Sodba in sklep II Ips 128/2008

Jedro

Šola mora pri izvrševanju svoje nadzorne dolžnosti puščati otrokom – če jih hoče vzgojiti v samostojne osebnosti, ki znajo (po)skrbeti same zase – dovolj prostora za njihov razvoj. Pretirano nadzorstvo bi na ta proces vplivalo negativno, saj bi zaviralo vsestranski razvoj otrok.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 200 EUR s pripadki

.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je kot njegov varovanec utrpel 1. 5. 2004 na izletu v ..., ko je omahnil z ograje ob reki Donavi približno štiri metre globoko.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je nedvomno podana odgovornost toženca za škodo, ki je tožniku nastala, ko je bil zaupan v njegovo varstvo; brez dvoma ni bilo storjeno vse potrebno, da do poškodbe tožnika ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivo izvedlo dokazni postopek, saj ni ugodilo predlogu za postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi lahko pojasnil, ali je toženec dejansko ravnal tako, kot se od njega zahteva. Na podlagi tako (pomanjkljivo) ugotovljenega dejanskega stanja pa sta sodišči tudi napačno uporabili materialno pravo; vzgojitelji, zaposleni pri tožencu, so namreč opustili dolžno nadzorstvo nad zaupanimi jim otroki, saj dejansko niso imeli nikakršnega nadzora nad skupino, zaradi česar je prišlo do tožnikove poškodbe. Na to nedvomno kažejo vse izpovedbe zaslišanih prič, saj vzgojitelji od trenutka, ko so prišli do slovenske stojnice, do padca tožnika, niso nadzorovali otrok, ki so jim bili zaupani v varstvo. Sodišče prve stopnje nesprejemljivo zaključuje, da je treba padec tožnika pripisati le njegovi lahkomiselnosti in neodgovornosti, saj pri tem v celoti prezre odgovornost vzgojiteljev, ki svojega dela očitno niso opravljali tako, kot se od njih zahteva. Ne glede na število vzgojiteljev je nesporno, da je do škode prišlo, in ta je v neposredni vzročni zvezi z opustitvijo dolžnega nadzorstva nad skupino otrok. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik svojeglav, neubogljiv in hiperaktiven, zato bi moral biti še pod toliko strožjim nadzorstvom. Toženec je to dejstvo poznal, zato bi ga moral imeti pod stalnim in dodatnim nadzorom. Samo število prisotnih vzgojiteljev, če ti ne opravljajo svojega dela tako, kot se od njih pričakuje, še ne pomeni, da je toženec storil vse, kar je treba. Nadzorstvo, ki so ga izvajali vzgojitelji, je bilo premalo skrbno v konkretnih okoliščinah.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija zoper odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Tožnik v reviziji izpodbija tako odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo kot tudi odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo. Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša

200 EUR. T

a znesek ne dosega revizijskega praga, zato tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

7. Revizija zoper odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo ni utemeljena.

8. Revizijska graja neizvedbe

dokaza s postavitvijo "izvedenca ustrezne stroke" je neutemeljena. Ta tožnikov dokazni predlog namreč ni bil ustrezno

substanciran. Tožnik že samega dokaznega predloga ni opredelil (dovolj) konkretno in natančno (ni navedel, izvedenca katere stroke naj bi sodišče sploh postavilo), prav tako ni določno pojasnil, ugotovitvi katerega dejstva oziroma dejstev naj bi ta dokaz služil in v čem je njegova oziroma njihova pravna relevantnost.(1) Dodati velja, da je nadzorna dolžnost šole pravni standard, katerega napolnitev pomeni uporabo materialnega prava; gre torej za pravno presojo.

9. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je pri presoji pravnega standarda nadzorne dolžnosti vzgojno izobraževalnega zavoda (šole) treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo izobraževalnega procesa, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v

skladu s starostjo in zmožnostmi.

Osnovna šola je dolžna razvijati otrokovo osebnost in njegove ustvarjalne sposobnosti s spodbujanjem skladnega, spoznavnega, čustvenega, duhovnega in socialnega razvoja posameznika (2. alineja 2. člena Zakona o osnovni šoli – ZOsn).(2)

Pretirano nadzorstvo bi na

ta proces vplivalo negativno, saj bi zaviralo vsestranski razvoj otrok.

Na splošno velja, da stalen nadzor nad učenci manj prispeva k učinkovitemu varstvu pred nesrečo kot vzgoja k samostojnemu in odgovornemu razmišljanju. Tako je pomembno, da šola učence, poleg tega, da jih nadzira, tudi spozna z možnimi nevarnostmi in jih nauči varovati se pred nesrečami in drugimi učenci, ki so odgovorni za svoje ravnanje.

Poudariti je treba, da so po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj(3)

vzgojitelji toženca varovancem dali ustrezna navodila

v zvezi z redom in varnostjo pri gibanju po prireditvenem prostoru

, opozarjali so jih, naj se držijo skupaj, in jih vseskozi preštevali.

Glede na nadaljnje neizpodbojne ugotovitve,

da je

celotna skupina otrok in spremljevalcev skupaj prišla do slovenske stojnice, kjer se je

vse odvijalo zelo hitro in

od koder se je

tožnikova skupina oddaljila samovoljno (navodila, naj gredo naprej, ni bilo), vendar ne daleč, saj so bili vzgojitelji kljub temu ves čas v neposredni bližini

, ni mogoče pritrditi revizijski tezi, da vzgojitelji niso imeli nikakršnega nadzora nad skupino. Nasprotno, poskrbljeno je bilo, da so se otroci ob normalnem in razumnem vedenju lahko varno gibali med stojnicami. Ni moč prezreti, da so bile podane okoliščine, v katerih je treba učencem (tudi) zaupati, saj mora šola pri izvrševanju svoje nadzorne dolžnosti puščati otrokom – če jih hoče vzgojiti v samostojne osebnosti, ki znajo skrbeti same zase – dovolj prostora za njihov razvoj. To velja tudi za otroka tožnikove starosti, ki mora biti

(kljub hiperaktivnosti)

pri udeležbi na družabni prireditvi na prostem (vsaj) do določene mere samostojen.

10. Glede na obrazloženo je treba pritrditi zaključkom sodišč nižjih stopenj, da je bil tožnik glede na svojo starost že sposoben razumeti posledice svojih ravnanj (kar vključuje tudi zavedanje, da se s plezanjem na varovalno ograjo izpostavlja nevarnosti padca) in za najosnovnejše varnostne ukrepe sam sprejemati odgovornost ter da so delavci toženca v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo treba, zaradi česar odškodninska odgovornost tega ni podana (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika

–

OZ).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

---.---

Op. št. (1):

Tako imenovanih informativnih dokazov, ki naj se izpeljejo zato, da bo šele njihova izvedba (morebiti) dala podlago za trditve, sodišče ne sme izvajati.

Op. št. (2):

V skladu s 4. členom

Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami temelji na ciljih in načelih, določenih v zakonih za posamezno področje vzgoje in izobraževanja, in (med drugim) na ciljih in načelih: enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnosti otrok, ohranjanja ravnotežja med različnimi vidiki otrokovega telesnega in duševnega razvoja, celovitosti in kompleksnosti vzgoje in izobraževanja ter pravočasne usmeritve v ustrezen program vzgoje in izobraževanja.

Op. št. (3): Revizijske trditve, ki tem nasprotujejo, so zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) neupoštevne.

Datum zadnje spremembe:

16.11.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 350/2008
• VSL Sklep II Cp 1078/2019
• VSM sodba I Cp 312/2008