VDSS sodba Pdp 652/2012

Jedro

Delodajalec je načeloma res dolžan izvršiti dokončno odločbo ZPIZ, ki delavcu priznava pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti, razen v primeru, ko ustreznega delovnega mesta zanj nima in mu zato pogodbo o zaposlitvi lahko odpove ob spoštovanju določb ZDR in ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (tudi v tem delu) zavrne, v IV. in V. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 526,20 EUR.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 329,28 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati neto znesek 3.730,51 EUR in na ta znesek obračunati in plačati prispevke in davke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku navedenih zneskov od v izreku navedenih datumov (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi izgube dohodka za čas od 1. 7. 2011 do 1. 3. 2012 v skupnem znesku 1.893,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov od v izreku navedenih datumov (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 501,00 EUR v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila (III. točka izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper I., III., in IV. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter sodbo v III. točki spremeni tako, da tožečo stranko obveže na povrnitev stroškov toženi stranki, IV. točko sodbe pa v celoti razveljavi. Navaja, da tožniku ni nastala škoda. Tožnik je pridobil novo pravico, to je pravico do nadomestila za invalidnost, ki pa bi se tožniku odmerila, ko bi tožena stranka realizirala odločbo ZPIZ z dne 9. 11. 2009 in tožnika premestila na drugo delovno mesto, z omejitvami po citirani odločbi. Tožena stranka tožnika na drugo delovno mesto ni premestila, ker delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ, ni imela. Tožena stranka je zato tožniku odredila čakanje na delo doma že 21. 9. 2009, torej po prejemu odločbe ZPIZ OE A.. Tožniku je bilo za čas čakanja priznano in izplačevano 100 % nadomestilo plače. Tudi če bi tožena stranka realizirala odločbo ZPIZ z dne 9. 11. 2009, tožnik ne bi več prejemal nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, zato ni temelja za ugotovitev, da je tožniku vsakomesečno nastala škoda v višini, kot je bilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Tožena stranka tako tožniku ni povzročila nobene škode. Sodišče ni upoštevalo določbe 200. člena ZDR, ki ga je tožena stranka s tem, ko je tožniku zagotovila nadomestilo plače, spoštovala. Tožnik je 100 % nadomestilo plače prejemal od 21. 9. 2009 do prenehanja delovnega razmerja. Nobene pravne podlage ni, da bi morala tožena stranka takoj po 16. 11. 2009 pričeti s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je bila tožniku dolžna po dokončnosti odločbe ZPIZ zagotoviti eno izmed pravic, določenih v 200. členu ZDR, kar je upoštevala. Na ta način je realizirala odločbo ZPIZ. Res je, da je tožena stranka pričela s postopkom odpovedi po štirih mesecih od dokončnosti odločbe ZPIZ, res pa je tudi, da je bila vloga tožene stranke v reševanju pri Komisiji od 26. 4. 2010 do 25. 11. 2010, kar je 7 mesecev, na kar tožena stranka nima nobenega vpliva. V skladu s 6. odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga, le-ta pa je nastal s prejemom mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku zaradi ravnanja tožene stranke ni nastala nobena škoda in tako tudi ni vzročne zveze, ne krivde tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji,) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, vtožuje plačilo odškodnine v višini prikrajšanja pri izplačilu nadomestila plač, ki ga je izplačeval Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) in v bodoče kot rento. Tožena stranka naj bi mu škodo povzročila s tem, ker ni izvršila odločbe ZPIZ z dne 9. 11. 2009 in ga v skladu z navedeno odločbo premestila na ustrezno delovno mesto ter mu je bilo izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu s strani ZPIZ ustavljeno.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik, kot invalid III. kategorije, v skladu z odločbo ZPIZ z dne 10. 12. 2008 od 29. 5. 2008 dalje prejemal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Z odločbo ZPIZ z dne 28. 8. 2009 mu je ZPIZ priznal novo pravico, to je pravico do premestitve na drugo delovno mesto v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo: kjer ne bo izpostavljen kritičnemu ropotu in zmožen za delo, ki se opravlja z zgornjima okončinama le do 70 stopinj odročitve v ramenih, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 9. 2009. Navedena odločba je bila dne 9. 11. 2009 z odločbo ZPIZ v reviziji spremenjena z dodatnimi omejitvami, in sicer z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg in brez izpostavljenosti notranjim rotacijam. Tožena stranka je tožniku od 21. 9. 2009 dalje odredila čakanje na delo doma s 100 % nadomestilom plače. ZPIZ je tožniku z odločbo z dne 3. 12. 2009 zaradi pridobljenih novih pravic ustavil izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in mu zavrnil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, ker tožnik ni ustrezno premeščen na drugo delovno mesto po odločbi z dne 9. 11. 2009. Dne 8. 4. 2010 je tožena stranka tožnika pisno obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu dne 6. 12. 2010 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti po predhodno pridobljenem Mnenju Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 6. 5. 2011.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), in sicer, da je tožena stranka ravnala nedopustno, s tem, ko ni izvršila odločbe ZPIZ z dne 9. 11. 2009, da je tožniku z ravnanjem tožene stranke nastala škoda v višini neizplačanih nadomestil zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu do prenehanja delovnega razmerja, da je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in povzročeno škodo in da je podana tudi njena krivda. Pritožbeno sodišče z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje ne soglaša in ugotavlja, da je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu ZDR, kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek). Po splošnih pravilih civilnega prava - osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) - mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost (krivda ali malomarnost).

V zvezi s presojo elementa protipravnosti je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka ravnala nedopustno s tem, ko ni izvršila odločbe ZPIZ z dne 9. 11. 2009. Po stališču pritožbenega sodišča je takšna presoja sodišča prve stopnje napačna, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje zaključka o protipravnem ravnanju tožene stranke v zvezi z izvršitvijo odločbe ZPIZ z dne 9. 11. 2009.

V 1. alinei 200. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Dolžnosti in postopki delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnega invalida so urejeni v 101. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, 106/99 in nadalj.). Tako je v določbi 101. člena ZPIZ-1 med drugim določeno, da mora zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom tega zakona in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi. ZDR v 1. odstavku 116. člena zakona določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo z zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi in pod pogoji, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po 102. členu ZPIZ-1 zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije utemeljeno ne more skladno s prejšnjim členom tega zakona zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto.

Delodajalec je v skladu s citiranimi določbami ZDR in ZPIZ-1 načeloma res dolžan izvršiti dokončno odločbo ZPIZ, ki delavcu priznava pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti, razen v primeru, ko ustreznega delovnega mesta zanj nima in mu zato pogodbo o zaposlitvi odpove ob spoštovanju določb ZDR in ZPIZ-1. Dolžnost izvršitve dokončne odločbe ZPIZ o priznanju pravic je torej vezana na dejanski obstoj ustreznega delovnega mesta. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku po prejemu odločbe ZPIZ z dne 19. 11. 2009 odredila čakanje na delo doma s 100 % nadomestilom plače in mu dne 6. 12. 2010 tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti po predhodno pridobljenem Mnenju Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, po stališču pritožbenega sodišča, toženi stranki s tem, ko odločbe ZPIZ z dne 9. 11. 2009 ni izvršila, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožena stranka je namreč ravno z navedenim postopanjem (odreditev na čakanje doma, odpoved pogodbe o zaposlitvi) po prejemu odločbe ZPIZ z dne 9. 11. 2009 ravnala skladno z določbami ZDR in ZPIZ-1. Drugačnega ravnanja glede na dejstvo, da za tožnika ustreznega delovnega mesta skladno z odločbo ZPIZ ni imela, zaradi česar tožnika tudi ni mogla prerazporediti, tega od nje tudi ni mogoče zahtevati. Tudi okoliščina, da je tožena stranka s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričela res šele 8. 4. 2010 (pisno obvestilo o nameravani odpovedi), kar je štiri mesece po izvršljivosti odločbe ZPIZ z dne 16. 11. 2009, po stališču pritožbenega sodišča, ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju tožene stranke v zvezi z izvršitvijo odločbe ZPIZ z dne 19. 11. 2009. Glede na to, da je predmet presoje tega spora ravnanje tožene stranke v zvezi z izvršitvijo odločbe ZPIZ z dne 19. 11. 2009 in tožnikovo zatrjevanje, da mu je škoda nastala zaradi neizvršitve te odločbe, navedena okoliščina za ta spor ni pravnoodločilna.

Ker toženi stranki v zvezi z izvršitvijo odločbe ZPIZ z dne 19. 11. 2009 ni mogoče očitati protipravnosti, se pritožbeno sodišče s presojo ostalih elementov odškodninske odgovornosti, katerih obstoj izpodbija pritožnik, ni ukvarjalo. Odškodninska odgovornost tožene stranke po 184. členu ZDR ni podana, saj morajo biti za odškodninsko odgovornost podani vsi elementi kumulativno (protipravnost, škoda, vzročna zveza, krivda).

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremenilo tako, da je zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP glede na uspeh strank v tem sporu. Glede na to, da je tožena stranka v sporu v celoti uspela, je upravičena do povrnitve stroškov postopka. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške postopka, in sicer: nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 206,7 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 190,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) 20 EUR, potne stroške za prihod na tri naroke (tar. št. 6004) v višini 21 EUR in 20 % DDV, torej skupno 526,20 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov po taf. št. 6000, ker jih ni natančneje specificirala.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo pritožbene stroške in sicer: nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 254,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, torej skupno 329,28 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov po tar. št. 6000, ker jih ni natančneje specificirala.

Datum zadnje spremembe:

23.05.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1004/2016
• VDSS sklep Psp 104/99
• VDSS sklep Pdp 1150/2015