<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 45/2010
ECLI:SI:VSRS:2010:I.IPS.45.2010

Evidenčna številka:VS2005295
Datum odločbe:02.09.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSM II Kp 679/2009
Senat:
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:obravnava pred sodiščem druge stopnje - kršitev kazenskega zakona - uničevanje gozdov - kolektivno kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - odločba o kazenski sankciji - bistvena kršitev določb kazenskega postopka

Jedro

Kaznivo dejanje uničevanja gozdov po prvem odstavku 341. člena KZ je t.i. kolektivno kaznivo dejanje - kljub večim ravnanjem storilca gre za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni N.K. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega N.K. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega kaznivega dejanja uničevanja gozdov po prvem odstavku 341. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo kazen osem mesecev zapora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, sodne takse in krivdno povzročenih stroškov. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v krivdnem izreku v prvi alineji obtožbo zoper N.K. po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji bremenijo proračun. Sodišče druge stopnje je na prvi stopnji izrečeno kazen znižalo na šest mesecev zapora, nato pa obsojencu ob upoštevanju kazni šest mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 244/2005 z dne 18. 12. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 410/2007 z dne 7. 2. 2008 na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Sodišče je obsojencu v enotno kazen vštelo čas že prestane kazni zapora. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa še, da „samo pravnomočni sodbi nižjih sodišč v obsodilnem delu spremeni tako, da zavrne nadalje obtožni predlog Kt 0/676/07 Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu, za obsojencu nadalje očitano izvršitveno dejanje pod drugo alinejo prvostopne sodbe ter spremeni izrečeno enotno kazen“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Po zatrjevanju obsojenčevega zagovornika naj bi sodišče druge stopnje storilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP (prepoved ponovnega sojenja o isti stvari), ker naj bi nepravilno štelo, da dejanja, opisana v drugi alineji izreka prvostopenjske sodbe, ne sodijo v nadaljevano kaznivo dejanje uničevanja gozda po prvem odstavku 341. člena KZ, za katero je bil obsojenec že s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 244/2005 spoznan za krivega in za katero sodišče ob prejšnjem sojenju ni vedelo. Drugostopenjsko sodišče naj ne bi pravilno odločilo, katera izvršitvena dejanja iz obtožbe sploh sodijo v nadaljevano kaznivo dejanje po prejšnji pravnomočni sodbi K 244/2005. Vložnik meni, da v nadaljevano kaznivo dejanje po prejšnji pravnomočni sodbi sodijo vsa izvršitvena dejanja do 18. 12. 2006, ko je bila izrečena sodba prvostopenjskega sodišča. Nadalje vložnik očita sodiščema prve in druge stopnje, da nista navedli razlogov o tem, katera izvršitvena dejanja pod obsodbo sodijo v nadaljevano kaznivo dejanje, upoštevaje pri tem pravnomočno sodbo K 244/2005. Izpodbijani sodbi bi po vložnikovem mnenju morali zlasti vsebovati razloge, zakaj posek gozda v septembru 2006 ni zajet v nadaljevano kaznivo dejanje v pravnomočni sodbi K 244/2005.

6. Zgornji vložnikovi očitki temeljijo na izhodišču, da je bil obsojenec v obravnavanem primeru spoznan za krivega za nadaljevano kaznivo dejanje uničevanja gozdov po prvem odstavku 341. člena KZ. Vendar takšnemu stališču ni mogoče pritrditi, saj je pravno napačno; v bistvu gre namreč za eno (t. i. kolektivno) kaznivo dejanje. Tako pri nadaljevanem kot pri kolektivnem kaznivem dejanju je podan navidezni realni stek; gre za ponavljajoče se istovrstno ravnanje, vendar pa lahko nadaljevano kaznivo dejanje obstoji le ob ugotovljenih dveh ali več faktih, od katerih tudi vsak sam zase lahko pomeni samostojno kaznivo dejanje (tako dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 312).

7. Kaznivo dejanje uničevanja gozdov po prvem odstavku 341. člena KZ stori, kdor vedoma proti predpisom ali odredbam pristojnih organov v večjem obsegu krči ali seka na golo gozd ali ga kako drugače uničuje, pri tem pa niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Zakonska dikcija je pri opisanem kaznivem dejanju taka, da so pri naštevanju izvršitvenih oblik uporabljeni nedovršni glagoli, pri čemer storilec izvrši eno kaznivo dejanje z enim ali več izvršitvenimi dejanji. Kljub večim ravnanjem storilca gre za enovito oziroma enotno kaznivo dejanje (nem. Tateinheit). Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da ga je mogoče storiti z več izvršitvenimi oblikami, bistveno je, da storilec zavestno v večjem obsegu uničuje gozd, pri čemer ne smejo biti podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Z izvršitveno obliko uničevanja gozda na drugačen način je inkriminirano načrtno, ponavljajoče se, istovrstno ravnanje storilca, pri čemer (teoretično) ni izključena niti kaznivost enkratnega ravnanja. Končno pa tudi krčenje gozda v manjšem obsegu, sekanje posamičnih dreves ali drugačno uničevanje gozda v manjšem obsegu ne more pomeniti kaznivega dejanja po tem členu.

8. S tem ko se je sodišče druge stopnje ob ugotavljanju kršitve kazenskega zakona sklicevalo na to, da je bilo obsojenčevo ravnanje v času od januarja 2006 do aprila 2006 zajeto že v nadaljevanem kaznivem dejanju po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 244/2005 z dne 18. 12. 2006, kazenski zakon v obsojenčevo škodo ni bil kršen, kriminalna količina se je celo zmanjšala, posledično je bila izrečena tudi nižja enotna kazen, pravna opredelitev kaznivega dejanja pa je ostala enaka. Ker v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o nadaljevanem kaznivem dejanju, sodišče druge stopnje ni moglo kršiti kazenskega zakona s tem, ko ni odločilo, da tudi obsojenčevo ravnanje v mesecu septembru 2006 sodi v nadaljevano kaznivo dejanje po sodbi K 244/2005 z dne 18. 12. 2006. Poleg tega je državno tožilstvo v obtožnih predlogih Kt 0/319/05 z dne 11. 7. 2005 in Kt 0/338/06 z dne 17. 6. 2006, o katerih je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu odločilo s sodbo K 244/2005 z dne 18. 12. 2006, čas storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 341. člena KZ zamejilo od januarja 2005 do 15. maja 2006 (vložnik nepravilno navaja datum 15. junij 2006). Slednje pomeni, da sodišče obsojenca v sodbi K 244/2005 z dne 18. 12. 2006 ne bi moglo spoznati za krivega za njegova ravnanja v septembru 2006, saj bi s tem prekoračilo obtožbo in storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz tega razloga tudi sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru ne bi moglo v okvir kaznivega dejanja po prejšnji sodbi zajeti tudi obsojenčevega ravnanja v septembru 2006. S tem so neutemeljeni tudi nadaljnji vložnikovi očitki, ki temeljijo na enakem nepravilnem izhodišču, da gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje, češ da izrek nasprotuje obrazložitvi, ker so podane razlike v vrstah in količinah posekanega lesa, in da sodba nima razlogov o tem, zakaj obsojenčevo ravnanje iz septembra 2006 ni zajeto s prejšnjo obsodbo za enako kaznivo dejanje.

9. Vložnik z navajanjem, da je „izrek zavrnilne sodbe sam s seboj v nasprotju, ker je opis izvršitvenega dejanja sam s seboj v nasprotju glede števila vrste in števila posekanih vrst dreves, pa tudi količine, kar vse je razvidno iz izreka zavrnilnega dela sodbe samega, upoštevaje pri tem nepravilno sumiranje“, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik v zahtevi ne samo navesti kršitve, ki jih uveljavlja, temveč jih mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče o njih ne more opredeliti. Zgornji vložnikov očitek je neobrazložen in tako posplošen, da se Vrhovno sodišče o njem ni moglo izjaviti. Ob povedanem je sicer potrebno dodati, da je v točki I izreka drugostopenjske sodbe sicer res zaslediti računske napake glede vrst in količin lesa, vendar so take napake obsojencu v korist, zagovornik pa zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti v obsojenčevo škodo. Slednje sme po določbi drugega odstavka 421. člena ZKP storiti le državni tožilec.

10. Vložnik sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo njegovo zahtevo za razpis „pritožbene obravnave po 379. členu ZKP“. Takšen očitek ni utemeljen. Po določbi prvega odstavka 379. člena ZKP sodišče druge stopnje o pritožbi odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave. O pogojih za opravo obravnave sodišče druge stopnje odloči na seji senata (drugi odstavek 379. člena ZKP). Iz vložnikove pritožbe, vložene 7. 9. 2009 pri sodišču prve stopnje, je razvidno, da je vložnik predlagal (ne pa zahteval), da Višje sodišče v Mariboru „samo razpiše pritožbeno obravnavo“. V razlogih pritožbe vložnik takšnega predloga ni v ničemer obrazložil, sodišče druge stopnje pa je na seji senata ocenilo, da pogoji, da se opravi obravnava, niso podani, zaradi česar je o pritožbi odločilo na seji senata. Končno pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne opredeli, za katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi šlo, iz vsebine njegovih trditev je razvidno, da pravzaprav zatrjuje kršitev drugih določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar pri tem ne obrazloži vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče zaključuje, da zatrjevana kršitev drugih določb kazenskega postopka ni podana.

11. Po vložnikovem zatrjevanju naj sodišče druge stopnje obsojencu ne bi izreklo zakonite kazni v smislu določb 41. člena KZ, ker bi mu moralo ob „pravilni svoji odločitvi izreči bistveno milejšo kazen od znižane, čeprav je po uradni dolžnosti izreklo enotno kazen“. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 341. člena KZ je predpisana kazen zapora do enega leta (posebni maksimum), po določbi prvega odstavka 37. člena KZ je splošni minimum kazni zapora petnajst dni. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je obsojencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo kazen šest mesecev zapora, izreklo zakonito kazen. Z navajanjem, da bi sodišče druge stopnje obsojencu moralo izreči bistveno milejšo kazen, vložnik izpodbija primernost izrečene kazni, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Obsojeni N.K. je po podatkih prvostopenjske sodbe nezaposlen, pridobil je poklicno izobrazbo, je solastnik hiše, gozda in travnika ter nima preživninskih obveznosti. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11, 372, 372-3, 379
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 341
Datum zadnje spremembe:
20.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ5MDMz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*