VSL sodba II Cp 511/2016

Jedro

Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku.

Škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. člena ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna. Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno, ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti.

Toženke so tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZOR (tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki so dokazali, da jim je zaradi sicer dovoljenega delovanja toženih strank nastala škoda, ki presega normalne meje. Naložiti jim tudi breme dokazovanja, koliko je k nastanku njihove škode prispevala katera od toženih strank in drugi onesnaževalci okolja, pa bi bilo glede na okoliščine konkretnega primera pretežko dokazno breme.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanem obsodilnem in stroškovnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo, drugo in tretje tožena stranka so dolžne tožeči stranki povrniti vsaka 746,85 EUR stroškov pritožbenega postopka (skupaj 2.240,56 EUR) v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek 22. tožeče stranke Republike Slovenije, tožbenim zahtevkom ostalih 40 tožnikov pa delno ugodilo in toženkam naložilo solidarno plačilo v izreku sodbe točno navedenih zneskov z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od določenih zneskov pa z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero od 14.1.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O stroških postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje.

2. Pritožile so se vse štiri tožene stranke.

3. Pred odločitvijo višjega sodišča o pritožbah sta tožeča in četrtotožena stranka sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da prenovita obveznost četrtotožene stranke po izpodbijani sodbi tako, da znaša delež odškodninske odgovornosti četrtotožene stranke 10 % celotnega vtoževanega zneska glavnice in obresti in se četrtotožena stranka zaveže tožečim strankam poleg že plačanega zneska 70.000,00 EUR, ki je že upoštevan v izpodbijani sodbi, plačati še 200.000,00 EUR iz naslova odškodnine in pripadajočih zamudnih obresti, pri čemer je v poravnavi točno dogovorjeno koliko kateremu tožniku. Tožniki so v sodni poravnavi potrdili, da bodo po plačilu dogovorjenih zneskov ostale tri tožene stranke proste svoje odškodninske obveznosti, kolikor bo plačala četrtotožena stranka in se zavezali temu ustrezno znižati svoj zahtevek do ostalih toženih strank v morebitnem izvršilnem postopku, v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe pa umakniti tožbo zoper ostale tožene stranke za že izplačane zneske. Tožeča in četrtotožena stranka sta s podpisom potrdili, da bodo z izpolnitvijo sodne poravnave poplačane vse njune medsebojne terjatve in obveznosti iz pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 483/1995 ter da druga do druge nimajo več nobenih terjatev ali obveznosti iz dejanske ali pravne podlage, ki je bila obravnavana v tem pravdnem postopku.

4. Na poziv višjega sodišča sta tožeča in četrtotožena stranka sporočili, da je bila sodna poravnava v celoti izpolnjena; prvo, drugo in tretje tožena stranka pa so se o njej izjasnile. Drugo in tretje tožena stranka sta navedli, da dopolnjujeta pritožbi. Višje sodišče teh dopolnitev pritožb ne more upoštevati, saj sta vloženi po izteku pritožbenega roka.

5. V izjavah glede sklenjene delne sodne poravnave prvo, drugo in tretja tožena stranka navajajo, da so zaradi prenovitve obveznosti četrtotožene stranke kot solidarni dolžniki prosti svoje obveznosti, zato je odpadel pravni interes tožeče stranke in je treba zavreči tožbo. Sklenjena delna sodna poravnava je nezakonita in neveljavna, ker je bila sklenjena brez njihove vednosti in soglasja in ker je v nasprotju z odločitvijo sodišča o solidarni odgovornosti toženih strank bila v njihovo škodo ugotovljena 10 % odgovornost četrtotožene stranke. Sodišču prve stopnje očitajo, da je s sklenitvijo take sodne poravnave zagrešilo več bistvenih kršitev pravil postopka. Podredno uveljavljajo ugovor delnega plačila vtoževane terjatve.

6. V izjavah o delni sodni poravnavi izražena stališča so zmotna. Sodna poravnava je pogodba, ki jo sklenejo stranke med postopkom pred pravdnim sodiščem o spornem predmetu ali njegovem delu in s katero uredijo sporno pravno razmerje tako, da določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.(1) Sodna poravnava je izvršilni naslov (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). S sklenitvijo sodne poravnave se je končal postopek med tožečo in četrto toženo stranko. Tožene stranke so navadni sosporniki, saj je zoper vsakega od njih mogoče izdati različno sodbo. Vsak navadni sospornik pa je v pravdi samostojna stranka in njegova dejanja ali oprostitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Ovir, da se poravna le en navadni sospornik, ni.(2) Sodna poravnava, ki jo je sklenila četrtotožena stranka, učinkuje le v razmerju med njo in tožniki. Svojo obveznost do tožnikov je prenovila le četrtotožena stranka, zato se ostale tožene stranke zaman sklicujejo na učinke prenovitve obveznosti po 325. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prenovitev obveznosti enega dolžnika v primeru solidarnih dolžnikov posebej ureja 398. člen OZ. Če upnik in dolžnik omejita prenovitev le na del obveznosti, ki pade na dolžnika, obveznost drugih dolžnikov ne preneha, temveč se le zmanjša za ta del. Enako velja za primer, ko sklene poravnavo z upnikom le eden od solidarnih dolžnikov: poravnava učinkuje samo zanj, vendar se dolg drugih zmanjša za del, ki pade nanj (399. člen OZ).(3)

7. Sodne poravnave ni mogoče izpodbijati z ugovorom ali s pritožbo, pač pa le z izrednim pravnim sredstvom – tožbo za razveljavitev sodne poravnave po 392. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).(4) O navedbah, s katerimi toženke utemeljujejo neveljavnost poravnave, se zato višje sodišče ne bo izrekalo. Ugovor delnega plačila pa bodo lahko toženke uveljavljale v morebitnem izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Ko višje sodišče odloča o pritožbah strank zoper odločitve prvostopenjskih sodišč, upošteva stanje, kakršno je bilo ob sprejemu izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča. Le izjemoma, ko je to posebej predvideno v zakonu, lahko upošteva stanje, ki je nastalo po izdaji izpodbijane odločitve. Zato se dejstva, ki nastopijo po izdaji izvršilnega naslova (izpodbijana sodba), upoštevajo na ugovor dolžnika v izvršilnem postopku.

8. S sklenitvijo sodne poravnave je pritožba četrtotožene stranke postala brezpredmetna in je višje sodišče ne bo obravnavalo. Pogojev, da bi pritožbo četrtotožene stranke zavrglo, ni. Pritožba namreč ni prepozna ali nepopolna, pa tudi nedovoljena ne (343. člen ZPP). Četrtotožena stranka je imela pravico vložiti pritožbo, ni se ji odpovedala ali jo umaknila, pravnega interesa za pritožbo s sklenitvijo sodne poravnave ni izgubila. Namreč v primeru, da bi bila sodna poravnava razveljavljena, bi njena pritožba „oživela“ in bi jo moralo pritožbeno sodišče obravnavati, kar ne bi bilo mogoče, če bi jo že pred tem zavrglo.

9. Prvo, drugo in tretje tožena stranka v obsežnih pritožbah uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlagajo višjemu sodišču, da ugodi pritožbam in spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Prvotožena stranka opozarja, da v izpodbijani sodbi ni navedeno točno katere listine je sodišče vpogledalo, zato ni moč ugotoviti, v katere listine je dejansko vpogledalo in na katere je oprlo svojo odločitev. Ker se je sklicevalo na 72. člen Ustave RS, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ima navedena določba za posledico odškodninsko odgovornost države. Tožeče stranke so vse podatke o povzročeni škodi v obliki navedb podale šele v pripravljalni vlogi z dne 21.6.2011, s temi navedbami so v celoti prekludirane, na kar so toženke ves čas opozarjale. Navedbe toženih strank, ki so jih podale v odgovor na navedeno pripravljalno vlogo, pa je sodišče označilo za prepozne. Kršen je 286. člen ZPP. Opozarja na načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Graja navedbo prvostopenjskega sodišča, da škode ni konkretno prerekala in se zato navedbe tožeče stranke štejejo za priznane. Zmotna in neobrazložena je ugotovitev, da se tožeče stranke ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Za škodo, ki naj bi jim nastala na podlagi izgubljenega dobička, tožniki niso predložili nikakršnih dokazil. Zgolj pavšalen je zaključek, da vsa škoda, ki jo vtožujejo tožniki, presega normalne meje. Sodišče se ni opredelilo do inštituta odškodninske odgovornosti za čezmerno okoljsko škodo, ki naj bi bila posledica dovoljenega obratovanja toženih strank. Ves čas je poslovala in delovala v okviru veljavne zakonodaje. Glede škodljivega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo vzročne zveze. Izgubljen dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Tožeče stranke pa niso dokazale kakšni naj bi bili stroški, ki naj bi jim nastali pri opravljanju kmetijske dejavnosti, in kakšni naj bi bili prihodki, ki bi jih ustvarili, če škodnega dogodka ne bi bilo. Sodišče je spregledalo izpovedbo priče M. V., da se nikoli ni ugotavljala dejanska škoda temveč samo neko splošno stanje v okolju. Tožeče stranke so že prejele vso odškodnino za direktno škodo na podlagi 9. člena Zakona o postopnem zapiranju rudnika Trbovlje - Hrastnik, ekološki sanaciji, Termoelektrarne Trbovlje II in vzpodbujanju razvojnega prestrukturiranja zastavske regije (v nadaljevanju ZPZRTH), poravnana škoda se je nanašala na leta od 1991 do 2005. Napačna je odločitev glede teka zamudnih obresti, dosojene bi lahko bile le od dneva prvostopenjske odločitve.

11. Drugotožena stranka meni, da ni predpostavk za solidarno odgovornost toženih strank. Sodišče bi moralo tehtati načelo varstva oškodovanca in načelo pravičnosti ter strmeti k temu, da ene krivice ne popravlja z drugo. Nepravično je, da mora kljub temu, da v spornem obdobju ni presegla mejnih vrednosti onesnažil in ni podana protipravnost njenega ravnanja, odgovarjati solidarno. Sodišče bi moralo uporabiti pravila o deljeni odgovornosti. Izvedenec je izračunal delež ekvivalentnih emisij toženih strank in drugih virov onesnaževanja v Z.; njen delež je 0,41 %. Na osnovi tega bi sodišče zlahka ocenilo prispevek posamezne tožene stranke k nastali škodi in je napačen zaključek, da delež ekvivalentnih emisij ne odraža podatka o prispevku k nastali škodi. Iz sodne prakse izhaja, da je naloga sodišča, da opravi presojo prispevkov tožencev k nastali škodi v primeru deljene krivdne odgovornosti. Sodišče ni ugotovilo, da drugotožena stranka z meritvami emisij za sporno obdobje razpolaga, pa jih noče izročiti, zato ni pogojev za odločanje na podlagi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu, kakor je dejansko odločalo sodišče prve stopnje. V zvezi z ugotovljeno škodo poudarja, da tožeča stranka nikoli ni vtoževala izgubljenega dobička in ni v zvezi s tem podala nobenih pravnorelevantnih navedb, še manj dokazov. Člen 72 Ustave RS varuje osebnostno pravico do zdravega okolja in je podlaga za prisojo nepremoženjske škode, ki pa jo tožeče stranke niso uveljavljale. Sodišče bi moralo najprej določiti, kaj je normalna škoda, da bi lahko ugotovilo, ali zatrjevana škoda res presega normalne meje. Navedbe v zvezi s škodo so tožeče stranke podale prvič v vlogi z dne 21.6.2011, kar je prepozno. Nedopustno je, da sodišče sedaj navaja, da so tožene stranke te navedbe prerekale prepozno. Ves čas so prerekali tako temelj kot višino zahtevka. Tožniki niso predložili nobenega dokaza, da se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. V preteklosti se je škoda določala na podlagi katastrskega dohodka, ne glede na to, ali se je posameznik ukvarjal s kmetijstvom. Ugotovitve izvedencev dejansko predstavljajo nedovoljen informativni dokaz. Uveljavlja kršitev pravil o prekluziji in opozarja na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče se ni jasno opredelilo do vseh elementov odškodninske odgovornosti, zaključki glede posameznih emisij so pavšalni in nejasni. V letih 1992 do 2002 je Z. pestilo hudo pomanjkanje vode in suša, kar je gotovo pomembno vplivalo na rast in razvoj vegetacije in posredno na živali. To vsekakor pojasni ožige, ki jih tožniki zatrjujejo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe A. A., da se ni nikoli ugotavljala dejanska škoda, da se je izplačevala neke vrste renta. Tožniki so na podlagi ZPZRTH dobili odškodnino za direktno škodo iz proračuna RS. Obresti od dosojene odškodnine bi lahko tožnikom šle le od dneva prvostopenjske odločitve. Načelo proste presoje dokazov ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja sodišča, pač pa k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Ni jasno na kakšen način je sodišče prišlo do 206.220 odvetniških točk, kolikor jih je priznalo tožeči stranki iz naslova odvetniških storitev in je tudi v stroškovnem delu sodba povsem brez obrazložitve.

12. Tretja tožena stranka v bistvenem navaja, da je sodišče nekritično zapolnilo pravni standard škoda, ki presega normalno mejo. Spregledalo je dejstvo, da tožniki opravljajo svojo dejavnost na industrijsko razvitem območju in bi jim vtoževana škoda nastajala tudi v primeru, če bi se njihove kmetije nahajale izven vplivnega območja delovanja toženih strank. Škoda izvira iz dopustnega ravnanja toženih strank, tožniki so zaradi splošno družbeno koristne dejavnosti toženk dolžni nositi določen del bremena škode. Sodišče bi moralo upoštevati, da posamezni onesnaževalci vsak posebej običajno ne presegajo dopustnih emisijskih koncentracij škodljivih snovi v ozračje. Ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženk ter nekritično zavrnilo vse ugovore v smeri, da je vtoževana škoda posledica drugih dejavnikov. Tretjetožena stranka je le v nekaterih letih presegala mejne vrednosti emisij škodljivih snovi v ozračje, pa še to le izpuste prahu in anorganskih spojin, to je snovi, ki same po sebi ne povzročajo ožigov. V obdobju od leta 1995 do leta 1999 v okolje ni izpuščala nobenih škodljivih snovi. Zato je odločitev o njeni odškodninski odgovornosti za celotno škodo, ki naj bi jo tožniki utrpeli, in to celo solidarni odgovornosti, protispisna. Protispisna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj tožene stranke ne bi pravočasno in konkretno prerekale trditev tožnikov v zvezi z nastalo škodo. Dejansko pa so bile prepozne navedbe tožeče stranke o škodi v vlogi z dne 21.6.2011. S takim ravnanjem je sodišče dejansko prevalilo breme dokazovanja glede (ne)obstoja zatrjevane škode na toženo stranko. Zahteva po substanciranem ugovarjanju ne pomeni, da bi stranka morala dopolnjevati nepopolne navedbe nasprotne stranke. Tožeče stranke so ves čas razpolagale z zapisniki o prijavi škode, pa trditev o tem niso podale. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov – zaslišanja tožnikov in postavitev izvedenca. Gre za nedovoljen dokaz informativne narave. Predloženi izpiski iz zemljiške knjige ne zadostujejo za dokazovanje dejstva, ali se tožniki ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo kot pridobitno dejavnostjo. Ker tega niso dokazali, ni podlage za zaključek, da naj bi jim nastala škoda v obliki izgubljenega dobička. Izgubljenega dobička tožniki niti vtoževali niso in v zvezi s tem niso navedli nobenih pravnorelevantnih dejstev, razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem pa so v nasprotju sami s seboj. Sodišče ne bi smelo vso škodo označiti kot prekomerno. Določba 72. člena Ustave RS ni podlaga za ugotovitev obstoja izgubljenega dobička. Prvostopenjsko sodišče je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki za določitev deležev vsake izmed toženih strank pri ugotovljeni škodi in bi moralo v skladu z načelom pravičnosti ob smiselni uporabi pravil o prostem preudarku oceniti deleže in na tej podlagi vsaki izmed toženih strank naložiti v plačilo pripadajoči del odškodnine. Izvedenci so ugotovili, da naj bi bil ekvivalentni delež tretje tožene stranke pri onesnaževanju zgolj 5,78 %. Zaključek, da ni mogoče razmejiti, kolikšen delež je k škodi prispeval posamezen emitent, je napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Za ugotavljanje okoljske škode je prvostopenjsko sodišče imelo vse potrebne pravne in dejanske podlage in bi moralo uporabiti pravila o razdelni odškodninski odgovornosti. Uporaba pravil o solidarni odgovornosti je izredno krivična do toženih strank, katerih delež ugotovljenih emisij je sorazmerno nizek. Sodišče bi moralo zmanjšati delež toženih strank za 9,9 %, kolikor odpade na druge vire onesnaževanja v Z. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, predvsem pa o odločilnih dejstvih obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izvedeniškimi mnenji. Tudi pri dosoji zamudnih obresti je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi te šle tožnikom kvečjemu od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Odločitve sodišča o stroških postopka se ne da preizkusiti, ker ni obrazloženo katere odvetniške storitve je sodišče štelo kot potrebne oziroma kako je določilo število točk. Razen tega pa R. S. s svojim tožbenim zahtevkom ni niti deloma uspela, zato bi morala plačati pravdne stroške.

13. Tožniki so na pritožbe odgovorili. Obrazloženo pritrjujejo razlogom izpodbijane sodbe in predlagajo zavrnitev pritožb.

14. Pritožbe niso utemeljene.

O očitkih v zvezi z obrazložitvijo sodbe:

15. Vse pritožbe na več mestih uveljavljajo kršitev določb postopka, češ da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi nezadostne obrazloženosti, nasprotij v njej in protispisnosti. Pri tem se sklicujejo na določbi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnikom je treba pojasniti, da t.i. protispisnost ni napaka, ki onemogoča preizkus sodbe, pač pa gre za obliko zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Podana je, če sodišče nepravilno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno povzame določen izveden dokaz. Ni pa mogoče kot kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP opredeliti zmotno oceno posameznega dokaza. Da bi sodišče napačno povzelo določen dokaz pa pritožbe niti ne uveljavljajo. Pri presoji očitkov o nemožnosti preizkusa izpodbijane odločitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je treba upoštevati številčnost pravdnih strank (41 tožnikov, 4 tožene stranke), izredno obsežnost zadeve (spis obsega le nekaj strani manj kot 2000 listovnih številk ter približno enako obsežne priloge) in tematiko zadeve. Tožniki uveljavljajo povračilo škode, ki naj bi jim v posledici delovanja toženk zaradi onesnaženja okolja nastala na njihovih kmetijah na rastlinah in živalih. Tožba je bila vložena aprila 1995. V taki zadevi je nemogoče obširno odgovoriti na vsako posamezno navedbo pravdnih strank in ugotovitev izvedencev ter podrobno oceniti vsak dokaz posebej. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje svojo nalogo obrazložiti sodbo tako, da je mogoč njen preizkus, opravilo zelo dobro. Strnjeno je povzelo navedbe in dokaze ter jih obravnavalo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Sodba je pregledna, sistematična, vse ugotovitve imajo oporo v izvedenem dokaznem postopku, dokazna ocena je življenjsko logična, razlogi sodbe so utemeljeni jasno in konsistentno. Pritožbeno sodišče se razlogom izpodbijane sodbe v celoti pridružuje in se sklicuje nanje. V nadaljevanju bo le odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe.

O očitkih prvotožene stranke, da ni mogoče ugotoviti katere listine je sodišče vpogledalo in na katere se je oprlo:

16. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je vpogledalo vse listine v prilogah A, B in C spisa. Glede na število prilog v spisu bi bilo iracionalno našteti prav vse listine, ki so v prilogah. Katere listine to so, je strankam znano, saj so jim bile vse vročene. Na katere listine iz prilog je oprlo odločitev, je sodišče obrazložilo. Prvotožena stranka (enako ostale toženke) je imela možnost tekom postopka izjavljati se o vseh listinah, ki jih je sodišče vpogledalo, saj so ji bile vročene; v pritožbi pa o listinah, na katere je sodišče oprlo izpodbijano sodbo, saj iz obrazložitve izhaja, katere listine to so. Pravica strank do izjave v postopku ni bila kršena.

Materialno pravo:

17. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve ni 72. člen Ustave RS, pač pa tretji odstavek 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(5) oziroma tretji odstavek 133. člen OZ.(6) Določbe 156. člena ZOR oziroma 133. člena OZ predstavljajo konkretizacijo ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Ustava v tretjem odstavku 72. člena nalaga zakonodajalcu, da določi ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan škodo povrniti. Tudi škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je skladno s tretjim odstavkom 156. čelna ZOR oziroma tretjim odstavkom 133. člena OZ dolžan povrniti njen povzročitelj, vendar le škodo, ki presega normalne (ZOR) oziroma običajne (OZ) meje. Škoda, ki presega normalne (običajne) meje, je protipravna.(7) Za uspeh z zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da ji je v zvezi z opravljanjem (splošno koristne) dejavnosti tožene stranke nastala škoda, ki presega normalne meje. Ni torej bistveno ali so tožene stranke presegale predpisane mejne vrednosti izpustov v okolje, pač pa kakšne so posledice njihove sicer dovoljene dejavnosti. Gre za pravni standard škode, ki presega normalne meje delovanja industrije. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so lahko orientacija, ne pa pogoj za presojo pravnega standarda škode, ki presega normalno mejo.(8)

O očitkih glede prekluzije, povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, izvajanju informativnih dokazov in porazdelitvi dokaznega bremena:

18. Pritrditi je treba odgovoru tožnikov na pritožbe, da je zadeva specifična, ker je že za podajanje navedb v zvezi z vtoževano ekološko škodo potrebno strokovno znanje in drage analize, razen tega pa tožniki ne morejo vedeti točno katere, kdaj in koliko snovi, ki povzročajo škodo na pridelkih, sadnem drevju, gozdovih in živalih so izpuščale tožene stranke. Pretirano bi bilo od tožnikov zahtevati pridobitev strokovnih mnenj že pred pravdo. S tako zahtevo bi bili postavljeni v nemogoč položaj. Ob vložitvi tožbe so podali toliko navedb, kot je bilo takrat običajno(9) in kolikor so imeli možnosti, v spis pa so vložili dokazila, s katerimi so razpolagali. Že v prvem odstavku tožbe so navedli, da so tožene stranke veliki ekološki onesnaževalci zaradi emisij, ki jih izpuščajo v ozračje ter da pri tem onesnažujejo njihove kmetije, na katerih pridelujejo hrano. Navedli so, da jim je škoda nastala na poljščinah in travnikih, zaradi zmanjšane prireje, na sadnem drevju in na gozdovih in za vsakega tožnika ocenili koliko znaša škoda za posamezno navedeno postavko, dokazujejo pa da škodo številni zapisniki ogledov poškodovanih kmetijskih površin, iz katerih izhajajo vidne poškodbe, manj vidne poškodbe pa je mogoče dokazati zgolj z ekspertizo sodnih izvedencev. Pojasnili so, da so v zapisnikih navedene samo poškodbe, nastale zaradi ožigov. Za dokazovanje aktivne legitimacije so vložili zemljiškoknjižne izpiske in posestne liste.

19. Tožeča stranka nosi trditveno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (konstitutivna dejstva).(10) Ne obsega torej vseh posameznih okoliščin primera – te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih (po izvedenem dokaznem postopku) tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne.(11) Kaj spuščajo tožene stranke v okolje in kakšni so vplivi izpustov na rastlinstvo in živalstvo tožniki niso mogli vedeti, ker gre za izrazito strokovna vprašanja. Možnost dostopa do relevantnih informacij vpliva na zahtevo po substanciranju. Če stranka ne more poznati konkretnih pravnorelevantnih dejstev, zadostuje že navedba splošnih in tudi zgolj domnevanih dejstev. Če so za razsojo relevantna dejstva, ki so zunaj zaznavnega območja stranke, na kateri je breme dokazovanja, je treba zahteve glede substanciranja dejanskih navedb omiliti in dovoliti poizvedovalni dokaz.(12) S trditvami o škodi, ki je nastala tožnikom – kmetom zaradi onesnaženja okolja, ki je povzročilo ožige rastlin, bolezni in zmanjšanje reprodukcijskih sposobnosti živali ter uničenje oziroma slabšo kvaliteto gozda, so tožniki zadostili trditvenemu bremenu glede nastanka pravno priznane škode in vzročne zveze. Trdili so, da je navedeno škoda, ki presega normalne meje. Zatrjevali so toliko dejstev oziroma so dejstva toliko specificirali, da so tožene stranke lahko vedele na čem naj gradijo svojo obrambo. Lahko bi npr. zatrjevale in dokazovale, da zardi emisij ni prihajalo do ožigov rastlin, poslabšanja stanja gozdov in škode na živalih ter da škoda ni taka, kot izhaja iz zapisnikov in zakaj ne.

20. Razporeditev trditvenega in dokaznega bremena med strankama ni statična in naprej v celoti določljiva. Tista stranka, ki bolje pozna posamezno dejansko stanje, se ne more zadovoljiti zgolj z zanikanjem dejanskega stanja, ki ga zatrjuje nasprotna stranka. Tožnikom ni znano točno kaj in kdaj so tožene stranke spuščale v okolje ter kakšni so učinki posameznih onesnažil na rastlinstvo in živali. Najmanj kaj, koliko in kdaj so spuščali v okolje, bi moralo biti znano toženim strankam. Tudi ugovori tožene stranke morajo biti obrazloženi in tožena stranka mora za svoje ugovorne navedbe ponuditi dokaze (drugi odstavek 278. člena ZPP). Samemu dejstvu, da je škoda nastala, tožene stranke niso obrazloženo ugovarjale. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno skladno z določbami 214. člena ZPP s strani tožnikov zatrjevana dejstva o nastanku škode na njihovih kmetijah štelo za neprerekana. Izvedenci pa so ta dejstva lahko vzeli kot podlago za izdelavo mnenj: lahko so uporabili zapisnike o ogledih poškodovanih kmetijskih površin, na katere so se tožniki sklicevali ves čas postopka in jih vložili v spis, tako da so tožene stranke z njimi ves čas razpolagale, pripomb na vsebino zapisnikov pa niso podale in lahko so s strani tožnikov zatrjevana, pa le pavšalno prerekana dejstva o učinkih dovoljene dejavnosti toženk na kmetije tožnikov strokovno proučili in utemeljili. Neaktivnosti in zavlačevanja postopka tožnikom ni mogoče očitati. V tožbi so podali zadostno trditveno podlago, ves čas postopka so promptno odgovarjali na navedbe toženih strank, pozive sodišča in izvedenska mnenja.

21. Dejstva, na podlagi katerih je bilo mogoče specificirati višino škode, je tožeča stranka dopolnila v vlogi z dne 21.6.2011. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da s temi trditvami tožniki niso bili prekludirani. Tožba je bila vložena leta 1995, takrat veljavni ZPP prekluzij še ni predpisoval. Prekluzije je uvedel ZPP, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 26/99 z dne 15.4.1999, veljati pa je začel 14.7.1999 (503. člen ZPP iz leta 1999). Skladno z določbo tretjega odstavka 499. člena ZPP iz leta 1999, bi morali tožniki navesti dejstva, ki se nanašajo na višino škode (kateri pridelki in kdaj so bili poškodovani oziroma uničeni, kako je poškodovan oziroma koliko je uničen gozd, sadno drevje in živali), navesti na prvem naroku po uveljavitvi ZPP iz leta 1999. Vendar pa se je v sodni praksi na podlagi odločb ustavnega sodišča izoblikovalo stališče, da strank ni mogoče sankcionirati s prekluzijami, če sodišče ne opravi materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Iz ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva izhaja zahteva, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru tehtati, ali bo dalo prednost načelu koncentracije in pospešitve postopka ali načelu zagotavljanja materialno pravilne sodbe.(13) Presoja, ali je bila tožeča stranka prekludirana pri navajanju dejstev o višini škode, terja iskanje ustreznega ravnovesja med prekluzijo, pojem krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP, pa tudi materialnim procesnim vodstvom.

22. Sodnik si mora v okviru načel dispozitivnosti in razpravnosti prizadevati, da se zadeva, če je le mogoče, vsebinsko razišče.(14) Upoštevati je treba, da je bila tožba vložena pred uveljavitvijo sistema prekluzij in da tožnikom določena relevantna dejstva niso bila znana, razjasnili so jih lahko šele izvedenci v postopku. Takšna kompleksna dejanska podlaga zahteva bolj ohlapen pristop pri presoji pojma krivde po drugem odstavku 286. člena ZPP.(15) V izjemnih okoliščinah je mogoče dopustiti tudi izvedbo informativnega dokaza.(16) Ker so izvedenci v mnenjih tekom postopka potrdili, da zaradi emisij toženih strank nastaja škoda v okolju, je sodišče prve stopnje, kot je navedlo višje sodišče že v razveljavitvenem sklepu II Cp 2018/2013, ravnalo pravilno, ko je v okviru materialnega vodstva pravde po 285. členu ZPP pozvalo tožnike, da dopolnijo trditveno podlago glede načina izračuna v tožbi zatrjevane škode. Vloga z dne 21.6.2011 je bila odziv na to materialno procesno vodstvo, predstavlja konkretizacijo in sistematizacijo dotedanjih navedb. Tem navedbam pa tožene stranke niso konkretizirano ugovarjale; navajale so se le, da so bile navedbe prepozne, pravočasne navedbe pa da niso bile dovolj konkretne.

23. Prvotožena stranka v pritožbi posebej opozarja na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2011. Višje sodišče ugotavlja, da je vsebina vloge z dne 7. 7. 2011 predvsem opozarjanje na prepozno trditveno podlago, navedbe tožečih strank, s katerimi je konkretizirala višino zatrjevane škode, pa so prerekane zgolj pavšalno. Navedbe, da so tožeče stranke subjektivno opisovale nekakšno škodo, da se navedb tožečih strank ne da preizkusiti, ne predstavljajo konkretiziranega prerekanja navedb o višini škode. Navedbe, da se tožena stranka ni mogla jasno in nedvoumno seznaniti in ugotoviti, s katero kmetijsko dejavnostjo (če sploh katero) se katera od tožečih strank sploh ukvarja, da se morebitni letni in desetletni posegi v gozdovih odobrijo s strani pristojnih služb, so prepozne. Navedbe, da tožniki ne ponudijo nikakršnega dokaza za nastalo škodo pa neutemeljene.

Glede obstoja škode:

24. Obstoj velikega števila ožigov in posledičnega propada rastlin, propadanja ali vsaj slabše kvalitete dreves (sadnih in gozdov), kar vse izhaja že iz priloženih zapisnikov o ogledih in oceni škode, težave pri razplodu živine in kvaliteti mesa, so v zaslišanjih potrdili tožniki. Sodišče prve stopnje je njihovim izpovedbam utemeljeno verjelo. Iz podatkov spisa ne izhaja nič takega, kar bi omajalo njihove izpovedbe. Obstoj ožigov in njihovih posledic ter težav z živino, kot so jih zatrjevali tožniki, pa so ugotovili tudi izvedenci. Tudi ugotovitev izvedencev tožene stranke tekom postopka s podanimi pripombami niso uspele omajati. Izvedenec B. B. je ugotovil, da se delovanje emisij kaže v izpadu prirastka lesa, ki je bil v vtoževanem obdobju od 1991 do 2002 v povprečju letno manjši za 1/3, gozdovi tožnikov so razvrednoteni, zaradi bistvenega zmanjšanja rastnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno napolnilo pravni standard škoda, ki presega normalne meje. Zmanjšan letni prirastek ni običajen: letni prirastek, ki ga ni, tako predstavlja škodo, ki presega normalne meje. Izvedenec prof. dr. C. C. pa je ugotovil, da so bile na območju, kjer živijo tožniki, emisije v celotnem vtoževanem obdobju tako velike, da so povzročale kronične poškodbe na kmetijskih rastlinah in sadnem drevju ter s tem zmanjšanje pridelka, povzročale so tudi škodo na prireji živali. Da to okolje sodi med najbolj degradirana območja v Sloveniji, da je kvaliteta zemljišč zmanjšana, da obstaja visoka stopnja poškodovanosti gozdov in je gozdni prirast manjši, da so vidne poškodbe na rastlinah in vpliv onesnaženega zraka na dihalni epitel živali, je ugotovila tudi izvedenka dr. Č. Č.

Prav ima sodišče prve stopnje, da pogosti ožigi, katerih posledica je propad rastlin, niso normalen pojav. Enako velja za zmanjšanje pridelka kot posledice ožigov in zmanjšano prirejo. Sodišče prve stopnje je tako jasno navedlo, kaj predstavlja škodo, ki presega normalne meje. Zaključki imajo podlago v zbranem procesnem gradivu in so materialnopravno pravilni. Pritožbeni očitki o pavšalnosti zaključka, da vsa vtoževana škoda presega normalne meje in nemožnosti preizkusa ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s škodo, ki presega normalne meje, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je moralo glede na okoliščine konkretnega primera zapolniti pravni standard škoda, ki presega normalne meje, ne pa ugotavljati, kaj je normalna škoda. Tudi v industrijsko razvitem območju ni normalno, da zaradi ožigov rastline propadajo, da je gozd razvrednoten in so težave pri prireji živine.

O odgovornosti toženih strank:

25. Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) določa odgovornost povzročitelja obremenitve okolja. Med drugim v členu 110.a predpisuje, da pravna ali fizična oseba, ki izpušča nevarne stvari ali onesnažila ali povzroča emisije, odgovarja za nastanek okoljske škode ne glede na krivdo. Protipravnost ravnanj toženih strank, to je, ali so prekoračile predpisane mejne emisijske vrednosti (MEV), zato ni treba ugotavljati. Tožene stranke odgovarjajo tožnikom za škodo, ki presega normalne meje, tudi če ne presegajo MEV. Dejstvo je, da tožene stranke v okolje, kjer imajo kmetije tožniki, emitirajo različne polutante. Katere in koliko je ugotavljalo sodišče s pomočjo izvedencev več kot desetletje. Izvedenci so ugotovili, katere polutante emitira v okolje posamezna tožena stranka, točno koliko in kdaj pa je za nazaj, glede na pomanjkanje podatkov, nemogoče ugotoviti. Prvotožena stranka je v celotnem obdobju, za katerega tožniki vtožujejo povrnitev škode (od 1991 do 2002), emitirala velike količine žveplovega dioksida (presegala je MEV), dušikov oksid (večkrat so bile presežene 24-urne in polurne koncentracije MEV) in prah (do leta 1999 je presegala MEV v letnem povprečju, nato pa 24-urne in polurne vrednosti) ter znatne količine težkih kovin. Drugotožena stranka je v okolje vsaj občasno emitirala fluoride in kloride, ki so zelo agresivne strupene snovi in imajo na okolje precejšen škodljiv vpliv. Tretjetožena stranka pa je okolje občasno prekomerno onesnaževala s prahom, z CO, prašnatimi anorganskimi spojinami ter fluoridi in kloridi. Dejstva, da onesnažujejo okolje, tožene stranke niso uspele z ničemer izpodbiti. Točno kdaj in koliko so tožene stranke emitirale navedene polutante niti izvedenci niso mogli natančno ugotoviti. Njihova mnenja o emisijah se razlikujejo.(17) Že na vprašanje, kakšni so deleži emisij posameznih toženih strank torej odgovor ni enoznačen. Pri tem je treba še pojasniti, da bi lahko z relevantnimi podatki razpolagale le tožene stranke, tožniki pa nikakor ne, zato gre lahko nemožnost ugotovitve točnega deleža posamezne tožene stranke k onesnaženju Z. le v škodo toženih strank, ne pa tožnikov. Dejstvo je tudi, da deleži emisij tožencev niso enaki za vse vtoževano obdobje in da so različni na različnih lokacijah. Z gotovostjo teh dejstev sploh ni mogoče ugotoviti, pravdni stranki pa ni dopustno naložiti pretežkega dokaznega bremena.(18)

26. Predvsem pa delež emitiranih polutantov posamezne toženke ne predstavlja hkrati tudi prispevka posamezne toženke k nastali pravno priznani škodi. Prispevka emisij vsake od toženih strank k tožnikom nastali škodi izvedenci niso mogli ugotoviti. Ko je v okolju več emitentov, delujejo onesnažila skupaj in je njihov učinek na okolje sinergističen, to je povečan. Drugo in tretje tožena stranka sta v okolje, ki je bilo že tako obremenjeno zaradi onesnažil prvo in četrto tožene stranke, občasno emitirali večje količine strupenih fluoridov in kloridov, kar je po vsej verjetnosti večkrat povzročilo popoln propad nekaterih rastlin in večjo škodo na odpornejših rastlinah (drevesih), kot bi nastala, če bi bila v okolju le onesnažila prve in četrto tožene stranke ter drugih (manjših) onesnaževalcev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninsko odgovarjata tudi drugo in tretje tožena stranka.

27. Materialnopravno pravilno je prvostopenjsko sodišče presodilo tudi, da so toženke tožnikom za škodo odgovorne solidarno na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZOR (tretji odstavek 186. člena OZ). Tožniki so dokazali, da jim je zaradi sicer dovoljenega delovanja toženih strank nastala škoda, ki presega normalne meje. Naložiti jim tudi breme dokazovanja, koliko je k nastanku njihove škode prispevala katera od toženih strank in drugi onesnaževalci okolja, pa bi bilo glede na okoliščine konkretnega primera pretežko dokazno breme. Razmejitev teh deležev bo stvar toženih strank. Če med njimi ne bo prišlo do dogovora, bo pač potrebna nova pravda, v kateri bodo lahko zajeti vsi onesnaževalci okolja, v katerem živijo tožniki. V tej pravdi bi se posamezna tožena stranka lahko razbremenila odškodninske odgovornosti le, če bi dokazala, da k nastanku škode ni prav nič prispevala. Pravilno se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo tudi na načelo varstva oškodovanca, ki je že tako eno temeljnih načel sodobnega odškodninskega prava. V obravnavani zadevi, ko gre za okoljsko škodo, kjer so tožniki napram toženim strankam izrazito šibkejši, saj niso imeli ne vpliva na njihovo delovanje, ne možnosti kontrole, niti se niso mogli izogniti učinkom delovanja toženk na okolje, pa mora še posebej priti do izraza. Načelo varstva oškodovanca v okoliščinah konkretnega primera pretehta ravno zaradi načela pravičnosti, na katerega se sklicujeta pritožbi drugo in tretje tožene stranke. Znanja, ki ga imajo izvedenci, seveda tudi sodišče nima, tako da od sodišča ni mogoče pričakovati, da bi samo ocenilo natančne deleže toženk pri nastanku vtoževane škode. Uporaba pravil po prostem preudarku bo prišla v poštev v primeru, če bo tekel postopek med toženimi strankami (in drugimi onesnaževalci), pa sodišče tudi v tistem postopku ne bo moglo natančno razmejiti deležev strank k nastanku škode. Ob podani solidarni odgovornosti toženk delež drugih virov onesnaževanja v Z. (promet, individualna kurišča, industrija brez toženih strank) za to pravdo ni relevanten.

O vplivu suše in drugih dejavnikov na škodo tožnikov:

28. Upoštevajoč ugotovitve izvedenca C. C. je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zavrnilo ugovore toženk, da je potrebno pri določitvi odškodnine upoštevati tudi vpliv suše. Upošteven vpliv suše nastopi v poletnih mesecih, rastline na zemljiščih tožnikov pa so bile poškodovane ali pa so propadle tudi v pomladanskih in jesenskih mesecih. Toženke niso navedle konkretnih razlogov, zakaj menijo, da so tožniki popisovali tudi škodo, ki naj bi bila posledica suše. Tožniki pa zatrjujejo, da so evidentirali le škodo, ki je nastala kot posledica ožigov. Za nazaj se ne da ugotoviti, ali je morda kdaj bila škoda, ki so jo tožnikom povzročile tožene stranke, malo večja zaradi sušnih obdobij. Poudariti je treba, da tudi če morda je, je to lahko bil le zelo majhen del. Ob upoštevanju vsega zbranega gradiva je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženkam, na katerih je dokazno breme, ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati tolikšnega vpliva suše na škodo tožnikov, da bi bilo mogoče iz tega naslova zmanjšati dosojeno odškodnino. Suša je bila tudi v drugih predelih države, pa v spisu ni podatkov, da bi tudi tam prihajalo do ožigov in posledične škode na vegetaciji ter prireji.

29. Tudi ugovori o vplivu uporabe fitofarmacevtskih sredstev so bili pavšalni, v spisu ni nobenega dokaza, ki bi jih utemeljeval. Toženkam tako ni uspelo dokazati, da bi uporaba fitofarmacevtskih sredstev povzročila ožige in razvrednotenje okolja ter posledično škodo. Pa tudi škodljivci – lubadarji take škode ne povzročajo.

O višini škode:

30. Prav imajo sicer pritožbe, da tožniki niso podali trditvene podlage za izračun škode v obliki izgubljenega dobička. Vendar pa jim s sodbo dejansko ni bil dosojen izgubljeni dobiček, pač pa t.i. navadna škoda – zmanjšanje premoženja tožnikov (155. člen ZOR oziroma 132. člen OZ). Izvedenec, ki ni pravni strokovnjak, se je sicer pri izračunu škode na kmetijskih pridelkih, sadnem drevju in prireji živali izrazil, da gre za izgubljeni dobiček tožnikov, sodišče prve stopnje pa je to iz mnenja povzelo. Višje sodišče ugotavlja, da po vsebini ne gre za izgubljeni dobiček, pač pa navadno škodo. Izvedenec (B. fakulteta) je na podlagi dokumentacije v spisu, ki ima podlago v ugotovitvah komisij, v katerih so bili tudi predstavniki toženih strank, ter na podlagi lastne zaznave ob ogledu in strokovnega znanja ocenil izpad pridelka tožnikov zaradi onesnaženosti zraka (natančneje je izračun pojasnjen v točki 59 izpodbijane sodbe). Tožniki ne zatrjujejo, da so pridelke prodajali in so zaradi tega izgubili zaslužek. Iz njihovih trditev izhaja, da je zmanjšano njihovo premoženje: da je njihov pridelek manjši in manj kakovosten, manj vredne so živali, ki jih gojijo, enako njihovi gozdovi. Škodo na gozdovih je izvedenec B. B. izračunal tako, da je ugotovil razliko med vrednostjo čistega donosa nepoškodovanega gozda in trajnega čistega donosa poškodovanega gozda; ocenil je izgubo prirastka zaradi onesnaženja. Drugačnih metod izračuna škode tožene stranke niso predlagale, pa tudi samemu izračunu ne ugovarjajo obrazloženo. Zato je sodišče utemeljeno sledilo izračunom izvedencev. Tožniki ne vtožujejo škodo, kakršna bi jim nastala, če bi pridelke prodajali. Tudi ljudem, ki ne služijo s prodajo domačih pridelkov, gre v primeru, ko pridelajo manj in so pridelki slabše kakovosti, povračilo škode. Odločitev sodišča sledi načinu poplačila škode, kakršen je bil do leta 1991, ko so toženke tožnikom izplačevale odškodnino na podlagi splošne ocene stanja v tekočem letu, ne da bi se ugotavljala dejanska škoda, ki jo je praktično nemogoče ugotoviti. Dejansko, je škoda ocenjena po prostem preudarku. Pri oceni škode so izvedenci pravilno upoštevali vse podatke, katerih upoštevanje je glede na okoliščine konkretnega primer sploh mogoče. Tožniki zatrjujejo, da se inšpekcijske in druge službe na njihove pozive niso odzivale, kar pa imajo dokumentacije v zvezi s tem, so vložili v spis. Vsa ta dokumentacija pa potrjuje njihove navedbe o ožigih, enako ugotovitve izvedencev. Tožene stranke pa v spis niso predložile nobenega dokaza, ki bi omajal te trditve in ugotovitve, niti niso predlagale dokazov, ki bi lahko omajali navedeno. Ob neodzivnosti toženih strank in pristojnih služb tožniki druge možnosti, kot da dokazujejo škodo z zapisi svojih zaznav, nimajo. Ocene tožnikov o zmanjšanju pridelkov in vrednosti gozda so kritično ocenili izvedenci in jih ustrezno koregirali.

Glede izplačil tožnikom po ZPZRTH:

31. Na podlagi 9. člena ZPZRTH tožnikom ni bila izplačana odškodnina za vtoževano obdobje, razen nekaterim tožnikom za leto 2002. ZPZRTH je pričel veljati 21.7.2000. Iz 1. člena izhaja, da med drugim določa višino in način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnin za direktno škodo zaradi obratovanja Termoelektrarne Trbovlje II v regiji, iz 2. člena pa, da je zakon podlaga za zagotovitev sredstev za plačilo teh odškodnin kmetijskim oškodovancem do pričetka obratovanja naprave za razžvepljevanje dimnih plinov. V 17. členu ZPZRTH določa, da se postopki glede odškodninskih zahtevkov, ki do uveljavitve zakona še niso bili dokončani, dokončajo po predpisih, ki so veljali ob vložitvi zahtevka oz. tožbe. V poročilu k sklepom in stališčem Državnega zbora v zvezi z obravnavo predloga zakona(19) je navedeno, da so v predlogu zakona predvidena sredstva za poravnavo odškodnin zaradi škode direktnim oškodovancem, ki jo bodo utrpeli zaradi obratovanja TET II brez čistilne naprave dimnih plinov, znesek odškodnine pa da je ocenjen na podlagi zahtevanih, vendar sodno še nerešenih odškodnin v obdobju 1993 do 1997 in pojasnjeno je, da so T., C., To. in S. (torej tožene stranke) preko komisije okrog 200 lastnikom zemljišč na vplivnem območju v preteklosti poravnavale odškodnine, po letu 1992 pa zaradi nestrinjanja oškodovancev z višino odškodnine ne več. V obrazložitvi predloga zakona na strani 73 Poročevalca DZ je še navedeno, da bo tudi v obdobju od 2000 do prenehanja obratovanja povzročena ekološka škoda neposredni okolici, zato bodo z zakonom zagotovljena sredstva, s katerimi bo komisija, ki bo imenovana s soglasjem občin iz regije, zagotovila poravnavo škode neposrednim oškodovancem. Torej je bila odškodnina, določena z ZPZRTH, izplačana za škodo, ki je nastajala po uveljavitvi zakona in je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se odškodnina ni nanašala na škodo za vsa leta od 1991 dalje materialnopravno pravilen, s tem pa tudi odločitev, da se od dosojene odškodnine odštejejo le tisti zneski, ki so bili posameznim tožnikom izplačani v letu 2002.

Glede zamude in zamudnih obresti:

32. Pred uveljavitvijo OZ so sodišča dosojala zakonske zamudne obresti za denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe, od izdaje odločbe dalje. Na občni seji 26.6.2002 pa je VS RS sprejelo načelno mnenje, ki ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, da tečejo zamudne obresti, če zamuda ni nastala pozneje, od uveljavitve OZ dalje. Razlogi za sprejetje takega načelnega pravnega mnenja so navedeni v njegovi obrazložitvi.(20) VS RS je s sprejemom takšnega načelnega pravnega mnenja odreagiralo na spremenjene razmere – zmanjšanje inflacije in ustalitev obrestne mere. Ocenilo je, da bo s sprejemom načelnega pravnega mnenja uravnotežilo položaj upnika in dolžnika. Toženke v pritožbah ne navedejo nobenega razloga za stališče, da naj v obravnavanem primeru sprejeto načelno pravno mnenje ne bi veljalo. Tudi zaključka prvostopenjskega sodišča, da so toženci bili 1.1.2002 nedvomno že v zamudi, ne izpodbijajo obrazloženo. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga za odstop od ustaljene sodne prakse, zato je treba pritožbe tudi v tem delu zavrniti kot neutemeljene.

O stroški prvostopenjskega postopka:

33. Zaključka prvostopenjskega sodišča, da je uspeh tožnikov v tej pravdi 52%, pritožbe ne izpodbijajo. Ob navedenem uspehu in dejstvu, da so tožniki imeli bistveno višje stroške postopka, saj so zalagali za številne izvedence, je odločitev, da nosijo stranke vsaka svoje stroške postopka prej v korist kot škodo pritožnikov. Sodišče bi namreč lahko skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP ob upoštevanju vseh okoliščin primera tožencem naložilo, da plačajo del pravdnih stroškov tožnikov, nikakor pa ne tožnikom, da plačajo pravdne stroške toženih strank. Glede na odločitev, da stranke nosijo vsaka svoje stroške postopka, je irelevantno koliko odvetniških točk bi sodišče priznalo posamezni stranki. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka RS niso nastali nobeni posebni stroški.

Sklepno:

34. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Tudi nobene procesne kršitve, ne tiste, ki jih uveljavljajo pritožbe, ne uradoma upoštevne iz drugega odstavka 350. člena ZPP, ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbe prvo, druge in tretje tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

35. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožene stranke, ki s pritožbami niso uspele, so dolžne na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožnikom povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah, in sicer: 2500 točk x 0,459 EUR za odgovor na pritožbo, materialne stroške po 13. členu OT 2% do 1000 točk in 1% od nadaljnjih 1500 točk (skupaj 16,07 EUR), 22% DDV od priznanih odvetniških stroškov ter 821,00 EUR sodne takse. Skupaj to znese 2.240,56 EUR. Na podlagi prvega odstavka 161. člena ZPP, po katerem sosporniki krijejo stroške po enakih delih, so dolžni pritožniki nositi vsak 746,85 EUR stroškov pritožbenega postopka tožnikov.

36. Skladno s 313. členom ZPP je višje sodišče določilo 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov pritožbenega postopka. Če jih tožene stranke v postavljenem roku ne bodo plačale, bodo prišle v zamudo in bodo od tedaj dalje dolgovale še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-----------

Op. št. (1): gl. komentar k 306. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, III. knjiga, izdala Uradni list RS, GV Založba leta 2009, stran 29

Op. št. (2): gl. komentar N. Betetto k 195. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, II. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba leta 2006, stran 250-254.

Op. št. (3): gl. komentar A. Polajnar Pavčnik k 399. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 2. knjiga, izdala GV Založba 2003, stran 558.

Op. št. (4): prim. odločbe VSRS II Ips 40/2010, II Ips 184/2012, II Ips 378/2011 in druge.

Op. št. (5): za škodo, nastalo v obdobju od 1991 do 2002 – 1060. člen OZ

Op. št. (6): za škodo, nastalo v letu 2002

Op. št. (7): gl. komentar D. Jadek Pensa k 133. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 769-771

Op. št. (8): prim. sodbo VSRS II Ips 919/2007

Op. št. (9): Leta 1995 še ni bil uzakonjen sistem prekluzij

Op. št. (10): J. Zobec v : Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ur. l. RS in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 345

Op. št. (11): gl. sklep VS RS II Ips 273/2010

Op. št. (12): M. Dolenc: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo – 2011, št. 6-7, stran 1467 in naslednje

Op. št. (13): odločba US RS Up-2443/08

Op. št. (14): N. Betetto v: Vsebinsko odločanje v pravdnem postopku v luči razpravnega načela in prekluzij, Odvetnik, letnik 2013, št. 61, stran 13 in naslednje

Op. št. (15): Prim. sodbi VS RS II Ips 449/2008, VIII Ips 9/2012

Op. št. (16): Sklep VS RS III Ips 14/2010, sklep VS RS II Ips 302/2011

Op. št. (17): Po mnenju dr. Č. Č. so deleži toženih strank pri onesnaženju okolja v Z. v obdobju od 1991 do 1994: delež prvotožene stranke 76,5 %, drugotožene stranke 2,5 %, tretjetožene stranke 18,8 %. Po mnenju F. znaša povprečje deležev vsote ekvivalentnih emisij (ekvivalentne emisije so emisije, pomnožene s faktorjem nevarnosti oziroma škodljivosti): prvotožena stranka 56,3 %, drugotožena stranka 1,6 %, tretjetožena stranka 33,1 %. V pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3912/2007-III, kjer trije tožniki vtožujejo povračilo okoljske škode za obdobje od 2003 do 2007, pa je izvedenka D. D. ugotovila, da T. v okolje v Z. izpušča 85,9% vseh onesnažil, S. pa 1,4%

Op. št. (18): Prim. T. Pavčnik: Dokazni standardi, podjetje in delo – 2012, št. 6 do 7, stran 1407.

Op. št. (19): gl. Poročevalec DZ, leto 2000, št. 16 z dne 15.3.2000, stran 75

Op. št. (20): gl. Pravna mnenja št. I/2002

Datum zadnje spremembe:

20.09.2016