VSRS Sklep II Ips 66/2022


pomembnejša odločba

Jedro

Obravnavano razmerje je treba presojati skozi prizmo normativne vzročnosti. Konkretna kršitev pogodbe v obliki opustitve skrbnega ravnanja namreč ni v naravno-vzročni povezavi z zatrjevano škodo v obliki stroškov najetja kredita. Glede na posebno naravo razmerja je vez med vzrokom in posledico zatorej lahko le pravna. Ob presoji je treba rekonstruirati hipotetično stanje, kakršno bi bilo, če prva toženka ne bi kršila pogodbe, in se vprašati, ali bi tožnici ob ustrezni pojasnilni dolžnosti prve toženke nastali stroški kredita. Odgovor je nikalen. Če bi prva toženka tožnico opozorila na plazovitost zemljišča, slednja, kot sta ugotovili nižji sodišči, ne bi sklenila prodajne pogodbe za sporno nepremičnino, in če ne bi sklenila pogodbe, ne bi najela kredita in imela z njim stroškov.

Iz načela popolne odškodnine tako izhaja tudi, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe. To vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja (negativni pogodbeni interes). Tu ne gre za škodo, ki jo je neposredno povzročila kršitev pogodbe, ampak za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Povrnitev škode zaradi zaupanja ni omejena le na motnje v sklenitveni fazi, ampak zajema tudi izpolnitvene motnje (kršitev pogodbe).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1. Tožnica uveljavlja povrnitev škode, ki ji je nastala kot posledica kršitve pogodbe – opustitve dolžne skrbnosti prve toženke pri posredovanju pri nakupu nepremičnine. Sodišče prve stopnje je najprej zaključilo, da odškodninska odgovornost prve toženke ni podana, a je nato sodišče druge stopnje z vmesno sodbo in sklepom II Cp 1481/2018 z dne 30. 1. 2019 ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prva toženka odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici. Štelo je, da njeno ravnanje ni bilo strokovno in da bi v dani situaciji lahko ukrepala drugače. Opustila je namreč svojo obveznost, da preveri dejansko stanje nepremičnine, v zvezi s katero je posredovala, in tožnice ni seznanila z vsemi okoliščinami (napakami), ki so bile pomembne za sklenitev pogodbe za sporno nepremičnino, oziroma ji je celo izrecno zagotovila, da hiša nima nobenih napak in naj jo nikar ne skrbi.

2. Sodišče prve stopnje je nato odločalo o višini škode.¹ Razsodilo je, da morata toženki v 15 dneh tožnici nerazdelno plačati 122.730,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2015. Sicer je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je odločilo, da morata toženki v 15 dneh tožnici nerazdelno povrniti 20.950,54 EUR pravdnih stroškov, medtem ko mora tožnica v 15 dneh prvi toženki povrniti 1.016 EUR, drugi toženki pa 16,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženk delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da morata v 15 dneh tožnici plačati 76.463,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2015, prva toženka pa v istem roku še 1.480 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2015. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da morata toženki v 15 dneh tožnici nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 17.521,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko mora tožnica v 15 dneh prvi toženki povrniti 2.358,41 EUR, drugi toženki pa 39,49 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4. Revizija tožnice je bila s sklepom II DoR 95/2022 z dne 15. 6. 2022 dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer načelo popolne odškodnine s tem, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek glede povračila stroškov za najetje kredita za nakup nepremičnine za znesek 42.287,69 EUR.

5. Predmet revizijskega preizkusa je torej premoženjska škoda, ki je tožnici nastala s plačilom stroškov kredita.

Dejanski okvir spora

6. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so naslednje:

- Tožnica je 17. 4. 2012 s prvo toženko sklenila pogodbo o nepremičninskem posredovanju.

- Prva toženka je ob sklenitvi pogodbe o posredovanju imela pri drugi toženki zavarovano odškodninsko odgovornost.

- Prva toženka je za tožnico posredovala pri sklenitvi prodajne pogodbe z dne 26. 7. 2012, katere predmet je bila parcela 1712/27 k. o. ..., ki je v naravi bivalna zidanica, dvorišče in vinograd (v nadaljevanju tudi sporna nepremičnina). Kupnina je znašala 76.000 EUR.

- Tožnica je za nakup sporne nepremičnine najela kredit v višini 86.000 EUR in zastavila sporno nepremičnino. Stroški kredita skupno znašajo 47.847,57 EUR.

- Prva toženka je bila seznanjena z najetjem kredita in njegovim namenom (nakup sporne nepremičnine).

- Dne 29. 10. 2012 se je sprožil zemeljski plaz in povzročil poškodbe na sporni nepremičnini.

- Sedanja vrednost (poškodovane) nepremičnine znaša 7.860 EUR.

- Stroški sanacije objekta bi znašali 44.940 EUR, stabilizacije terena 8.000–10.000 EUR, sanacije zunanje ureditve 5.000 EUR, legalizacije objekta 14.863 EUR, sanacije vodovodne in sanitarne inštalacije 2.296, EUR, sanacije elektroinštalacije 2.070 EUR in sanacije sistema centralnega ogrevanja 1.100 EUR. Tako bi skupni stroški sanacije znašali najmanj 80.369 EUR, kar bi preseglo vrednost nepremičnine ob sklenitvi pogodbe (78.600 EUR).

- Stroški rušenja obstoječega in gradnje primerljivega objekta bi znašali 109.133,65 EUR.

Nosilni razlogi sodišča prve stopnje

7. Pri uničenju stvari lahko oškodovancu poleg škode, ki je enaka vrednosti uničene stvari, nastanejo tudi druge oblike premoženjske škode v obliki stroškov, povezanih z nakupom stvari. Tožnica ima pravico do popolne odškodnine; zaradi nastale škode ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se z odškodnino ne sme obogatiti. Njen premoženjski položaj mora postati tak, kakršen je bil pred škodnim dogodkom, tako da prejme znesek, ki bodisi ustreza stroškom sanacije objekta bodisi stroškom izgradnje primerljivega novega objekta. Tožnica je upravičena do višine škode v višini kredita za kupnino 76.000 EUR skupaj s sorazmernim delom stroškov kredita v višini 42.287,69 EUR, zmanjšano za sedanjo vrednost nepremičnine v višini 7.860 EUR (skupaj 110.427,69 EUR). Prav tako ji je treba priznati stroške, ki so bili neposredno potrebni za odpravo posledic škode na objektu v višini 6.823,20 EUR.

Nosilni razlogi sodišč druge stopnje

8. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je tožnici prisodilo stroške kredita. Ti stroški ji namreč niso nastali zaradi neskrbnega ravnanja prve toženke, temveč bi ji nastali v vsakem primeru, tudi če prva toženka ne bi kršila pogodbe, saj ni imela lastnega vira sredstev za plačilo kupnine.

Revizijske navedbe

9. Tožnica v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo načelo popolne odškodnine. Nesporno je, da je morala tožnica za nakup sporne nepremičnine najeti kredit. Če ji prva toženka ne bi tajila lastnosti nepremičnine, je tožnica ne bi kupila in za ta namen najela kredita. To pomeni, da ji tak strošek sploh ne bi nastal. Ker je tožnica slabšega premoženjskega stanja in je morala najeti kredit, je sedaj prikrajšana za povračilo celotne škode, ki jo je utrpela zaradi nakupa nepremičnine. Strošek nepremičnine je bil 133.847,57 EUR, kolikor je znašal skupni znesek kredita, ki ga mora plačati zaradi nakupa nepremičnine. Sanacija nepremičnine je iz ekonomskega vidika nesmiselna, saj praktično dosega vrednost stavbe. Zaradi plazovitosti območja pa je vprašljiva tudi gradnja novega objekta. Načelo popolne odškodnine zahteva odpravo vseh negativnih posledic kršitve – tudi odpravo izdatkov, nastalih v zaupanju v ravnanje sopogodbenika v skladu s pogodbo. Tu gre za povračilo izdatkov, ki so zaradi kršitve pogodbe postali nekoristni. Kredit za tožnico pomeni breme, ki ga bo morala nositi 30 let. Hiša, ki jo je kupila s pomočjo najetega kredita, ji namesto toplega doma povzroča veliko frustracij kakor tudi strahu za lastno življenje, saj se lahko zaradi plazečega zemljišča v kateremkoli trenutku poruši. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi in sklepu I Cpg 1158/2013 zavzelo stališče, da je kot zmanjšanje premoženja treba oškodovancu priznati vsak strošek, ki ga ne bi imel, če do škodnega ravnanja ne bi prišlo, med drugim tudi strošek za najeti kredit. Višja sodišča so smiselno enako odločala tudi v drugih podobnih primerih (VSL sodba I Cp 4287/2008 in VSL sodba II Cp 367/2020). Tudi Vrhovno sodišče je v primerljivih primerih že priznalo odškodnino za takšno obliko škode (sodbe II Ips 482/2005, II Ips 63/2013, III 87/2015).

Navedbe iz odgovora na revizijo

10. Prva toženka navaja, da bi tožnica za nakup sporne nepremičnine v vsakem primeru morala najeti kredit in nositi njegove stroške, saj ni imela lastnega vira sredstev za nakup. Strošek bi torej nastal, čeprav prva toženka ne bi kršila pogodbe. Tožnica je s prisojeno odškodnino poleg že obstoječe hiše s pripadajočim zemljiščem pridobila še celotno kupnino za hišo ter stroške sanacije škode. Če bi prejela še stroške kredita, bi prišlo do neupravičene obogatitve, nedopustnega širjenja vzročne zveze ter dvakratne valorizacije odškodnine.

11. Druga toženka na revizijo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija je utemeljena.

Obseg vezanosti na vmesno sodbo

13. Vmesna sodba je sodba o podlagi tožbenega zahtevka. V postopku odločanja o podlagi odškodninskega tožbenega zahtevka spada odločanje o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti, vključno s škodo. Izdaja vmesne sodbe nujno pomeni, da je tožnikov zahtevek glede višine utemeljen vsaj v minimalnem znesku (višina škode mora biti večja od nič).²

14. Iz pravnomočne vmesne sodbe v obravnavanem primeru izhaja, da je tožnica v posledici kršitve pogodbene obveznosti prve toženke utrpela pravno priznano škodo. Odločanje o (vseh) pojavnih oblikah te škode kakor tudi o njeni višini je bilo prepuščeno nadaljnjemu postopku, katerega rezultat je predmet revizijskega preizkusa.

Materialnopravno izhodišče presoje

15. Obravnavani primer je treba presojati v luči pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Prva toženka je namreč opustila dolžno skrbnost nepremičninskega posrednika, ki se je od nje zahtevala, in tako kršila pogodbeno obveznost iz naslova pogodbe o nepremičninskem posredovanju. Zato mora tožnici povrniti škodo, ki jo je s to kršitvijo povzročila (drugi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Kršitev pogodbe je namreč vsako odstopanje od tistega, kar je bilo dolgovano – v konkretnem primeru je to skrbno nepremičninsko zastopanje; pri čemer se odsek OZ o poslovni odškodninski odgovornosti uporablja za vse oblike kršitve pogodbe.³

16. Pravno priznana je tista škoda, ki jo je kršitev pogodbe povzročila v sferi pogodbeno zveste stranke,⁴ pri čemer odškodninski zahtevek lahko obstaja neodvisno od izpolnitvenega zahtevka oziroma tudi takrat, ko tega zahtevka sploh ni, pa tudi takrat, kadar dolžnik izpolni svojo glavno obveznost, krši pa katero od stranskih obveznosti; na primer pojasnilno dolžnost.⁵

17. V teoriji, ki ji sledi tudi sodna praksa, so poznane različne tipologije pogodbene škode. Glede na dobrino, na kateri je škoda nastala, in bližino vzročne zveze med kršitvijo in nastalo škodo, je mogoče škodo razvrstiti v tri skupine:⁶

- Neposredna škoda oziroma škoda na sami stvari (damnum quad rem), ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari.⁷

- Škoda zaradi zaupanja (damnum circa rem), ki je posledica premoženjskih razpolaganj pogodbi zveste stranke, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da izpolnitev pogodbe sopogodbenika nima napak. Ta razpolaganja pa se zaradi kršitve pogodbe izkažejo za nepotrebna, nekoristna ali celo škodljiva. Ta škoda je sicer posredna, a je tesno povezana s predmetom izpolnitve.

- Damnum extra rem (refleksna škoda). Gre za škodo na drugih pravnih dobrinah.⁸

18. Izhodišče za opredelitev obsega odškodninske odgovornosti za kršitev pogodbe je načelo popolne odškodnine. Na uporabo pravila o popolni odškodnini (169. člen OZ) v pogodbenem pravu napotuje 246. člen OZ. Denarna odškodnina mora biti takšna, da oškodovanca postavi v premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če kršitve ne bi bilo, tj. če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Načelo popolne odškodnine oziroma reparacije vseh škodnih posledic kršitve je nujno za ohranjanje zaupanja v pogodbeno pravo, saj stranke ne bodo imele interesa za sklenitev pogodbe, če bodo morale posledice kršitve nasprotnih strank nositi same.⁹ Seveda pa je pri tem treba upoštevati prepoved obogatitve oškodovanca – oškodovanec naj prejme le toliko, kolikor je treba, da bo njegovo premoženjsko stanje enako, kot je bilo pred škodnim dogodkom; nič več nič manj.

19. Z udejanjanjem načela popolne odškodnine se poskuša pogodbi zvesti stranki z odškodnino nadomestiti koristi od kupčije, ki jih ni imela. Primarno se je torej zasleduje izpolnitveni interes. To pa ni edini interes, ki ga varuje pogodbeno pravo. Pogodbene stranke imajo interes, da jim zaradi kršitve pogodbe ne nastane škoda na njihovih sicer od pogodbe neodvisnih pravnih dobrinah (t. i. interes integritete). Iz načela popolne odškodnine tako izhaja tudi, da ima upnik pravico do odprave vseh negativnih posledic dolžnikove kršitve pogodbe. To vključuje tudi pravico do varstva njegovega interesa zaupanja (negativni pogodbeni interes). Tu ne gre za škodo, ki jo je neposredno povzročila kršitev pogodbe, ampak za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke.¹⁰ Povrnitev škode zaradi zaupanja ni omejena le na motnje v sklenitveni fazi, ampak zajema tudi izpolnitvene motnje (kršitev pogodbe).¹¹

20. Načelo popolne odškodnine ni absolutno – čeprav je popolna povrnitev škode temeljno merilo odškodnine, dolžnik odgovarja za celotno škodo le, če je nastanek takšne škode lahko vnaprej predvidel oziroma bi ga moral predvideti (načelo predvidljivosti).¹² Predvidljivost se presoja le z vidika stranke, ki je kršila pogodbo, in sicer mora kršitelj ob sklenitvi pogodbe škodo, kakršna je nastala, predvideti kot možno posledico svoje kršitve pogodbe. Predvidljivost se presoja ex post; v času, ko je škoda že nastala. Pri tem ni pomembno, da je dolžnik škodo natančno in v vseh podrobnostih predvidel (in celo poznal znesek škode). Zadošča abstraktna predvidljivost škode, tj. da je dolžnik lahko pričakoval, da bo kršitev pogodbe povzročila škodo, ki bo v bistvenem takšne vrste in obsega, kot je v resnici nastala.¹³

Presoja okoliščin konkretnega primera

21. Obravnavano razmerje je treba presojati skozi prizmo normativne vzročnosti. Konkretna kršitev pogodbe v obliki opustitve skrbnega ravnanja namreč ni v naravno-vzročni povezavi z zatrjevano škodo v obliki stroškov najetja kredita. Glede na posebno naravo razmerja je vez med vzrokom in posledico zatorej lahko le pravna.¹⁴ Ob presoji je treba rekonstruirati hipotetično stanje, kakršno bi bilo, če prva toženka ne bi kršila pogodbe, in se vprašati, ali bi tožnici ob ustrezni pojasnilni dolžnosti prve toženke nastali stroški kredita. Odgovor je nikalen. Če bi prva toženka tožnico opozorila na plazovitost zemljišča, slednja, kot sta ugotovili nižji sodišči, ne bi sklenila prodajne pogodbe za sporno nepremičnino, in če ne bi sklenila pogodbe, ne bi najela kredita in imela z njim stroškov.

22. Revizijsko sporni stroški kredita bi se tako načelno lahko prilegali konceptu škode zaradi zaupanja, saj bi lahko pomenili izdatke, ki so se zaradi kršitve prve toženke izjalovili in postali nekoristni. Ker je bila prva toženka seznanjena z dejstvom, da je tožnica najela kredit, so bili ti stroški predvidljivi. Da bi se morebitna (ne)koristnost lahko ugotovila, pa ni zadostnih dejanskih ugotovitev, saj zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni bilo razčiščeno, ali tožnica nepremičnino ob ustrezni sanaciji terena in sanaciji stare ali izgradnji nove hiše še lahko uporablja varno in na nameravani način. Če je to še mogoče, stroški kredita ne bodo nekoristni, ker bo tožnica nepremičnino lahko varno uporabljala skladno s prvotnim namenom.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

23. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o premoženjski škodi v obliki stroška najetja kredita napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja ni zavzelo stališča, ali je tožnici zaradi kršitve pogodbenih obveznosti prve toženke nastala škoda zaradi zaupanja. Revizijsko sodišče je zato odločitev sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), ki bo moralo ob reševanju pritožbe obravnavati nakazana pravna vprašanja.

O stroških revizijskega postopka

24. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Sestava senata in glasovanje

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožnica je zahtevala povrnitev premoženjske škode v višini 137.014,57 EUR, kar predstavlja vrednost nepremičnine ob nakupu (76.000 EUR), strošek najema kredita zmanjšan za vrednost kupnine (57.847,57 EUR), stroške sanacije škode in druga vlaganja v nepremičnino ter večkratne denarne kazni mestnega inšpektorja (11.647 EUR) in strošek plačane provizije (1.520 EUR), od česar je treba odšteti 10.000 EUR (vrednost objekta (20.000 EUR), zmanjšano za strošek rušenja (10.000 EUR). Prav tako je zahtevala povrnitev nepremoženjske škode v višini 20.000 EUR.
² Več o tem Galič, A., Zakon o pravdnem postopku: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 67.
³ Glej Dolenc, M., Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten, št. 2/2004, str. 294.
⁴ Jadek Pensa, D., v Juhart, M. (ur.), Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 207–208.
⁵ Možina, D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2, 2016, str. 266.
⁶ Plavšak, N. v Juhart, M. (ur.), Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 162–163.
⁷ Zanjo je značilno, da se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake.
⁸ Tipični primer je škoda na drugih stvareh, ki jo povzročijo napake na kupljeni stvari. Gre za primere nadaljnje ali posledične škode, npr. prodajalec dobavi tovor žita z napako – škodljivimi žuželkami, ki potem v kupčevem skladišču uničijo drugo blago, ali ko kupljena stvar zaradi stvarne napake povzroči požar, ki uniči kupčevo stavbo. Več o tem Možina, D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2, 2016, str. 269.
⁹ Prav tam, str. 268. Glej tudi sodbe II Ips 63/2013 z dne 24. 3. 2014, II Ips 482/2005 z dne 6. 9. 2007 in III Ips 87/2015 z dne 24. 1. 2/17.
¹⁰ Nemška teorija med takšne izdatke uvršča tudi obresti za posojilo, s katerim upnik financira posel, ki se izjalovi. (Huber, P., Faust, F., Schuldrechtsmodernisierung – Einführung in das neue Recht, Beck, München 2002, str. 162. Povzeto po Možina D., Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 313).
¹¹ Možina, D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2, 2016, str. 270. Več o tem Možina D., Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, 312–313.
¹² Smisel načela predvidljivosti je v tem, da naj stranki ne odgovarjata za več škode, kot sta jo ob sklenitvi pogodbe lahko razumno predvideli, vključili v svoje kalkulacije in po potrebi tudi zavarovali. Odgovornost dolžnika naj ostane v mejah, ki bi jih razumen človek ob sklenitvi pogodbe mogel in moral predvideti. Več o tem Možina, D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2, 2016, str. 270.
¹³ Prav tam.
¹⁴ Več o teorijah o pravni vzročnosti Varanelli, L., Vzročna zveza in naključje, Litteralis, d. o. o., Ljubljana 2016, str. 133 in nasl.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2023

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 95/2022
• VSC Sodba I Cpg 6/2019
• VSL Sodba II Cp 1967/2021