VDS sodba Pdp 1760/2004

Jedro

Čeprav je tožnica načelniku upravne enote predlagala, da se

dogovorita glede nadaljevanja dela in vračila stroškov

izobraževanja, pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja

nista dosegla. Zato je bila tožnici pravilno odpovedana PZ v

skladu z določbo 5. točke 1. odstavka 155. člena ZJU zaradi

neupravičenih izostankov, ker tožnica po razgovoru z načelnikom

na delo ni več prišla.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni

tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice na podlagi 155. čl. Zakona

o javnih uslužbencih, zahtevek za ugotovitev, da se ugotovi

sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dnem 24.3.2004 in

zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve

stopnje je zavrnilo podredni zahtevek za ugotovitev prenehanja

delovnega razmerja tožnice z dnem 24.3.2004, da je tožena stranka

dolžna tožnici plačati odškodnino za neizrabljene dneve dopusta

za leto 2003 in plačilo 16 nadur, zavrnilo zahtevek za

razveljavitev 4. tč. izreka sklepa o odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Ugotovilo je, da je tožena stranka zakonito odpovedala tožnici

pogodbo o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela

zaporedoma 5 delovnih dni.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov

po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14.

čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja,

da se je hotela s toženo stranko sporazumeti o prenehanju

delovnega razmerja in hkrati skleniti z njo poravnavo glede

medsebojnih dajatvenih obveznosti iz naslova plače, nadur in

pogodbe o izobraževanju. Ne strinja se z ravnanjem tožene

stranke, ki je zoper njo vložila nasprotno tožbo zaradi plačila

stroškov v zvezi z opravljanjem pravniškega državnega izpita.

Sodišče prve stopnje bi moralo obe zadevi združiti in ju zaradi

ekonomičnosti postopka obravnavati skupaj. Sodišče prve stopnje

je glede odločitve o glavni stvari dalo prevelik pomen izpovedbi

načelnika, dočim njene izpovedbe ni upoštevalo. Želela je še

naprej opravljati delo pri toženi stranki, vendar je ugotovila,

da ji ne bo omogočeno napredovanje na delovnem mestu. Že način,

da je morala vrniti kartico za evidentiranje delovnega časa, kaže

na voljo tožene stranke o sporazumnem prenehanju delovnega

razmerja. S tem, ko ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o

zaposlitvi zaradi neupravičenih izostankov z dela, je kršila

določbe Zakona o javnih uslužbencih. Navaja konkretne določbe

zakona. Na njeno nezakonito postopanje kaže tudi dejstvo, da ji

je vrnila delovno knjižico šele po posredovanju pristojnega

inšpektorja. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških

postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo

tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in

pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko

stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako

v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene

bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na

katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno

obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožničine pritožbene

navedbe še odgovarja.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče združiti zahtevek

po nasprotni tožbi z obravnavanjem zahtevkov v tem sporu. Po

ugotovitvi pritožbenega sodišča bi bil takšen predlog

sprejemljiv, če bi bila v sporu dejansko vložena nasprotna tožba

tožene stranke zoper tožnico zaradi plačila stroškov

izobraževanja, saj bi po tem sodišče presodilo, če bi iz razlogov

smotrnosti obravnavalo zadeve skupaj v enotnem postopku. Vendar

tožena stranka v konkretnem sporu ni vložila nikakršne nasprotne

tožbe bodisi s pripravljalno vlogo ali neposredno na zapisnik

glavne obravnave. Zato sodišče ni imelo razlogov, da bi odločalo

o tem vprašanju.

Sodišče je pri vodenju postopkov povsem samostojno, saj lahko

upošteva predloge strank ali pa tudi ne. Nihče ne more sodišču

vsiljevati načina vodenja postopkov. Zato v konkretnem primeru,

ko naj bi tožena stranka posebej vložila samostojno tožbo zoper

tožnico zaradi plačila stroškov izobraževanja, zaradi česar se je

v zadevi odprla povsem nova opravilna številka, sodišče prve

stopnje ne samo da ni bilo dolžno, temveč ni imelo razlogov, da

bi zadeve obravnavalo skupno, saj pri takšni tožbi ni šlo za

nasprotno tožbo, ki bi bila vložena v tem individualnem delovnem

sporu. Zato v tej smeri podano pritožbeno opozarjanje na obstoj

bistvene postopkovne kršitve pred sodiščem prve stopnje ne more

biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tožničinih zahtevkov

pravilno odločilo tudi o glavni stvari. Iz izvedenih dokazov je

razvidno, da je tožnica s pisno prošnjo z dne 20.3.2004

predlagala toženi stranki sporazumno prenehanje delovnega

razmerja. Načelnik tožene stranke je dne 25.3.2004 sprejel

tožnico na razgovor potem, ko je ugotovil, da se je pri njej

zaključilo izobraževanje iz naslova pridobitve pravniškega

državnega izpita. Vendar se načelnik s tožnico ni uspel

sporazumno dogovoriti tako glede nadaljevanja dela kot vrnitve

stroškov izobraževanja. Ker tožnica v nadaljevanju ni več prišla

na delo, ji je načelnik po izteku 5 zaporednih delovnih dni

odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 5. tč. 1. odst.

155. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02

in naslednji).

V sporu gre za vprašanje sporazumnega prenehanja delovnega

razmerja. Če pride med strankama do takšnega sporazuma, preneha

delavcu delovno razmerje z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu.

Sporazum je po svoji naravi dvostranski pravni akt, ki ni

podrobneje urejen s pravili delovnega prava, razen splošno v

določbi 79. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št.

42/02), ki se v skladu z določbo 5. odst. ZJU uporablja tudi za

javne uslužbence). Zato je potrebno za sklenitev sporazuma oz.

obravnavanja njegovih pravnih vprašanj izhajati iz določb

Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01). Po določbi

21. čl. OZ je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik sprejme od

druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema. Pogodba je sklenjena,

ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah.

Pri tem lahko stranki izrazita svojo voljo z besedami, z

običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da

zanesljivo sklepati, da obstoji. Tako mora biti tudi glede

sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podana soglastnost volj

obeh pogodbenih strank, to je delavca in delodajalca.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru za

presojo odločilno, da je tožnica z vloženo pisno prošnjo ponudila

toženi stranki možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja

in poravnavo določenih obveznosti, vendar na drugi strani pri

toženi stranki s strani načelnika ni prišlo do sprejema takšne

ponudbe. Toženo stranko tudi v ničemer ni zavezovala tožničina

ponudba, saj je imela tožnica z njo sklenjeno delovno razmerje za

nedoločen čas, kar pomeni, da bi morala po končanem izobraževanju

nadaljevati pri njej z delom. Tožnica tako ni mogla načelniku

tožene stranke ničesar pogojevati, da mora nekaj sprejeti, saj po

tem ne more priti do uravnoteženosti skupnih interesov med

strankama. Na takšno ugotovitev ne more v ničemer vplivati tudi

dejstvo, da je tožnica vrnila kartico za evidentiranje delovnega

časa. Ker med tožnico in toženo stranko ni bilo doseženo soglasje

volje glede datuma prenehanja delovnega razmerja, niti ne glede

poravnave medsebojnih dajatvenih obveznosti, je tožnici preostala

samo možnost, da pri njej nadaljuje z delovnim razmerjem ali pa z

njim preneha in se zaposli pri drugem delodajalcu. Ker je očitno

sprejela drugo možnost in se po izteku 5 zaporednih delovnih dni

na delo ni vrnila, je imela tožena stranka tako dejansko kot

pravno podlago, da ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato

kakršnokoli pritožbeno opozarjanje, da bi morala tožena stranka v

njenem primeru postopati drugače, ne more biti utemeljeno.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v

obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, nanašajo pa se na

diskriminatorno ravnanje tožene stranke in ukrepanje inšpektorja

za vrnitev delovne knjižice, pa za drugačno presojo niso

odločilni. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se tožnica ne more

sklicevati na obstoj diskriminacije pri njenem napredovanju, saj

do možnosti njenega napredovanja pri toženi stranki zaradi

kratkega obdobja zaposlitve še ni moglo priti. Tudi je nesmiselno

opozarjanje na takšne razloge, ki imajo podlago v bodočem

predvidevanju dogodkov, ki še niso nastopili.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo

izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni

uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v

zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1598/99
• VDS sklep Pdp 647/2000
• VDS sodba Pdp 548/2004