VSL sodba in sklep II Cp 3450/2014

Jedro

Toženec, ki je začasno neodplačno uporabljal stanovanje po dogovoru z zapustnico, ni več v položaju dobrovernega posestnika od trenutka, ko ga je novi lastnik – dedič pozval k plačilu najemnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno razveljavi glede zahtevka za plačilo uporabnine za obdobje od 1. 6. 2005 do 16. 6. 2006 (glavnica v višini 8.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega obroka uporabnine do plačila) in v II. točki izreka glede stroškov postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v skupni vrednosti 38.350,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 1.982,95 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da ji višje sodišče ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je zmotno stališče, da enostranska zahteva tožnika za plačilo najemnine ne zadošča za veljavno spremembo oz. prenehanje dogovora, sklenjenega med pokojno ... in tožencem. Sodišče se je zmotno sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3800/2010, saj položaj v obravnavani zadevi ni primerljiv. Dogovor o brezplačnem bivanju toženca, ki sta ga sklenila izročevalka in toženec z izročilno pogodbo 1. 4. 1999, se je lahko nanašal le na čas izročevalkinega življenja, saj je tudi zaveza toženca prenehala s smrtjo izročevalke. Po njeni smrti lahko dedič takšen dogovor kadarkoli prekliče. To je tožnik tudi storil. Zmoten je zaključek, da je toženec stanovanje prenehal uporabljati 16. 6. 2006. Uporabljal ga je vsaj do odjave električne energije 25. 8. 2008. Do takrat je strošek za elektriko mesečno znašal med 21,00 in 33,00 EUR, kar je v okviru običajne porabe gospodinjstva. Izpovedba toženca, da je občasno prižigal električne radiatorje, da ne popokajo cevi, je nesmiselna, saj se stanovanje ni ogrevalo na elektriko. Da je toženec elektriko izklopil šele, ko se je preselil v stanovanje na podstrešju, je izpovedala tudi priča A. L. Vse do izgradnje celotnega podstrešnega stanovanja je toženec še vedno uporabljal stanovanje tožnika. Brez pomena je, ali je tam dejansko živel ali je v njega zgolj občasno vstopal zaradi uporabe kopalnice in stranišča. Uporaba izhaja iz zapisa kontrole stanovanja ter izpovedi priče H. Sodišče se do njegove izpovedbe ni opredelilo v celoti, verjelo pa je priči M. P., ki dogodkov ni znal časovno umestiti. Nepomembno je, ali je bil tožnik iz posesti izključen ali ne, temveč zgolj, da je stanovanje v spornem obdobju uporabljal toženec in bil na ta način obogaten. Breme aktivnega ravnanja, v primeru, ko stvar uporablja tretji, je na tretjem, zato bi moral toženec tožniku izročiti stanovanje v posest skupaj s ključi. Zgolj seznanitev, da ga ne uporablja več, ne zadostuje. Nelogičen je zaključek, da je toženec v stanovanje vstopal zaradi prezračevanja in prižiganja električnih radiatorjev.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obveznost plačila denarne odmene zaradi neupravičene uporabe tuje stvari v stvarnem pravu opredeljujejo pravila, ki urejajo pravni položaj nedobrovernega posestnika. Ta je dolžan lastniku vrniti vse plodove, pri čemer je za porabljene, odtujene, uničene in propadle plodove, ki jih ni obral, dolžan plačati njihovo denarno vrednost (drugi odstavek 96. člena SPZ). Tudi obligacijsko pravo v okviru terjatev iz naslova neupravičene obogatitve ureja neupravičeno uporabo tuje stvari. Po splošnem pravilu iz 198. člena OZ lahko imetnik, katerega stvar nekdo uporabi v svojo korist, zahteva od uporabnika, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ob tem mora biti imetnik prikrajšan za uporabo stvari, uporabnik pa mora imeti od uporabe določeno korist.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik postal lastnik stanovanja v I. nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu D. v Ljubljani, kot oporočni dedič po pokojni sestri, umrli ... 1999, toženec pa je do 16. 6. 2006 v stanovanju bival na podlagi dogovora s pokojno, zapisanega v izročilni pogodbi z dne 2. 4. 1999. Omenjena pogodba, ki po vsebini bolj ustreza preužitkarski pogodbi (A 3 spisa), v 1. točki ureja obseg izročevalkinih obveznosti, ki se nanašajo na izročitev 4/100 solastnega deleža na nepremičnini parc. št. 2, vl. št. 3, k. o. X (kar ni predmet sporne uporabe v tem postopku), v 2. točki pa obseg prevzemnikovih obveznosti glede oskrbe izročevalke. V nadaljevanju 2. točka pogodbe vsebuje še dogovor pogodbenikov, da ima prevzemnik pravico uporabe sobe, ki jo že zaseda v stanovanju izročevalke v I. nadstropju hiše, in souporabo skupnih prostorov, dokler si ne bo uredil prostora na podstrešju. Gre za dogovor pogodbenikov, ki je tožencu lahko nudil pravno podlago za bivanje v spornem stanovanju tudi po smrti izročevalke, vendar ne neomejen čas brez nadomestila za uporabo. S tem, ko je tožnik kot dedič od toženca jasno zahteval plačilo stanovanjske najemnine v višini 500 DEM mesečno, to pa je bilo z dopisom, ki ga je toženec prejel 26. 1. 2000 (dopis in povratnica, list. št. A 13), slednji ni imel več položaja dobrovernega posestnika. Za neodplačno uporabo stanovanja namreč ni imel več pravne podlage ne v pogodbi z zapustnico, ki je kot aleatorna urejala razmerje sopogodbenikov do njene smrti, niti v ravnanju tožnika, ki je do takrat kot pravni naslednik zapustnice dopuščal brezplačno uporabo stanovanja s strani toženca. Odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine za obdobje od 1. 6. 2005 do 16. 6. 2006, ko se je toženec iz stanovanja izselil, je glede na navedeno materialnopravno zmotna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo (za znesek trinajstih obrokov po 650,00 EUR s pripadajočimi obrestmi) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča namreč dejansko stanje v smeri višine uporabnine še ni bilo raziskano (355. člen ZPP), prav tako tudi ne v smeri postavljenega pobotnega ugovora.

7. Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede nadomestila za uporabo stanovanja po 16. 6. 2006. Ugotovitve o izselitvi toženca iz stanovanja, seznanjenosti tožnika z izselitvijo in njegovi nepripravljenosti, da prevzame stanovanje, temeljijo na skladni, prepričljivi in skrbni dokazni oceni, ki jo je sodišče sprejelo po ovrednotenju vseh posamičnih dokazov in sintezi njihove celote (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema in ji pritrjuje (tudi glede ocene verodostojnosti prič H. in P.). Zgolj dejstvo, da je iz kartice za obračunsko obdobje E. L. razvidna poraba elektrike tudi za sporno stanovanje, na sprejeto dokazno oceno ne vpliva, saj je toženec prepričljivo pojasnil, da je elektriko lahko odklopil šele v letu 2008, ker se je pred tem energija s tega odjemnega mesta uporabljala tudi za osvetljevanje hodnika, poleg tega pa je upošteval tožnikova navodila in občasno vstopal v stanovanje ter ga zračil in ogreval, da bi preprečil nastajanje škode. Bistveno nižji računi za elektriko v letu 2007 in 2008 (priloga B 43) kot v predhodnem obdobju pa utrjujejo dokazni zaključek sodišča, da se je toženec iz stanovanja takrat že izselil.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je ključno, da tožnik stanovanja ni bil pripravljen prevzeti in ga ni imel namena uporabljati, kar izhaja tako iz dopisov v prilogah spisa kot iz tožnikove izpovedbe. S tem je privolil v prikrajšanje zaradi neuporabe stanovanja in zanj plačila uporabnine ne more zahtevati. Toženec, ki se je izselil in je v stanovanje le občasno vstopal, da bi preprečil nastanek škode, ni bil v položaju nedobrovernega posestnika stvari, ki bi mu posest oziroma uporaba tuje stvari nudila kakšno korist, zato uporabnine ni dolžan plačati. Ob tem ni bistveno, da lastniku stanovanja, ki je bil v tujini, ključev ni izročil, saj je izkazano, da je tožnik z njimi razpolagal in bi lahko v stanovanje neovirano vstopil, hkrati pa je zavračal prevzem stanovanja in ga brez osnove pogojeval z dodatnimi deli (obnova fasade). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za obdobje po 16. 6. 2006 je glede na navedeno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

9. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v celotnem postopku, je sodišče razveljavilo odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo, skladno z določilom četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1677/2011
• VSL sodba in sklep I Cp 2409/2016
• VSL sodba I Cp 485/2015