsojenčevo ravnanje dosega kvečjemu pravno opredelitev privilegirane oblike iz petega odstavka 299. člena KZ-1, je obsojenčev zagovornik uveljavljal tekom celotnega postopka. Navedeno je uveljavljal v ugovoru zoper obtožnico, kakor tudi v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ob vloženi obtožnici in v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper ta sklep. Vrhovno sodišče je v sodbah XI Ips 12400/2013 z dne 25. 7. 2013 in 2. 9. 2013 (ko je dvakrat odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti vloženih zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, v tedaj združeni zadevi zoper obsojenca in njegovega očeta), poudarilo, da bi v primeru, če bi se s strani obsojenca zatrjevane okoliščine, da je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, izkazale za resnične, navedeno lahko vplivalo na pravno kvalifikacijo kaznivih dejanj. Navedlo je, da bo na glavni obravnavi potrebno raziskati dejansko stanje o morebitnih nezakonitostih, ki naj bi se zgodile v postopku inšpekcijskega nadzora ter se opredeliti in pojasniti, ali so bile takšne narave, da bi pri obdolžencih lahko povzročile izzvanost.
11. Iz povzetega je razvidno, da na podlagi spisovnega gradiva, ki je bilo na voljo ob vložitvi obtožnice (in podaljšanju pripora), ni bilo mogoče opraviti končne materialnopravne presoje obdolženčevih ravnanj. Iz obeh odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v nadaljnjem postopku glede 20 ravnanj obsojenca, ki jih je obtožba pravno opredelila po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 presoditi, ali dejansko izpolnjujejo zakonske znake po navedeni pravni opredelitvi, ali morda po milejši pravni opredelitvi po petem odstavku 299. člena KZ-1. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravno opredelitev, iz sporazuma o priznanju krivde, to je kot eno kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, je opustilo presojo vprašanj, na katere je opozorilo Vrhovno sodišče in od katerih je odvisna pravilnosti pravne opredelitve kaznivega dejanja in s tem materialnopravna zakonitost sodbe.
C.
12. Pritrditi je tako vložniku, da je prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je sprejelo sporazum o priznanju krivde, ki je bil posledica kršitve drugega odstavka 450. b člena ZKP, kršilo 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Ob upoštevanju, da se vložnik zavzema za milejšo opredelitev kaznivega dejanja, ki ga je bil obsojenec spoznan za krivega, za katerega je predpisana tudi nižja kazen, je vloženo zahtevo šteti kot vloženo v korist obdolženca.
13. Vložnik izpodbija zgolj odločitev sodišča, ki se nanaša na točko I. izreka in v tem delu predlaga razveljavitev sodbe. Glede na to, da je sodba izdana na podlagi sporazuma o priznanju krivde, za katerega je Vrhovno sodišče že presodilo, da ga je potrebno sprejeti kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami2, izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo v celoti. Postopek se tako vrača prvostopenjskemu sodišču v fazo predobravnavnega naroka, na katerem se bo moralo, ob upoštevanju vseh okoliščin in vprašanj, na katere opozarja ta odločba.
14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.
-------------------------------
1 I Ips 60778/2011 z dne 12. 12. 2013.
2 I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 20.09.2021