VDSS Sklep Pdp 548/2020

Jedro

Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja. Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožba zavrže, in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V obrazložitvi je navedlo, da je bila tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložena prepozno, to je po izteku 30 dnevnega roka. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 5. 2019, postavila pa je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka v kritičnem času ni dejansko bivala na naslovu svojega začasnega prebivališča, zato ji je bila redna odpoved delovnega razmerja pravilno poslana na naslov njenega stalnega prebivališča. V skladu s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) se šteje, da je bila odpoved tožeči stranki vročena 28. 5. 2019, zato je dne 21. 2. 2020 vložena tožba prepozna.

2. Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma samo ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova tožba je bila s strani sodišča prve stopnje neutemeljeno zavržena zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Tožnik je izvedel za kršitev pravice iz delovnega razmerja dne 22. 1. 2020, ko se je seznanil z vsebino odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj mu je bila odpoved takrat "dana v roke" (ob vpogledu v spis na državnem tožilstvu). Dokler tožnik ni vedel, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi poslana na nepravilen naslov, ni mogel vložiti tožbe, saj se je šele kasneje seznanil z razlogom za izpodbijanje odpovedi. Tožbo za ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik pravočasno vložil dne 21. 2. 2020, to je v roku 30 dni. Iz uradnih podatkov izhaja, da je imel tožnik v relevantnem času prijavljeno začasno prebivališče in naslov za vročanje na A. Do fikcije vročitve odpovedi na naslovu stalnega prebivališča v B. ni moglo priti, ker poštna pošiljka ni bila poslana na pravilni naslov, zato postopek odpovedi ni bil pravilno izpeljan in je torej odpoved nezakonita. Tudi sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da mora biti vročitev opravljena na naslovu dejanskega bivališča. V kolikor bi tožnik dejansko bival v B., bi tam tudi prevzel poštno pošiljko. V postopku se je izkazalo, da je stečajna upraviteljica vedela, da tožnik biva na A., saj mu je bila namera o odpovedi pogodbe o zaposlitvi izročena na A. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožba pavšalno zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka za uveljavljanje sodnega varstva.

5. Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot direktor, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2014. Nad toženko se je dne 11. 10. 2018 začel stečajni postopek pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Stečajna upraviteljica se je s tožnikom sestala dne 27. 2. 2019 v poslovnem prostoru toženke na B. in tožniku vročila izjavo o nameri redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nato je tožniku dne 10. 5. 2019 tudi redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je bila ta poslana na naslov tožnikovega stalnega prebivališča. Tožnik je imel v relevantnem obdobju prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B. Prav tako je imel tožnik v obdobju med 10. 10. 2017 - 10. 10. 2019 prijavljeno začasno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu A., kjer je poslovni prostor v lastnini toženke. Tožnik je v individualnem delovnem sporu zatrjeval, da se je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanil šele 22. 1. 2020, zato z vložitvijo tožbe na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 21. 2. 2020, ni zamudil 30 dnevnega prekluzivnega roka.

6. Glede vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji) določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Odpoved pogodbe o zaposlitvi se vroča: praviloma osebno v prostorih delodajalca; s priporočeno pošiljko s povratnico; z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu (drugi odstavek 88. člena ZDR-1). Dokazno breme za vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (2. stavek tretjega odstavka 88. člena ZDR-1), glede vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka kolikor ZDR-1 ne določa drugače (šesti odstavek 88. člena ZDR-1).

7. Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja (VSRS II Ips 72/2002; VSL I Cpg 480/2011). Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.

8. Tožnik je izpovedal, da je na naslovu A. v kritičnem času dejansko bival ter da še vedno včasih tam prespi, v lopi za poslovnim prostorom, ki ni zaklenjena. Na drugi strani je stečajna upraviteljica toženke izpovedala, da sta se s tožnikom dne 27. 2. 2019 sestala na naslovu A., da ji pokaže poslovni prostor v lasti toženke, in mu je ob tem izročila namero o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob tem ga je tudi pozvala naj ji preda ključe poslovnega prostora. Tožnik ji ključev ni izročil, zato je stečajna upraviteljica ob koncu meseca marca 2019 na naslovu A., zamenjala ključavnice (o tem je toženka priložila račun ključavničarja, kjer je kot datum menjave ključavnic naveden 29. 3. 2019; B8). Stečajna upraviteljica tožniku ni izročila ključev za dostop v poslovni prostor, kar je potrdil tudi tožnik, tako da mu je bil dostop v prostor onemogočen. Prav tako tožnik tudi ni imel dovoljenja stečajne upraviteljice za bivanje v tem poslovnem prostoru, katerega bi potreboval po 7. in 13. členu Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Ur. l. RS, št. 52/16). Stečajna upraviteljica je nadalje izpovedala, da je poslovni prostor toženke na A. neustrezen za bivanje in ni verjetno, da bi tožnik v njem dejansko bival in kot dokaz predložila fotografije poslovnega prostora.

9. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da tožnik v kritičnem času dejansko ni bival na naslovu začasnega prebivališča. Tožnik namreč ni imel niti ključev prostora niti dovoljenja stečajne upraviteljice za bivanje v prostoru v lasti toženke na A.

10. Toženka je tožniku dne 10. 5. 2019 poslala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s priporočeno pošiljko na naslov tožnikovega stalnega prebivališča. Vročevalec dne 13. 5. 2019 ni mogel opraviti osebne vročitve tožniku ali drugim članom gospodinjstva, zato je tega dne pustil v hišnem predalčniku obvestilo, da mora tožnik pismo dvigniti v roku 15 dni na pošti. Rok za dvig je potekel 28. 5. 2019 in naslednjega dne, 29. 5. 2019, je bilo pismo puščeno v hišnem predalčniku na naslovu stalnega prebivališča tožnika. S tem je bila opravljena fikcija vročitve, po kateri se šteje, da je vročitev opravljena s potekom 15 dnevnega roka (četrti odstavek 142. člena ZPP). Toženka je odpoved pogodbe o zaposlitvi torej pravilno vročila na naslovu tožnikovega stalnega prebivališča B.

11. Delavec lahko pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Glede na vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 28. 5. 2019, se je rok za vložitev tožbe zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iztekel dne 27. 6. 2019. Tožnikova tožba, vložena dne 21. 2. 2020, je prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo skladno z 274. členom ZPP.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

15.03.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep VIII Ips 126/2015
• VDSS Sklep Psp 136/2024
• VSRS Sklep VIII Ips 25/2022