VSRS Sodba I Up 51/2023

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Upoštevaje ta vrstni red meril je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v pritožnikovem primeru pravilno uporabljeno merilo države izdajateljice veljavnega vizuma (Nemčija), ne pa merilo vstopa na ozemlje države članice (Republika Slovenija).

Pri mednarodni zaščiti na eni strani in začasni zaščiti gre za različna statusa zaščite in za različne vsebinske pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev enega ali drugega položaja. Tako Direktiva 2001/55/ES,2 predpisuje najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v matično državo (1. člen), pri čemer je začasna zaščita izredni postopek, ki tem osebam zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih oseb, ki prosijo za zaščito (2. člen, točka a). Direktiva tudi določa, da začasna zaščita ne prejudicira priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji (3. člen) in da se obstoj množičnega prihoda razseljenih oseb ugotovi s sklepom Sveta (5. člen).

Pri uveljavljanju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka niso upoštevne vsakršne pomanjkljivosti, ampak morajo biti te sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Diskrecijska klavzula iz 17. člena Uredbe Dublin III je pravica države, ne pa pravica prosilca, ki lahko zahteva njeno uporabo,

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142 5043 2022 7 (1221-02) z dne 27. 12. 2022 (I. točka izreka sodbe in sklepa), s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Zvezni republiki Nemčiji kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.¹ Ugodilo pa je tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložilo izvršitev odločbe toženke (II. točka izreka).

2. Po presoji prvostopenjskega sodišča je toženka pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, Nemčija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj je na svojem veleposlaništvu v Jekaterinburgu tožniku izdala vizum, s katerim je vstopil v Republiko Slovenijo. Zavrnilo je tožbeni ugovor o sistemskih pomanjkljivostih glede nemškega azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (I. točka izreka navedene sodbe in sklepa) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila njegova ciljna država ves čas Slovenija in da bi se moralo sodišče izreči o njegovih pojasnilih, zakaj je za vizum zaprosil na nemškem veleposlaništvu ne pa na slovenskem v Moskvi. Stališča, na katerih temelji izpodbijana sodba, so diskriminatorna, saj beguncev iz Ukrajine nihče ne sprašuje, na kakšen način so pribežali v Slovenijo, temveč imajo tukaj možnost pridobitve azila po hitrem postopku in bi moral imeti enako možnost tudi sam, saj je iz Rusije zbežal zato, da ne bi bil mobiliziran v rusko vojsko in bi se moral vojskovati v Ukrajini, česar pa noče. To pomeni, da je tudi sam žrtev te iste vojne, zato je njegova drugačna obravnava v nasprotju z enakostjo pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Ob sklicevanju na novinarske članke zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Nemčiji in meni, da njegove navedbe v upravnem sporu niso bile presplošne za subsumpcijo pod člen 3, drugi odstavek, drugi pododstavek Uredbe Dublin III, kot to navaja sodišče prve stopnje v 40. točki izpodbijane sodbe. Poleg vsega pa bi morala biti v njegovem posebnem primeru upoštevana diskrecijska klavzula, saj je Republika Slovenija odgovorna za spoštovanje pravic iz EKČP in za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi tožbi in odpravi izpodbijani sklep, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Kot je določeno v 7. členu te uredbe, se merila za določanje odgovorne države članice uporabljajo po vrstnem redu, v katerem so navedena v tem poglavju (prvi odstavek), odgovorno državo članico pa se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici (drugi odstavek). Na podlagi nadaljnjih členov navedenega poglavja je razvidno, da je vrstni red meril za določitev odgovorne države članice določen glede na obstoj družinskih povezav (členi 8 do 11), nato glede na izdajo veljavnega dokumenta za prebivanje ali veljavnega vizuma (člen 12) in nazadnje glede na zakonit ali nezakonit vstop na ozemlje države članice (členi 13 do 15).

7. Upoštevaje opisani vrstni red meril je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v pritožnikovem primeru pravilno uporabljeno merilo države izdajateljice veljavnega vizuma (Nemčija), ne pa merilo vstopa na ozemlje države članice (Republika Slovenija). Pravilnost presoje sodišča prve stopnje v tem delu za pritožnika niti ni sporna.

8. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni izreklo o pritožnikovih navedbah, da je zaradi začetka vojaške mobilizacije v Rusiji jeseni 2022 želel čim prej zapustiti Rusijo in da je na nemškem veleposlaništvu lahko hitreje dobil vizum kot bi ga na slovenskem. Iz 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so za odločitev nepomembna pritožnikova pojasnila o okoliščinah pridobivanja vizuma, saj te ne morejo vplivati na dejstvo, katera država mu je izdala vizum.

9. Neutemeljene so pritožnikove navedbe o kršitvi enakosti pred zakonom, ker da ni obravnavan enako kot so obravnavani begunci iz Ukrajine. Čeprav oboji bežijo pred isto rusko-ukrajinsko vojno, naj bi imeli slednji možnost pridobiti mednarodno zaščito „po hitrem postopku“.

10. Trditev o hitrem postopku pridobivanja mednarodne zaščite za prosilce iz Ukrajine je neobrazložena in pritožbenemu sodišču ni znana, zato se do nje ne more opredeliti. Poleg tega ni razvidno, da bi možnost takega postopka za določeno skupino oseb sploh bila povezana z vprašanjem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Način izvedbe postopka namreč šele sledi odločitvi, organ katere države članice bo odločal o prošnji v za to predpisanem postopku.

11. Če pritožnik cilja na razseljene osebe iz Ukrajine, ki so upravičene do začasne zaščite po posebnem postopku, in se primerja z njimi, pa s temi ni v bistveno podobnem položaju in zato ne more doseči obravnave v Sloveniji. Ne samo, da je pritožnik ruski državljan, ki prosi za mednarodno zaščito, ker je zapustil Rusijo, da bi se ognil mobilizaciji v rusko vojsko (ne pa, ker bi zbežal pred vojno v svoji državi), gre tudi za različna statusa (mednarodne in začasne) zaščite in za različne vsebinske pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev enega ali drugega položaja. To izhaja iz določb Direktive 2001/55/ES,² ki predpisuje najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v matično državo (1. člen), pri čemer je začasna zaščita izredni postopek, ki tem osebam zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih oseb, ki prosijo za zaščito (2. člen, točka a). Direktiva tudi določa, da začasna zaščita ne prejudicira priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji (3. člen) in da se obstoj množičnega prihoda razseljenih oseb ugotovi s sklepom Sveta (5. člen). Na tej podlagi je Svet Evropske Unije 4. 3. 2022 sprejel izvedbeni sklep 2022/382 o ugotovitvi obstoja množičnega prihoda razseljenih oseb iz Ukrajine v smislu člena 5 Direktive 2001/55/ES in z učinkom uvedbe začasne zaščite. V tem sklepu, ki se v skladu prvim odstavkom 2. člena uporablja za v nadaljevanju navedene kategorije oseb (ukrajinske državljane, druge osebe brez državljanstva ali državljane tretjih držav, ki so bili upravičeni do mednarodne ali enakovredne nacionalne zaščite v Ukrajini in za družinske člane), ki so bile 24. 2. 2022 ali pozneje razseljene iz Ukrajine zaradi vojaške invazije ruskih oboroženih sil, je bil ugotovljen obstoj množičnega prihoda razseljenih oseb, ki so morale zaradi oboroženega spopada zapustiti Ukrajino, v Unijo (1. člen). Upoštevaje navedeni izvedbeni sklep in 10. člen Zakona o začasni zaščiti razseljenih oseb (ZZZRO), ki določa, da vlada sprejme sklep o uvedbi začasne zaščite, ko Svet Evropske Unije ugotovi, da so v tretji državi ali regiji nastale razmere, navedene v drugem odstavku 2. člena tega zakona, je tudi Vlada Republike Slovenije sprejela sklep o uvedbi začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine (Ur. l. RS, št. 32/2022).

12. Pritožba ne more uspeti niti s ponavljanjem navedb, s katerimi skuša utemeljiti obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nastanitvenih zmogljivosti prosilcev za azil v Nemčiji. Do tega se je z razumnimi razlogi opredelilo že sodišče prve stopnje, ki je (ob sklicevanju na zadevo N. S., združeni zadevi C-411/10 in C-493/10, sodba z dne 21. 12. 2012) med drugim poudarilo, da niso upoštevne vsakršne pomanjkljivosti, ampak morajo biti te sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Ob tem sodišče v izpodbijani sodbi ni zavrnilo pritožnikovih navedb o sistemskih pomanjkljivostih zato, ker zanje ne bi predložil dokazov, ampak zato, ker o pomanjkljivostih navedenih razsežnosti ne poroča nobena mednarodna organizacija, organ ali sodišče v smislu zanesljivih informacij o stanju azilnega sistema v Nemčiji, predloženi članki pa tega ne potrjujejo.

13. Vrhovno sodišče se z navedenim strinja, saj ni sporno, da noben evropski organ ali sodišče ali druga institucija ni obravnavala Nemčije kot državo s sistemskimi težavami na področju mednarodne zaščite in tudi pritožnik navaja, da mu tovrstni dokumenti niso poznani. Drugačna presoja o tem pa ni mogoča niti na podlagi pritožbenega ponavljanja informacij iz člankov, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča povečan pritisk na nemški azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti zaradi vojne v Ukrajini še ne pomeni, da Nemčija v splošnem ne obvladuje razmer. Ob tem pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s člankom z dne 11. 10. 2022, da gre pri beguncih iz Ukrajine pretežno za ženske in otroke, ki so nastanjeni v drugih centrih kot samski moški prosilci za mednarodno zaščito. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja objektivnih, zanesljivih in posodobljenih podatkov o razmerah v Nemčiji glede funkcioniranja azilnih postopkov in namestitvenih pogojev prosilcev za mednarodno zaščito, ni imelo podlage za presojo, da bi predaja pritožnika Nemčiji pomenila kršitev prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

14. Pritožba³ neutemeljeno nasprotuje tudi stališču, da za utemeljitev ovir za predajo pritožnika Nemčiji ne zadoščajo njegove navedbe o tamkajšnjih proruskih skupinah, ki naj bi bile uperjene proti ukrajinskim in tudi ruskim beguncem, ki se nočejo udeležiti vojne zoper Ukrajino. S tem se strinja tudi Vrhovno sodišče, saj pritožnik ne trdi, da ga Nemčija pred njimi ni sposobna ali ga noče zaščiti.

15. Za odločitev o pritožbi so nebistvene navedbe o razlogih za opustitev navajanja sistemskih pomanjkljivosti v postopku pred toženko in o drugih kršitvah tega postopka. Po naravi stvari so namreč te kršitve predmet odločanja pred sodiščem prve stopnje v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

16. Pritožnik se ne strinja niti s tem, da je diskrecijska klavzula iz 17. člena Uredbe Dublin III pravica države, ne pa pravica prosilca, ki lahko zahteva njeno uporabo, in trdi da bi v njegovem posebnem primeru morala biti upoštevana. Ob tem se sklicuje na stališča SEU v zadevi C. K. (C-578/16 PPU, sodba z dne 16. 2. 2017).

17. Ti pritožbeni očitki so neutemeljeni. Res je SEU v navedeni sodbi razložilo, da je tudi v primeru, ko ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici, mogoče opraviti predajo prosilca v okviru Uredbe Dublin III le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se s to osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine. Vendar pritožnik takih (p)osebnih okoliščin, zaradi katerih bi predaja tudi ob siceršnji odsotnosti sistemskih pomanjkljivosti nemškega azilnega sistema v njegovem primeru lahko pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje, ni zatrjeval. Iz 42. točke obrazložitve izpodbijane sodbe celo izhaja, da ni nasprotoval navedbi toženke, da je njegov primer podrobno preučila in da ne gre za tako specifičen primer ne za tako odgovorno državo članico, da bi morala uporabiti diskrecijsko pravico. Za slednjo pa je SEU že večkrat poudarilo, da je namen te možnosti, da se državi članici omogoči, da se na podlagi političnih, humanitarnih in praktičnih preudarkov suvereno odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, tudi če na podlagi meril zanjo ni odgovorna.⁴ Uporaba diskrecije za državo članico po uredbi torej ni obvezna.

18. Glede na navedeno in ker druge navedbe niso pomembne za odločitev o pritožbi, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).

-------------------------------
¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb.
³ Z navedbami, da če bi bil pritožnik odkrit oziroma najden s strani proruskih skupin ali proruskih obveščevalcev kot ruski državljan, ki je pobegnil pred mobilizacijo iz Rusije, bi bil vsekakor lahko usmrčen ali pa z njihove strani na silo odpeljan nazaj v Rusijo, kjer bi mu sledila sigurno zelo dolga zaporna kazen ali pa takojšnja mobilizacija v rusko vojsko, s katero bi bil nato poslan na ukrajinsko-rusko fronto, kar pa tudi vsekakor zanj predstavlja nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in da te navedbe kažejo na sistemsko ogrožanje njegovih človekovih pravic v Nemčiji izven azilnega postopka.
⁴ Npr. zadeva Fathi, C-56/17, sodba z dne 4. 10. 2018.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2023