<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 233/98
ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.233.98

Evidenčna številka:VS21336
Datum odločbe:10.01.2002
Senat:
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine - nezakonit lov - lovišča - divjad - divja žival - prostoživeča žival - poškodovanje tuje stvari - predlog za kazenski pregon

Jedro

Lov kot zakonski znak kaznivega dejanja nezakonitega lova po 343. členu KZ obsega različne aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi, izvaja pa se lahko le na območju lovišč, s katerimi upravljajo lovske organizacije.

Predmet lova so samo brez umetnega izbora in poseganja v dedne zasnove nastale domorodne živali, ki neodvisno od človeka živijo prosto v naravi na območju omenjenih lovišč.

Objekt kazenskopravnega varstva po 343. členu KZ so tudi prosto živeče domorodne živali, ki sicer neodvisno od človeka prosto živijo v naravi na območju lovišč v upravljanju lovskih organizacij, in to v času, ko so s strani teh lovskih organizacij začasno ločena od narave v ograjen prostor (npr. z namenom ohranjanja določene vrste živali, ki jih je množično prizadela bolezen).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega Z.L. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 16.6.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.6.1998 spremeni tako, da se obsojenec iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe ,

da je v sostorilstvu s še neznanim udeležencem brez dovoljenja ubil divjo žival s tem,

da je dne 26.6.1995 okoli 5.00 ure skupno z neznanim storilcem po poprejšnjem dogovoru pripeljal s svojim avtomobilom do zasebne gojitvene obore na K., last R.F., kjer sta skozi žično ograjo ustrelila samca srnjadi, težkega okoli 20 kg, ne da bi jima R.F. to dovolil in ga tako oškodovala za 50.000,00 SIT,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nezakonitega lova po 1. odstavku 343. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo po 1. odstavku 96. člena ZKP proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni Z.L. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu z neznanim udeležencem (25. člen KZ) izvršil kaznivo dejanje nezakonitega lova po 1. odstavku 343. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenca pravočasno, dne 27.10.1998, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavljajo razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP) ter razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP (absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve, saj meni, da uveljavljane kršitve niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču zahteve je bil prekršen kazenski zakona glede tega, ali je dejanje, za katerega je bil Z.L. obsojen, kaznivo dejanje.

Izvršitveno dejanje po 1. odstavku 343. člena KZ je nezakonit lov, iz opisa dejanja v izreku sodbe pa ne izhaja, na podlagi katerih dejstev temelji očitek, da je obsojenec v sostorilstvu nezakonito lovil.

Poleg tega je to kaznivo dejanje podano le v primeru, da je ob ugotovljenem nezakonitem lovu ranjena, ubita ali ujeta divja žival, torej divjad. Ubitega srnjaka je oškodovanec kot svojo lastnino gojil ujeto v njemu lastnem ograjenem zemljišču, obori, in zato ni divjad, saj se po Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (ZVGLD) za divjad štejejo samo prostoživeče divje živali v lovišču. V zasebni obori že po naravi stvari lov v smislu ZVGLD tudi ni možen, saj se le-ta lahko opravlja le v okviru lovišč, to je področij, ki predstavljajo naravno zaokroženo lovskogojitveno gospodarsko celoto, in so dana v upravljanje lovskim organizacijam. Iz pojma lovišča ZVGLD tudi izloča vsako področje, ki je ograjeno.

Drugačnega stališča je vrhovni državni tožilec, ki meni, da izvršitveno dejanje, kot je v izreku sodbe, pomeni izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nezakonitega lova, saj je to kaznivo dejanje mogoče storiti tudi z lovom v privatni obori za gojitev divjih živali. Določba 1. odstavka 343. člena KZ namreč ne navaja lovišča kot kraja, kjer bi bilo edino mogoče storiti to kaznivo dejanje. Glede na način ravnanja obsojenca in uporabo strelnega orožja je pri ravnanju obsojenca šlo za lov. Navedena določba tudi ne navaja kot objekt kazenskopravnega varstva divjad, ampak divje živali, med katere spada tudi divjad, zato je sklicevanje na zakonsko opredeljene pojme ZVGLD neutemeljeno.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točka 372. člena ZKP.

Kaznivo dejanje nezakonitega lova v temeljni obliki po 1. odstavku 343. člena KZ stori, kdor brez dovoljenja ali sicer neupravičeno lovi in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo.

Izvršitveno dejanje tega kaznivega dejanja je torej neupravičen lov, prepovedana posledica pa je ubitje, ranjenje ali ujetje divje živali.

Zakonske znake kaznivega dejanja nezakonitega lova, tako v temeljni obliki kot tudi v kvalificiranih oblikah (npr. lov brez dovoljenja, divja žival, divjad večje vrednosti, varstvena doba), moramo vsebinsko razlagati v smislu predpisov, ki urejajo lovstvo. Kot jasno izhaja že iz samega imena kaznivega dejanja "Nezakonit lov", je z navedeno določbo inkriminiran protipraven lov, torej lov, ki se izvaja nezakonito, v nasprotju s predpisi, ki lov urejajo.

Predpis, ki ureja varstvo, gojitev, lov in uporabo divjadi (lovstvo), je ZVGLD.

V 7. poglavju z naslovom "Lov" ZVGLD določa, da lov obsega iskanje, zasledovanje, odstrel in odlov divjadi ter pobiranje poginule divjadi in njenih delov (44. člen ZVGLD). Nadalje določa, kdo ima pravico do lova (8. člen, 45. člen, 46. člen) ter dovoljen način in sredstva lova (1. odstavek 7. člena).

Za izvajanje lova (seveda pa tudi varstva in gojitve) divjadi se v skladu z določbo 4. člena ZVGLD na zemljiški ali vodni površini, ki tvori naravno in zaokroženo lovskogojitveno in gospodarsko celoto ter ima ekološke in druge pogoje za uspešno lovstvo (20. člen ZVGLD), ustanavljajo lovišča, ki se izročajo v upravljanje lovskim organizacijam.

V skladu z določbo 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZVGLD je predmet lovstva, torej varstva, gojitve in lova, divjad. ZVGLD (1. odstavek 3. člena) določa, da je divjad, kot del živalskega sveta, družbena lastnina (po 111. členu Zakona o varstvu okolja (ZVO) zdaj lastnina Republike Slovenije) ter da kot dobrina splošnega pomena uživa s tem zakonom določeno varstvo.

Za divjad pa se po 1. odstavku 3. člena ZVGLD štejejo v (10. členu) ZVGLD določene prosto živeče divje živali.

Iz 10. člena ZVGLD, ki taksativno določa živali, ki se štejejo za divjad, lahko zaključimo, da so s tem pojmom obsežene le tiste živali, ki so v ekosistemih naših gozdov naravno prisotne, torej domorodne ali avtohtone (1. točka 11. člena ZON) živalske vrste Slovenije, za razliko od tujerodnih (alohtonih) vrst, ki jih naseli človek in ki pred to naselitvijo niso bile prisotne na ozemlju Slovenije.

Pojasnilo izraza "prosto živeča žival" nam dajeta dva zakona: Zakon o ohranjanju narave (ZON) v 18. točki 11. člena in Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) v 5. točki 5. člena. Oba določata, da je prosto živeča živalska vrsta (žival) tista, katere osebki v vseh razvojnih oblikah lahko živijo prosto v naravi neodvisno od človeka in niso nastali z umetnim izborom (odbiranje in gojenje osebkov z namenom pridobivanja ras domačih živali) ali biotehnološkim poseganjem v dedne zasnove.

V pojasnilo izraza "divja žival" pa velja navesti, da je po ZON (11. člen) gojena žival, kot nasprotje divje živali, žival, ki je potomka staršev vzgojenih v ujetništvu. Sama gojitev živali pa obsega gojenje živali v prostoru ločenem od narave (ograde, obore, kletke, bazeni, korita in podobni prostori).

Upoštevaje vse navedene določbe Vrhovno sodišče zaključuje, da "lov" kot zakonski znak kaznivega dejanja nezakonitega lova po 343. členu KZ obsega različne aktivnosti, ki se v konkretnem primeru izvajajo bodisi kot ena sama bodisi kot kombinacija večih različnih aktivnosti, katerih cilj je, da se žival ubije, rani ali ulovi (npr. iskanje, zasledovanje, nastavljanje zank, merjenje na žival, streljanje), izvaja pa se lahko le na območju lovišč, s katerimi upravljajo lovske organizacije.

Predmet lova in s tem tudi objekt, na katerem lahko nastane prepovedana posledica, pa so samo brez umetnega izbora in poseganja v dedne zasnove nastale domorodne živali, ki neodvisno od človeka živijo prosto v naravi na območju teh lovišč in so po trenutni pravni ureditvi last Republike Slovenije.

Zaključek, da so varstveni objekt kaznivega dejanja nezakonitega lova po 343. členu KZ domorodne prosto živeče divje živali je skladen tudi smislu, ki ga temu kaznivemu dejanju daje njegova uvrstitev v KZ, oziroma cilju inkriminacije tega dejanja.

Kaznivo dejanje nezakonitega lova je uvrščeno v 32. poglavje KZ z naslovom "Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine". Po ZVO (5. člen) so naravne dobrine sestavine narave, pomembne za zadovoljevanje človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki so lahko izključno ali hkrati naravno javno dobro, naravni viri ali naravne vrednotes; redke, dragocene ali vrednejše naravne dobrine pa so naravno bogastvo. Po 17. členu ZVO pa so eden naravnih virov (le-ti so lastnina Republike Slovenije) tudi prosto živeče divje živali. Inkriminacija nezakonitega lova zagotavlja torej poleg varstva, ki ga tej naravni dobrini daje ZVGLD in drugi zakoni s področja varovanja okolja, varstvo te naravne dobrine tudi na kazenskopravnem področju.

Ob tako določenem pojmu divje živali je iz opisa dejanja obsojenca v izreku izpodbijane sodbe že na prvi pogled jasno, da z ravnanjem obsojenca ni nastala prepovedana posledica - ubitje divje živali, ki jo kot element kaznivega dejanja nezakonitega lova zahteva KZ.

Iz opisa dejanja namreč ne izhaja, da je ubiti srnjak (le-ta je domorodna žival na ozemlju Slovenije; naveden je v 10. členu ZVGLD), neodvisno od človeka živel prosto v naravi na območju lovišča, s katerim je upravljala lovska organizacija in je bil kot tak v lasti Republike Slovenije, ampak da je ta srnjak živel v prostoru, ločenem od narave, v zasebni gojitveni obori, in bil v lasti lastnika te obore - oškodovanca F.R.

Ravnanje obsojenca torej že iz tega razloga ni kaznivo dejanje nezakonitega lova po 1. odstavku 343. člena KZ.

V širšo pojasnitev stvari Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da ZVGLD v 2. odstavku 3. člena določa, da se določbe tega zakona glede varstva in gojitve ne uporabljajo za divjad, ki se nahaja v ograjenem prostoru. Vendar to ne pomeni, da določbe glede lova, ki po tej določbi niso izvzete, veljajo tudi za domorodne živali v zasebni gojitveni obori (npr. kot je bil v obravnavani zadevi ubiti srnjak ali domorodne živali v živalskem vrtu). Ta določba ne ureja gojitve domorodnih živali s strani zasebnikov kot njihove zasebne lastnine, ampak ureja status prosto živečih domorodnih živali, ki sicer neodvisno od človeka živijo prosto v naravi na območju lovišč, s katerimi upravljajo lovske organizacije, in so last Republike Slovenije, v času, ko so v okviru lovstva s strani teh lovskih organizacij začasno ločena od narave v ograjen prostor (npr. z namenom ohranjanja določene vrste živali, ki jih je množično prizadela bolezen).

Tudi te živali, četudi so začasno nameščene v ograjen prostor ločeno od narave, so objekt kazenskopravnega varstva po 343. členu KZ.

Ubitje, ranjenje ali ujetje take živali predstavlja prepovedano posledico po 343. členu KZ. Postavlja pa se vprašanje, ali je dejanje, ki bi povzročilo to prepovedano posledico, izvršitveno dejanje kaznivega dejanja nezakonitega lova. Glede na to, da je z namestitvijo v ograjen prostor žival dejansko že ujeta, težko namreč rečemo, da je to žival sploh še mogoče (potrebno) loviti in s tem izvrševati "lov" kot zakonski znak kaznivega dejanja nezakonitega lova. V primeru ubitja ali ranjenja take živali bi bilo mogoče dejanje storilca kvalificirati kot poškodovanje tuje stvari po 224. členu KZ, v primeru ujetja z namenom prilastitve pa kot tatvino po 211. ali 212. členu KZ.

V obravnavani kazenski zadevi je nujno povedati še to, da uživa ubiti srnjak kazenskopravno vrstvo kot zasebna lastnina, zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 354. člena ZKP, po kateri sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje (pravne kvalifikacije) dejanja, preizkusilo, ali je mogoče opis dejanja iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe kvalificirati kot kakšno od kaznivih dejanja 23. poglavja KZ z naslovom "Kazniva dejanja zoper premoženje". Ugotovilo je, da bi obsojenčevo ravnanje lahko pravno kvalificirali kot kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1.

odstavku 224. člena KZ, saj opis dejanja iz izreka sodbe vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Vendar taka kvalifikacija obsojenčevega dejanja iz, v nadaljevanju navedenih, procesnih razlogov ni mogoča.

Procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari v temeljni obliki po 1. odstavku 224. člena KZ je obstoj predloga za pregon, ki ga da oškodovanec (3. odstavek 224. člena KZ) na zakonsko določen način in v zakonskem roku treh mesecev (52. in 53. člen ZKP). V obravnavanem primeru ta predpostavka ni izpolnjena. Iz spisovnega gradiva izhaja, da oškodovanec F.R. ni podal ne predloga za pregon niti kazenske ovadbe, s podajo katere bi se po določbi 2. odstavka 53. člena ZKP štelo, da je podan tudi predlog za pregon. Predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, s katerim je po določbi 2. odstavka 53. člena ZKP podan tudi predlog za pregon, pa je oškodovanec podal po preteku tri mesečnega roka, torej prepozno, saj ga je podal skoraj deset mesecev po Storjenem kaznivem dejanju ob zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj dne 18.4.1996.

Četudi bi bil predlog za pregon pravočasen, obsojenčevega ravnanja ne bi bilo mogoče kvalificirati kot kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Za to kaznivo dejanje je predpisana hujša kazen (denarna kazen ali zapor do dveh let) kot za kaznivo dejanje neupravičenega lova po 1. odstavku 343. člena KZ (denarna kazen ali zapor do šestih mesecev) in bi bila tako kršena prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) iz 3. odstavka 424. člena ZKP.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je Z.L. po določbi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe in po določbi 1. odstavka 96. člena v zvezi z 98.a členom ZKP odločilo, da stroški postopka obremenjujejo proračun.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 224, 224/3, 343, 343/1
Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (1976) - ZVGLD - člen 3, 3/1, 10, 44
Zakon o zaščiti živali (1999) - ZZZiv - člen 5, 5-5
Zakon o varstvu okolja (1993) - ZVO - člen 5, 17
Zakon o ohranjanju narave (1999) - ZON - člen 11
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 53, 53/2
Datum zadnje spremembe:
07.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yNDEzOA==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*