VSRS Sodba I Up 36/2023

Jedro

Tožnik, ki je šele v tožbi podal navedbe, ki naj bi pomembno povečale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, s tem ni navedel novih dejstev, ki bi se nanašale na upoštevano dejansko stanje iz sklepa toženke, torej novot v smislu 52. člena ZUS-1, ampak okoliščine, ki vzpostavljajo podlago za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti na podlagi drugega razloga preganjanja.

Sodni nadzor v upravnem sporu je namenjen preverjanju pravilnosti in zakonitosti sklepa iz 65. člena ZMZ-1 upoštevaje dejstva, navedena v okviru postavljenega zahtevka stranke (v tem primeru tožnika), na katerih tak sklep temelji. Posledično je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tožnik skladno s 64. in 65. členom ZMZ-1 (šele) v postopku pred sodiščem upravičen navesti novo okoliščino za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki naj bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar je materialni pogoj za dopustitev vložitve ponovne prošnje na podlagi vloženega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (drugi odstavek 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1).

Navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1271/2022-26 z dne 9. 1. 2023 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142/3/2018/33 (1222-08) z dne 19. 8. 2022, s katerim je bil zavržen tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, in mu vrnilo zadevo v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče med drugim pojasnjuje, da je zaradi trditve toženke, da tožnik zlorablja postopek, ker bi lahko svojo istospolno usmerjenost omenil kot novo dejstvo že ob podaji zahtevka, razpisalo glavno obravnavo, da bi se prepričalo o (ne)zadostni stopnji konkretiziranosti, pravočasnosti in verodostojnosti tožnikovih navedb. Rezultat tega je bila ocena, da je tožnik zadostno in dovolj prepričljivo izkazal, da ne zlorablja postopka in da ob podaji zahtevka iz upravičenega razloga ni izpostavil istospolne usmerjenosti, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Sodišče glede nastanka navedene okoliščine ugotavlja, da ni nemogoče, da tožnik ne bi spoznal oziroma spremenil svoje spolne usmerjenosti oziroma identitete po 26. 2. 2020, to je po izdaji sodbe istega sodišča v prvem postopku odločanja o mednarodni zaščiti, in da ob podaji zahtevka za ponovni postopek 4. 8. 2022 ni vedel, da je njegova sprememba spolne usmerjenosti lahko razlog za preganjanje v Alžiriji. Za to je izvedel šele 19. 9. 2022, ko je podpisal pooblastilo svoji odvetnici. Navaja še, da je tožnik predložil informacije, ki naj bi izkazovale preganjanje homoseksualcev v Alžiriji, čemur toženka ni oporekala, niti ni tožniku postavila vprašanj oziroma prerekala, kar je povedal na glavni obravnavi.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Med drugim navaja, da neseznanitev tožnika s tem, da je sprememba spolne usmerjenosti (homoseksualnost) lahko razlog za priznanje mednarodne zaščite, ni opravičljiv razlog, da tega ni navedel že pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Poleg tega ji ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v izpodbijani sodbi navedeno kot razlog za odpravo njenega sklepa, saj zaradi nezatrjevane istospolne usmerjenosti o tem ni mogla ugotavljati nobenih dejstev. Napačen je tudi zaključek, da je tožnik novo spolno izkušnjo in spolno preusmeritev začel živeti po izdaji pravnomočne sodbe z dne 26. 2. 2020 in da je za strah pred možnim preganjanjem zaradi istospolne usmerjenosti izvedel šele po vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Opozarja na okoliščine tožnikovega bivanja v Republiki Sloveniji, ki zbujajo dvom v njegovo verodostojnost. Vztraja, da tožnik zlorablja pravico do postopka ne glede na to, ali se sprejme, da je istospolno usmerjen, saj je zahtevek utemeljeval z istimi razlogi kot v pravnomočno zavrnjeni prošnji za azil.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni bistvenega pomena, kdaj je imel prvo osebno izkušnjo z istospolno usmerjenostjo, ampak da mu je šele pooblaščenka 19. 9. 2022 razložila, da je istospolna usmerjenost oziroma homoseksualnost v Alžiriji in strah pred preganjanjem razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ker prej sam tega ni vedel, se na ta razlog tudi ni mogel sklicevati. Poleg tega poudarja, da lahko oseba šele na podlagi dalj časa trajajočega razmerja z osebo istega spola zaključi, da je istospolno usmerjena. O tem je verodostojno izpovedal na glavni obravnavi, na kateri je bila tudi pritožnici dana možnost zbiranja dokaznega gradiva, a je ni izkoristila. Tako mu ni zastavila nobenih vprašanje glede verodostojnosti njegovih navedb o tem, kdaj se je seznanil z nevarnostmi, ki mu pretijo v Alžiriji zaradi istospolne usmerjenosti, in o neskladjih v navedbah glede kraja njegovega nelegalnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Ne zadostuje niti pritožbeno zatrjevanje zlorabe pravice, ki je pavšalno in ga ni mogoče preizkusiti, kar enako velja za pritožničino navedbo, da naj bi v tožbi precej nekonkretizirano navedel, kako in kdaj je spremenil svojo spolno usmerjenost. Opozarja še na nerazumljivost tretjega, četrtega in petega odstavka pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ni sporno, da tožnik v okviru zahtevka iz 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti ni navedel nobenih novih dejstev in dokazov, ki ne bi bili že pravnomočno presojeni z zavrnilno sodbo I U 271/2019-12 z dne 26. 2. 2020. Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 njegov zahtevek zavrgla, tožnik pa je tožbo zoper sklep utemeljil s povsem novo okoliščino, to je s spremembo svoje spolne usmeritve, ki naj bi nastopila po navedenem pravnomočno končanem prvem postopku odločanja o mednarodni zaščiti.

7. S tem v zvezi pritožnica utemeljeno izpostavlja, da v svojem postopku odločanja ni bila seznanjena s tožnikovo spremenjeno spolno usmeritvijo. Vrhovno sodišče se zato strinja, da ji ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovilo dejstva, pomembna za uporabo prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njen sklep kot nezakonit. Pritožnica mora namreč odločati na podlagi postavljenega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in v njegovih mejah (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1) in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja.

8. Glede dolžnosti postavljanja zahtevka in s tem povezanega bremena navajanja novih dejstev in dokazov je določba prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 povsem jasna: oseba (v obravnavanem primeru tožnik) mora v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka sama predložiti dokaze in navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedena dolžnost temelji v tem, da posameznik pozna okoliščine, ki so nastale po pravnomočnem zaključku prejšnjega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo. Po izpolnitvi tega trditvenega ali dokaznega bremena pa se šele lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin (kar je nenazadnje tudi tožbeno stališče¹). Pri tem ni nezakonito, če upravni organ pri nadaljnjem razčiščevanju dejanskih okoliščin ostaja v mejah tega, kar je v svojem zahtevku uveljavljal posameznik (tožnik), saj po naravi stvari ne gre za odločanje po uradni dolžnosti oziroma mimo razlogov, ki jih je kot podlago za nov postopek navedla stranka. Tako je v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito tudi že sprejeto stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin prosilca.² Če to velja za prošnjo, ni razlogov, da ne bi veljalo tudi za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka o naknadni prošnji za mednarodno zaščito.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik kot razlog, zakaj se ne želi vrniti v Alžirijo, izrecno navedel, da zato, ker ne ve, kdo so njegovi starši in da ga ljudje zmerjajo z besedo pankrt. To kaže, ne samo da je tožnik v upravnem postopku imel možnost povedati, katera okoliščina mu preprečuje vrnitev v izvorno državo,³ ampak tudi, katere njegove dejstvene navedbe so določile okvir odločanja v upravnem postopku. Ta okvir pa pritožnici v skladu s prej obrazloženimi stališči ni nalagal nadaljnjega poizvedovanja o okoliščinah, ki so bile že pravnomočno zavrnjene v okviru obravnavanja tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v prvem postopku, niti tega, da tožniku z navajanjem drugih možnih novih dejstev in dokazov pomaga utemeljiti zahtevek mimo tistega, kar je sam navedel. Glede slednjega ne iz tožbe ne iz odgovora na pritožbo ni razbrati nasprotnega stališča.

10. Tožnik zato s tožbenimi navedbami o naknadni spremembi spolne usmerjenosti, zaradi česar se ne želi vrniti v Alžirijo, ni navedel novih dejstev, ki bi se nanašala na upoštevno dejansko stanje iz sklepa toženke, torej novot v smislu 52. člena ZUS-1, ampak okoliščine, ki vzpostavljajo podlago za vložitev drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti na podlagi drugega razloga preganjanja, to je na podlagi pripadnosti skupini istospolno usmerjenih oseb kot posebni družbeni skupini. Da gre za drug razlog preganjanja in s tem za drugačen okvir obravnavanja, različen od tistega, kot je bil opredeljen z obravnavanim tožnikovim zahtevkom, nenazadnje izhaja iz navedb v tožbi in v odgovoru na pritožbo, da se je šele po razgovoru s svetovalko za begunce izkazalo, da je tožnikova homoseksualnost pomembno novo dejstvo, ki ga lahko uveljavlja v ponovnem postopku. Če bo tak zahtevek dejansko vložen, se bo morala do njega v skladu z določbami ZMZ-1 najprej opredeliti pritožnica, zoper to odločitev pa bo imel tožnik možnost sodnega varstva.

11. Po obrazloženem se Vrhovno sodišče strinja s pritožnico, da v svojem postopku ni nepopolno ugotovila dejstev in da je navajanje istih razlogov kot v že pravnomočno končanem postopku utemeljevalo zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Ob tem poudarja, da je sodni nadzor v upravnem sporu namenjen preverjanju pravilnosti in zakonitosti sklepa iz 65. člena ZMZ-1 upoštevaje dejstva, navedena v okviru postavljenega zahtevka stranke (v tem primeru tožnika), na katerih tak sklep temelji. Posledično je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je tožnik skladno s 64. in 65. členom ZMZ-1 (šele) v postopku pred sodiščem upravičen navesti novo okoliščino za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, ki naj bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar je materialni pogoj za dopustitev vložitve ponovne prošnje na podlagi vloženega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (drugi odstavek 64. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1).

12. Vrhovno sodišče je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo (3. točka tretjega odstavka 80. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Tožnik v tožbi navaja, da je dolžnost upravnega organa, da si s pomočjo konkretnejših vprašanj prizadeva, da v pogovorih s prosilci iz zatrjevanih dejanskih okoliščin ugotovi vsa pravno pomembna dejstva.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016, tč. 21.
³ V tožbi je med drugim izpostavil, da je na vprašanje uradne osebe, ali je razumel pojasnila, ki se nanašajo na uvedbo ponovnega postopka, odgovoril pritrdilno.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2023