<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 702/2008
ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.702.2008

Evidenčna številka:VS0014677
Datum odločbe:17.11.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSK I Cp 1596/2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:lastninska pravica - varstvo lastninske pravice - imisije - varstvo pred vznemirjanjem - povzročitev škode - povrnitev škode zaradi prekomernega hrupa in smradu - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - javna služba - obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja - deponija - koncesija - odgovornost upravljalca deponije - odgovornost koncedenta za ravnanje koncesionarja - subsidiarna odgovornost - zakonito poroštvo koncedenta - razpravno načelo - navajanje dejstev in dokazov - dokazi in izvajanje dokazov - trditveno breme - prekluzija - stroški postopka - sosporniki

Jedro

Subsidiarna odgovornost koncedenta za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam (53. člen ZGJS) nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od koncesionarja v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v trditveno breme tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožnica mora toženki povrniti 898,90 EUR, druga tožnica, četrti tožnik, šesti tožnik in sedma tožnica pa vsak 56,18 EUR njenih stroškov odgovora na revizijo v 15 dneh od vročitve te odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode tožnikov zaradi imisij (smrad in hrup), ki izvirajo iz toženkine nepremičnine, kjer je deponija komunalnih odpadkov. Menilo je, da je zavezanec za povračilo škode javno podjetje K. d. o. o., ki kot izvajalec javne službe upravlja z deponijo, ne pa tožena stranka, ki je zgolj lastnica zemljišča. Ker ne gre za neznanega povzročitelja, tudi ni podlage za subsidiarno odgovornost toženke, ki jo določa Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1).

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da je za odškodninski zahtevek po tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pasivno legitimiran izvajalec dejavnosti, pri kateri nastaja prekomerna škoda. Trditve, da so od slednjega neuspešno terjali plačilo odškodnine, so tožniki podali prepozno (šele v pritožbi), zato svoje zahtevke zmotno utemeljujejo na podlagi določbe 53. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), ki predpisuje subsidiarno odgovornost koncedenta (toženke). Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča, da toženka za škodo ne odgovarja zgolj zato, ker je lastnica sporne parcele, in dodalo, da tožniki niso zatrjevali niti njenega morebitnega protipravnega ravnanja. Kot nedopustno pritožbeno novoto je označilo tudi sklicevanje pritožnikov na določbo 73. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagajo revizijo prva in druga tožnica, četrti in šesti tožnik ter sedma tožnica, ki uveljavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo tudi stroške. Menijo, da je pritožbeno sodišče samo in brez obravnave oziroma izvedbe dokazov ugotovilo, da toženka ni storila nedopustnega ravnanja in da tožniki predhodno niso zahtevali plačila od podjetja, ki upravlja z deponijo. Tožniki se zato o teh dejstvih niso mogli izjaviti. Navajajo, da ZGJS za nastalo škodo določa subsidiarno in zakonito poroštvo koncedenta (toženke), kar pomeni, da mora upnik plačilo terjatve najprej zahtevati od koncesionarja, od tedaj dalje pa lahko toži bodisi glavnega dolžnika bodisi poroka bodisi oba. Nasprotujejo stališču, da mora upnik zatrjevati in dokazati, ali in kdaj je plačilo obveznosti zahteval od glavnega dolžnika, saj lahko plačilo terja neposredno od koncedenta, ta pa ima ugovor vrstnega reda. Toženka takšnega ugovora niti ni podala, če pa bi to storila, bi moralo sodišče o tem izvajati dokaze tožnikov, ki narekujejo zavrnitev ugovora. Tudi ob morebitnem uspešnem ugovoru vrstnega reda bi bil zahtevek kvečjemu preuranjen, kar bi utemeljevalo le njegovo zavrženje in ne zavrnitve. Svoje zahtevke utemeljujejo z določbo tretjega odstavka 133. člena OZ, ki ne zahteva trditev o nedopustnem ravnanju toženke in na podlagi katere je pasivno legitimiran vsakdo, iz katerega sfere izvira nevarnost, torej tudi tisti, ki je dal nalog za vznemirjanje oziroma tisti, v čigar korist je bilo vznemirjanje storjeno. Skrb za javne odpadke, zemljišče in preprečitev imisij z zemljišča je naloga toženke (skladno z določbo 149. člena ZVO-1 gre za obvezno lokalno javno službo), ki jo opravlja bodisi sama bodisi s podelitvijo koncesije, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Do teh navedb tožnikov se pritožbeno sodišče ni opredelilo oziroma je napačno ugotovilo odsotnost trditev, da je toženka dala nalog za vznemirjanje, utemeljevanje toženkine pasivne legitimacije na podlagi 73. člena SPZ pa je zmotno opredelilo kot pritožbeno novoto. Pravna podlaga zahtevkov je tudi v določbah 75. in 99. člena SPZ, pri čemer se odškodninska terjatev uveljavi skladno z določbami OZ. Toženkina odškodninska odgovornost je podana neodvisno od določb ZGJS že zato, ker je lastnica spornega zemljišča, zaradi (uporabe) katerega imajo tožniki škodo (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1635/2004 z dne 11. 5. 2005). Sklicujejo se še na splošno prepoved povzročanja škode iz določbe 10. člena OZ in opozarjajo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 586/2002 z dne 27. 11. 2003).

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožniki so zahtevali povrnitev škode, ki jim nastaja zaradi smradu in hrupa z deponije, ki se nahaja na toženkinem zemljišču, na podlagi koncesije pa jo upravlja K. d. o. o. Ob navedeni trditveni podlagi tožniki zmotno širijo pasivno (stvarno) legitimacijo na toženko. Zahtevek za povrnitev škode, ki je povzročena z vznemirjanjem, se presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava (drugi odstavek 99. člena SPZ). Za imisije, ki izvirajo iz opravljanja splošno koristnih dejavnosti, veljata določbi tretjega in četrtega odstavka 133. člena OZ, ki izključujeta uporabo določb prvih dveh odstavkov istega člena in določb SPZ, ki urejajo imisije.(1) Položaja ne spremeni okoliščina, da gre za občinsko javno službo (149. člen ZVO-1), ki se zagotavlja s koncesijo, dodeljeno gospodarski družbi. Za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, odgovarja koncedent (toženka) le subsidiarno, če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti (53. člen ZGJS).

8. Revizijsko stališče o razporeditvi trditvenega bremena v zvezi s subsidiarno odgovornostjo je zmotno. ZGJS sicer ne določa, kdaj nastopi subsidiarna odgovornost koncedenta. Po analogiji z ureditvijo v predpisih, ki urejajo podobno situacijo, pa je treba določbo razumeti tako, da odgovornost koncedenta nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil.(2) Pravkar navedene okoliščine so del dejanske podlage tožbenega zahtevka, zato sodijo v trditveno breme tožnikov. Ker so tovrstne navedbe ponudili prepozno (337. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), čemur v reviziji ne nasprotujejo, je stališče sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno.(3)

9. Zaradi napačne pasivne legitimacije revidentom ne koristi, da odškodninski zahtevek iz tretjega odstavka 133. člena OZ ni pogojen z nedopustnim ravnanjem. Drugače bi bilo, če bi zatrjevali ustrezen dogovor o vrsti toženkine odgovornosti v koncesijski pogodbi oziroma bi vsaj izkazali, da se je udejanjila toženkina subsidiarna odgovornost (53. člen ZGJS), kar pa se ni zgodilo. Neodvisno od navedene pravne podlage bi lahko tožniki svoje zahtevke utemeljevali še s splošnimi določbami odškodninskega prava, če bi zatrjevali (med drugim) toženkino protipravno ravnanje (storitev, opustitev). Pritožbeno sodišče je pravilno ocenilo, da takšnih opredeljenih očitkov (pravočasno predloženo) procesno gradivo ne vsebuje. Sklicevanje na splošno prepoved povzročanja škode je zato vsebinsko prazno.

10. Kršitev pravice do izjave ni podana že zato, ker jo tožniki uveljavljajo glede dejstev, ki niso bila (pravočasno) zatrjevana (da toženka ni storila nedopustnega ravnanja in da tožniki niso predhodno zahtevali plačila škode od koncesionarja; glej zgoraj, tč. 8 in 9). Takšnih dejstev pritožbeno sodišče skladno z razpravnim načelom ni ugotavljalo, temveč je o zahtevku (pravilno) odločilo po pravilu o trditvenem bremenu (212. člen ZPP).

11. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Revidenti so z revizijo propadli, zato so dolžni toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.123,63 EUR (2000 točk za sestavo odgovora na revizijo, ki vključuje tudi obvestilo stranki, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV). Revidenti so sosporniki, ki stroške načeloma krijejo po enakih delih; če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, pa po tem sorazmerju (prvi in drugi odstavek 161. člena ZPP). Zneski odškodnine, pri katerih v reviziji vztrajajo druga tožnica, četrti tožnik, šesti tožnik in sedma tožnica, so med seboj primerljivi, bistveno višji pa znesek odškodnine, ki ga uveljavlja prva tožnica. Slednja je pri revizijski vrednosti spornega predmeta udeležena s približno 80 %, ostali štirje revidenti pa vsak s približno 5 %. Navedeno (ne)sorazmerje (16 : 1 : 1 : 1) narekuje, da na prvo tožnico odpade 898,90 EUR, na vsakega od ostalih revidentov pa 56,18 EUR toženkinih stroškov odgovora na revizijo, ki jih morajo plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

---.---

Op. št. (1): Juhart, Zahtevki zaradi opravljanja splošno koristne dejavnosti, Podjetje in delo, 2009, št. 7., str. 1302.

Op. št. (2): Primerjaj določbo prvega odstavka 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (in enako določbo prvega odstavka 1019. člena OZ). Enako stališče o podobnih zakonskih določbah je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo v sklepu II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 in v sodbah II Ips 393/2001 z dne 3. 10. 2002 ter II Ips 540/2007 z dne 27. 8. 2008.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 535/2007 z dne 8. 4. 2010.


Zveza:

OZ člen 131, 133, 133/1, 133/2, 133/3, 133/4.
SPZ člen 73, 75, 99, 99/2.
ZGJS člen 53.
ZVO-1 člen 11, 11/2, 149.
ZPP člen 7, 212, 337.
Datum zadnje spremembe:
19.01.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyMTc2
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*