<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 2/2005
ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.2.2005

Evidenčna številka:VS23531
Datum odločbe:20.09.2006
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:sodba - oprostilna sodba - razlogi za oprostilno sodbo - dejanje ni kaznivo dejanje - dejanje ni dokazano - zakonski znaki kaznivega dejanja - obrazložitev sodbe - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - protipraven odvzem prostosti - grozovit način

Jedro

Sodišče izreče oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, če dejanje, kot je opisano v obtožnem aktu, po zakonu ni kaznivo dejanje, ker že iz opisa ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja oziroma ker že iz opisa dejanja izhajajo okoliščine, ki izključujejo protipravnost.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obtoženih M.B. in S.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

I. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.6.2003 obtožene M.B., R.S., S.K. in A.P. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti v sostorilstvu po 4. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 143. člena KZ, v zvezi s členom 25 in 2. odstavkom 3. člena KZ; ter odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.3.2004 pritožbe državnega tožilca ter zagovornikov obtoženih B.M.N., R.S., S.K. in A.P. zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki ter nagrada njihovih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

II. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obtoženega M.B. dne 26.5.2004 in zagovornik obtoženega S.K. dne 11.5.2004.

Zagovornik obtoženega M.B. v zahtevi uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve tega zakona. V zahtevi navaja, da se obtoženec sicer strinja z oprostilno sodbo, vendar pa je prepričan, da bi moral biti oproščen iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanje katerega je bil obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Ugovarja stališču pritožbenega sodišča glede uporabe določbe 1. točke 358. člena ZKP, da je za izrek oprostilne sodbe po tej točki edino upošteven opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa tudi vsebina izvedenih dokazov. Po mnenju vložnika zahteve v opisu dejanja ni podan noben od elementov obtožencem očitanega kaznivega dejanja po 4. odstavku 143. člena KZ (protipravnost in grozovit način). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, vendar ne le iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, temveč predvsem iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Zagovornik obtoženega S.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, druge kršitve tega zakona in kršitev kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da se obtoženec strinja z oprostilno sodbo, vendar prvenstveno meni, da bi moral biti oproščen iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, saj dejanje, katerega je bil obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Bistveni zakonski znak obtožencu očitanega kaznivega dejanja je protipravnost odvzema prostosti, ta znak pa ni podan. Obtoženec je bil v času storitve dejanja pooblaščena uradna oseba (načelnik varnostnega organa v takratnem Republiškem štabu), ravnal je (enako tudi ostali obtoženci) v skladu s pooblastili, kakršna so jim dajali veljavni predpisi. Obtoženec ni naklepoma ravnal protipravno kot mu to povsem neutemeljeno očita sodba na straneh 58 do 61, pri tem pa so ti zaključki sodišča v nasprotju z ugotovitvami in razlogi sodbe v 2. odstavku na 24 strani, ko sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da so obtoženci storili očitano jim kaznivo dejanje. Zato so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom sodbe, pri čemer so tudi razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Enako kršitev je sodišče po navedbah vložnika storilo, ko v razlogih sodbe ni navedlo razlogov o v zaključni besedi zagovornika izpostavljeni izključitvi kazenske odgovornosti obtoženca zaradi dejanske in pravne zmote. Graja zaključek sodišča druge stopnje, da je za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP edino upošteven opis dejanja v izreku obtožnega akta pristojnega tožilca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeno sodbo oziroma sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe prvenstveno iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP in poleg dosedanje 3. točke 358. člena ZKP, tudi po 2. točki 358. člena ZKP, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevi, podanem skladno z določbo 1. odstavka 423. člena ZKP dne 13.1.2005, predlaga zavrnitev zahtev.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

IV. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že večkrat v svojih odločbah presodilo, da sodišče oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP izreče, če dejanje, ki je predmet obtožbe nima znakov kaznivega dejanja; pri tem upošteva le opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa tudi vsebine izvedenih dokazov (enako sodbe, opr. št. I Ips 212/2001, I Ips 203/2002, I Ips 165/2003).

V. 1. Zagovornika obeh obtožencev v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, pri tem pa v zahtevah konkretno ne navajata zakonskih določb, ki naj bi jih sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo.

2. Navedbe zagovornikov v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, da iz opisa obtožencem očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki očitanega jim kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 4. v zvezi z 2. in 1. odstavkom 143. člena KZ, Vrhovno sodišče šteje kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Enako kršitev sta zagovornika uveljavljala tudi v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, kateri je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti navajana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, ni podana.

Kršitev kazenskega zakona je po določbi 1. točke 372. člena ZKP podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje zaradi katerega se storilec preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbah kazenskega zakona izključujejo obstoj kaznivega dejanja. To pomeni, da sodišče ugotavlja, ali so v opisu dejanja z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin zajeti vsi bistveni znaki kaznivega dejanja oziroma ali obstaja kateri od zakonskih pogojev za izključitev protipravnosti dejanja (silobran, skrajna sila, dejanje majhnega pomena). Oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP sodišče tako izreče, če dejanje, kot je opisano v obtožnem aktu, po zakonu ni kaznivo dejanje, ker že iz opisa ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja oziroma ker že iz opisa dejanja izhajajo okoliščine, ki izključujejo protipravnost.

Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po 143. členu KZ stori, kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja (1. odstavek); hujša oblika je podana, če to dejanje stori uradna oseba z zlorabo svojega položaja ali pravic (2. odstavek); hujša oblika po 4. odstavku pa je podana z grozovitim načinom izvršitve ali če odvzem prostosti traja več kot sedem dni.

V obravnavani zadevi je bilo obtožencem očitano kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti v kvalificirani obliki (glede na način storitve - grozovit način). V opisu dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča opisano konkretno ravnanje obdolžencev (in tudi drugih oseb) ob dogodku dne 20.3.1994 z dejstvi in okoliščinami, ki predstavljajo očitek kvalificiranega načina izvršitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti.

Neutemeljeni sta zahtevi za varstvo zakonitosti kolikor zatrjujeta, da iz opisa ne izhajajo zakonski znaki (protipravnost, grozovit način) tega kaznivega dejanja. Protipravnost ravnanja obdolžencev (vojaških oziroma uradnih oseb) je v opisu dejanja izrecno opisana z navedbo, da so pri odvzemu prostosti oškodovancu ravnali v nasprotju z določili 80. in 81. člena Zakona o obrambi in zaščiti ter Odloka o varnostnem organu ministrstva za obrambo in vojaški policiji. Kolikor zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da protipravnost ravnanj obtožencev ni bila podana, ker je šlo za zakonito uporabo pooblastil vojaških oseb in da je potrebno v zvezi s tem presojati vse navedene predpise kot celoto, oziroma se glede tega sklicujeta na zagovore obtožencev ter izpovedbe v postopku zaslišanih prič (oškodovanca, A.K., D.M.), navajata razloge in okoliščine, ki po vsebini ne predstavljajo kršitev kazenskega zakona, temveč spadajo v sfero dejanskega stanja, ko sodišče ugotavlja protipravnost kot element kaznivega dejanja in subjektivni odnos oziroma krivdo storilca pri dejanju. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati. Tudi v opisu dejanja opisane okoliščine načina zaustavitve in blokade oškodovančevega vozila, v katerega se je oškodovanec zatem zaklenil, maskiranost nekaterih oseb, ki so obstopili zaustavljeno oškodovančevo vozilo in njihova oboroženost z avtomatskim orožjem, besedne grožnje oškodovancu, tolčenje z orožjem po oškodovančevem vozilu in razbitje stekel na oškodovančevem vozilu ter zatem nasilen vstop v oškodovančevo vozilo, fizično nasilje nad oškodovancem v vozilu ter nasilno izvlečenje oškodovanca iz vozila in vklenitev oškodovanca, vsebujejo opis konkretnih dejstev in okoliščin, ki omogočajo sklepanje o grozovitem načinu storitve dejanja. Zato ni moč pritrditi navedbam zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da opis obtožencem očitanega kaznivega dejanja kvalificiranega načina storitve dejanja ne vsebuje. Glede na tak opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu je sodišče prve stopnje zato pravilno presojalo, ali v opisu dejanja opisano ravnanje obtožencev ustreza standardom, ki jih je glede takšnega načina storitve (grozovitega načina) kaznivega dejanja sprejela sodna praksa: grozovit način je podan tedaj, ko bo z odvzemom prostosti ali omejitvijo gibanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, storilec pa bo pri tem brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi, po izvedenem dokaznem postopku ob presoji vseh izvedenih dokazov ocenilo, da ni dokazano, da bi bilo dejanje storjeno na grozovit način, ker z gotovostjo niso dokazana obtožencem očitana izvršitvena dejanja in ker niso z gotovostjo dokazana objektivni in subjektivni znak grozovitega načina storitve. Ker je glede na vsebino izvedenih dokazov presodilo, da ta v opisu kaznivega dejanja opisan zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 4. odstavku 143. člena KZ obtožencem ni dokazan, je zato pravilno iz razloga 3. točke 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo.

3. Zagovornik obtoženega S.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da obtoženi S.K. kot tudi ostali obtoženci, niso naklepoma ravnali protipravno, kot jim to povsem neutemeljeno, vsaj smiselno, očita sodba sodišča prve stopnje na straneh 58 do 61 ter so razlogi v sodbi prve stopnje na strani 58 do 61 v nasprotju z ugotovitvami in razlogi sodbe v 2. odstavku na 24. strani sodbe, ko sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da so obtoženci storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti. Te zagovornikove navedbe, v katerih nakazuje, da so si razlogi sodbe sodišča prve stopnje s seboj v nasprotju, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilni dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Prav slednje v zahtevi zatrjuje zagovornik. Da je podana ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka mora v sodbi biti podano nasprotje glede odločilnih dejstev, to je tistih dejstev, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in ki jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (7. do 9. odstavek 364. člena ZKP).

Zakon o kazenskem postopku ne določa same notranje zgradbe obrazložitve sodbe oziroma v kakšnem vrstnem redu sodišče obrazloži posamezna dejanska in pravna vprašanja. To je stvar subjektivnega pristopa vsakega posameznega sodnika.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe najprej predstavilo zagovore obdolžencev, pojasnilo zatem razloge za izključitev javnosti na posameznih glavnih obravnavah in navedlo katere dokaze je v dokaznem postopku izvedlo in katere dokazne predloge strank je zavrnilo ter razloge za takšno svojo odločitev. Zatem pa je v 2. odstavku na 24. strani pojasnilo, da je glede na izvedeni dokazni postopek sodišče, na podlagi presoje in ocene izvedenih dokazov ter zagovorov obtožencev, ugotovilo, da ni dokazano, da so obtoženci storili kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti v sostorilstvu po 4. v zvezi z 1. in 2. odstavku 143. člena KZ. V nadaljevanju obrazložitve je sodišče zatem podalo obširne povzetke izvedenih dokazov (izpovedb zaslišanih prič in listinskih dokazov) ter v zaključku pojasnilo razloge, iz katerih je izreklo, ob oceni, da ni dokazano, da bi bilo dejanje storjeno na grozovit način, oprostilno sodbo. Tako iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje nedvomno izhaja, da grozovit način storitve dejanja (kot kvalificirane oblike obtožencem očitanega kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti), ki je bil v obtožbi obtožencem očitan, ni podan oziroma sodišče zanj ni našlo dokazov. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni podana.

4. Zagovornik obtoženega S.K. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi z navedbo, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o v zaključni besedi zagovornika izpostavljeni izključitvi kazenske odgovornosti obtoženca zaradi dejanske in pravne zmote. Te zagovornikove navedbe je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve 9. odstavka 364. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

Zakon (364. člen ZKP) določa, kaj mora vsebovati obrazložitev sodbe. Če je obdolženec oproščen obtožbe, v izreku sodbe glede na določbo 4. odstavka 364. člena ZKP sodišču ni potrebno navesti razloga za oprostitev. Sodišče pa mora v skladu z 9. odstavkom istega člena v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov, navedenih v 358. členu ZKP, je bil obdolženec oproščen (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 278/96). Iz obrazložitve oprostilne sodbe mora tako biti razvidno, kateri izmed zakonskih razlogov iz 358. člena ZKP je bil podlaga za sprejem sodbe. Ta razlog mora biti obrazložen v dejanskem in pravnem pogledu, kar je sodišče prve stopnje v sodbi, s katero je obtožence iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo, tudi storilo. Ker sodišče glede na določbo 6. odstavka 364. člena ZKP v obrazložitvi sodbe navede razloge za vsako posamezno točko sodbe in mora obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, tako ni v razlogih sodbe dolžno odgovarjati na vsa v besedi strank izražena stališča obrambe. Glede na navedeno tako v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana kršitev določbe 364. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi ni podana, pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje, da bi navedena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

VI. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki sta jih zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali, ju je kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).


Zveza:

ZKP člen 358, 358-1, 358-3, 364, 364/9, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.KZ člen 143, 143/4.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjMxNA==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*