VSL sodba I Cp 464/2010

Jedro

Delodajalčeva odškodninska odgovornost temelji na določilu 184. člena ZDR. Po njem morata biti za delodajalčevo odgovornost izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega (odškodninskega) prava. Tako delodajalec med drugim odgovarja delavcu za škodo, ki izvira iz nesreče pri delu in za škodo, ki mu je povzročena zaradi ravnanja drugega delavca.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi sodba v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v zvezi s škodnim dogodkom z dne 2.9.2004, ko je tožnico v poškodbi na delu pri zavarovancu tožene stranke (K.) telesno poškodovala sodelavka. Toženi stranki, pri kateri je imel delodajalec obeh udeleženk škodnega dogodka zavarovano civilno odgovornost, je naložilo v plačilo 4.296,00 EUR odškodnine (4.000,00 EUR za nematerialno škodo, ostalo za materialno škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (točka 1. izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka sodbe). Pravdne stroške v višini 1.251,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki (točka 3. izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom).

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo v obsodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je imela pripombe na mnenje izvedenca medicinske stroke. Predlagala je dopolnitev, česar sodišče ni upoštevalo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Iz izvida z dne 11.9.2004 izhaja, da je imela tožnica pred škodnim dogodkom težave z levim kolkom. Izvedenec je navedel nasprotno, da pred škodnim dogodkom ni imela težav z levo nogo. Ni odgovoril na zastavljena vprašanja sodišča. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je zmotno uporabljeno materialno pravo. Prisojena odškodnina je previsoka, v nasprotju z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na ugotovljene dejanske ugotovitve o trajanju in poteku zdravljenja ter o spremljajočih nevšečnostih je 2.000,00 EUR preveč za telesne bolečine. Niso upoštevane predhodne težave z levim kolkom in možnost, da je del bolečin mogoče pripisati okvari kolka. Tudi odškodnina za strah (400,00 EUR) je pretirana. Primarnega strahu ni bilo, sekundarni pa zaradi nezapletenega zdravljenja ni bil intenziven. Pretirana je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.600,00 EUR. Po izvedenčevem mnenju tovrstne poškodbe le izjemoma pustijo trajne posledice. Pri tožnici so ugotovljene le minimalne, zato ni upravičena do odškodnine. V celoti je neutemeljeno dosojena odškodnina za materialno škodo. Plastična imobilizacija medicinsko ni bila izkazana. Zdravniško potrdilo je bilo nepotrebno. Stroški prevozov na zdravljenje s taksiji niso izkazani z računi. Tožnica ni dokazala, da je plačala prevoze sosedom. Prikrajšanja pri osebnem dohodku ni bilo. Prejemala je 100 % nadomestilo plače. Ni izkazano, da bi v spornem obdobju dejansko delala preko polnega delovnega časa in prejemala plačilo za nadure.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne konkretizira pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve pravil pravnega postopka. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ni obremenjena s tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere mora po 2. odst. 350. člena istega zakona paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica vtožuje denarno odškodnino za škodo, ki ji je nastala na delu pri zavarovancu tožene stranke. Prvo sodišče je ugotovilo, da jo je 2.9.2004 med nočno izmeno v sobi za intenzivno nego pri delu in v zvezi z njenim delom medicinske sestre poškodovala sodelavka. Pri prevzemanju nujnega telefonskega klica v majhnem in zasedenem delovnem prostoru, kjer je naglica zaposlenih po ugotovitvah prvega sodišča zaradi narave dela zelo velika, ji je stopila na nart leve noge in ji s tem prizadejala vtoževano poškodbo.

Delodajalčeva odškodninska odgovornost temelji na določilu 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednje). Po njem morata biti za delodajalčevo odgovornost izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega (odškodninskega) prava. Tako delodajalec med drugim odgovarja delavcu za škodo, ki izvira iz nesreče pri delu in za škodo, ki mu je povzročena zaradi ravnanja drugega delavca. Čeprav sodišče ni omenilo te pravne podlage, ampak se je zmotno naslonilo na 147. člen Obligacijskega zakonika (OZ), v katerem je urejena odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi (kar pa po ustaljenih stališčih sodne prakse ni drug delavec pri istem delodajalcu), pa to ni vplivalo na pravilnost sodbe. Njegove ugotovitve o odškodninski odgovornosti delodajalca so ob pravilni uporabi 1. odst. 131. in 135. člena OZ sicer pravilne in tudi za pritožbo nič več sporne.

Pravilna je tudi odločitev o višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča o obsegu škode po posameznih vrstah škode. Ugotovilo ga je na podlagi jasnega, prepričljivega in popolnega izvedeniškega mnenja dr. V. S.. Na vprašanja sodišča o morebitnih predhodnih težavah tožnice z bolečinami v kolku, ki jih je navajala v svoji izpovedbi in tudi lečečemu zdravniku (izvid z dne 11.9.2004, na katerega opozarja pritožba), je dovolj jasno in popolno odgovoril na strani 3 pisnega mnenja. Po pregledu celotne zdravstvene dokumentacije tožnice je ugotovil, da se pred obravnavano poškodbo zaradi težav s kolkom ni zdravila oziroma da z levo nogo ni imela nikakršnih težav, ki bi eventualno lahko vplivale bodisi na samo poškodovanje bodisi na posledice poškodbe (list. št. 48). Ni res, da bi tem ugotovitvam izvedenca tožena stranka nasprotovala ali zahtevala dopolnitev izvedeniškega mnenja. Kot je pravilno povedalo že prvo sodišče v razlogih sodbe, na izvedeniško mnenje ni podala prav nikakršnih pripomb. Drugačne pritožbene navedbe nimajo opore v spisu.

Ob jasnih in popolnih odgovorih izvedenca se izkaže, da ni bilo nikakršne potrebe po dopolnitvi izvedeniškega mnenja. Prvo sodišče se je upravičeno naslonilo nanj in na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da je vtoževana škoda posledica zgolj obravnavanega škodnega dogodka in ne drugih vzrokov.

Tudi pritožbena graja o previsoko odmerjeni odškodnini za vse oblike nepremoženjske škode je neutemeljena.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ: stopnjo telesnih in duševnih bolečin, skaženosti in strahu ter njihovo trajanje. Upoštevati je treba še pomen prizadete dobrine. Odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odmera poteka na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Hkrati mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in upoštevaje razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanjo (objektivno merilo). Vsa navedena izhodišča je prvo sodišče pravilno upoštevalo.

Ugotovilo je, da je 41-letna medicinska sestra utrpela zlom baze četrte stopalnice na levi nogi. Glede na dejanske ugotovitve o 50-dnevnem bolniškem staležu, enako dolgem bolečinskem obdobju (od tega 4 dni hude bolečine, 2 tedna srednje hude bolečine, v ostalem obdobju pa lahke bolečine), nevšečnostih, ki so jo spremljale (tritedenski dokolenčni mavec, 10x ambulanta fizioterapija, 6x rentgensko slikanje, 5x pregled pri specialistu, 5x pri osebni zdravnici, analgetiki) ne more biti dvoma, da je odškodnina za telesne bolečine v višini 2.000,00 EUR primerna. Čeprav se zdravljenje ni zapletalo, jo utemeljuje ugotovljena intenzivnost in trajanje bolečin, ki so po ugotovitvah prvega sodišča v obliki lažjih bolečin občasno pojavljajo še zdaj. Kot že rečeno, je na podlagi izvedeniškega mnenja zanesljivo ugotovljeno, da so ugotovljene telesne bolečine v celoti posledica obravnavane poškodbe. Za pritožbene pomisleke, da jih je del morda treba pripisati okvari kolka, ni objektivne podlage v spisu. S tem pa tudi ne za zniževanje dosojene odškodnine.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dosojeno odškodnino za strah v višini 400,00 EUR. Po ugotovitvah prvega sodišča primarnega strahu ni bilo. A je bil zato na drugi strani ves čas zdravljenja prisoten sekundarni strah različne intenzitete. Dosojena odškodnina je zato glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in je ni treba zniževati.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvo sodišče dosodilo 1.600,00 EUR. Na podlagi izvedeniškega mnenja je ugotovilo, da so tožnici ostale anatomske posledice (oteklina in zadebelitev na bazi 4. stopalnice, rahla deformacija - zadebelitev in rotacija - 4. leve stopalnice na mestu zloma in rahlo krivenje 4. prsta navznoter). Z zaslišanjem tožnice in izvedeniškim mnenjem pa se je prepričalo, da ji vse navedeno povzroča težave v obliki bolečin, zatekanja noge in mravljinčenja, kar se ji pojavlja pri hoji po naravnem terenu, hribih, pri dolgotrajni hoji, zlasti pa stanju, teku in podobnih aktivnosti. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam prvega in razlogom na strani 10 sodbe, da gre v obravnavanem primeru za tehtne omejitve pri opravljanju vsakdanjih aktivnosti tožnice, čeprav so lažjega značaja. Ob dejstvu, da tožnica opravlja izključno stoječe delo, je zavzemanje pritožnice za znižanje odškodnine iz tega naslova ali celo za zavrnitev zahtevka neutemeljeno. Glede na obseg ugotovljene prizadetosti tožnice je tudi za to obliko škode odškodnina odmerjena pravno pravilno.

Za celotno nepremoženjsko škodo je prvo sodišče tožnici namenilo 4.000,00 EUR odškodnine. V času sojenja to predstavlja 4,27 povprečnih neto plač (oktober 2009: 935,11 EUR; Ur. l. RS, št. 112/2009). Dosojena odškodnina za tovrstno poškodbo (zlom baze 4. stopalnice na levi nogi) je nižja od povprečno dosojenih za primerljive lahke primere po Fischerjevi klasifikaciji. Zanje namreč sodišča prisojajo odškodnino v okviru od 1 do 29 plač, oziroma povprečno po 8 povprečnih plač (povzeto po publikaciji: Dunja Jadek Pensa: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana, GV 2001). Tako se izkaže, da tudi z vidika objektivnega merila v pritožbi predlagano znižanje odškodnine ni utemeljeno.

Odgovoriti je treba še na pritožbene trditve o neupravičeno dosojeni odškodnini za premoženjsko škodo. Tudi v tem delu se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno prvega in se sklicuje na pravilne in popolne razloge o obsegu ugotovljene premoženjske škode in o njeni višini (razlogi na strani 10 in 11 sodbe). V odgovor na pritožbene navedbe pa še dodaja:

Za strošek plastične imobilizacije je prvo sodišče na podlagi zaslišanja tožnice in medicinske dokumentacije zanesljivo ugotovilo, da je bil povezan z zdravljenjem obravnavane poškodbe. Pritožbena trditev, da ni bila medicinsko izkazana, ki ni z ničemer podprta, take dokazne ocene ne more omajati. Zahtevku v tem delu je upravičeno ugodeno na podlagi 1. odst. 174. člena OZ.

Zahtevku za stroške v zvezi z zdravniškim potrdilom, izkazane z listinami v prilogi A10, tožena stranka na prvi stopnji ni ugovarjala. Neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odst. 214. člena ZPP). Zato ni bilo osnove za drugačno odločitev, kot jo je pravilno sprejelo sodišče.

Stroške za prevoze je zanesljivo ugotovilo z zaslišanjem tožnice. Upoštevaje medicinsko dokumentacijo in izvedeniško mnenje o številu obiskov zdravstvenih ustanov in o naravi tožničine poškodbe (v mavcu imobilizirana noga) ji je upravičeno verjelo, da na kontrole in fizioterapijo ni mogla peš niti z avtobusom, pač pa je bila vezana na najete prevoze. Odločitev sodišča je sprejeta skladno z 216. členom ZPP in prepričljivo utemeljena, tako da pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov o njeni pravilnosti.

Tudi dokazna ocena o izgubljenem dohodku je skrbna, pravilna in natančno obrazložena. Osnovo ima v predloženih listinah v prilogah A15 do A19. Na tej podlagi je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica v obdobju pred poškodbo poleg plače redno prejemala tudi dodatke za nadure, nego, nočno in praznično delo, in da je bil v vtoževanem obdobju (čas bolniškega staleža) njen zaslužek za navedene dodatke nižji kot pred poškodbo. Z listinami je torej izkazana potrebna verjetnost, da bi imela tožnica, če se ne bi poškodovala, v vtoževanem obdobju višje dohodke, kot jih je dejansko prejela. Odločitev prvega sodišča je zato glede na ugotovitve o dejanskem prikrajšanju, ki ga iz tega naslova trpi tožnica, tudi pravno pravilna in oprta na 1. odst. 174. člena OZ. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Povzročitelj škode mora namreč v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja oškodovancu poleg stroškov v zvezi z zdravljenjem povrniti tudi zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Pri tem je treba poleg izgube plače iz delovnega razmerja po ustaljenih stališčih sodne prakse upoštevati tudi izpad vseh drugih dohodkov oziroma zaslužkov, če je mogoče z določeno stopnjo verjetnosti pričakovati, da bi jih oškodovanec imel tudi v prihodnje, če ne bi bilo škodnega dogodka (primerjaj odločbo VS RS II Ips 259/2007). Tako se izkaže, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa je pravilna in ni obremenjena niti s kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, jo je sodišče v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 374/2004
• VDS sodba Pdp 677/99
• VDS sodba Pdp 1214/2000