<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 189/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.189.2008

Evidenčna številka:VS2004432
Datum odločbe:04.09.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 538/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja v odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - velika tatvina - kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine - obremenjevanje in uničenje okolja in prostora - blanketna norma - izkop peska - nadaljevano kaznivo dejanje - izkoriščanje rudnega bogastva - dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin - vrednost mineralnih surovin - premoženjskopravni zahtevek

Jedro

Kaznivo dejanje (velike) tatvine, storjene z izkoriščanjem rudnega bogastva, je storjeno, ko si storilec prilasti kamnino, ki jo je iz raščenega stanja predelal v uporabno razsuto stanje in jo napravil za premično stvar v smislu 211. člena oziroma 212. člena KZ v povezavi z desetim odstavkom 126. člena KZ.

V 372. členu ZKP naštete kršitve kazenskega zakona ne obsegajo kršitev premoženjskega materialnega prava, po katerem se ugotavlja utemeljenost premoženjskopravnega zahtevka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni V.L. je dolžan plačati 1.500,00 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu V.L. zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po drugem odstavku 212. člena in obremenjevanja in uničenja okolja in prostora po prvem odstavku 333. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let in s posebnim pogojem, da v treh letih od pravnomočnosti sodbe državi plača 308.962,16 EUR odškodnine. Izrečen mu je bil varnostni ukrep odvzema goseničnega bagra, rovokopača, tovornjaka in dveh sejalnih mrež, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje naj bi glede kaznivega dejanja velike tatvine po drugem odstavku 212. člena KZ kršilo kazenski zakon, ker obsojenčevo dejanje nima znakov tega kaznivega dejanja. Država gospodari samo s tistimi minerali, ki so bili raziskani za gospodarsko izkoristljivost v skladu s členi 5 do 7 Zakona o rudarstvu (ZRud) in so v načrtu gospodarjenja z njimi. Nekategorizirane surovine niso zaščitene kot lastnina države in njihovo izkoriščanje je lahko le prekršek. Kazenski zakon naj bi bil kršen tudi zato, ker se v opisu v izreku sodbe trdi, da je obsojenec storil nadaljevano kaznivo dejanje, sodišče pa ni ugotavljalo subjektivnega odnosa za vsako dejanje v sestavu nadaljevanega kaznivega dejanja. Kazenski zakon naj bi bil kršen zato, ker je sodišče ugotavljalo količino in vrednost izkopane kamnine iz napačnih pravnih izhodišč, ne pa v skladu z Uredbo o načinu določanja plačila za rudarsko pravico (Uredba), to je po ceni za kubični meter raščenega dolomita, ne pa po količini in tržni ceni drobljenca v letu 2004. Da je Uredba pravni temelj za ugotavljanje količine in cene rudnin, je stališče Vrhovnega sodišča v sodbi št. Kp 9/2004. Glede tega kaznivega dejanja zahteva očita sodbi sodišča prve stopnje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se v izreku istočasno trdi, da je to kaznivo dejanje nadaljevano in eno samo kaznivo dejanje, tako nasprotje pa je tudi med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Navaja tudi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o količini odvzetega dolomita, ceni in višini oškodovanja države. Sodba sodišča druge stopnje naj bi imela enako pomanjkljivost, ker to sodišče ni po uradni dolžnosti preizkusilo in obrazložilo nasprotij v izreku ter v izreku in obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje po količini dolomita, ceni in kako je te elemente ugotovilo.

Tudi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 333. člena KZ se sodbama očita ista kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z pomanjkljivimi in napačnimi razlogi o količini in vrednosti odvzetega minerala. Opis tega kaznivega dejanja ne navaja, kateri predpisi o varstvu okolja naj bi bili prekršeni. Obstaja nasprotje v izreku, ker se trdi, da je obsojenec povzročil nevarnost za popolno poškodbo, nato pa, da je poškodbo okolja povzročil. Sodbi nimata razlogov o krivdnem odnosu obsojenca do posledice, iz obrazložitve izhaja, da se mu očita naklep glede delovanja, malomarnost pa glede posledice, to je devastacije okolja, zato bi dejanje moralo biti pravno opredeljeno po drugem odstavku 333. člena KZ. Zahteva navaja, da sodišče ni ugotovilo, kakšno je bilo stanje kamnoloma in okolice pred novembrom 1999, ker se je izkoriščanje kamnoloma in s tem vplivanje na okolico začelo že leta 1998. Odločba o premoženjskopravnem zahtevku naj bi bila nejasna, ker je sodišče ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku države, prisojenega zneska pa ni naložilo obsojencu v plačilo, obrazložitev odločbe o zahtevku pa je tudi bistveno pomanjkljiva, ker nima razlogov o višini oškodovanja države, ceni in količini odvzetega minerala. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da iz opisa obsojenčevega dejanja jasno izhaja, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje, saj v njem trdi, da je obsojenec deloval daljše časovno obdobje in v organiziranem izkopu vzel 82.261 m3 dolomita. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju ni potrebno ugotavljati količine posameznih izkopov, zadošča ugotovitev celotnega obsega dejavnosti. Navedbe v zvezi z višino škode v resnici uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Stališče zahteve, da ima država lastninsko pravico do mineralnih surovin le pod določenimi pogoji, je v nasprotju z jasno določbo prvega odstavka 11. člena ZRud in o tem vprašanju se je Vrhovno sodišče že izreklo v sodbi št. I Ips 454/2007. Sodišče je v izreku navedlo predpise, ki jih je obsojenec s svojim delovanjem kršil in tega ni storil iz malomarnosti. Kdaj in v kakšnem obsegu je bilo okolje zaradi izkoriščanja kamnoloma degradirano, je dejansko vprašanje. Odločba o premoženjskopravnem zahtevku in posebnem pogoju je pravilna in zakonita, navedbe zahteve, ki izpodbijajo višino škode, pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku. Obsojenec v svoji izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti. Mnenja je, da vrhovni državni tožilec ni razumel teh navedb, zato v izjavi opozarja, da je Ustavnemu sodišču dal pobudo za presojo ustavnosti določb ZRud o lastninski pravici države do mineralnih surovin, o nadomestilu državi za izkopane surovine, o izrabi mineralnih surovin pri izkopih gradbenih objektov in o blanketnih predpisih. Tudi zagovornik se v svoji izjavi sklicuje na navedbe v zahtevi, ugovarja vrhovnemu državnemu tožilcu, da gre pri navedbah v zahtevi o višini škode za izpodbijanje dejanskega stanja, ker da gre za očitke o kršitvah kazenskega zakona in postopka, še posebej, ker ni razlogov, zakaj je sodišče za izračun škode upoštevalo cene drobljenca iz leta 2004.

Zahteva zagovornika obsojenega V.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 421. člena in prvega odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, ki jih zahteva uveljavlja, zato morajo biti zatrjevane kršitve zakona tako določno opredeljene in obrazložene, da jih je moč preizkusiti.

Stališče zahteve, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker se v izreku sodbe sodišče prve stopnje obsojenčevo dejanje opredeljuje kot eno samo dejanje, pravno pa kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki ga sestavlja več enakih ravnanj, ni pravilno: zakonski znak „vzeti“, ki je dovršni glagol, sam po sebi ne izključuje nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine oziroma velike tatvine. O tem vprašanju je sodna praksa enotna, saj obstaja veliko pravnomočnih sodb, tudi Vrhovnega sodišča, v katerih je več istovrstnih dejanj opredeljenih kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine ali velike tatvine, kadar so podani potrebni objektivni in subjektivni povezovalni elementi za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. V tej zadevi je ta zakonski znak konkretiziran z navedbo, da je obsojenec od novembra 1999 do 27.5.2004 organiziral izkop in vzel najmanj 82.261 m3 dolomita. Iz tega opisa nedvoumno izhaja, da je obsojenčeva protipravna dejavnost trajala oziroma se na enak način ponavljala v daljšem časovnem obdobju, v katerem je izkopal in odvzel velike količine kamnine. Dejanje je zato pravilno pravno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje. Sicer pa uporaba izraza „nadaljevano“ v pravni opredelitvi ne predstavlja kršitve kazenskega zakona.

Iz trditve, da bi moralo sodišče „za vsako dejanje ugotavljati subjektivni odnos do dejanja“ in da je zato „opis v izreku neustrezen“, zaradi česar naj bi bil kršen kazenski zakon, je mogoče sklepati, da zahteva uveljavlja kršitev določb 17. člena KZ o naklepu pri vsakodnevnem izkopu kamnine, zaradi česar naj bi bila izključena obsojenčeva kazenska odgovornost v smislu 2. točke 372. člena ZKP. Taka kršitev zakona bi obstajala, če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil dejanja iz malomarnosti, tega pa sodišče ni ugotovilo ne za posamezne dnevne izkope in ne za celotno količino izkopane kamnine. Obsojenčevo organizirano dejavnost in posamezne dnevne izkope ni mogoče izvrševati „iz malomarnosti“ ali v zmoti o protipravnosti v smislu 18. člena ali 21. člena KZ, kar je sodišče prve stopnje presodilo v zadnjem odstavku na 9. strani in prvem odstavku na 10. strani sodbe. Če pa zahteva šteje, da bi moralo sodišče ugotoviti količino izkopanega materiala za vsak dan, ko je obsojenec izkoriščal kamnolom, je to stališče zmotno: pri nadaljevanem kaznivem dejanju, ki se izvršuje v daljšem časovnem obdobju - več let praktično vsak dan, ni mogoče in tudi ni potrebno ugotavljati posamičnih dejanj za ugotovitev obsega protipravne dejavnosti.

Zahteva trdi, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje velike tatvine, ker so mineralne surovine last države samo, če so gospodarsko izkoristljive, kar je treba najprej ugotoviti v programu in načrtu gospodarjenja z mineralnimi surovinami v skladu s členi 5 do 7 ZRud, če pa takega načrta ni, mineralne surovine niso kategorizirane in niso kazensko pravno varovane, temveč je njihovo protipravno izkoriščanje le prekršek po ZRud ali po Zakonu o graditvi objektov (ZGO). Za tako stališče v predpisih ni podlage. V prvem in drugem odstavku 11. člena ZRud so mineralne surovine v lasti države, izkoriščati pa se jih sme samo pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon. Po določbah drugega odstavka 12. člena tega zakona se jih sme izkoriščati samo v pridobivalnem prostoru, ki je določen s koncesijsko pogodbo za izkoriščanje v skladu s 13. členom zakona. Lastninska pravica države nad mineralnimi surovinami torej ni pogojena ali omejena z drugimi določbami zakona, ampak zakon in predpisi, izdani na njegovi podlagi, določajo samo pogoje in način izkoriščanja surovin. Kršitev predpisanih pogojev in načina izkoriščanja je lahko prekršek, kar pa na obstoj lastninske pravice države in obstoj kaznivega dejanja (velike) tatvine ne vpliva.

Zahteva trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon v zvezi s tem kaznivim dejanjem tudi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Zahteva ne pove, katera kršitev kazenskega zakona, ki so naštete v šestih točkah 392. člena ZKP, naj bi bila podana. V tem členu naštete kršitve kazenskega zakona ne obsegajo kršitev premoženjskega materialnega prava, po katerem se ugotavlja utemeljenost premoženjskopravnega zahtevka, zato morebitne napake pri uporabi materialnega premoženjskega prava ne morejo predstavljati kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 372. členom ZKP.

Sodišče s sodbo, s katero ugotovi kaznivo dejanje, prisodi oškodovancu njegov premoženjskopravni zahtevek, če pa ta presega ugotovljeno škodo, ga sodišče v skladu z določbami 105. člena ZKP za preostanek napoti na pravdo. V skladu z določbami ZKP je sodišče ob ugotovitvi, da si je obsojenec s kaznivim dejanjem velike tatvine pridobil v škodo države 308.942,16 EUR premoženjske koristi, prisodilo ta znesek državi, za razliko do 329.538,31 EUR, kolikor je uveljavljala, pa jo je napotilo na pravdo. Odločitev sodišča o premoženjskopravnem zahtevku je torej povsem v skladu z ustreznimi določbami ZKP, zato tudi ni podana kakršnakoli kršitev postopka v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku.

Stališče zahteve, da je sodišče ugotavljalo količino izkopanega minerala, njegovo ceno in vrednost v nasprotju z Uredbo in je zato zmotno ugotovilo višino povzročene škode, ni pravilno. Kaznivo dejanje (velike) tatvine, storjene z izkoriščanjem rudnega bogastva (z izkopom ali odstreljevanjem kot načinom pridobivanja, z drobljenjem, sejanjem in ločevanjem kot načinom obogatitve, skladiščenjem, prevozom) je storjeno, ko si storilec prilasti kamnino, ki jo je iz raščenega stanja (kakršna je v prvotnem stanju v nahajališču, 35. točka 2. člena ZRud) predelal v uporabno razsuto stanje in jo napravil za premično stvar v smislu 211. člena oziroma 212. člena KZ v povezavi z desetim odstavkom 126. člena KZ. Vrednost tako obogatene kamnine v razsutem stanju se ugotavlja po tržni ceni, enako kot vrednost vsake druge stvari, ki je predmet kaznivega dejanja. Zato je sodišče pravilno uporabilo za izračun vrednosti prilaščenega dolomita njegovo tržno ceno v obdobju, ki ga zajema obsodba. Uredba, na katero se zahteva sklicuje, ne predpisuje dokaznega pravila o načinu ugotavljanja vrednosti mineralnih surovin v kazenskem postopku, kot to trdi zahteva, ampak predpisuje elemente za določitev višine koncesnine za podeljeno rudarsko pravico. Po 14. členu ZRud je osnova za določitev koncesnine povprečna cena kubičnega metra mineralne surovine v raščenem stanju, ki jo predpiše vlada. Vlada je to storila z omenjeno Uredbo, po kateri je za kubični meter dolomita določena koncesnina 76 točk, kar je bilo 76 SIT za kubični meter po takrat določeni vrednosti točke. Poleg povprečne cene surovine se pri določitvi koncesnine upošteva še vrsta in velikost pridobivalnega prostora (9. in 11. člen Uredbe), če se opravljajo tudi raziskave pa še znesek za raziskovalni prostor. Določbe ZRud in Uredbe torej nikakor ne določajo načina ugotavljanja cene, količine in vrednosti mineralne surovine v razsutem stanju, ki je kot premična stvar v lasti države predmet kaznivega dejanja velike tatvine, ampak na splošno ureja razmerja med državo (in občino), ki podeljuje rudarsko pravico in nosilcem te pravice, podrobno pa se ta razmerja, vključno s plačilom za podeljeno rudarsko pravico, uredijo s koncesijsko pogodbo (14. člen Uredbe). Določbe Uredbe torej ne pomenijo obveznega načina oblikovanja prodajne cene kamnine v razsutem stanju, zato določbe Uredbe ne morejo biti pravni temelj za določanje cene in vrednosti odvzete mineralne surovine.

Zahteva pravilno trdi, da je Vrhovno sodišče v skladu z dne 18.3.2005, opr. št. Kp 9/2004, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, temu sodišču dalo napotek, naj se za ugotavljanje vrednosti prilaščenega gramoza upošteva z uredbo predpisani način določanja cene rudnin, to je povprečno ceno za kubični meter kamnine v raščenem stanju (ki je bila za dolomit 380 SIT), ne pa tržna cena kamnine v razsutem stanju. Iz prej navedenih razlogov (mineralna surovina v raščenem stanju ni premična stvar, ZRud in Uredba ne določata prodajnih cen mineralov v uporabnem stanju, izrečno urejata način določanja koncesnine) stališče v tem razveljavitvenem sklepu ni pravilno in je Vrhovno sodišče odstopilo od njega tudi v sodbi z dne 8.5.2008, opr. št. I Ips 454/2007 (točka 15 sodbe).

Stališče zahteve, da obsojenčevo prilaščanje dolomita v razsutem stanju, pridobljenega s protipravnim izkoriščanjem kamnoloma, ni kaznivo dejanje velike tatvine, ampak prekršek po ZRud oziroma po ZGO, ni pravilno; v tej sodbi je bilo že obrazloženo, da v primeru, ko določeno ravnanje uresničuje tako zakonske znake kaznivega dejanja kot tudi prekrška, je pregon za kaznivo dejanje zakonit, kadar konkretno dejanje ni dejanje majhnega pomena v smislu 14. člena KZ.

Zahteva tudi glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 333. člena KZ uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker da je obsojenec to kaznivo dejanje storil iz malomarnosti in bi zato moralo biti dejanje pravno opredeljeno po drugem odstavku istega člena. Sodba se je v drugem odstavku na 12. strani opredelila do oblike krivde in navaja, da je obsojenec „deloval z direktnim naklepom ves čas protipravnega ravnanja, zavedal se je, da nima nikakršnih upravičenj za posege v okolje“, da pa je v posledici pridobivanja mineralnih snovi tudi uničil okolje. Taka obrazložitev ne daje podlage za zaključek, ki ga je napravila zahteva, da je sodišče štelo, da se obsojenec devastacije okolja ni zavedal, pa bi se moral in mogel oziroma da se je take posledice zavedal, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala (18. člen KZ).

Tudi glede tega kaznivega dejanja zahteva uveljavlja, da je sodišče zmotno ugotovilo količino odvzetega dolomita v raščenem stanju. Vrhovno sodišče je te navedbe preizkusilo in zavzelo stališče v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine in veljajo tudi za kaznivo dejanje po prvem odstavku 333. člena KZ. Sicer pa zgolj količina odvzetega dolomita v raščenem stanju ni odločilna za obstoj tega kaznivega dejanja, ampak je odločilen vpliv, ki ga je imelo protipravno izkoriščanje kamnoloma na razvrednotenje okolja.

V zvezi s tem kaznivim dejanjem zahteva trdi, da sodbi ne navajata predpisov, ki naj bi jih obsojenec prekršil, čeprav je ta kazenska norma blanketna. Zahteva ne pove, katero kršitev zakona s tem uveljavlja, glede na obrazložitev pa Vrhovno sodišče šteje, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker opis kaznivega dejanja ne izpolnjuje vseh njegovih zakonskih znakov. To pa ne drži: v izreku sodbe sodišča prve stopnje se trdi, da je obsojenec ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUNP) ter 1. in 17. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO), ker je brez lokacijskega dovoljenja in koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin izkopal in odpeljal velike količine dolomitnega kamna in peska, s čimer je razvrednotil okolje, ker je povzročil obsežno in trajno poškodbo okolja zaradi izgube gozda, padanja drevja, uničenja vegetacijskega pokrova in podrasti ter erozijo. V drugem odstavku 50. člena ZUNP je določeno, da mora investitor ne le za graditev objektov in naprav, ampak za vsak poseg v prostor, ki trajno spremeni njegovo namembnost, bivalne ali delovne pogoje, ekološko ravnovesje ali krajinske značilnosti, zlasti tudi za izkoriščanje rudnin (prva alineja), pridobiti lokacijsko dovoljenje. V 21. in 17. členu ZVO je določeno, da so mineralne surovine državna lastnina, pogoji za gospodarsko izkoriščanje se določijo z zakonom in država lahko po javnem razpisu proti plačilu podeli koncesijo za izkoriščanje ali rabo naravne dobrine osebi, ki je za to usposobljena, če so izpolnjeni vsi predpisani okoljevarstveni pogoji. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec z opisanim ravnanjem kršil navedene določbe obeh zakonov in zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča v drugem odstavku na 7. strani njegove sodbe, da obsojenčevo dejanje vsebuje vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 333. člena KZ. Za obstoj tega kaznivega dejanja lastništvo države na rudnem bogastvu degradiranega okolja niti ni odločilnega pomena, odločilno je, da obsojenec za izkoriščanje kamnoloma ni imel ne lokacijskega dovoljenja in ne koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin in da je s protipravnim izkoriščanjem kamnoloma povzročil degradacijo naravnega okolja.

Tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem zahteva očita sodbi sodišča prve stopnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da se v izreku v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja trdi, da je obsojenec povzročil le nevarnost za popolno poškodbo okolja, v dejanskem opisu pa, da je popolna poškodba nastala, kar se utemeljuje tudi v obrazložitvi. Za tako bistveno kršitev postopka gre, če so nasprotja o odločilnih dejstvih, ne pa med povzetkom zakonskih znakov in ugotovljenimi odločilnimi dejstvi, zato uveljavljana kršitev ni podana.

Trditev, da sodba nima razlogov o krivdi obsojenca za to kaznivo dejanje, ni pravilna: ti razlogi so v drugem odstavku na 12. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Trditev zahteve, da sodišče ni ugotavljalo stanja kamnoloma pred novembrom 1999, ni pravilna; o tem vprašanju ima razloge v prvem odstavku na 12. strani, sicer pa zahteva s to trditvijo ne uveljavlja kršitve zakona, ampak nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Dajatvena obveznost pa izhaja tudi iz odločbe o posebnem pogoju v pogojni obsodbi.

Trditev zahteve, da je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nerazumljiva, ker je sodišče uporabilo izraz „prizna“ namesto „prisodi“, ki je uporabljen v drugem odstavku 105. člena ZKP, ni utemeljena, saj zaradi tega odločba ni nerazumljiva.

Tudi ne drži trditev zahteve, da sodba nima razlogov o ceni, ki jo je uporabilo za izračun višine utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka, razlogi so v drugem odstavku na 11. strani sodbe. V sodbi se ne trdi, da so uporabljene cene tiste, ki so jih uporabljali drugi kamnolomi v letu 2004, ampak le trdi, da je sodišče uporabilo cenike peskokopov, katerih dolomit je primerljiv z dolomitom v obsojenčevem peskokopu, pri čemer se opira na ugotovitve izvedencev V.Ž. in A.P. Izvedenec Ž. je upošteval ceno 900,00 SIT za m3, ki jo je podjetje M.d.d. uporabljalo od 9.4.2001 dalje, in v kamnolomu L., kjer je bila 1.8.1999 cena 580,00 SIT za tono oziroma 1.020,00 SIT za m3. Zahteva torej nima prav, da je sodišče uporabljalo cene razsutega dolomita iz leta 2004, sicer pa gre tudi v tem delu za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni po uradno dolžnosti ugotovilo, da opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje sam sebi in obrazložitvi o tem, ali gre za eno dejanje ali nadaljevano kaznivo dejanje. V tej sodbi je bilo že pojasnjeno, da takega nasprotja ni, zato ga sodišče druge stopnje tudi ni moglo ugotoviti.

Enako kršitev naj bi pritožbeno sodišče storilo s tem, ko ni ugotovilo, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje sam sebi in obrazložitvi, ker se v izreku trdi, da je obsojenec povzročil nevarnost za poškodbo okolja in tudi, da je do poškodbe prišlo. Tudi o tej zatrjevani napaki sodbe sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče v tej sodbi zahtevi odgovorilo z ugotovitvijo, da nasprotje ni podano in ga torej pritožbeno sodišče ni moglo ugotoviti.

Ker zahteva zagovornika obsojenega V.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v postopku z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je samostojni podjetnik, lastnik kmetije), preživninske obveznosti in zapletenost zahteve, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev kazenskega postopka.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 372.KZ člen 212, 212/2, 333, 333/1. ZRud.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjQ3NA==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*