VSRS sodba II Ips 120/2014

Jedro

Zgolj zato, ker toženkin zavarovanec odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, njegove krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu niso nepomembne, saj jih je potrebno upoštevati ob presoji deleža tožnikovega soprispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami obratovalca ter oškodovanca, ki so v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode.

Če delodajalec s svojim ravnanjem delavcem ne omogoča, da brez strahu za svoj delovnopravni status opozorijo na pomanjkljivosti pri spoštovanju pravil o varnosti in zdravju pri delu in v takšnem primeru odklonijo delo, gre to v njegovo breme zaradi opustitev pri skrbi za varno delovno okolje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nezgodi, v skupni višini 140.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in ob upoštevanju 30 % soprispevka tožnika in odbitne franšize toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 66.950,00 EUR. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi, zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in toženki naložilo plačilo 76.750,00 EUR, v ostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo. Toženkino pritožbo je zavrnilo v celoti.

2. Tožnik je zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje vložil revizijo in v njej navedel, da je že v pritožbi je opozoril na ugotovljena dejstva, ki vodijo do zaključka o krivdni odgovornosti toženkinega zavarovanca. Šlo je za tako hude opustitve, da je prišlo do kazenskega postopka v smeri povzročitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu. Odgovornost toženkinega zavarovanca bi moralo sodišče presojati tudi kot krivdno. Z dejstvi, ki predstavljajo elemente krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca, pritožbeno sodišče napačno utemeljuje njegovo objektivno odgovornost. Ni šlo zgolj za nevarno dejavnost, ampak za vrsto kršitev predpisov o varnosti pri delu, pri čemer gre za dodatne elemente krivdne odgovornosti. Tožnik je kot ekonomsko šibkejši in v delovnem razmerju podrejeni subjekt brezpogojno ubogal. Zavrnitev naloženega dela bi zanj pomenila hudo tveganje zaradi grozeče izgube zaposlitve. Odločitev, da izpolnitev neposrednih navodil delodajalca vodi k njegovemu soprispevku, je zato krivična in materialnopravno zmotna. Tožnik je zaupal, da je način dela, kot mu je bil naložen, primeren in varen, in kot dober delavec je navodila predpostavljenih spoštoval. O njegovem soprispevku bi bilo mogoče govoriti šele, če bi delal na drugačen način od naloženega. Prav vse okoliščine, ki so nevarne, je torej pripisati sferi njegovega delodajalca. Delo bi lahko odklonil, vendar si tega ni drznil. Glede višine vztraja pri postavljenem zahtevku. Po njegovem mnenju je utrpel katastrofalno škodo, kjer se elementi posameznih vrst škod med sabo tako prepletajo, da jih je težko razmejevati, zato je upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Prisojena odškodnina ne dosega standarda pravične odškodnine in ni primerljiva s podobnimi primeri katastrofalnih škod.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodišči nižjih stopenj, in na katero je revizijsko sodišče vezano, je naslednje (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- Tožnik, zaposlen pri družbi I., d. o. o., se je 4. 9. 2007 poškodoval v delovni nezgodi, ko je padel z delovnega odra z višine treh metrov. Tožnikov delodajalec je imel v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost pri toženki za zavarovalno vsoto 146.000,00 EUR z odbitno franšizo v višini 250,00 EUR.

- Gradbeni oder ni bil postavljen v celotni dolžini fasade, na spornem mestu ni imel varnostne ograje, deske delovnega poda pa niso bile pritrjene. Tožnik zaradi te pomanjkljivosti z desno roko ni mogel doseči tistega dela fasade, ki bi ga moral odrezati. Tožnik je ta del fasade skušal odrezati tako, da je stal v razkoraku in z desno nogo stopil na desko opaža, ki je bil nivojsko znatno višji od delovnega poda (deske) gradbenega odra, z levo nogo pa je še vedno stal na deski gradbenega odra. Ko je z obema rokama prijel brusilko in jo želel vključiti, se je začela pod njegovo levo nogo dvigovati deska delovnega poda. Tožnik se je hotel prijeti za pokončni steber gradbenega odra in spustil desno roko, v kateri je imel brusilko. Zaradi mokre rokavice ga je stresla elektrika in ga dodatno sunila nazaj. Ker na tem mestu ni bilo varnostne ograje, je tožnik padel na tla.

- Kljub temu, da je tožnik videl, da gradbeni oder na mestu, kjer bi moral odrezati fasado, ni bil postavljen pravilno, ni počakal z delom, da bi se gradbeni oder dopolnil. Tožnik bi lahko delo, če bi ocenil, da je nevarno, odklonil, česar pa ni storil. Ni šlo za nujno in neodložljivo delo.

6. Revizijsko sodišče se mora v okviru postavljenih revizijskih trditev najprej opredeliti do izpodbijanih materialnopravnih zaključkov sodišč nižjih stopenj glede temelja odškodninske odgovornosti, po katerih toženkin zavarovanec odgovarja izključno po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 131. člena OZ)(1), in da tožnikov soprispevek k nastali škodi znaša 30 % (tretji odstavek 153. člena OZ).(2) Šele neutemeljenost tega dela revizije nato vodi do preizkusa odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ).

7. Revident ne nasprotuje zaključku, da delo na višini treh metrov predstavlja nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, vendar zastopa stališče, da je zaradi ugotovljenih opustitev na strani toženkinega zavarovanca njegovo odškodninsko odgovornost potrebno opreti tudi na določbe o krivdni odškodninski odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ.(3) Revidentovo zavzemanje za presojo temelja odškodninske odgovornosti s hkratno kombinacijo pravil o objektivni in krivdni odškodninski odgovornosti ni utemeljeno. Objektivna odškodninska odgovornost je izjema od krivdne odškodninske odgovornosti in je podana v primerih, ko gre za opravljanje dejavnosti, iz katere izvira povečana oziroma neobičajna nevarnost, ki je praviloma ni mogoče preprečiti. Tako povečano nevarnost lahko obratovalec sicer zmanjša (na primer z doslednim spoštovanjem pravil o varnosti pri delu), a je ne more znižati na stopnjo, ki ne bi dosegala standarda povečane nevarnosti za nastanek škode. Če nastala škoda izvira iz takšne dejavnosti, je potrebno obratovalčevo odgovornost (v tem primeru odgovornost toženkinega zavarovanca) presojati izključno z uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti. Po ustaljeni sodni praksi je delo na višini treh metrov nevarna dejavnost,(4) zato sta sodišči nižjih stopenj odgovornost toženkinega zavarovanca pravilno presojali po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.

8. Zgolj zato, ker toženkin zavarovanec odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, pa njegove krivdne opustitve pravil o varnosti pri delu niso nepomembne, saj jih je potrebno upoštevati ob presoji deleža tožnikovega soprispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ.(5) Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji oziroma opustitvami obratovalca ter oškodovanca, ki so v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Revizijsko sodišče se ob ugotovljeni dejanski podlagi spora pridružuje zaključku sodišč nižjih stopenj, da je glede na naravo dejavnosti ter število in vsebino opustitev toženkinega zavarovanca pretežni delež nastale škode potrebno pripisati prav njemu, dodatno pa je potrebno upoštevati še dejstvi, da tožnik ni opravljal nujnih in neodložljivih del in da bi lahko zaradi nepravilno sestavljenega gradbenega odra delo odklonil do odprave pomanjkljivosti. Ti dve ugotovitvi vodita v sklep, da se je tožnik dela lotil z za lastno varnost neskrben način in s tem prispeval k nastanku škode. Sodna praksa je že večkrat ponovila, da imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo.(6) Revizijsko sodišče soglaša s sodiščema nižjih stopenj, da način, na katerega se je tožnik lotil dela, predstavlja neskrbno ravnanje, ki je delno vzrok nastale škode. Glede na stopnjo neskrbnosti ob upoštevanju ostalih okoliščin je zaključek o njegovem 30 % prispevku k nastali škodi pravilen.

9. Revident obširno izpostavlja, da je deloval v skladu z navodili svojega delodajalca ter da kot skrben in discipliniran delavec v strahu za svojo zaposlitev ni pomislil (oziroma upal) na odklonitev dela kljub neustreznemu gradbenemu odru. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da omenjene okoliščine lahko spadajo v sfero obveznosti delodajalca poskrbeti za varno delovno okolje. Če delodajalec s svojim ravnanjem delavcem ne omogoča, da brez strahu za svoj delovnopravni status opozorijo na pomanjkljivosti pri spoštovanju pravil o varnosti in zdravju pri delu in v takšnem primeru odklonijo delo, gre to v njegovo breme zaradi opustitev pri skrbi za varno delovno okolje. V konkretnem primeru dejanski ugotovitvi, da ni šlo za nujno delo in da bi revident delo na nepravilno postavljenem gradbenem odru lahko odklonil, takšnega zaključka ne omogočata. Revident s svojimi trditvami, da je le izpolnjeval navodila nadrejenih in da zaradi strahu za svojo zaposlitev ni upal odkloniti dela na neustreznem gradbenem odru, torej nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato tovrstne revizijske navedbe dodatnega odgovora ne zahtevajo. Tudi sicer revident ne uveljavlja, da je takšne okoliščine zatrjeval (to ne izhaja niti iz spisa) in da se sodišči nižjih stopenj do njih ne bi opredelili.

10. Izpodbijanje odmere višine odškodnine (179. člen OZ) je omejeno na trditev, da gre za tako imenovano katastrofalno škodo, ki onemogoča odmero po posameznih vrstah pravno priznane nepremoženjske škode, in da odmera odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. S takšnimi trditvami revident ni zadostil bremenu obrazloženega grajanja zmotne uporabe materialnega prava, ki mu ga nalaga 371. člena ZPP. Tudi če bi bilo mogoče njegove posledice zaradi medsebojne prepletenosti posameznih oblik škode opredeliti za katastrofalne, odmera po posameznih oblikah, kot sta to storili sodišči nižjih stopenj, še ne pomeni, da skupna višina odmerjene odškodnine ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Revidentova trditev, da je skupna odmera neskladna s sodno prakso, je povsem neargumentirana in nanjo ni mogoče odgovoriti.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da tožnik sam krije svoje revizijske stroške, temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP ter je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi revizije.

---.---

Op. št. (1): Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena OZ).

Op. št. (2): Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).

Op. št. (3): Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ).

Op. št. (4): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 332/2006, II Ips 444/2006, VIII Ips 263/2008, II Ips 86/2010, II Ips 98/2008.

Op. št. (5): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 286/2009.

Op. št. (6): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 943/2008, VIII Ips 263/2008, II Ips 563/2008, VIII Ips 170/2011.

Datum zadnje spremembe:

10.02.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 379/2002
• Sodba II Ips 792/2006
• Sklep II Ips 10/2009