VSRS Sklep I Up 35/2023

Jedro

Ker je pritožnik zamudil rok za plačilo sodne takse, bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje najprej zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ni mogel vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje zatrjevati in izkazati, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozen zavrglo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi neplačane sodne takse za tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, Finančni urad Velenje, št. 4291-73702/2021-5 z dne 18. 11. 2021.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prepozno plačal sodno takso za vložitev tožbe zoper navedeno odločbo, kar v zadevi ni sporno. Rok za plačilo se je namreč iztekel 15. 9. 2022, sodno takso pa je plačal 7. 11. 2022. Skupaj s potrdilom o (prepozno) plačani taksi je tožnik vložil še predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ta tožnikov predlog zavrže, saj ga je vložil prepozno. Ker je bil tožnik z dejstvom, da sodna taksa ni bila plačana, seznanjen najkasneje 7. 10. 2022, ko je prejel poziv sodišča na predložitev potrdila o pravočasnem plačilu sodne takse, bi moral po presoji sodišča v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti najkasneje v ponedeljek, 17. 10. 2022. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožnik z navedbami, da je rok zamudil zaradi delovnih obveznosti ter, da je do zamude prišlo iz čisto človeškega vidika, preobremenjenosti in nerazumevanja, saj je prvič v takšni situaciji, tudi sicer ni izkazal opravičenih razlogov za zamudo roka za plačilo sodne takse (prvi odstavek 24. člena ZUS-1).

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo. Navaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da je za zamudo izvedel že 7. 10. 2022 napačno. Poziva sodišča na predložitev potrdila o plačilu sodne takse, ki ga omenja prvostopenjsko sodišče, naj sploh ne bi prejel. Ravno v tem obdobju, ko ga je sodišče pozivalo na predložitev potrdila o plačilu sodne takse, je namreč dobil priložnost sodelovati pri zahtevnem projektu, ki je vključeval delo na oddaljeni lokaciji in prevoz večjih količin materiala. Zaradi celodnevnih odsotnosti iz matične poslovalnice tako ni vsakodnevno preverjal poštnega nabiralnika in za to, da je zamudil rok za plačilo sodne takse, naj bi pravzaprav izvedel šele 3. 11. 2022, ko mu je bil vročen sklep o ustavitvi postopka. Po pritožnikovem mnenju je treba v obravnavanem primeru kot bistveni upoštevati okoliščini, da je sodno takso plačal takoj po tem, ko je izvedel, da je pogoj za vložitev tožbe. Ker se je z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo tožene stranke, obrnil na Upravno sodišče, bi bilo popolnoma nesmotrno, če po vsem tem, za to edino mogočo obliko sodnega varstva, ne bi plačal sodne takse. Predlaga, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in se plačilo sodne takse upošteva kot pravočasno.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse.¹ Vendar pa je v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZUS-1 tudi v tem primeru predlog za vrnitev v prejšnje stanje treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi.² Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga pooblaščenec ali stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti nista mogla ne predvideti, ne odkloniti. Po tretjem odstavku 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga.

7. V obravnavani zadevi bi moral torej pritožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje najprej zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ni mogel vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje zatrjevati in izkazati, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pritožnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil prepozno.

9. Iz nespornih procesnih dejanskih okoliščin obravnavane zadeve namreč izhaja, da je bil pritožniku 31. 8. 2022 (osebno) vročen plačilni nalog sodišča prve stopnje z dne 30. 8. 2022 za plačilo sodne takse za tožbo. Petnajstdnevni rok za plačilo se je tako iztekel 15. 9. 2022. Po ugotovitvi, da pritožnik ni plačal sodne takse, ga je sodišče prve stopnje v dopisu z dne 21. 9. 2022 s tem seznanilo in ga pozvalo, da v roku petih dni predloži potrdilo o pravočasnem plačilu sodne takse. Ker pritožnik tega pisanja ni dvignil, je po petnajstih dneh (7. 10. 2022) nastopila fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP, pisanje pa puščeno v njegovem hišnem predalčniku. Na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 je sodišče prve stopnje s sklepom IV U 119/2022-7 z dne 28. 10. 2022 ustavilo postopek, ker pritožnik ni plačal sodne takse za tožbo. Ta sklep je bil 3. 11. 2022 (osebno) vročen pritožniku.

10. Pritožnik je 7. 11. 2022 plačal sodno takso za tožbo, hkrati pa je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem je navedel, da je rok za plačilo sodne takse zamudil zaradi delovnih obveznosti in iz čisto človeškega vidika, preobremenjenosti in nerazumljivosti, saj je prvič v takšni situaciji, osebno in poslovno, za zamudo pa je zvedel šele 3. 11. 2022, ko je prejel sklep sodišča o ustavitvi postopka.

11. Ob takem dejanskem stanju Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pritožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje prepozen. Glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje pravočasnost tega predloga povsem utemeljeno presojalo z vidika drugih ugotovljenih okoliščin in pravilno sklepalo, da je pritožnik za to, da je zamudil rok za plačilo sodne takse zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1) najkasneje takrat, ko je bil v njegovem hišnem predalčniku puščen poziv sodišča na predložitev potrdila o plačilu sodne takse, to je 7. 10. 2022. Po stališču Vrhovnega sodišča pritožnik te ugotovitve, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na navedbe vročevalca na vročilnici (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi ne more uspešno izpodbijati³ s splošnimi navedbami, da poziva ni prejel, ker zaradi odsotnosti iz matične poslovalnice ni vsakodnevno preverjal poštnega nabiralnika. Ob tem, da z ničemer ni pojasnil okoliščin, iz katerih bi lahko izhajala njegova trditev, da svojega poštnega nabiralnika ni preveril skoraj ves mesec, pa ne gre spregledati niti dejstva, da je bil s tem, da mora v petnajstih dneh plačati sodno takso, če želi, da bo sodišče obravnavalo njegovo tožbo, seznanjen že 31. 8. 2022, ko mu je bil (takrat celo osebno) vročen plačilni nalog sodišča. Slednjemu pritožnik niti v pritožbi ne oporeka. Poziv sodišča na predložitev potrdila o plačilu sodne takse z dne 21. 9. 2022 pa ni bil namenjen podaljšanju roka za plačilo sodne takse, pač pa le dokončni razjasnitvi okoliščin, ki so utemeljevala nadaljnji sklep sodišča o ustavitvi postopka.

12. Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prepoznega predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in zakonita, ostale pritožbene navedbe pa za to odločitev niso relevantne, saj se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe Finančne uprave Republike Slovenije z dne 18. 11. 2021, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

13. O zadevi je odločala sodnica poročevalka na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da o pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.

-------------------------------
¹ Prim. na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2019 z dne 9. 9. 2019.
² Prim. na primer sklepe Vrhovnega sodišča v naslednjih zadevah: I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002, I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2023

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 18/2023
• VSL sklep I Cpg 1369/2010
• VSRS Sklep I Up 171/2020