VSM Sklep II Kp 52080/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obsojenki z izrekom, da preostanek zaporne kazni prestane v zavodu, omejilo prostost, na drugi strani pa ji je izreklo varnostni ukrep, kateri zaradi svoje prostostne narave z zavodskim ukrepom ni združljiv.

Izrek

Pritožbi zagovornika obsojene A. A. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom II Ks 52080/2021 z dne 23. 1. 2023 pod točko I izreka odločilo, da se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil obsojeni A. A. izrečen s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 52080/2021 z dne 6. 4. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 52080/2021 z dne 12. 7. 2022, na podlagi drugega odstavka 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), nadomesti in se obsojenki na podlagi prvega odstavka 70.b člena KZ-1 izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Pod točko II izreka je na podlagi petega odstavka 70.a člena KZ-1 odredilo, da mora obsojenka prestati preostanek kazni treh let zapora. Na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 pa je pod točko III izreka odredilo, da preostanek zaporne kazni obsojenka prestane v Odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obsojenke bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenkin zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi III točko izreka izpodbijanega sklepa in odloči, da se obsojenko pogojno odpusti oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje samo s sabo prišlo v nasprotje, ko je obsojenki hkrati izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ter ob tem odredilo, da mora prestati preostanek zaporne kazni v zavodu. S takšnimi navedbami smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v čemer mu je treba pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijanim sklepom obsojenki z izrekom, da preostanek zaporne kazni prestane v zavodu, omejilo prostost, na drugi strani pa ji je izreklo varnostni ukrep, kateri zaradi svoje prostostne narave z zavodskim ukrepom ni združljiv. Torej je to že po naravi stvari izključujoče in v nasprotju, na kar pravilno opozarja zagovornik. Ob tem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo, da si bo obsojenka lahko zdravljenje na prostosti organizirala sama, da pa bo sicer imela omejitve gibanja v skladu z režimom, ki velja na Odprtem oddelku ZPKZ. Navedeno pomeni, da izvajanje varnostnega ukrepa ni v izključni oziroma osebni odločitvi obsojenke, temveč tudi režima, ki bi mu bila podvržena v zavodu za prestajanje kazni zapora. Pritožbeno sodišče pa ob tem opozarja, da je pravna podlaga, ki sodišču omogoča, da odloči o režimu prestajanja kazni oziroma o vrsti zavodskega oddelka (zaenkrat) v tretjem odstavku 359. člena ZKP. Ta določa, da lahko sodišče v sodbi (in ne v sklepu o nadomestitvi varnostnega ukrepa, kot je to bilo storjeno v obravnavani zadevi) odloči tudi o načinu izvršitve kazni. Glede na to, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu nadomestilo z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, je poudariti še, da se sme slednji po drugem odstavku 70.b člena KZ-1 le sukcesivno izreči storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana, in sicer ko ga sodišče po petem odstavku 70.a člena izpusti na pogojni odpust. Gre namreč za posebnost, ko se varnostni ukrep storilcu ne izreka istočasno kot kazen, marveč se mu izreče šele potem, ko se je izvajanje varnostnega ukrepa po 70.a členu ustavilo in je bil pogojno odpuščen na prostost.¹

5. Ob ugotovljeni kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, medtem ko se glede na naravo ugotovljene kršitve s preostalimi navedbami zagovornika ni moglo ukvarjati. Te bo sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo, nato pa v zadevi vnovič odločilo. Pri tem bo zlasti pozorno še na zagovornikove navedbe glede pogojnega odpusta in na pravno teorijo v zvezi s tem, po kateri gre v tem primeru za pogojni odpust sui generis, ki se razlikuje od pogojnega odpusta, kot ga je presojalo sodišče prve stopnje. Posebnost pogojnega odpusta v obravnavani procesni situaciji je namreč v tem, da sodišče ni strogo vezano na omejitve o pogojni odpustitvi pri polovici oziroma najmanj tretjini prestane kazni, ob njegovi odreditvi pa sme sodišče izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.²

6. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

-------------------------------
¹ Tako B. Nerat v Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, Lexpera GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 883. Enako I. Bele, Kazenski zakon s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 384.
² I. Bele, že navedeno delo, str. 382.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2023

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 37875/2015
• VSM Sklep II Kp 1484/2020
• VSL Sklep VII Kp 41298/2018