VSRS Sklep I Up 243/2022

Jedro

Čeprav je tožba vsebovala vse potrebne podatke za opredelitev tožnika iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1 (ime, priimek in njegov naslov), je bila namreč takšna opredelitev glede na specifiko obravnavanega primera (obstoj dveh oseb z istim imenom, priimkom ter naslovom) nejasna. Zato bi sodišče prve stopnje stranki moralo omogočiti, da to nejasnost (pomanjkljivost) tožbe odpravi sama. Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo tako, saj tožnika ni pozvalo na odpravo opisane nejasnosti, temveč je njegovo voljo nadomestilo s svojo presojo, da je tožnik A. A. mlajši.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 411/2022-18 z dne 19. 10. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ), št. 42152-18827/2021-1(21-120-04) z dne 8. 6. 2021, s katero je bila zavrnjena vloga davčnega zavezanca A. A. starejšega za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala svojemu otroku, to je A. A. mlajšemu.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je pooblaščenka na prvi strani tožbe tožnika označila kot „A. A.“ (brez pristavka „starejši“ oziroma „mlajši“), po presoji sodišča prve stopnje pa iz obrazložitve tožbe jasno izhaja, da je tožbo vložil A. A. mlajši. Menilo je, da to velja kljub ugotovitvi, da je tožnikova pooblaščenka tekom upravnega spora priložila pooblastilo za zastopanje tožnika, na katerem je podpis A. A. starejšega. Ker A. A. mlajši ni naslovnik izpodbijane odločbe, niti se z njo ni odločalo o kakšnem njegovem sedanjem pravnem položaju, pa do posega v njegove pravice oziroma pravne koristi z izpodbijano odločbo ni moglo priti, kar predstavlja zakonit razlog za zavrženje tožbe.

3. A. A. starejši (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in meritorno odloči o zadevi. Podrejeno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb iz prvega odstavka I. točke tožbe, iz katerih izrecno izhaja, da je tožnik davčni zavezanec, torej pritožnik. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožnik tudi predložil svoje pooblastilo pooblaščenki za zastopanje v tem upravnem sporu, medtem ko se izrecno pooblastilo A. A. mlajšega v spisu ne nahaja in slednji že zato ne more biti stranka postopka. Da je tožnik pritožnik, niti za toženko v upravnem sporu ni bilo sporno. Kljub temu je sodišče prve stopnje, zgolj na podlagi očitnega lapsusa njegove pooblaščenke v drugem odstavku I. točke tožbe in nekaj izsekov tožbenih navedb, sklepalo, da je pooblaščenka vložila tožbo v imenu A. A. mlajšega in v uvodu izpodbijanega sklepa samo dodalo pristavek „mlajši“, čeprav takšnega dostavka ni na nobenem pooblastilu v spisu. Trdi, da je takšno postopanje napačno in da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči tožbe, preden tožniku ni dalo možnosti, da tožbo dopolni z identifikacijskimi podatki, iz katerih bi bilo mogoče nedvoumno ugotoviti, kdo je dejanski tožnik. Še posebej, ker je pritožnik v posledici izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje izgubil pravico do sodnega varstva. Dodaja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do veljavnosti pooblastila, ki ga je na pooblaščenko prenesel notar, niti zakaj je štelo, da je imel notar pooblastilo za vložitev tožbe v upravnem sporu ravno od A. A. mlajšega, ki ga je določilo kot tožnika v tem upravnem sporu. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj je tožba po vsebini utemeljena.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik A. A. mlajši ali A. A. starejši, ki oba živita na istem naslovu.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta 25. 3. 2021 A. A. starejši kot preužitkar in A. A. mlajši kot prevzemnik sklenila pogodbo o preužitku v obliki notarskega zapisa. A. A. starejši kot davčni zavezanec je nato na podlagi 331. člena Zakona o davčnem postopku pri prvostopenjskemu davčnemu organu vložil vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala svojemu sinu A. A. mlajšemu, ki jo je prvostopenjski davčni organ z izpodbijano odločbo zavrnil.

8. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožbo v upravnem sporu vložil tožnik, ki ga je njegova pooblaščenka na prvi strani tožbe označila kot „A. A.“, torej brez pristavka „starejši“ oziroma „mlajši“, da pa iz I. točke tožbe (natančneje njenega drugega odstavka) jasno izhaja, da je tožnik dejansko A. A. mlajši,¹ kar je razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve, zlasti iz III. točke tožbe, kjer tožnik uveljavlja argumente, ki temeljijo na interesih pridobitelja kapitala.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz drugega odstavka I. točke tožbe izhaja, da naj bi bil tožnik A. A. mlajši in da se pretežni del obrazložitve tožbe nanaša na pridobitelja kapitala. Vendar po drugi strani pritožnik utemeljeno opozarja, da iz prvega odstavka I. točke tožbe izhaja, da tožbo vlaga davčni zavezanec, torej A. A. starejši,² - da je v spisu pooblastilo (priloga A4), iz katerega nesporno izhaja, da je pooblaščenko za vodenje tega upravnega spora na tožnikovi strani pooblastil A. A. starejši, nasprotno pa izrecnega pooblastila A. A. mlajšega v spisu ni; - da je v spisu pooblastilo, ki ga je za A. A. podpisal notar (priloga A1), ki je bil, kot izhaja iz uvoda v tem upravnem sporu izpodbijane upravne odločbe, pooblaščenec davčnega zavezanca A. A. starejšega.

10. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin gre pritrditi pritožniku, da je prepričanje sodišča prve stopnje, da je tožnik A. A. mlajši, najmanj prenagljeno. Kaj takega namreč ne izhaja ne iz opredelitve tožnika v uvodnem delu tožbe, niti to ne izhaja iz predloženih pooblastil za zastopanje. Sodišče prve stopnje bi zato skladno s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1 moralo najprej zahtevati od tožnika, naj v določenem roku svojo identiteto natančneje opredeli (npr. z navedbo EMŠO ali rojstnega datuma). Čeprav je tožba vsebovala vse potrebne podatke za opredelitev tožnika iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1 (ime, priimek in njegov naslov), je bila namreč takšna opredelitev glede na specifiko obravnavanega primera (obstoj dveh oseb z istim imenom, priimkom ter naslovom) nejasna. Zato bi sodišče prve stopnje stranki moralo omogočiti, da to nejasnost (pomanjkljivost) tožbe odpravi sama. Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo tako, saj tožnika ni pozvalo na odpravo opisane nejasnosti, temveč je njegovo voljo nadomestilo s svojo presojo, da je tožnik A. A. mlajši. S tem je kršilo prvi odstavek 31. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1.

11. Ta kršitev pravil postopka je bila v pritožbenem postopku odpravljena. Pritožnik A. A. starejši namreč z vsebino pritožbenih navedb izjavlja, da je tožnik on sam. Na podlagi pritožbenih navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da je procesno dejansko stanje drugačno od procesnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik A. A. starejši. Pravilna ugotovitev procesnega dejanskega stanja pa ne daje podlage za zavrženje vložene tožbe po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

12. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo³ in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1). Če so tudi sicer izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožbe, bo sodišče prve stopnje o tožbi odločalo meritorno. To pomeni, da bo tudi o upoštevnosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na A. A. mlajšega, presojalo v okviru vsebinske presoje.

13. Do ostalih pritožbenih navedb se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj te za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso bistvene (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Tam je zapisano: „Tožeča stranka je nepremičnine pridobila na podlagi notarskega zapisa pogodbe o preužitku ..., s katerim je oče tožeče stranke prenesel svoje nepremičnine na tožečo stranko, to je na svojega sina, slednji pa se je zavezal očetu nuditi pomoč in oskrbo do njegove smrti.“
² Tam je navedeno: „Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožeče stranke za uveljavljanje odloga ugotavljanja davčne obveznosti pri podaritvi kapitala … Tožeča stranka se je zoper izpodbijano odločbo pritožila, vendar je bila pritožba zavrnjena...“.
³ Razveljavitev odločitve o stroških postopka (II. točka izreka) je posledica razveljavitve odločitve o zavrženju tožbe.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2023