VSRS Sodba I Ips 11063/2016

Jedro

Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito.

S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren.

Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade.

Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad.

Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade.

Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka.

Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade.

Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja.

Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost.

Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe.

Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari.

Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe.

Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1.

Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.

Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodne takse, in sicer A. A. znesek 900,00 EUR, B. B. znesek 1.100,00 EUR, C. C. znesek 1.200,00 EUR in D. D. znesek 800,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojene A. A., B. B. in C. C. ter obtoženega E. E. spoznalo za krive kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem in prvem odstavku 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1; točke I do IV izreka), obsojenega D. D. pa za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka V izreka). Po drugem odstavku 241. člena oziroma drugem odstavku 242. člena KZ-1 je vsem omenjenim izreklo kazni zapora in stranske denarne kazni, tj. obsojenemu A. A. kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 270 dnevnih zneskov (8.100,00 EUR), obsojenemu B. B. kazen dve leti in dva meseca zapora ter stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov (15.000,00 EUR), obsojenemu C. C. kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen v višini 400 dnevnih zneskov (20.000,00 EUR), obtoženemu E. E. kazen deset mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov (6.000,00 EUR) ter obsojenemu D. D. kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov (10.000,00 EUR). Po četrtem odstavku 241. člena KZ-1 je obsojenemu B. B. vzelo prejeto nedovoljeno darilo v skupnem znesku 32.884,97 EUR, obsojenemu C. C. v skupnem znesku 53.316,82 EUR in obtoženemu E. E. v skupnem znesku 6.121,75 EUR. Vsem subjektom je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper obtoženega E. E. (točka VI izreka) je razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, po kateri naj bi storil tri kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1, s stroškovno posledico. Obtoženega E. E. (točka VII izreka) je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1, s stroškovno posledico.

2. Višje sodišče v Ljubljani je ob ugoditvi pritožbi zagovornikov obtoženega E. E. sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je zoper obtoženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 241. člena KZ-1, s stroškovno posledico (točka I izreka). Ob delni ugoditvi pritožbama obsojenega C. C. in njegove zagovornice je sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in odvzemu darila glede tega obsojenca spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja v razpredelnici izpustilo očitana obdobja dobav in prejeme nagrad pod zaporednimi številkami od 1 do 3, v zadnjem delu opisa je datum 20. 11. 2007 nadomestilo z datumom 1. 7. 2008 in (tudi v odločbi o odvzemu darila) znesek 53.216,82 EUR znižalo na 48.168,98 EUR (točka II izreka). Glede obsojenega D. D. je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja besedo »marca« nadomestilo z besedo »novembra«, izpustilo pa je nedovoljeni denarni nagradi po zaporednima številkama 1 in 2 (točka III izreka). Prav tako po uradni dolžnosti je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da stranskih denarnih kazni obsojenim A. A., B. B., C. C. in D. D. ni izreklo (točka IV izreka). Ob delni ugoditvi pritožbi državnega tožilca je sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu glede obtoženega E. E. razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom (točka V izreka). V preostalem delu je pritožbe državnega tožilca, obsojenega C. C. in njegove zagovornice, v celoti pa pritožbe zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in D. D., zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih ter nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka VI izreka).

3. Zoper sodbo, tj. v pravnomočnih obsodilnih delih, so zahteve za varstvo zakonitosti vložili:

– zagovornik obsojenega A. A. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče spremeni oziroma razveljavi obe izpodbijani sodbi ali pa samó sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev pred popolnoma spremenjena senata;

– zagovorniki obsojenega B. B. iz razlogov po 420. členu ZKP. Predlagali so, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

– zagovornica obsojenega C. C. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagala je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat;

– zagovorniki obsojenega D. D. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca »oprosti krivde«, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti predlagala, da Vrhovno sodišče vse zahteve zavrne kot neutemeljene.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavila zagovornica obsojenega C. C., mu v celoti nasprotovala in vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti izključno zaradi (taksativno) opredeljenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zahteve ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati zgolj, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, a jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A.

7. Vložnik povzema stališče višjega sodišča (točke 16 – 20 drugostopenjske sodbe), da so med narokoma za glavno obravnavo 12. 10. 2020 in 20. 1. 2021 pretekli več kot trije meseci, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje sledeč tedaj veljavnemu tretjemu odstavku 311. člena ZKP moralo glavno obravnavo začeti znova in ponovno izvesti vse dokaze. Izpostavilo je, da zadržanje procesnih rokov zaradi epidemije covid-19 nima vpliva na tek roka, po katerem je glavno obravnavo treba začeti znova, saj je navedeni rok namenjen uresničevanju načel neposrednosti in koncentracije glavne obravnave (tj. čimkrajših razkorakov med posameznimi naroki), pri tem pa je vseeno, iz katerega razloga je prišlo do preložitve glavne obravnave.¹ Višje sodišče je torej (pravilno) kot zmotne presodilo razloge sodišča prve stopnje (točke 82 – 89 prvostopenjske sodbe), da je zadržanje procesnih rokov zaradi epidemije covid-19 zadržalo tudi tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Logično je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede vprašanja vpliva oziroma možnosti vpliva kršitve tretjega odstavka 311. člena ZKP na zakonitost oziroma pravilnost sodbe, saj je prvič (zmotno) razlogovalo, da glavne obravnave ni bilo treba znova začeti, drugič pa opredeljevanje glede nakazane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP sodi v razloge drugostopenjske, ne prvostopenjske sodbe.² Vložnik graja razloge višjega sodišča, da obramba v pritožbenem postopku ni izkazala vpliva oziroma vsaj možnosti vpliva t. i. relativne bistvene kršitve določb postopka na zakonitost oziroma pravilnost sodbe. Utemeljuje, da je prišlo zaradi poteka navedenega roka do kršitve načel neposrednosti in koncentracije glavne obravnave. Po »tako dolgem času« obsojenci, zagovorniki in sodni senat niso več imeli »tako svežega spomina« o dogajanju na prejšnjih obravnavah. S tem je izkazan vpliv oziroma vsaj možnost vpliva takšne kršitve na zakonitost oziroma pravilnost sodbe.

8. Vrhovno sodišče kršitev načel neposrednosti (in koncentracije) glavne obravnave redoma presoja kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, opredeljeno v 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna zgolj, če je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.³ Za uspešno uveljavljanje kršitve tretjega odstavka 311. člena ZKP bi moral vložnik zahteve izkazati vpliv (ne le možnost vpliva, kot velja v pritožbenem postopku) te kršitve na zakonitost (ne alternativno tudi na pravilnost, kot velja v pritožbenem postopku) sodbe.⁴ Navedbe vložnika v tej smeri pa so v tolikšni meri posplošene in nesubstancirane, da v ničemer ne izkazujejo vpliva na zakonitost.⁵ Da je prišlo do kršitve načel neposrednosti in koncentracije glavne obravnave, je ugotovilo že višje sodišče, kar o vplivu na zakonitost sodbe samo po sebi še ne pove ničesar. Enako velja za nekonkretizirano vzbujanje dvomov v svežino spomina procesnih subjektov, kot je Vrhovno sodišče prav tako že judiciralo.⁶ Da bi vložnik z zahtevo v tem delu uspel, bi moral z natančno razčlembo dokaznega postopka pokazati, kako je prekoračitev roka vplivala na presojo posameznih dokazov in dokazni postopek kot celoto.⁷ Pavšalne teze, da obrambi ni bilo omogočeno »normalno izvajanje dokazov skladno z določili ZKP«, ni mogoče preizkusiti. Zagovornik ne more uspeti niti s trditvami, da je sodišče prve stopnje pri zaslišanju priče F. F. prekršilo 244.a člen ZKP (več v nadaljevanju), kar da se v ponovljenem dokaznem postopku ne bi zgodilo. Prvenstveno gre za neupoštevne špekulacije, zlasti pa za navedbe, ki v okvirih zatrjevanja kršitve tretjega odstavka 311. člena ZKP niso bile uveljavljane v pritožbi, in za materialno neizčrpane navedbe (peti odstavek 420. člena ZKP).

9. Dodati je, da Vrhovno sodišče pri odločanju o izrednih pravnih sredstvih ne preizkuša le pravilnosti uporabe procesnega (in materialnega) prava, saj presoja tudi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma temeljnih jamstev, ki so zagotovljena na ustavni in konvencijski ravni.⁸ Vendar se sledeč načelu t. i. stroge dispozitivnosti Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji le na presojo tistih kršitev, na katere se vložnik decidirano sklicuje (prvi odstavek 424. člena ZKP), kar med drugim pomeni, da je treba v zahtevi določno utemeljiti razloge, s katerimi se pojasnjujejo zavzeta stališča.⁹ Temu pogoju pa zagovornik z golim omenjanjem kršitve »pravice do poštene obrambe« ne more zadostiti.

10. Vložnik izpodbija stališče višjega sodišča (točke 27 – 37 drugostopenjske sodbe), da je bilo zaslišanje priče F. F. na narokih za glavno obravnavo 24. 8. 2020 in 2. 9. 2020 opravljeno v nasprotju s šestim odstavkom 244.a člena ZKP, vendar procesno ravnanje sodišča prve stopnje ni onemogočilo izvrševanja pravice do učinkovite obrambe.

11. Podatki kazenskega spisa, povzeti v točkah 90 in 91 prvostopenjske sodbe, razkrivajo sledeča procesno relevantna dejstva:

‒ da je imela priča v času predvidenega zaslišanja stalno prebivališče (permanent residence) v Združenih državah Amerike, kjer se je tudi dejansko nahajala;

‒ da je sodišče prve stopnje 30. 3. 2020 po predvideni diplomatski poti pristojnim organom ZDA poslalo prošnjo za videokonferenčno zaslišanje priče prek mednarodne pravne pomoči;

‒ da je Urad državnega tožilstva ZDA sporočal, da videokonferenčno zaslišanje priče zaradi tedanjih epidemioloških razmer v zvezi s covid-19 v Kaliforniji, kjer živi priča, ni bilo izvedljivo, upoštevaje še dejstvo, da je priča skrbela za 95-letno osebo kot predstavnico rizične populacije, zaradi česar se zaslišanje v obdobju med majem in septembrom 2020 prek videokonference ni opravilo;

‒ da so že pravosodni organi ZDA predlagali možnost, da priča poda izjavo na svojem domu prek ustrezne videokonferenčne platforme, zaradi česar je sodišče zaslišanje opravilo prek enkriptiranega spletnega portala oziroma vmesnika join.sodisce.si, glede česar so bili pristojni organi ZDA predhodno seznanjeni in v zvezi s takšnim načinom zaslišanja niso imeli nobenih zadržkov;

‒ da so bili, ko je bila priča 13. 6. 2017 prvič zaslišana pred sodiščem, tj. v preiskavi, na naroku za njeno zaslišanje navzoči odvetniki Vasja Jesenko, Varja Holec in Martina Cupin (zagovorniki obsojenih A. A., D. D. in C. C.) ter obsojeni D. D. in tožilec Iztok Krumpak, ki so vsi bili navzoči tudi ob zaslišanju priče na glavni obravnavi 24. 8. ter 2. 9. 2020;

‒ da je priča pred pričetkom zaslišanja 24. 8. 2020 potrdila svojo identiteto, 31. 8. 2020 pa je sodišču posredovala tudi kopiji potnega lista Republike Slovenije in kartice permanent residence ZDA ter oba dokumenta pokazala še ob zaslišanju;

‒ da sta vprašanja priči postavljala le predsednica senata in državni tožilec, obsojeni vprašanj niso imeli, zagovorniki pa vprašanj niso želeli podati, sklicujoč se na kršitve pri izvedbi zaslišanja, ki so jih nato zatrjevali v pritožbenem postopku in sedaj z zahtevami za varstvo zakonitosti.

12. Primarna podlaga za izvedbo videokonferenčnega zaslišanja je 6. člen Sporazuma o medsebojni pravni pomoči med EU in ZDA z dne 25. 6. 2003 (BUSPPEU). Ker mednarodna pogodba pogojev za videokonferenco posebej ne ureja, je treba poseči po subsidiarni uporabi določb ZKP, kot je to določeno v 514. členu ZKP. Višje sodišče se je opredelilo, da je sodišče kot pristojni organ podalo ustrezno zaprosilo ZDA za mednarodno pravno pomoč skladno z zakonom (515. člen ZKP), s čimer je bila zagotovljena pravna podlaga za uporabo 244.a člena ZKP na podlagi 3. točke drugega odstavka navedenega člena. V okoliščini, da je priča v času zaslišanja, ki ga je zaznamovala pandemija covid-19, skrbela za 95-letno gospo, je višje sodišče prepoznalo drugo podlago za izvedbo videokonferenčnega zaslišanja, tj. upravičen razlog, ki je priči onemogočal prihod na slovensko sodišče (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP). Zahtevi vložnika, da pogoja za takšno zaslišanje nista bila podana, ni moč pritrditi. Izvedba zaslišanja na način, da bi se priča ob zaslišanju nahajala v prostorih oziroma ob navzočnosti pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, ni bila mogoča zaradi objektivnih razlogov, izvirajočih iz sfere zaprošene države oziroma temelječih na tedanjih izrednih razmerah zaradi pandemije covid-19. Tu gre za neposredni način ugotavljanja pričine identitete, kot ga ureja šesti odstavek 244.a člena ZKP, od katerega je bilo v obravnavanem primeru odstopljeno zaradi objektivnih razlogov, na katere ne sodišče prve stopnje niti kdo drug ni mogel vplivati. So pa ameriški pravosodni organi v korespondenci s slovenskim sodiščem potrdili identiteto priče, bivajoče na znanem naslovu v ZDA. Višje sodišče je poudarilo, da je bila identiteta priče vendarle ugotovljena oziroma verodostojno preverjena in ne dopušča nobenih pomislekov, da zaslišana oseba ni bila F. F.

13. Vrhovno sodišče razloge sprejema kot razumne in dodaja, da je ratio navzočnosti pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države ob priči, ki se zaslišuje, po šestem odstavku 244.a člena ZKP v potrditvi (pravilne) identitete osebe, ki bo zaslišana. Je pa treba v tem pogledu presoditi vse konkretne okoliščine danega primera. Sodišče prve stopnje je F. F. identificiralo s pomočjo pregleda osebnih dokumentov, ki ju je priča predložila sodišču in omogočila vpogled tudi ob samem zaslišanju. Zlasti je povedno, da je bilo ob zaslišanju F. F. v procesni fazi preiskave navzočih pet oseb, ki so bile prisotne tudi ob naknadnem videokonferenčnem zaslišanju, tj. vključno z obsojenim D. D., ki je bil kot komercialist družbe A., d. o. o., dolga leta podrejen F. F. Identiteta priče je bila torej ugotovljena po njenem prebivališču v ZDA, pregledu osebnih dokumentov in še dodatno na podlagi dejstva, da so bili prej našteti procesni udeleženci navzoči pri zaslišanju priče v preiskavi. Nihče od omenjenih ni zatrjeval, še manj izkazal, da na glavni obravnavi zaslišana priča, pri čemer je šlo za drugo zaslišanje priče pred sodiščem, ni bila F. F., zato pomislekov v identiteto priče ni. Zagovornik obsojenega A. A. v zahtevi nudi preširoko interpretacijo šestega odstavka 244.a člena ZKP. Zakon v tej določbi govori le o zagotovitvi identifikacije zaslišane osebe, ne pa o tem, da bi imela pristojna oseba zaprošene države funkcijo »kontroliranja pravilnosti postopka pri priči« oziroma »spremljanja zaslišanja, da ne bi prišlo do drugih nepravilnosti«. Po presoji Vrhovnega sodišča v dani procesni situaciji zaradi nenavzočnosti pristojne osebe res ni prišlo do striktne uporabe šestega odstavka 244.a člena ZKP, vendar pa ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost samega zaslišanja priče kot procesnega dejanja. Prvič, odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP je bil izjemoma, a razumno utemeljen v izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19, ne pa v arbitrarnih stališčih ali ravnanjih sodišča prve stopnje ali pravosodnih organov ZDA. V teh (neponovljivih) okoliščinah je bilo, drugič, namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP vendarle zadoščeno z identifikacijo priče F. F. tako v predhodni komunikaciji z ameriškimi organi kot s preverjanjem njene identitete v postopku pred sodiščem prve stopnje.

14. ZKP v zadnji povedi šestega odstavka 244.a člena ZKP določa, da je na kraju, kjer se nahaja priča, ki je zaslišana po videokonferenci, lahko navzoč tudi zagovornik. Višje sodišče je pritrdilo obrambi, da prvostopenjsko sodišče zagovornikom ni omogočilo navzočnosti na kraju zaslišanja priče, čemur pa so botrovale izključno tedanje izredne razmere zaradi svetovne pandemije. Zaradi te opustitve ni bila prekršena pravica do obrambe. Sklicujoč se na stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče,¹⁰ je višje sodišče obrazložilo, da navzočnost zagovornika prav tam, kjer se priča nahaja, ni obvezna, predvsem pa navzočnost zagovornika ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi ter z možnostjo postavljanja vprašanj priči. Opredelilo se je, da je navzočnost zagovornika na kraju zaslišanja namenjena nadzoru nad pravilnostjo poteka zaslišanja in verodostojnostjo izpovedbe priče ter da obramba z navedbami, da ni mogla preveriti, ali je priča uporabljala zapiske in ali se je v zvezi z odgovori s kom posvetovala, verodostojnosti priče ni okrnila.

15. Razlogovanje višjega sodišča je skladno z naziranji Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 8087/2010. Zahtevi zato ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da naj bi višje sodišče »napačno razumelo« citirano sodbo Vrhovnega sodišča. Vložnik navaja, da ni bilo mogoče preveriti, ali je bila priča v prostoru zaslišanja sama, kje se je nahajala, kdo je ta oseba bila, ali si je pomagala s »tehničnimi pripomočki«, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Iz prakse ESČP¹¹ in Vrhovnega sodišča¹² izhaja, da kršitev pravice do obrambe oziroma zahteve po poštenem sojenju (6. člen EKČP) ni podana, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da obremenilnim pričam zastavlja vprašanja; ko je seznanjen s tem, kar so priče povedale v njegovi odsotnosti; in ko ima učinkovite možnosti, da se na njihove izpovedbe odzove. Vložnik ne zatrjuje, da tem kriterijem ne bi bilo zadoščeno. Vrhovno sodišče je že judiciralo, da je zaslišanje priče, opravljeno po videokonferenci, neposredno zaslišanje (prvi odstavek 355. člena ZKP), ne glede na to, da je posredovano s pomočjo tehničnih sredstev.¹³ Tako zaslišanje je skladno z načelom neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Prav tako je bila priča zaslišana v preiskavi, pri čemer je bil navzoč obsojenčev zagovornik, obsojenec pa je bil o zaslišanju pravilno obveščen, tj. enako kot so bili o zaslišanju obveščeni vsi tedanji obdolženci oziroma njihovi zagovorniki (podpisane vročilnice pri list. št. 1850). Tem procesnim okoliščinam vložnik zahteve ne oporeka. Ni možno govoriti niti o obstoju nakazane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v dani procesni situaciji ne gre za nobenega od položajev iz 237. člena ZKP, v katerih sodišče na izpovedbo priče ne sme opreti svoje odločbe. Zahteva vsebuje zgolj ugibanja, ki se nanašajo na potek zaslišanja prek videokonference, vključno z insinuacijami o komunikaciji priče z neugotovljenimi tretjimi osebami, ki da bi lahko vplivale na vsebino izpovedbe. Glede takih navedb je Vrhovno sodišče že presodilo,¹⁴ da z njimi vložnik zahteve ne uveljavlja kršitev zakona, saj skozi vnašanje dvomov v verodostojnost pričine izpovedbe nakazuje na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in s tem na razlog, zaradi katerega zahteve ni moč vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. A. je priloženo strokovno mnenje A. C. Trditve v strokovnem mnenju štejejo kot del navedb zahteve, v tem smislu pa jih je Vrhovno sodišče tudi obravnavalo.

17. Zahteva opozarja na ustavno in konvencijsko pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS, točka b tretjega odstavka 6. člena EKČP), ki jo je vselej treba presojati v kontekstu zagotavljanja poštenega sojenja kot celote. Potrebo po dodatnem času za pripravo obrambe lahko utemeljujejo tudi posamezni procesni dogodki v času postopka, vključno s spremembo obtožnice. Zahteva problematizira dogajanje na naroku za glavno obravnavo 3. 2. 2021, glede česar so relevantne sledeče procesne okoliščine:

– da je državni tožilec pred zaključkom dokaznega postopka, kar je torej v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, glede obsojenega A. A. spremenil obtožnico na način, da je v začetnem delu opisa dejanja dodal besedilo »v času od začetka leta 2008 do 5. 9. 2013«, s čimer je po lastni razlagi natančno časovno opredelil oziroma zamejil storitev obsojencu očitanega kaznivega dejanja;

– da je predsednica senata sprejela (resda nepotreben)¹⁵ sklep, da se modifikacija obtožbe dopusti, obsojeni A. A. pa je izjavil, da je modifikacijo razumel;

– da je zagovornik zaprosil za (sicer neopredeljen) rok za pripravo obrambe, predsednica senata pa je sprejela sklep, da se obrambi zagotovi rok ene ure za pripravo obrambe po spremenjeni obtožbi, saj gre za minorno spremembo;

– da je zagovornik po enourni prekinitvi glavne obravnave za pripravo obrambe (drugi odstavek 344. člena ZKP) vztrajal pri daljšem (dodatnem) roku, v zvezi s čimer je predsednica senata sprejela sklep, da se predlog zavrne, obsojeni A. A. pa je na poziv predsednice senata, ali želi podati zagovor po spremenjeni obtožbi, odgovoril, da »ne bi podal nobenega mnenja«, s čimer je bilo dokazovanje zaključeno, glavna obravnava pa je prešla v fazo besede strank.

18. Sodišče prve stopnje (točke 97 – 107 prvostopenjske sodbe) se je opredelilo, da se opisa dejanja v prvotni in nato spremenjeni obtožnici nanašata na isto kaznivo dejanje, saj po vsebini enako opisujeta obsojenčeva ravnanja in ostale okoliščine v luči kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1. Soglašalo je z državnim tožilcem, da sprememba obtožbe zgolj natančno časovno opredeljuje izvršitev obsojencu očitanega kaznivega dejanja, pri čemer se zahteve nedovoljenih denarnih nagrad za posamezna obdobja dobav medicinskega materiala proizvajalca B., ki ga je za potrebe J. dobavljala družba A., d. o. o., časovno zamejujejo z zadnjo zahtevo za nakazilo nedovoljene denarne nagrade na račun G. (G.) po donacijski pogodbi z dne 9. 8. 2013, ki je bila izražena 5. 9. 2013 na sestanku obsojenca z F. F. in G. G. v obsojenčevi pisarni na J. Sodišče je pojasnilo, da je v dokaznem postopku izvajalo dokaze ne le o dogajanju do konca leta 2012, temveč tudi glede omenjenega sestanka 5. 9. 2013. V zvezi s slednjim in donacijsko pogodbo z dne 9. 8. 2013 je obsojenec podal zagovor; komentiral je svojo elektronsko korespondenco s predstavnicama družbe A., d. o. o., in bil navzoč ob zaslišanjih prič F. F., G. G., H. H. in I. I., ki so vsi med drugim izpovedovali o dogajanju 5. 9. 2013. Prav tako je obsojenec v spis vložil določene listine, ki naj bi potrjevale njegov zagovor glede vsebine sestanka 5. 9. 2013, in jih komentiral, na podlagi česar je sodišče zaključilo, da obramba zaradi spremembe obtožbe ni bila spravljena v položaj presenečenja.

19. Višje sodišče (točki 97 in 98 drugostopenjske sodbe) je navedlo, da se že v sklepu o uvedbi preiskave¹⁶ omenja dogodek oziroma sestanek 5. 9. 2013, kar pomeni, da je bilo že ves čas (kazenskega) postopka jasno, da gre za dogodek, ki je pravno relevanten. Dogajanje na sestanku 5. 9. 2013 je bilo opisano tudi v obrazložitvi obtožnice. Vrhovno sodišče te ugotovitve sprejema in dodaja, da se sestanek 5. 9. 2013 vsebinsko navezuje na čas dobave medicinskega materiala I. med 1. 6. 2011 in 31. 12. 2012, v zvezi s čimer se je obsojencu vseskozi (obtožbeno substancirano) očitalo, da je kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla od predstavnikov družbe A., d. o. o., zahteval nedovoljeno denarno nagrado v znesku 10.600,00 EUR, opredmeteno v donacijski pogodbi z dne 9. 8. 2013. Višje sodišče je tudi pritrdilo sodišču prve stopnje, da zaradi spremembe obtožnice ni prišlo do kršitve pravice do obrambe, prav tako pa je zavrnilo očitke pritožbe, da ena ura ni bila primeren čas za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici. Pojasnilo je, da je primernost roka za pripravo obrambe odvisna od obsega in narave spremembe obtožnice in od dokazov, ki so se glede predmeta modificirane obtožbe že izvajali (v tem delu je pritrdilo povzetku teka dokaznega postopka v prvostopenjski sodbi), pravica do izvrševanja učinkovite obrambe pa ni bila v ničemer okrnjena. Povzelo je, da z meritorno odločitvijo o spremenjeni obtožnici sodišče prve stopnje ni omogočilo tožilčeve zlorabe procesnih pravic.

20. Sledeč prvemu odstavku 344. člena ZKP sme tožilec (med dokaznim postopkom) spremeniti obtožnico, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožnici opredeljeno dejansko stanje. V utrjeni sodni praksi,¹⁷ ki ni spremenljiva izključno zaradi drugačnih stališč avtorja strokovnega mnenja, ni dvoma, da sme tožilec spremeniti obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, vsekakor pa se mora spremenjena obtožnica nanašati na dejanje, ki je že (bilo) predmet obtožbe. Pooblastilo za spreminjanje obtožnice samo po sebi ni v neskladju z obdolženčevimi procesnimi jamstvi v kazenskem postopku, če tožilec pooblastila ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da nasprotna stranka varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kot če do spremembe obtožbe ne bi prišlo.¹⁸ Ključno je, da sprememba obtožbe ne okrni obdolženčeve pravice do obrambe, kar zajema ne le možnost, da vnaprej pripravi obrambo, ampak tudi, da zaradi spremembe obtožnice ni prevaran ali spravljen v zadrego pri pripravi in predstavitvi obrambe ter da ni postavljen v položaj presenečenja.¹⁹

21. Navedbe v strokovnem mnenju, ki predstavljajo del trditvene podlage zahteve za varstvo zakonitosti, tj. da je državni tožilec spremenil obtožnico »po končanju dokaznega postopka«, so protispisne, saj je bilo dokazovanje, kot izhaja iz točke 17 te sodbe, zaključeno šele po prekinitvi glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 344. člena ZKP in po obsojenčevi opredelitvi, da dodatnega zagovora glede modificirane obtožnice ne bo podal. Nadalje je zmotno naziranje v zahtevi, da naj bi tožilec s spremembo obtožbe obdobje izvrševanja kaznivega dejanja »do konca leta 2012« podaljšal »do 5. 9. 2013«. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, se časovna opredelitev »od leta 2008 do konca leta 2012« (zaključni del opisa kaznivega dejanja po obtožnici in točki I izreka prvostopenjske sodbe) nanaša na obdobje dobav medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo I., kar torej ne sporoča, da naj bi obsojenec v zvezi z navedenimi dobavami (zgolj) v opredeljenem obdobju zahteval nedovoljene denarne nagrade. Očitek obsojencu, da je glede dobav v času od 1. 6. 2011 do 31. 12. 2012 zahteval nagrado v znesku 10.600,00 EUR še v letu 2013, natančneje do sestanka 5. 9. 2013 v prostorih njegove pisarne, je po vsebini izhajal že iz prvotno vložene obtožnice, zato ne more biti govora o časovni širitvi obtožbenih očitkov zoper obsojenca. Zmotne so trditve v zahtevi, da je bilo obdobje kaznivega dejanja »raztegnjeno za skoraj celo leto«, dogodek (sestanek) z dne 5. 9. 2013 pa da pred tem sploh ni bil predmet obtožnice. Nobenega dvoma ni, da se obtožbeni očitek po spremenjeni obtožnici še vedno nanaša na isto kaznivo dejanje, tj. na iste historične dogodke kot pred spremembo. Zato ni šlo za spremembo bistvenega, celo »dramatičnega« pomena.

22. Zahtevi je mogoče pritrditi le pri izvajanjih, da bi državno tožilstvo lahko podalo decidirano časovno opredelitev izvrševanja kaznivega dejanja v zgodnejših fazah postopka, nikakor pa ni mogoče sprejeti namigovanj, da naj bi šlo pri spremembi obtožnice v fazi pred zaključno besedo strank ne le za »nesramno hudo zlorabo« tožilčeve pravice, ampak celo za »podlo taktiziranje« tožilca, da bi z namernim odlašanjem obrambi onemogočil predstavitev dokazov v zvezi s spremenjeno obtožbo (pri čemer zahteva ne obrazloži, zakaj bi bilo potrebno izvajanje novih dokazov v zvezi s spremenjeno obtožnico, saj so se glede vseh obtožbenih očitkov relevantni dokazi že izvajali),²⁰ »podaljševal zastaralni rok« kaznivega dejanja (česar zahteva po vsebini ne utemelji),²¹ hkrati pa obrambo »spravil v zasedo« pred podajo končne besede. Da je državni tožilec s postopanjem, ki po ustaljeni sodni praksi ni nedopustno, naklepno zlorabljal procesne pravice,²² so navedbe na meji še primernega, sicer pa ostajajo na ravni nepodprtih, tj. neupoštevnih insinuacij. Vrhovno sodišče je že presodilo,²³ da ne gre za zlorabo pravice, če državni tožilec v tenor obtožbe doda opredelitev glede okoliščin, ki so izhajale iz obrazložitve prvotne obtožbe, kar je izpostavilo tudi višje sodišče. Podatki spisa ne potrjujejo niti teze, da je sprememba obtožnice »povsem porušila« zaključno besedo obrambe. V pisni končni besedi obsojenčevega zagovornika z dne 10. 2. 2021 problematiziranja vpliva spremembe obtožnice na besedo strank ni najti; nasprotno – zagovornik se je opredeljeval tudi glede dogajanja na sestanku 5. 9. 2013, kar torej sporoča, da modifikacija obtožbe očitno ni »porušila« možnosti učinkovite priprave obrambnega procesnega dejanja.

23. V luči zgoraj nanizanih meril, ki jih je v zvezi s spremembo obtožbe izoblikovala (ustavno)sodna praksa, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bil obsojenec seznanjen z vsemi dejstvi in dokazi, na katerih je temeljila sprememba obtožnice, že pred spremembo, saj so bile okoliščine glede sestanka 5. 9. 2013, ki so izpostavljene v zahtevi, predmet dokaznega postopka, zato ni mogel biti postavljen v položaj presenečenja. Sprememba obtožbe v časovnem pogledu, ki ji ni mogoče očitati elementa nepričakovanosti, ni v ničemer poslabšala obsojenčevega procesnega položaja, saj se kriminalna količina očitanega kaznivega dejanja po modificirani obtožnici ni spremenila.²⁴ Ob upoštevanju dane procesne situacije je bil tudi po presoji Vrhovnega sodišča enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe in za ta čas prekinilo glavno obravnavo (drugi odstavek 344. člena ZKP), popolnoma primeren. Obsojencu je bila zagotovljena možnost, da po spremenjeni obtožnici, glede katere je izjavil, da je modifikacijo razumel, poda (in dopolni) svoj zagovor, vendar se je procesnemu jamstvu odrekel z izjavo, da zagovora ne bo podal. Na podlagi drugega odstavka 344. člena ZKP sodišče ni dolžno prekiniti glavne obravnave za pripravo obrambe, temveč to stori le, če sta obseg in vsebina spremenjene obtožbe takšna, da prekinitev glavne obravnave narekuje zahteva po poštenem sojenju,²⁵ oziroma gre za vsebinske spremembe, s katerimi se bistveno posega v prvotno obtožbo.²⁶ Ker v obravnavanem primeru temu ni bilo tako – prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo predloga zagovornika za daljši rok za pripravo obrambe ni prekršilo pravice obsojenca do obrambe iz 29. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP – nasprotna stališča v zahtevi zaključkov Vrhovnega sodišča ne morejo omajati.

24. Zahteva kršitev pravice do obrambe – iz 29. člena Ustave RS kot jedra pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP – uveljavlja skozi grajo zavrnitve (nekaterih) dokaznih predlogov obrambe obsojenega A. A.

25. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti lahko z zatrjevanjem kršitev konvencijskih in ustavnih pravic zaradi zavrnitve dokaznih predlogov uspe, kadar in če pri odločanju o dokaznih predlogih sodišče ne sledi v (ustavno)sodni praksi že ustaljenim merilom:²⁷ (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako presoja njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) dokaz mora biti pravno upošteven, tj. relevanten; (4) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen – če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da prepričanja o krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; (6) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba izrecno predlaga izvedbo dokaza ter zadosti dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza; (7) takoj ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in v celoti raziskati ta vidik kazenske zadeve; (8) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene.

26. Dokaz z branjem listine Zahvala I. donatorju G., s katero naj bi se dokazovalo, da so bila vsa donatorska sredstva G. namenjena za izboljšanje razmer klinike ter kakovosti življenja in dela na njej, v celoti pa so bila prenesena v sredstva I., je sodišče prve stopnje (točka 15d prvostopenjske sodbe) zavrnilo z obrazložitvijo, da se navedena listina ne nanaša na obsojencu očitano kaznivo dejanje, saj se obsojencu ne očita nenamenska raba sredstev, pridobljenih z donacijami, temveč zahtevanje nedovoljenih denarnih nagrad v obliki nakazil na bančni račun G. Višje sodišče (točka 86 drugostopenjske sodbe) se je opredelilo, da naknadni prenos doniranih sredstev na I. ne izključuje protipravnosti denarnih nagrad, saj se kaznivost obsojenčevega ravnanja odraža v vezavi donacij na pridobitev oziroma ohranitev posla dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca B. Drugače povedano – dokazovanje okoliščin v zvezi s prenosom donacij na I. nima narave materialnopravne upoštevnosti oziroma relevantnosti, kar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče. Obsojenec je objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 izpolnil s tem, ko je kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla za koga drugega (tj. G.) zahteval nedovoljene denarne nagrade. Kaznivo dejanje je v takšni konstelaciji dokončano že z zahtevanjem nagrade,²⁸ tj. v trenutku izražanja storilčeve pripravljenosti za podkupovanje,²⁹ pri čemer ni niti potrebno, da bi do prenosa zahtevanih sredstev prišlo, torej da bi bila korist dejansko dana (kot v tem primeru pod točkami I/1, 3 in 4 izreka pravnomočne sodbe).³⁰ Ali ter komu so bila sredstva – sicer dejansko nakazana G., v naslednjem koraku, tj. potem ko je G. najprej pridobilo možnost razpolaganja s koristjo – še nadalje kanalizirana, je za presojo obsojenčeve kazenske odgovornosti povsem nepomembno, zato je bil dokazni predlog razumno zavrnjen. Zahtevi, da se je predlagani dokaz neposredno nanašal na zakonski znak »zase ali za koga drugega«, ni mogoče pritrditi, saj G. kot prejemnik koristi ni vprašljiv, prav tako pa ne drži, da zakonski znak (zahtevanja nedovoljenih denarnih nagrad v korist G.) ne more biti podan, če je bil naslovnik nagrade v končni instanci I. Obsojenčeva pravica do obrambe ni mogla biti prekršena, saj zavrnjeni dokazni predlog ni bil ključen za »pravilno presojo materialne kvalifikacije kaznivega dejanja«. Za odločitev v tej smeri nima nobenega pomena (resda nespretna) navedba sodišča prve stopnje (točka 139 prvostopenjske sodbe), da G. ni bilo v ničemer povezano z bolnišnico ali z javnim zdravstvom.

27. Kot pravno nerelevanten je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za branje listine Sporočilo I. z dne 11. 10. 2013 (točka 15c prvostopenjske in točka 86 drugostopenjske sodbe), iz katere naj bi izhajalo, da so bile donacije »v mnogo višjih zneskih in vrednostih« (konkretno aparat za magnetno resonanco v korist K.) del normalnega poslovanja v I. Vrhovno sodišče sprejema zaključke nižjih sodišč, da donacije same po sebi niso v ničemer problematične; kaznivo je pogojevanje donacij s pridobitvijo oziroma ohranitvijo posla, ki ga je imela družba A., d. o. o., z I. Dokument, ki priča o legalnih donacijah, nima za odločitev nobenega pomena.

28. Zaslišanje J. J., ki je bila v kritičnem času zaposlena kot vodja pravne službe, pomočnica in namestnica generalnega direktorja I., je bilo predlagano z utemeljitvijo, da bi priča lahko povedala, na kakšen način je v tem obdobju prek donacij posloval I. in kako so glede donacij delovala društva v okviru klinik na I. Priča bi lahko potrdila tudi, da se je obsojenec v zvezi s predlogom F. F. in G. G. na sestanku 5. 9. 2013 glede nakupa oziroma donacije operacijske mize G. obrnil na pravno službo. Sodišče prve stopnje (točka 16 prvostopenjske sodbe) je ta dokazni predlog v smeri razčiščevanja siceršnjega sistema donacij I. zavrnilo kot nerelevantnega, v smeri razjasnjevanja obsojenčevega obračanja na pravno službo pa kot nepotrebnega, saj je bilo to dejstvo ugotovljeno že z drugimi dokazi, tj. z vsebino elektronskih sporočil iz septembra 2013. Glede obsojenčeve komunikacije s pravno službo se je sodišče prve stopnje opredelilo (točka 365 prvostopenjske sodbe), obrazložilo pa je tudi dokazni zaključek (točka 366), da dogovarjanje o alternativnem načinu izplačila donacije v obliki operacijske mize v ničemer ne izpodbija ugotovitve, da je obsojenec (tudi) na sestanku 5. 9. 2013 zahteval plačilo nedovoljene nagrade v obliki donacije po donacijski pogodbi z dne 9. 8. 2013. Višje sodišče (točki 92 in 125 drugostopenjske sodbe) je stališču sodišča prve stopnje pritrdilo in ponovilo, da vprašanje pridobivanja donacij kot takih ni problematizirano, temveč je pravno relevanten način pridobitve, ki je vezan na ohranitev oziroma sklenitev posla dobave medicinskega materiala, česar pa predlagana priča glede na način substanciranja dokaznega predloga ne bi mogla dodatno razjasniti. Pri zavrnitvi dokaznega predloga sta nižji sodišči upoštevali merila, ki so se izoblikovala na podlagi 29. člena Ustave. Vrhovno sodišče razloge sodišč sprejema in ugotavlja še, da je zavrnitev dokaznega predloga umeščena v celovito oceno izvedenih dokazov, ki je pokazala, da obsojenčevo obračanje na pravno službo v zvezi z operacijsko mizo ne omaje obstoja njegove zavesti o protipravnosti in direktnega naklepa (točka 378 prvostopenjske sodbe). Njegove poizvedbe pri pravni službi so se namreč nanašale na vprašanje variacij oblike doniranih sredstev, kar nima pomena za okoliščine zahtevanja donacij oziroma nedovoljenih nagrad. Zakaj bi bilo zaslišanje predlagane priče »bistveno globlji« dokaz kot listinska dokumentacija v spisu, ki izkazuje isto dejstvo, zahteva ne pojasni. Prav tako ne utemelji, zakaj bi bil »boljši vpogled v dejansko stanje in splošno ustaljeno prakso na I.« nujen za sklep o odločilnih dejstvih.

29. Z navedbami, da je obsojenec pravno preveril dopustnost svojega ravnanja, zato ni imel ne zavesti o protipravnosti niti naklepa do okoriščanja samega sebe ali koga drugega, zahteva ne utemeljuje kršitve pravice do obrambe, temveč zatrjuje (celo izrecno – točka 27 na strani 21) zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navedb v smeri obstoja pravne zmote pri obsojencu (31. člen KZ-1) pa pritožba zagovornika zoper sodbo ni vsebovala niti niso pojasnjeni (upravičeni) razlogi za to, kar pomeni, da gre za materialno neizčrpane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne preizkuša.

30. Zahteva navaja še, da se kršitve pravice do obrambe – glede katerih se je Vrhovno sodišče opredelilo, da niso podane – neposredno navezujejo tudi na kršitev pravice iz 23. člena Ustave, tj. pravice obdolženca, da mu sodišče sodi nepristransko in na ta način zagotavlja sodno varstvo, ki je del pravice do poštenega sojenja. Teza, da naj bi bilo sodišče prve stopnje (po vsebini predsednica senata) pristransko pri ugotavljanju ključnih dejstev, izhaja z zmotnega izhodišča,³¹ da je sodnikovo vodenje postopka, vključno z odločanjem o (dokaznih) predlogih strank, ob vsaki odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali na povezavo z zadevo ali stranko postopka, odraz pristranskega odnosa do obsojenca. Zahteva okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodišča (predsednice senata), z ničemer ne substancira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe (o vlogi obsojenca v G., njegovem vplivu pri naročanju medicinskega materiala), s katerimi se ne strinja, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne, v nadaljevanju pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tj. temelječ na napačnih materialnopravnih naziranjih, da je ob izpolnitvi zakonskega znaka zahtevanja nedovoljenih nagrad relevantno, kdo je bil končni prejemnik donacij, sprva nakazanih G. (točka 26 te sodbe).

31. Da je bil ta kazenski postopek pošten, obe stran(k)i pa sta bili v enakopravnem položaju, je zaključilo že višje sodišče (točka 59 drugostopenjske sodbe), ne glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo nekaj procesnih kršitev, ki pa niso bistvene narave, vključno s kršitvijo tretjega odstavka 311. člena ZKP (točke 7 – 9 te sodbe), ki je omenjena tudi v točki 32 strokovnega mnenja A. C. Zmotnost stališča, da je zadržanje procesnih rokov zaradi epidemije covid-19 zadržalo tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP, nikakor ne izkazuje, da je sodišče prve stopnje »hitelo z izdajo sodbe«, še manj pa, da si je ustvarilo mnenje še preden je bila glavna obravnava sploh zaključena. Naposled, a ne nazadnje, so pravilni tudi razlogi višjega sodišča (točki 60 in 207 drugostopenjske sodbe), da je obramba s trditvami v smeri pristranskosti predsednice senata prekludirana.³² Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka izločitev sodnika zahtevati takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najkasneje do konca glavne obravnave, kar velja tudi za uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP (podanost okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika). Kršitve pravice do obrambe, ki jih zahteva zatrjuje skozi zavrnitev dokaznih predlogov, so bile obrambi nedvomno znane že pred koncem glavne obravnave, tj. takrat, ko so bili sprejeti (negativni) dokazni sklepi. Enako velja za druge kršitve, zagrešene na glavni obravnavi. Kljub temu obramba izločitve predsednice senata v času prvostopenjskega postopka ni predlagala, zaradi česar kršitev v zvezi z zatrjevano pristranskostjo ni moč uspešno uveljavljati s pritožbo, toliko manj pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom.

32. Zatrjevanje takšnih razlogov v postopkih s pravnimi sredstvi po neugodnem izidu kazenskega postopka na prvi stopnji predstavlja kvečjemu zlorabo pravice do sodnega varstva jamstev iz 23. člena Ustave, med katera je uvrščena tudi pravica do nepristranskega sodišča. Ravnanje v tej smeri mora sodišče preprečiti po 15. členu ZKP.³³ Ob ugotovitvi, da je imela obramba v obravnavani zadevi možnost učinkovitega uveljavljanja pravice do nepristranskega sodnika, ki je ni izkoristila, saj sploh ni podala zahteve za izločitev predsednice senata, gre pri uveljavljanju povezanih kršitev za očitno ravnanje v nasprotju s predhodnimi stališči (venire contra factum proprium),³⁴ v katerem je mogoče prepoznati namen zavlačevanja postopka, čemur pa ne gre priznati uspeha.

33. Poglavje strokovnega mnenja z naslovom Kazenskopravna opredelitev kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1, ki se šteje kot del zahteve za varstvo zakonitosti, vsebuje številna teoretična razglabljanja, vključno z retoričnimi vprašanji, kar so v večjem delu navedbe, na katere Vrhovno sodišče zaradi splošnosti in manjka aplikacije na konkretno kazensko zadevo ne more odgovoriti. Pri spraševanju, kakšen je (kazenskopravni) smisel preganjati posameznika, ki v dobro bolnišnice oziroma pacientov pridobi donacijo, zahteva preprosto ne upošteva, da je kaznivo zahtevati donacijo kot nedovoljeno nagrado kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla (drugi odstavek 241. člena KZ-1), tj. ne glede na to, kdo je končni prejemnik oziroma koristnik takšne donacije, kot je bilo v tej sodbi pojasnjeno že večkrat. Korupcija na področju gospodarskih dejavnosti ogroža same ekonomske temelje družbe ter neposredno vpliva na konkurenčnost in gospodarski razvoj.³⁵ Inkriminacija korupcijskih kaznivih dejanj v KZ-1 temelji v določbah ratificiranih mednarodnih pogodb, npr. Kazenskopravni konvenciji Sveta Evrope o korupciji³⁶ in Konvenciji Združenih narodov proti korupciji.³⁷

34. Zahteva razpravlja o biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1, pri čemer so navedbe, usmerjene v analizo prvega odstavka, scela nepomembne. Obsojencu se resda očita izvršitev kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, vendar opis kaznivega dejanja pokaže, da je navezava na prvi odstavek relevantna zaradi opredelitve zakonskega znaka (nedovoljenega sprejemanja daril) »pri opravljanju gospodarske dejavnosti«, medtem ko je zahtevanje nedovoljene nagrade (za koga drugega – G.) kot protiusluge zaradi pridobitve ali ohranitve posla inkriminirano že v (nosilnem) drugem odstavku 241. člena KZ-1. Zlasti brezpredmetna so izvajanja zahteve o zakonskem znaku »zanemarjanja koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali povzročanja škode« iz prvega odstavka, saj se obsojencu nič od navedenega sploh ne očita. V prvem odstavku je namreč inkriminirano t. i. pravo pasivno podkupovanje, tj. zahtevanje oziroma sprejemanje daril, da bi se izvršilo nezakonito delo.³⁸ Storilec v odnosu do organizacije, ki ji pripada, ali v odnosu do druge fizične osebe zaradi zahtevane (prejete) podkupnine ravna nelojalno, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja oziroma v nasprotju s temeljnimi načeli gospodarskega prometa. Storilec zlorabi zaupanje ali pooblastilo, ki mu je dano za opravljanje določene dejavnosti, in ravna v nasprotju z interesi organizacije ali druge fizične osebe. Zanemarjanje koristi organizacije se nanaša na dolžnosti, pristojnosti in naloge, ki jih ima storilec, vendar jih zaradi sprejete (zahtevane) podkupnine krši ali jih ne opravi. Pri alternativni izvršitveni obliki storilec svoji organizaciji ali fizični osebi povzroči škodo, ki je lahko tako premoženjska kot nepremoženjska. Docela drugače³⁹ inkriminacija t. i. nepravega pasivnega podkupovanja (drugi odstavek) predpostavlja zahtevanje oziroma sprejemanje daril, da bi se izvršilo zakonito delo.⁴⁰ Storilec v tem oziru izrazi pripravljenost, da opravi dovoljeno dejanje, tj. stori nekaj, kar bi že sicer moral oziroma mogel storiti brez nedovoljene nagrade v okviru svojih pristojnosti in nalog. Posel, ki je pogojen z nedovoljeno nagrado, sam po sebi ni nezakonit ali nedovoljen, z izvajanjem posla pa organizaciji, ki ji storilec pripada, ni povzročena škoda oziroma njene koristi niso zanemarjene. V biti inkriminacije po drugem odstavku je storilčeva pripravljenost, da tak posel sklene ali ohrani le kot protiuslugo za nedovoljeno korist. Prav takšen pa je tudi kazenskopravni očitek obsojencu, ki je bil v vlogi predstojnika I. gotovo pristojen za podpisovanje zahtevkov za odprtje t. i. identov, na podlagi katerih se je (po odobritvi Komisije za nov ident za vgradne materiale) pričela dobava medicinskega materiala. Prav tako pa je bil obsojenec kot predstojnik I. pristojen za podajo strokovnih opisov pri javnih naročilih in za sprejemanje odločitev o prekinitvi dobav, s čimer je vplival na pridobitev in ohranitev posla z družbo A., d. o. o. Obsojencu se torej ne očita, da bi prestopil meje svojih pristojnosti ali da bi bili posli dobave medicinskega materiala, sklenjeni z družbo A., d. o. o., sami po sebi nezakoniti ali celo škodljivi za I.ali koga drugega.

35. Iz krivdoreka pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojeni od predstavnikov družbe A., d. o. o., za G. zahteval nedovoljene denarne nagrade v skupni višini 41.100,00 EUR (razdeljene na pet posameznih zneskov, opredmetenih v donacijskih pogodbah z dne 26. 5. 2009, 1. 3. 2010, 11. 1. 2011, 7. 6. 2011 in 9. 8. 2013), pri čemer je družba A., d. o. o., na bančni račun G. skupno nakazala 20.000,00 EUR (po prvi, tretji in četrti donacijski pogodbi). Pojem nedovoljene nagrade (koristi) je Vrhovno sodišče že razlagalo v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega je bila nagrada (korist) dana.⁴¹ Medtem ko donacije kot takšne nedvomno niso nedovoljene oziroma v načelu predstavljajo zakonite pravne možnosti za prenos sredstev, pa so lahko nedovoljene (nagrade) takšne zaradi namena, s katerim naj bi bile (po obsojenčevi zahtevi) oziroma so v opredeljenem obsegu tudi (bile) izplačane. Kazenskopravna doktrina nedovoljenost (nagrad) še dodatno pojasni z nasprotovanjem temeljnim načelom poštenega gospodarskega prometa, kar je treba razlagati v zvezi s pravno dobrino, varovano z inkriminacijo 241. člena KZ-1.⁴² Gre za varstvo svobodne (lojalne) konkurence, ki je splošna pravna dobrina. Varovan je interes skupnosti za zagotavljanje lojalne konkurence v njenem socialnem in pravnem pomenu za družbo, posameznika in potencialne poslovne interese konkurentov. Če pride do sklenitve (ohranitve) posla zaradi nagrade ali katere druge koristi, je ogroženo načelo svobodnega trga in svobodne konkurence, zakonski znaki kaznivega dejanja pa so podani ne glede na to, ali storilec zahteva nagrado zase ali za drugo (pravno) osebo,⁴³ vključno s finančno podporo zdravstvenim organizacijam, kot je G.

36. Višje sodišče (točki 100 in 101 drugostopenjske sodbe) je ob pritrditvi zadevnim razlogom sodišča prve stopnje še strnjeno in natančno utemeljilo, zakaj gre pri zneskih po sklenjenih donacijskih pogodbah za nedovoljene nagrade v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1, in hkrati utemeljilo, da je nedovoljene nagrade zahteval obsojenec. Pridružilo se je rezultatom dokaznega postopka, ki je razkril, da je o pridobivanju in porabi donacij odločal obsojenec, ne pa I. I. kot zgolj »formalni« predsednik G. Navodila za višino donacij v posameznih donacijskih pogodbah, ki so vselej predstavljale 10-odstotni delež od vrednosti realiziranih dobav medicinskega materiala v relevantnih (preteklih) obdobjih, je H. H., ki je zneske vnesla v vzorce donacijskih pogodb, nato poslanih družbi A., d. o. o., s čimer so bile zahteve za nedovoljene nagrade kot protiusluge za poslovni odnos jasno izražene, dal prav obsojenec. Pogodbe so spremljali telefonski klici tajnice H. H., kdaj bodo donacije nakazane oziroma zakaj še niso nakazane (točka 372 prvostopenjske sodbe). Obsojenec ni le zelo dobro vedel, da je družba A., d. o. o., dobavitelj medicinskega materiala OK, temveč je zaradi določitve višine donacij spremljal celo obseg poslovanja (točka 111 drugostopenjske sodbe). Višje sodišče (točke 119 – 123 drugostopenjske sodbe) je prav tako sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje o dogajanju na sestanku obsojenca z F. F. in G. G. 5. 9. 2013, o čemer sta omenjeni priči izpovedali, da je obsojenec kljub finančnim težavam družbe A., d. o. o., še vedno jasno izrazil zahtevo po izpolnitvi donacijske pogodbe z dne 9. 8. 2013 in omenjal šeriatsko pravo, če temu ne bi bilo tako. Višje sodišče je zaključilo, da posredovanje donacijskih pogodb v podpis z že določenimi fiksnimi zneski donacij predstavlja zahtevo za plačilo v pogodbi navedenega zneska na račun G., ne pa za doniranje denarnih sredstev, ki bi bilo prostovoljno par excellence. Izpostavilo je, da je obsojenec plačilo 10 % od dobavljenega materiala oziroma ustvarjenega preteklega prometa artikuliral kot pogoj za poslovanje z dobaviteljem, torej družbo A., d. o. o. Ker plačilo donacij G. ne sme biti povezano s posli dobave medicinskega materiala, sta nižji sodišči zahtevane denarne nagrade v obliki donacij prepoznali kot protipravne, tj. upravičeno in utemeljeno s potrebnimi razlogi. Nestrinjanje zahteve z dokaznimi zaključki je v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, kar velja tudi za omenjanje vsebine obsojenčevega elektronskega sporočila z dne 18. 9. 2013 (priloga A2356). V zvezi s slednjim se je že sodišče prve stopnje (točka 363 prvostopenjske sodbe) opredelilo, da dokaznih zaključkov ne more omajati. Da je obsojenec pogojeval posle dobav s plačilom donacij G., je bilo dokazano z izpovedbami številnih prič in dokumentacijo v spisu (točka 258 prvostopenjske sodbe), pri čemer je pomenljiva zlasti izpovedba prejšnjega predsednika G. K. K. (točka 259 prvostopenjske sodbe), da v času njegovega predsedovanja nikoli ni bil pogoj, da morajo dobavitelji dati donacijo, da bi se od njih dobavljal medicinski material. Jabolko spora med pričo in obsojencem je bilo prav dejstvo, da se je kasneje to spremenilo, saj je bilo znano, da so morali dobavitelji plačati približno 10 % od prometa na račun G. Dobavitelji so priči povedali, da je donacije od njih zahteval obsojenec kot pogoj, da so lahko delali (poslovali) z OK.

37. Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe je potemtakem razvidno, da je bilo osnovanje in ohranjanje poslovnega odnosa med družbo A., d. o. o., in J. pogojeno z zahtevami za plačilo donacij kot nedovoljenih nagrad. Obsojeni je evidentno sporočal, da za svoja ravnanja v vlogi predstojnika OK, ki mu je omogočila vpliv na odločitve glede dobave medicinskega materiala, pričakuje protiuslugo v obliki donacij G. Z drugimi besedami – za (nadaljnje) poslovno sodelovanje z I., ki je bilo gospodarski družbi A., d. o. o., nedvomno v ekonomskem interesu, je morala družba v skrbno odmerjenih zneskih donirati sredstva (ki jih do višine 20.000,00 EUR tudi je), zaradi česar pri odločitvi za doniranje ni moč govoriti o svobodni potezi, osvobojeni vsake (implicitne) prisile, povezane z dobavo medicinskega materiala. Za tak sklep ni treba dokazati obstoja resne (fizične) prisile ali prevare v smislu spravljanja predstavnikov donatorja v bistveno zmoto glede namena donacije ali (končnega) prejemnika doniranih sredstev. Če zahteva meni drugače, s tem ne izkazuje nakazane kršitve kazenskega zakona, temveč z navedbami v smeri neizpolnjenosti zakonskega znaka »nedovoljene« nagrade uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izvajanja zahteve, da sodišče prve stopnje obsojencu ni odvzelo protipravno pridobljene premoženjske koristi po 74. členu KZ-1 (prav: četrtem odstavku 241. člena KZ-1), so brezpredmetna, saj se obsojencu ne očita, da bi se s sredstvi osebno okoristil. Če korist ni bila odvzeta G., pa to nikakor ne pomeni, da pri donacijah ni šlo za nedovoljene nagrade v smislu 241. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje (točka 1529 prvostopenjske sodbe) se je izrecno opredelilo, zakaj ni odvzelo doniranih sredstev G. (poraba sredstev za koristne namene), kar torej ne sporoča, da bi imelo sodišče kakršne koli dvome v nedovoljenost nagrad, kot to namiguje zahteva.

38. Zagovornik zatrjuje, da potencialnemu donatorju posredovana tipska donacijska pogodba, četudi je v njej naveden neki znesek, ne more predstavljati zahteve nedovoljene nagrade. Vrhovno sodišče stališča ne sprejema. Izvršitveno ravnanje zahtevanja nedovoljene nagrade predpostavlja, da storilec svojo izrecno ali konkludentno enostransko izjavo, da zahteva korist (nagrado) kot protiuslugo za določeno storitev ali opustitev, posreduje ali naznani potencialnemu dajalcu koristi (nagrade) oziroma osebam, ki zanj delujejo. Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je torej izpolnjen, ko je drugi strani zahtevanje sporočeno,⁴⁴ pri čemer ni relevantno, v kakšni obliki. Da je bilo doniranje sredstev G. pogoj za poslovanje I. z družbo A., d. o. o., je ugotovljeno dejstvo, ki izhaja iz dokaznih zaključkov izpodbijanih sodb, na katere je Vrhovno sodišče vezano. V posredovanih donacijskih pogodbah pa je obsojenec natančno izrazil pričakovanje, kolikšne zneske nedovoljenih nagrad naj bi donator nakazal, upoštevaje realizirani promet v minulih obdobjih dobav medicinskega materiala. Povedno je, da je obsojenec plačilo nagrad zahteval kontinuirano, tj. sukcesivno vezano na določeno obdobje dobav materiala (točka 374 prvostopenjske sodbe), kar je bilo potemtakem povezano ne le z osnovanjem, temveč tudi z ohranjanjem poslovnega razmerja z družbo A., d. o. o.

39. Zagovornik navaja, da se nižji sodišči »še vedno ne moreta odločiti, ali je obsojencu očitano zahtevanje nedovoljene denarne nagrade kot protiusluge za pridobitev in ohranitev posla dobav medicinskega materiala ali takšno vprašanje ni tisti očitek, ki se očita obsojenemu«. Posledično sta obe izpodbijani sodbi nerazumljivi, obrazložitev (povzeti sta točki 90 in 92 drugostopenjske sodbe) pa je sama s seboj v nasprotju in se (očitno obrazložitve) tudi ne da preizkusiti. V obravnavanem kontekstu so zgolj navedbe v zahtevi tiste, ki so v tolikšni meri nekonkretizirane in nejasne, da jih ni mogoče preizkusiti. V omenjenih točkah obrazložitve sodbe višjega sodišča pa ni zaznati nobenih vsebinskih nasprotij.

40. V točki 34 te sodbe je že povzeto, katere pristojnosti je obsojenec kot predstojnik J. izvajal v zvezi z dobavami medicinskega materiala (podpisovanje zahtevkov za odprtje identov skupaj s strokovnimi obrazložitvami, podaja strokovnih opisov za posamezna javna naročila, sprejemanje odločitev o prekinitvi dobave). V tem pogledu je bistveno, da ima storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 znotraj organizacije, v kateri deluje, položaj oziroma nujne kompetence za sprejemanje odločitev ali pa (kar zadošča) možnost vplivanja na odločitve, ki so relevantne za pridobitev oziroma ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi je bila zahtevana nedovoljena nagrada. Dolžnosti, ki jih storilec opravlja, morajo biti pomembne za vsebino področnih odločitev.⁴⁵ Tudi Vrhovno sodišče je že judiciralo,⁴⁶ da mora imeti storilec objektivno možnost vplivati na poslovanje organizacije. Zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino zahtevala, v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na sklenitev (ohranitev) posla, oziroma vlogo, da ima realno možnost doseči sklenitev (ohranitev) posla. Ta razlaga ustreza običajnemu načinu poslovanja v hierarhično urejenih organizacijah, v katerih so izjave volje pooblaščenih oseb, s katerimi se posel sklene ali izbere ponudnik, le še gola izvedbena formalnost.

41. Nižji sodišči (točke 135 – 140, 238 in 239 prvostopenjske ter točki 103 in 104 drugostopenjske sodbe) sta se opredelili, da je obsojeni prav zaradi svoje vodilne vloge na J. nedvomno imel možnost vplivanja na sklenitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala, čeravno ga osebno pri svojem delu ni uporabljal. Ne le da je bil pristojen za podpisovanje zahtevkov za odprtje identa in podajo strokovnih kriterijev za posamezna javna naročila, sam je v zagovoru povedal, da je imel moč, da z določenim dobaviteljem prekine sodelovanje, s čimer je izkazal še možnost sprejemanja odločitev o prekinitvah dobav. Okoliščina, da osebno ni pripravljal strokovnih kriterijev v zvezi z materialom za hrbtenično kirurgijo (pri čemer je razumljivo, da so kriterije pripravili podrejeni, ki so se pri svojem delu srečevali s tem materialom), ni odločilna. Ključno je, da je imel kot predstojnik – podpisnik zgoraj opredeljenih dokumentov v internih postopkih glede dobav medicinskega materiala zelo pomembno vlogo, česar so se več kot očitno zavedali tudi predstavniki družbe A., d. o. o., ki v zvezi s plačili donacij ne bi sodelovali z osebo, ki ne bi imela nobenega vpliva na poslovni uspeh te družbe. Višje sodišče (točki 109 in 113 drugostopenjske sodbe) je nadalje obrazložilo, da pri obsojenčevem podpisovanju zahtevkov za odprtje identa, na podlagi katerih se je začela dobava medicinskega materiala, ni šlo zgolj za formalne podpise; dejansko je bila formalne narave vloga Komisije I. za vgradne materiale, ki nikdar ni zavrnila predlogov, ki jih je bil posredoval obsojeni kot predstojnik J., brez njegovega podpisa pa postopek niti ne bi mogel preiti v fazo pred Komisijo. Sam obsojeni je razložil, da je podpis pripravljenih strokovnih kriterijev pomenil, da se s kriteriji strinja, kar torej ne sporoča, da je listine podpisal le zaradi svoje funkcije predstojnika J., zaradi katere je imel »zadnjo besedo«. Z vsem navedenim je obsojenec neogibno vplival tudi na porabo medicinskega materiala.

42. Upoštevaje dejstva, ki so bila (argumentirano) ugotovljena v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, višje sodišče pa je takšnim dokaznim zaključkom (prav tako z vsemi potrebnimi razlogi) pritrdilo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je imel obsojenec glede na svoj položaj v I. evidentne realne možnosti za vplivanje na pridobitev in ohranitev poslov dobave medicinskega materiala z družbo A., d. o. o., in na porabo materiala za hrbtenično kirurgijo proizvajalca B. Zahteva z zanikanjem obsojenčevega dejanskega vpliva prvenstveno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju,⁴⁷ pa še to temelječ na napačnem materialnopravnem izhodišču, da možnost vpliva na ključne poslovne odločitve ne zadošča za obsodbo za kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1.

43. Strokovno mnenje, ki je del zahteve za varstvo zakonitosti, se poglobljeno ukvarja z zakonskim znakom (zahteve nedovoljene nagrade) »za koga drugega«. Navaja, da je preuranjen zaključek, da je donirana sredstva prejelo G., ampak je bil to I. kot javna pravna oseba, katere edini družbenik je Republika Slovenija. Ker je bila z ravnanjem obsojenca okoriščena le Republika Slovenija, je obsojenec »avtomatično izključen« kot storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1. Prvič, pregled zagovornikove pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo pokaže, da gre v tem delu za materialno neizčrpane teze (peti odstavek 420. člena ZKP), ki v dosedanjem postopku niso bile uveljavljane, zato se Vrhovno sodišče do njih obširneje ne opredeljuje. Drugič, v točki 35 te sodbe je bilo že pojasnjeno, da je varovana pravna dobrina pri predmetnem kaznivem dejanju svobodna (lojalna) konkurenca pri nastopanju na trgu, ne pa finančni interesi Republike Slovenije, kot je razumeti izvajanja zahteve. Korupcijsko ravnanje, ki izkrivlja parametre svobodne konkurence, ne more biti v javnem interesu niti takrat, kadar je domnevni končni koristnik prejetih nedovoljenih nagrad Republika Slovenija; v tem primeru je govoriti o javnem interesu celo še bolj sprevrženo, saj zahteva Vrhovnemu sodišču ponuja nesprejemljivo naziranje, da je korupcija nekazniv pojav, če se z njim okoristi država. Tudi v tej luči se kot scela nepomembno pokaže ugotavljanje, kateremu naslovniku so bila donirana sredstva, sprva nakazana G., nadalje kanalizirana.

44. Sodišče prve stopnje (točka 378 prvostopenjske sodbe) je podalo tehtne razloge v utemeljitev zaključka, da je obsojenec očitano mu kaznivo dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Med drugim je zapisalo, da je ves čas zasledoval cilj plačila nedovoljenih denarnih nagrad (ki ne bi smele biti povezane s posli dobave medicinskega materiala) v obliki donacij G., z namenom, da denarna sredstva porablja za opremljanje J. in za izobraževanja zdravnikov J., saj je bil obsojeni kot predstojnik tisti, ki je odločal o porabi donacijskih sredstev. Že sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, za katere namene so bila donirana sredstva porabljena, vendar je pravilno razlogovalo, da ta okoliščina ne izključuje obstoja kaznivega dejanja in obsojenčevega ravnanja z direktnim naklepom zahtevati nedovoljene denarne nagrade kot protiusluge za poslovanje z donatorjem. Zato ne drži, da naj bi prvostopenjsko sodišče napačno razlagalo materialno pravo, še manj pa, da bi zmotno ugotovilo dejansko stanje, s čimer zahteva izrecno uveljavlja nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP. V točki 28 te sodbe, v delu, ki obravnava zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče J. J., se je Vrhovno sodišče že opredelilo, da obsojenčevo obračanje na pravno službo I. po sestanku 5. 9. 2013 ne izključuje njegovega ravnanja z zavestjo o protipravnosti kot elementu krivde (24. člen KZ-1).

45. Zahteva zatrjuje izključitev tako protipravnosti obsojenčevega ravnanja kot biti kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1, tj. v skladu z ureditvijo v takrat veljavnem Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU), sklicujoč se na teoretični koncept socialno sprejemljivega ravnanja. Navaja, da je v nasprotju z enotnostjo pravnega reda (2. člen Ustave) shizofrena situacija, ko je v eni pravni panogi (ZJU) neko ravnanje posameznika dovoljeno, v drugi pa kaznivo. Teh vidikov zagovornikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vsebovala, zato gre za materialno neizčrpane navedbe (peti odstavek 420. člena ZKP), ki ne morejo biti predmet preizkusa pred Vrhovnim sodiščem. Zakaj so bile prejete nagrade v nasprotju z določbami ZJU, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo (točke 141 – 146 prvostopenjske sodbe).

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega B. B.

46. Vložniki obširno problematizrajo način zaslišanja priče F. F. na glavni obravnavi 24. 8. in 2. 9. 2020 ter utemeljujejo, da je bilo zaslišanje opravljeno v nasprotju s šestim odstavkom 244.a člena ZKP. Navajajo, da identiteta priče ni bila ugotovljena na način, kot ga ureja ZKP, ob priči pa ni bila prisotna pristojna oseba pravosodnega organa ZDA, ki bi njeno identiteto preverila. Obrambi ni bilo omogočeno, da bi bil pri zasliševanju priče fizično prisoten zagovornik ali angažirani substitut, s čimer sta bili kršeni pravici do obrambe in do poštenega postopka. Pregled trditev v zahtevi pokaže, da je Vrhovno sodišče nanje v celoti odgovorilo že pri preizkusu vsebinsko sorodnih navedb zagovornika obsojenega A. A. (točke 10 – 15 te sodbe); na predmetne razloge se v izogib podvajanju le sklicuje. Nižji sodišči (točki 93 in 94 prvostopenjske in točka 32 drugostopenjske sodbe) sta odgovorili tudi na tezo obrambe, da se priča v času zaslišanja sploh ni nahajala v ZDA, in jo kot scela nepodprto špekulacijo zavrnili.⁴⁸ Z ugibanjem, da bi se priča lahko nahajala drugje, zahteva uveljavlja nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP, hkrati pa ne utemelji, kako bi izpostavljena okoliščina lahko vplivala na verodostojnost vsebine pričine izpovedbe ali izkazovala katero upoštevno kršitev v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

47. Dvom v dejstva, o katerih je F. F. izpovedovala, ne utemeljuje nobene procesne kršitve, temveč na posplošeni ravni vnaša dvom v ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. To pa velja tudi za izvajanja o »dokaj čudni vlogi«, ki naj bi jo imela F. F. v predkazenskem postopku, pri čemer zahteva opisuje nekatere tedanje dogodke z viškom o namigih o intimnih povezavah F. F. s kriminalistom L. L. V tej smeri zahteva ne uveljavlja nobenega od razlogov za vložitev po prvem odstavku 420. člena ZKP, toliko manj pa izkaže katero koli od zakonsko opredeljenih kršitev. Navedba, da je bilo »konkretnejše kršitve ustavnih pravic nemogoče uveljavljati prav zaradi ravnanja sodišča, zato je v nasprotju z načelom pravičnosti postopka prevalitev bremena dokazovanja na obrambo«, je v tolikšni meri nejasna, da je ni mogoče preizkusiti.

48. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je (v vlogah zdravnika operaterja in vodje oddelka za kirurgijo hrbtenice na J. ter predlagatelja novih materialov za potrebe oddelka) kot protiuslugo zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala za hrbtenično kirurgijo B. od predstavnikov družbe A., d. o. o., zahteval in sprejemal nedovoljene denarne nagrade v skupni višini 32.884,97 EUR, tj. v obliki plačila naročnin za strokovne revije, stroškov kotizacije za udeležbo na simpoziju, stroškov zabav in pogostitev, plačila računov, nakazil na račun družbe C., d. o. o., in v gotovini od soobsojenega D. D., vse v zvezi z dobavami I. v obdobjih med oktobrom 2008 in 30. 9. 2012. S takšnim ravnanjem je obsojenec izpolnil dva zakonska znaka kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, saj je nedovoljene nagrade tako zahteval kot sprejemal. V točki 38 te sodbe je Vrhovno sodišče že opredelilo vsebino (izpolnjevanja) zakonskega znaka zahtevanja nedovoljene nagrade, medtem ko je sprejem koristi oziroma izplačila nedovoljene nagrade faktično, navzven razpoznavno dejanje, pri katerem storilec sprejme nagrado od dajalca nagrade ali tretje osebe.⁴⁹ Sprejem nagrade se lahko izrazi na različne izvršitvene načine, od dejanskega sprejema (»na roke«, kot v primerih prevzema gotovine od soobsojenega D. D.) do dogovora, da se s sredstvi nedovoljene nagrade (v korist storilca ali koga drugega) poplačajo določeni računi ali poravnajo stroški (kot pri drugih izvedbenih oblikah, očitanih obsojencu). Med dajalcem nagrade in storilcem mora obstajati strinjanje oziroma soglasje volj o vsebini in namenu nagrade, ki se sprejme kot protiusluga (v tem primeru za pridobitev in ohranitev posla I. z družbo A., d. o. o.). Pomembno je zavedanje in volja storilca, da z nagrado razpolaga sam ali da bo nagrada porabljena v korist koga drugega.

49. Vložniki povzemajo nekatera stališča višjega sodišča (točka 2.3 drugostopenjske sodbe), izpodbijajo pa naziranje, da je iz sprejema nagrade mogoče utemeljeno sklepati na (predhodno) zahtevanje nagrade, saj je moral obsojenec za izplačila na bančni račun ali za plačila naročnine za strokovne revije poprej dati potrebne podatke (identifikacija računa in imen revij ter njihovih založnikov). Nakazujejo na razlogovanja višjega sodišča, da je jasno, da je obsojenec zahteval nedovoljeno nagrado že pred prvim sprejemom nagrade, kajti da bi bilo izvršeno plačilo naročnine na strokovno revijo (tj. Spine 12. 11. 2008), je moral družbi A., d. o. o., sporočiti podatke, naročnino katere revije naj plačajo, kasneje pa je v zvezi z različnimi načini sprejema nagrad sporočal ostale potrebne podatke za pospešeno izvedbo sprejema (točka 131 drugostopenjske sodbe); da na podano zahtevo po denarni nagradi še pred sprejemom slednje logično sklepamo, saj je moral obsojenec družbi A., d. o. o., sporočiti potrebne podatke, da je bilo nato izvršeno izplačilo nagrade na način, ki ga je obsojenec želel (točka 132). Navedeni razlogi v ničemer ne sporočajo, kot napačno zatrjuje zahteva, da sodišči zgolj iz dejstva obsojenčevega sprejema nagrade sklepata na zahtevanje nagrade. Gre namreč za (obremenilno) ovrednotenje obsojenčevih izvršitvenih ravnanj, s katerimi je družbi A., d. o. o., posredoval podatke za izplačilo nagrad na zahtevane izvedbene načine, pri čemer iz dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe izhaja, da je šlo za soglasje volj med obsojencem in dajalcem nagrade o načinu plačila nedovoljenih nagrad. Navedbe, da sodišče pri odločanju o krivdi obsojenca »ničesar ne sklepa«, so podane v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP in presplošne, da bi zahtevi v tem delu kazalo priznati uspeh.

50. Zahteva ne more uspeti niti s povezanimi izvajanji, da sodišči pri odločanju nista izhajali iz domneve nedolžnosti, a bi (zaradi jamstva poštenega postopka) morali. Vložniki na abstraktni ravni pojasnjujejo aspekte načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, vendar pri tem spregledajo, da gre za materialno neizčrpane očitke, ki v pritožbenem postopku niso bili uveljavljani (peti odstavek 420. člena ZKP). Zato se odgovor Vrhovnega sodišča izčrpa pri ugotovitvi, da v izpodbijanih razlogih pravnomočne sodbe ni razbrati nikakršne spoznavne stiske, ki bi jo bilo treba po ustavnopravnih merilih⁵⁰ reševati s pomočjo pravila in dubio pro reo kot prvine domneve nedolžnosti. Dejansko in učinkovito pravno varstvo temeljnih procesnih jamstev v opredeljenih okvirih Vrhovno sodišče zagotavlja le tako, da brez posegov v dokazno oceno nižjih sodišč oziroma v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje presodi, ali razlogi obsodilne sodbe odražajo pravno zapovedano razlikovanje med verjetnostjo krivde (ki za obsodbo ne zadošča) in prepričanjem v krivdo (drugi odstavek 3. člena ZKP).⁵¹ V tej luči pa v prejšnji točki nanizanim razlogom sodišča druge stopnje ni mogoče pripisati ne nerazumnosti ali logične nesprejemljivosti niti arbitrarnosti, še manj pa zaključevati, da bi nižji sodišči pri presoji izhajali iz domneve obsojenčeve krivde, ne domneve nedolžnosti. Vložniki zahteve ne ponudijo ničesar, kar bi preseglo nestrinjanje z dokazno oceno sodbe, to pa je uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

51. Zahteva izpodbija dejstvo, da v dokaznem postopku niso bili ugotovljeni natančni časovni trenutki, v katerih je obsojenec zahteval plačila posameznih nedovoljenih nagrad. Z zapisom, da »domneva za obsodilno sodbo ne zadošča«, nakazuje na kršitev domneve nedolžnosti. Ugotoviti je, da so v opisu kaznivega dejanja: (1) opredeljena obdobja dobave medicinskega materiala, glede katerih je obsojenec zahteval (in sprejel) nedovoljene nagrade; (2) opredeljena je višina nagrad; (3) opredeljeni so datumi sprejema nagrad in (4) načini sprejema nagrad. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo in se glede vsake posamezne nedovoljene nagrade opredelilo, kdaj natančno oziroma vsaj v katerem natančno opredeljenem časovnem obdobju je bila sprejeta, zato ne more držati stališče, da historični dogodki, ki konstruirajo kaznivo dejanje, niso časovno določljivi. Višje sodišče je poleg že predstavljenih razlogov, da so morale biti posamezne nagrade zahtevane pred sprejemom, kar je logično in razumno naziranje, pojasnilo tudi (točka 133 drugostopenjske sodbe), da zaradi nepoznavanja filigransko izostrenih časovnih trenutkov zahtevanja nagrad obramba obsojencu ni bila onemogočena. Vrhovno sodišče takšno stališče sprejema. Drži, kar je navedlo višje sodišče, da pri korupcijsko konspirativnih kaznivih dejanjih praviloma velja najvišja stopnja diskretnosti med vključenimi protagonisti,⁵² kar otežuje natančno ugotavljanje časovnih komponent kaznivega dejanja. Vsi ti razlogi niso nerazumni, nelogični ali arbitrarni, zato tudi o kršitvi domneve nedolžnosti v okvirih, ki jih ponujajo vložniki, ne more biti govora. Vrhovno sodišče pa je prav tako že judiciralo,⁵³ da prisotnost življenjsko logičnih in razumno sprejemljivih sklepanj v obrazložitvi še ne pomeni, da imamo opraviti s t. i. indično sodbo, in so zato vsi namigi zahteve v tem pogledu brezpredmetni, istočasno pa materialno neizčrpani.

52. Če je v navedbah zahteve – da se nobena od izpodbijanih sodb ni dotaknila vprašanja, kdaj in kako je obsojenec zahteval nagrade – prepoznati uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje (točka 690 prvostopenjske sodbe) se je opredelilo, da ni relevantno, ali je zahtevo za nedovoljene nagrade (prvi) izrazil obsojenec ali je bil soobsojeni D. D. kot predstavnik (komercialist) družbe A., d. o. o., tisti, ki je omenil možnost dajanja nagrad. Že višje sodišče (točka 131 drugostopenjske sodbe) je tehtno odgovorilo, da čas storitve ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Gre za stališče, ki je skladno z utrjeno (ustavno)sodno prakso,⁵⁴ po kateri čas (in kraj) storitve v primerih, kakršen je obravnavani, ni zakonski znak, zaradi česar ne predstavlja odločilnega dejstva, od katerega je odvisna uporaba (materialnega ali procesnega) zakona oziroma možnost obsojenca za učinkovito obrambo. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana le, če bi se odsotnost razlogov v pravnomočni sodbi nanašala na odločilna dejstva, za kar pri definiciji časa kaznivega dejanja ne gre. Nobenega dvoma namreč ni, na katere historične dogodke se obsojenčevo kaznivo dejanje nanaša oziroma kakšna je zoper njega vsebina kazenskopravnega očitka. S parametri, povzetimi v točki 51 te sodbe, je kaznivo dejanje v zadostni meri individualizirano, zato je bilo obsojencu ves čas postopka znano, katerega kaznivega dejanja je obtožen, in je lahko (in tudi je) izvajal aktivno obrambo v zvezi z vsemi zakonskimi znaki kaznivega dejanja.

53. Višje sodišče (točka 131 drugostopenjske sodbe) je odgovorilo na očitke pritožbe glede dokončanja kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 in obrazložilo, da gre pri zahtevanju in sprejemanju nedovoljene nagrade za dva alternativno opredeljena zakonska znaka kaznivega dejanja, ki je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh izvršitvenih oblik.⁵⁵ Zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP tako ne more biti podana. Nobene podlage ni za stališče vložnikov, da je kaznivo dejanje dokončano izključno v trenutku zahtevanja nagrade (to velja v primerih, kadar storilec ne izpolni tudi zakonskega znaka sprejema nedovoljene nagrade, kot je bilo glede soobsojenega A. A. pojasnjeno v točki 26 te sodbe) in da je povsem nepomembno, kdaj je obsojeni nedovoljene nagrade sprejel. Če bi sprejeli tezo zahteve, da so okoliščine sprejema nagrad za opis kaznivega dejanja nepomembne, bi to pomenilo, da bi eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja ostal nekonkretiziran, kar bi predstavljalo kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Zmotni pa so naposled tudi očitki zahteve, da je usodnega pomena, ali se obsojencu očita, da je nagrade zahteval oziroma sprejel pred ali po sklenitvi posla I. z družbo A., d. o. o. Nižji sodišči (točka 132 drugostopenjske, točka 390 prvostopenjske sodbe) sta obrazložili, da so se redne dobave medicinskega materiala pričele po odprtju t. i. identov za dva ortopedska izdelka 15. 10. 2008. Vsi datumi sprejema nedovoljenih nagrad že po opisu kaznivega dejanja sledijo kasneje, tj. od 12. 11. 2008 naprej (plačilo naročnine za strokovno revijo Spine), medtem ko ugotavljanje, ali je obsojenec prve nedovoljene nagrade zahteval po oktobru 2008, ko je družba A., d. o. o., postala dobavitelj materiala I., ali že pred tem, torej v postopku izbire dobavitelja (obsojencu sta bili ponudbi družbe A., d. o. o., posredovani že 29. 7. 2008), nima narave relevantne okoliščine, od katere bi bila odvisna uporaba (materialnega ali procesnega) zakona, vključno z vprašanjem zastaranja kazenskega pregona, saj gre, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za t. i. enovito kaznivo dejanje.

54. Po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča⁵⁶ je eno(vito) kaznivo dejanje podano takrat, kadar posamična in ponavljajoča se ravnanja, ki sicer predstavljajo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pomenijo le količinsko povečanje (znotraj) istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so življenjsko gledano zgolj del enotne kriminalne dejavnosti storilca. Za uporabo koncepta enovitega kaznivega dejanja mora iz ravnanj storilca poleg podanih povezovalnih okoliščin izhajati tolikšna stopnja njihove homogenosti, da bi delitev posameznih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini življenjskega dogajanja tudi v luči materialnopravnih določb. Kadar je storilčevo ravnanje del ciljno usmerjene enotne kriminalne dejavnosti, njegova ravnanja pa povezuje od vsega začetka izoblikovan enotni naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, gre za eno(vito) in ne nadaljevano kaznivo dejanje (54. člen KZ-1), tj. kljub dejstvu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru dosežena postopno, in ne glede na to, da posamezna dejanja pomenijo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Za razliko od konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, v kateri se rok za zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako vključeno dejanje, prične teči zastaranje pregona storilca enovitega kaznivega dejanja od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja, kar je v primeru obsojenega B. B. datum sprejema zadnje nagrade, natančneje (v korist obsojenca glede na opredeljeno daljše časovno obdobje) 16. 3. 2012 (točka 587 prvostopenjske sodbe). To pa pomeni, da kazenski pregon, upoštevajoč predpisano kazen v času storitve kaznivega dejanja, pred pravnomočnostjo sodbe (tj. 11. 2. 2022) še ni zastaral (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).

55. Sodišče prve stopnje (točki 694 in 697 prvostopenjske sodbe) je pravno opredelitev enovitega kaznivega dejanja utemeljilo tako, da je obsojenec v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršil več ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve nedovoljenih denarnih sredstev. Plačila nagrad je zahteval periodično vezano na sukcesivna obdobja dobav medicinskega materiala in kontinuirano, tj. za ves čas dobave materiala od oktobra 2008 do 30. 9. 2012, vsakič v določenem odstotku (10 % ali 8 %) od skupne vrednosti dobav v konkretnem obdobju in na škodo istega dajalca nedovoljenih nagrad, torej družbe A., d. o. o. Sodišče se je opredelilo, da je v zvezi s kontinuiranimi zahtevami in sprejemanjem takih nagrad, glede česar je določal različne načine sprejema oziroma porabe nagrad in poskrbel za njihovo izvedbo, pri obsojencu obstajal enoten psihični odnos (direktni naklep) v smeri izvršitve (enega oziroma enovitega) kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1.

56. Višje sodišče se je ob pritrditvi razlogom sodišča prve stopnje opredelilo, da obsojencu očitana ravnanja ustrezajo vsem merilom za konstrukt enovitega kaznivega dejanja, saj gre za ravnanja visoke homogenosti in v breme iste družbe – kjer je posamezni sprejem nedovoljene nagrade pomenil kvantitativno povečanje znotraj istega neprava – ter tako del enotne kriminalne dejavnosti, ko je obsojenec zahteval kontinuirano nagrado za zaporedne dobave medicinskega materiala v odstotku realiziranih dobav v določenih časovnih obdobjih. Pri tem je šlo za uresničevanje od vsega začetka postavljene zahteve in naklepa, da bo obsojenec sprejemal nagrade zaradi dobavljenega materiala. Posamezna nakazila oziroma izplačila nedovoljenih nagrad so le realizacija od vsega začetka podanega naklepa obsojenca, da prejema nagrade toliko časa, kolikor bodo dobave trajale. Različni načini izplačila nagrad so le načini njihove porabe, ki za opredelitev kaznivega dejanja kot enovitega niso odločilni, prav tako pa ni bistveno, da so od prejetih nedovoljenih nagrad imeli korist tudi drugi. Za ugotovitev storilčevega krivdnega odnosa ni treba, da bi moral biti naklep obsojenca od vsega začetka usmerjen v pridobitev nedovoljenih nagrad prav v višini 32.884,97 EUR. To že pojmovno ni mogoče, saj vnaprej ni bilo moč predvideti natančne porabe, posledično pa niti potreb po obsegu in časovnem obdobju dobavljanja medicinskega materiala, od vrednosti katerega so bili izračunani periodični zneski nagrad. Višje sodišče je zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje, saj med obsojenčevimi ravnanji obstaja takšna enovita povezava, da bi bilo deljenje ravnanj na posamezna kazniva dejanja (ki bi jih zaradi ekonomičnosti postopka nato opredelili kot eno kaznivo dejanje) v nasprotju z življenjskim dogajanjem. Za enovito kaznivo dejanje gre tudi takrat, kadar storilec cilja svojih ravnanj (sukcesivno pridobivati nedovoljene nagrade v zvezi s sklenitvijo in ohranitvijo istega posla) ne more doseči z enim samim ravnanjem (zahtevati in sprejeti ene nagrade), ki sicer samo zase izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, vendar v konstruktu enovitega kaznivega dejanja izgubi svojo samostojnost (točke 68 – 74, 131 in 132 ter 136 in 137 drugostopenjske sodbe, ki vsebujejo tudi pravilne razloge o vprašanju zastaranja kazenskega pregona, obravnavanega v točki 54 te sodbe).

57. V zvezi s pravno opredelitvijo enovitega kaznivega dejanja vložniki izpodbijajo razloge drugostopenjske sodbe kot notranje nasprotne, zaradi česar sodbe višjega sodišča naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, s čimer je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev ni podana. Višje sodišče je razumljivo pojasnilo, da bi obsojenec očitano kaznivo dejanje storil tudi, če bi zgolj enkrat zahteval in/ali sprejel nedovoljeno nagrado; z enkratnim ravnanjem pa ne bi mogel doseči svojega manifestiranega cilja, tj. kontinuirano in čim dlje sprejemati nedovoljene nagrade, vezane na celoten čas dobav medicinskega materiala I. (od oktobra 2008 do 30. 9. 2012), v kar najvišjem skupnem znesku. Več kot očitno bi bila nedovoljena nagrada za le eno izvršitveno ravnanje, izračunana v odstotku realiziranega prometa, občutno nižja. Z opredelitvijo, da obsojenec ni mogel natančno predvideti končnega seštevka nedovoljenih nagrad, višje sodišče ni sporočilo, da ni ravnal z naklepom pridobiti čim višjo korist, pri čemer (jasnovidno) predvidevanje končnega zneska nagrade seveda ni nujna sestavina t. i. enotnega naklepa. Načrtna kontinuiranost obsojenčevega ravnanja, ki je bila že večkrat poudarjena, ne daje nobene podlage za zaključek, da bi obsojenec (nekako kaskadno) izkoriščal ponujene priložnosti. Pravnomočna sodba ima o vprašanju naklepa obsojenca docela zadostne razloge. Prav tako vsebuje sodba višjega sodišča vse potrebne razloge v utemeljitev, zakaj obsojenčevih ravnanj ne gre opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje, kar ima oporo v utrjeni praksi Vrhovnega sodišča, kot tudi razloge, zakaj kazenski pregon obsojenca ni zastaral. Tega zahteva s pavšalno navedbo, da je sodišče v zvezi z zastaranjem zmotno uporabilo materialno pravo, ne more izpodbiti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega C. C.

58. Zagovornica uveljavlja kršitev načela neposrednosti z navedbami, da sodišče prve stopnje glavne obravnave 20. 1. 2021 v nasprotju s tretjim odstavkom 311. člena ZKP kljub več kot trimesečni prekinitvi postopka ni začelo znova. Zatrjuje, da je višje sodišče spregledalo obrazložitev pritožbe zagovornice obsojenega C. C. v delu utemeljitve, zakaj je prišlo do kršitve načela neposrednosti in »pravice do zakonitega sojenja«. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za obsežen in zahteven kazenski postopek, neposredni vtis o izvedenih dokazih pa ne sme biti zamegljen zaradi poteka predolgega časovnega obdobja od njihove izvedbe, saj je le skozi kontinuiran postopek mogoče zagotoviti pravilno in popolno oceno posameznih in prepletenih dokazov. Zaradi epidemije dotlej neznane bolezni covid-19 so bili vsi udeleženci postopka izgubljeni, nebogljeni in zmedeni ter so izgubili nit izvedenih dokazov, kar prvenstveno velja za obsojene zdravnike, ki so bili v času epidemije najbolj obremenjeni oziroma v stalni pripravljenosti.

59. Vrhovno sodišče se je že v točkah 7 – 9 te sodbe opredelilo do vsebinsko sorodnih navedb zagovornika obsojenega A. A., zato se na predmetne razloge, da ne bo nepotrebnega ponavljanja, v celoti sklicuje. Poudariti velja zgolj to, da bi za uspešno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložnica morala izkazati vpliv kršitve tretjega odstavka 311. člena ZKP na zakonitost sodbe. Z natančno razčlembo dokaznega postopka bi morala pokazati, kako je prekoračitev trimesečnega roka vplivala na presojo posameznih dokazov in dokazni postopek kot celoto. Zahteva ne konkretizira, katere pritožbene navedbe v tej smeri naj bi višje sodišče »spregledalo«, zato tega očitka ni mogoče preizkusiti. Izvajanja v zahtevi, ki po eni strani opisujejo domet načela neposrednosti in po drugi spominske zagate (obremenjenih) procesnih subjektov, pa skladno s prakso Vrhovnega sodišča (točka 8 te sodbe) v ničemer ne substancirajo vpliva kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Kam vložnica meri z omembo kršitve »pravice do zakonitega sojenja«, v zahtevi ne pojasni.

60. Tudi zahteva zagovornice obsojenega C. C. problematizira način zaslišanja priče F. F. na glavni obravnavi v nasprotju s šestim odstavkom 244.a člena ZKP. Navaja, da je neprimerno in nezakonito, da je predsednica senata do kontakta z F. F. prišla po zaslugi »groženj« s tiralico oziroma postopkom prek Interpola, izrečenih bratu priče M. M., in mimo običajnih poti komunikacije. S tem je sodišče prve stopnje prevzelo naloge tožilstva, kar ni nepristransko postopanje.

61. Višje sodišče (točka 28 drugostopenjske sodbe) je korektno povzelo dogajanje na glavni obravnavi 26. 2. 2021 in skladno s prepisom zvočnega posnetka glavne obravnave ugotovilo, da predsednica senata M. M. ni napovedovala tiralice zoper sestro, temveč je napovedala, da bo v primeru neznanega naslova F. F. sprožila postopek iskanja priče prek Interpola, kar je postopek, urejen v 88. členu Interpolovih pravil za obdelavo podatkov, ne pa postopek, ki ne bi imel pravne podlage. Še pomembneje pa je, da je priča F. F. (list. št. 7118) sama navezala kontakt s predsednico senata neposredno na službeni elektronski naslov slednje in uvodno zapisala, da jo je brat obvestil, da je iskana v zvezi s pričanjem v aferi »korupcije v zdravstvu«. Šlo je torej za samoiniciativno ravnanje priče, nepogojeno s protipravnimi grožnjami. Če zahteva ocenjuje drugače, so takšne navedbe podane v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP in ne utemeljujejo nobene kršitve, zaradi katerih je zahtevo dopustno vložiti. Ker je elektronsko pošto kot način komunikacije prva uporabila priča, ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bilo sodišče prve stopnje tisto, ki je ubralo neobičajno pot komunikacije, gotovo pa je sodišče (ne tožilstvo) upravičeno in dolžno zagotoviti zaslišanje priče v okviru glavne obravnave, tj. upoštevajoč specifične okoliščine vsakega posameznega primera (točka 90 prvostopenjske sodbe). Vsebina celotne elektronske komunikacije predsednice senata z F. F. se nahaja v spisu in pri tem ne gre za kakršno koli tajno, prikrito ali prikrivano komunikacijo,⁵⁷ ki bi vzbujala dvome v nakazano pristranskost sodišča prve stopnje. Ne nazadnje pa z izvajanji, ki jih nudi zahteva, ni v ničemer utemeljeno, katera kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP naj bi bila v tem delu pravzaprav zagrešena.

62. Iz zapisnika o glavni obravnavi 20. 7. 2020 je razvidno, da je predsednica senata že tedaj napovedala, da bo na naroku 24. 8. 2020 zaslišana priča F. F. ter da je navzočnost vseh obtožencev in njihovih zagovornikov obvezna. Scela protispisno zato zagovornica navaja, da obramba z zaslišanjem ni bila seznanjena pravočasno. Že v točki 11 te sodbe pa je bilo povzeto, da zagovorniki priči F. F. niso želeli postavljati vprašanj, saj so se pri tem sklicevali na domnevno nezakonitost načina zaslišanja priče, ki ni potekalo v skladu s šestim odstavkom 244.a člena ZKP. V zvezi s tem se je Vrhovno sodišče že opredelilo v točkah 12 – 15 in 46 te sodbe ter tamkajšnjih razlogov, če vložnica ne ponuja nič novega, ne bo ponavljalo. Glede okoliščine, da zagovorniki priči na glavni obravnavi 24. 8. in 2. 9. 2020 iz protesta niso zastavljali vprašanj, pa se je že višje sodišče (točka 35 drugostopenjske sodbe) pravilno opredelilo, da je bilo izvrševanje aktivne in učinkovite obrambe pri zaslišanju obremenilne priče omogočeno ter je bil tako zagotovljen pošten postopek, vendar so se zagovorniki sami odločili, da priče ne bodo spraševali. Iz prakse ESČP⁵⁸ in Vrhovnega sodišča⁵⁹ izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, ko je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da obremenilnim pričam postavlja vprašanja; ko je seznanjen s tem, kar so priče povedale v njegovi odsotnosti; ko ima učinkovite možnosti, da se na njihove izpovedbe odzove. Vrhovno sodišče pa je prav tako že judiciralo,⁶⁰ da je z vidika kršitve pravice do zaslišanja obremenilne priče pomembno zgolj to, ali so obsojenci in zagovorniki to možnost imeli, ne pa tudi, ali so to pravico oziroma možnost izkoristili. Če je niso izkoristili iz neupravičenih razlogov (kot je v tej zadevi sklicevanje na odstop od šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pa ni privedel do nezakonitosti samega zaslišanja), so se (celo kljub opozorilu predsednice senata na takšno tveganje) odrekli enemu temeljnih procesnih jamstev, česar v danem postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uspešno uveljavljati.⁶¹ Prav ima vrhovna državna tožilka v svojem odgovoru na zahteve, da so zagovorniki opustili zasliševanje priče s prezentnim namenom v nadaljevanju postopka utemeljevati očitke v smeri domnevnih kršitev pravice do obrambe, pri čemer je jasno, da bi to pravico oziroma možnost imeli tudi v primeru, če bi pričo zaslišali še sami.⁶² Ali so se zastavljanju vprašanj obsojenci odrekli zaradi lastne odločitve ali po diktatu zagovornikov, pa je nerelevantna okoliščina. V opisanem kontekstu gre po presoji Vrhovnega sodišča razumeti tudi izpostavljene pripombe, češ da obramba »ne ve, koga sodišče zaslišuje«. Navsezadnje pa je bila F. F. zaslišana kot priča že v fazi preiskave (točka 15 te sodbe); o njenem zaslišanju so bili obveščeni vsi tedanji obdolženci in njihovi zagovorniki (podpisane vročilnice pri list. št. 1850), ki so torej imeli možnost priči postavljati vprašanja in komentirati vsebino njene izpovedbe. Ali so možnost uresničevanja pravice do obrambe uporabili ali ne (vložnica zahteve je zaslišanju prisostvovala, vendar priči ni zastavila nobenega vprašanja), za sklep o obstoju možnosti uveljavitve enega temeljnih procesnih jamstev, kot obrazloženo, ni odločilno.

63. V točki 13 te sodbe je bilo pojasnjeno, da so bili pri zaslišanju F. F. v preiskavi poleg obsojenega D. D. in državnega tožilca navzoči trije zagovorniki (Jesenko, Holec in Cupin), ki so bili prisotni tudi ob zasliševanju priče na glavni obravnavi, torej vključno z vložnico obravnavane zahteve. Vrhovno sodišče se je že opredelilo, da pomislekov glede identitete priče obramba ne more vzbuditi, saj nihče od omenjenih ni niti zatrjeval, da na glavni obravnavi zaslišana priča ni bila ista oseba kot v preiskavi. Navedbe zagovornice, da ni bila navzoča pri zaslišanju priče v preiskavi, so zavajajoče, saj podatki spisa pokažejo nasprotno; izvajanja, da si prisotni priče niso mogli zapomniti, saj so sedeli za njenim hrbtom, pa so neupoštevna sprenevedanja, kar velja zlasti za obsojenega D. D., ki je bil dolga leta sodelavec priče v družbi A., d. o. o. Postopkovna situacija, ki je privedla do zaslišanja F. F. po spletnem portalu join.sodisce.si (točka 90 prvostopenjske sodbe), ni primerljiva z dejanskimi okoliščinami zaslišanja priče N. N. prek »klasične« videokonference z Dunaja, zato vzporejanju obeh zaslišanj v zahtevi ni mogoče priznati uspeha. V točki 15 te sodbe je bilo odgovorjeno, da pri zaslišanju priče F. F. ne gre za nobenega od položajev iz 237. člena ZKP, ki bi preprečevali sodišču, da na izpovedbo priče opre odločbo, česar izključno navrženje kršitev »predvsem« 22., 23., 24. in 29. člena Ustave, ki v zahtevi niso z ničemer utemeljene, ne more spremeniti. Z navedbami, da F. F. ni izkazala, da je v času predvidenega zaslišanja v ZDA skrbela za 95-letno osebo kot predstavnico rizične populacije za nalezljivo bolezen covid-19, kar je višje sodišče prepoznalo kot eno od podlag za izvedbo videokonferenčnega zaslišanja priče po 4. točki drugega odstavka 244.a člena ZKP, vložnica zatrjuje nedovoljen razlog za vložitev zahteve iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

64. Zahteva navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo prvi odstavek 334. člena ZKP, ki določa vrstni red postavljanja vprašanj pričam in izvedencem, saj je predsednica senata vsem pričam in izvedencem (ne glede na to, katera stranka je predlagala izvedbo dokaza), tj. potem ko so priče zaključile svoje proste izpovedbe oziroma izvedenci podali izvid in mnenje, najprej sama zastavljala vprašanja, pa še to na način, da je z usmerjanjem prič opravljala delo in naloge tožilstva. Zahteva se ne strinja s stališči višjega sodišča (točke 48 – 50 drugostopenjske sodbe), da res ugotovljene kršitve zakonsko predpisanega vrstnega reda postavljanja vprašanj niso imele vpliva na zakonitost (v postopku s pritožbo niti na pravilnost) sodbe, prav tako pa neskladnost vrstnega reda z zakonom ne izkazuje pristranskosti predsednice senata ali njenega prevzemanja vloge tožilstva. Višje sodišče v spisu ni razbralo, da predsednica senata pri zasliševanju prič in izvedencev ne bi bila zasledovala izključno cilja ugotovitve materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP), na kar avtonomna odločitev državnega tožilca, da tej ali oni priči oziroma izvedencu ne bo zastavljal vprašanj, nima nobenega vpliva.

65. Procesno ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 334. člena ZKP predstavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP le, če je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Bremenu substanciranja vpliva na zakonitost vložnica izrednega pravnega sredstva ne more zadostiti z izražanjem nesoglašanja s stališči višjega sodišča, pospremljenim z navedbami, da so se vprašanja predsednice senata »navezovala na očitke iz obtožnice«. Že obtožno (akuzatorno) načelo kazenskega postopka jasno sporoča, da vsebina obtožbe določa predmet obravnavanja pred sodiščem, ki sme obravnavati zgolj historične dogodke, na katere se nanaša opis dejanja v obtožnici, posledica česar je pravilo objektivne identitete med sodbo in obtožbo (prvi odstavek 354. člena ZKP). Če je predsednica senata »izčrpala vsa vprašanja«, to kvečjemu izkazuje učinkovito materialno procesno vodstvo (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP), ne pa vpliva kršitve 334. člena ZKP na zakonitost sodbe. Za uresničevanje pravice do obrambe je ključno, kar omenja tudi zahteva, da so obsojenci in zagovorniki pričam ter izvedencem vprašanja nemoteno postavljali. Posplošena izvajanja zahteve, da naj bi ravnanje predsednice senata nasprotovalo osnovnim načelom kazenskega prava oziroma postopka, so v prvi vrsti zmotna, kvarnega vpliva na zakonitost pravnomočne sodbe pa ne izkažejo. Vložnica ne konkretizira, kaj relevantnega naj bi pokazala primerjava z zapisniki o zaslišanju prič pred preiskovalnim sodnikom, zato teh navedb ni mogoče preizkusiti. Posledično je ugotoviti, da ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 334. člena ZKP ni imelo vpliva na zakonitost sodbe.

66. Podobno kot zahteva zagovornika obsojenega A. A. tudi vložnica predmetne zahteve izpodbija stališče višjega sodišča (točka 59 drugostopenjske sodbe), da kljub ugotovljenim kršitvam določb kazenskega postopka sodišče prve stopnje ni postopalo pristransko, saj je obsojencem zagotovilo pošten postopek, v katerem sta bili obe stran(k)i postopka v enakopravnem položaju, pravica do obrambe pa ni bila v ničemer okrnjena. Zahteva izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo vsaj določbe tretjega odstavka 311. člena, šestega odstavka 244.a člena in prvega odstavka 334. člena ZKP, skupek teh kršitev pa je imel vpliv na zakonitost sodbe. Glede podanih kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP se je Vrhovno sodišče že opredelilo, da njihov vpliv na zakonitost sodbe ni izkazan, pri čemer ni odločilno, ali je obramba na kršitve opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje ali ne. V nadaljevanju vložnica navaja, da je predsednica senata večkrat povzdigovala glas nad zagovorniki, glede česar je že višje sodišče obrazložilo, da so vsi udeleženci postopka dobili besedo, če so zanjo ustrezno zaprosili, kar torej pomeni, da je predsednica senata izvrševala formalno procesno vodstvo, kamor sodi tudi dolžnost skrbeti za red v razpravni dvorani in dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Zahteva omenja tudi napovedano možnost denarnega kaznovanja zagovornice, ki je neposredno komunicirala s predsednico senata po elektronski pošti.

67. Sledeč utrjeni ustavnosodni praksi se nepristranskost sodnika (v danem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem,⁶³ pri čemer so za izpodbitje te domneve potrebni trdnejši dokazi kot serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev.⁶⁴ Za izločitev sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti.⁶⁵ Zgolj okoliščina, da obdolženec (obramba) pravo razume drugače ali je nezadovoljen z odločitvijo sodišča, ne zadostuje za sklep o kršitvi 23. člena Ustave.⁶⁶ Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika, kot je bilo pojasnjeno že v točki 30 te sodbe.⁶⁷

68. Višje sodišče je povzetim merilom sledilo, saj je ob presoji istovrstnih očitkov, kot jih zdaj uveljavlja zahteva, analiziralo posamezne procesne odločitve predsednice senata in jih (kljub ugotovitvi nekaterih procesnih kršitev, izvirajočih iz mestoma zmotnih pravnih naziranj) umestilo v širši kontekst celotnega prvostopenjskega sojenja. Zaključilo je, da način procesnega vodenja kazenskega postopka in s tem povezane odločitve ne potrjujejo naziranja obrambe o pristranskem delovanju predsednice senata. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v sprejetih postopkovnih odločitvah, ki so izpostavljene v zahtevi, ni prepoznati ravnanj, ki bi po vsebini kazala na vnaprejšnjo opredeljenost predsednice senata glede odločitve o glavni stvari, niti ravnanj, ki bi izkazovala pristranski odnos do obsojenega C. C. Če je obrambna presoja procesno relevantnih dejstev in pravnih pravil, ki so bila podlaga za procesna dejanja sodišča prve stopnje, drugačna kot je bila presoja te materije v očeh predsednice senata, ki je svoje procesne odločitve argumentirala, to ne zadostuje za razumen, tj. objektivno upravičen dvom v nepristranskost sojenja, ne glede na to, da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje resda zagrešene določene procesne kršitve. Slednje same po sebi z gledišča razumnega opazovalca ne morejo vzpostaviti dvoma v nepristranskost predsednice senata, še manj pa vzpostaviti sumov v njeno subjektivno pristranskost, kot se je Vrhovno sodišče že opredelilo.⁶⁸ Pravilni so namreč razlogi višjega sodišča, da gre pri za obrambo motečih dejanjih predsednice senata za procesne aktivnosti, usmerjene k učinkovitemu vodenju kazenskega postopka, nestrinjanje vložnice s procesnim vodstvom pa kršitev 23. člena Ustave in 6. člena EKČP ne utemeljuje. Insinuacije zahteve o vnaprej ustvarjenem mnenju sodišča in hitenju z izvedbo postopka, da bi lahko bila izdana (očitno obsodilna) sodba, pa izhajajo iz vložničinih osebnih prepričanj, ki nimajo podlage v spisovnih podatkih.

69. Dodatno pa je Vrhovno sodišče v točki 31 te sodbe sprejelo tudi naziranje višjega sodišča (točki 60 in 207 drugostopenjske sodbe), da je obramba s trditvami glede pristranskosti predsednice senata prekludirana.⁶⁹ Stranka mora izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP zahtevati takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najkasneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP). Prav vse okoliščine, na katere se v tem pogledu sklicuje vložnica, so bile obrambi nedvomno znane že pred zaključkom glavne obravnave, kljub temu pa predlog za izločitev predsednice senata ni bil podan. Uveljavljanje kršitev v zvezi z zatrjevano pristranskostjo sodišča prve stopnje v postopkih s pravnimi sredstvi pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva jamstev iz 23. člena Ustave (točka 32 te sodbe). Izvajanja zahteve v smeri, da bi predsednica senata morala sama predlagati svojo izločitev na podlagi prvega odstavka 40. člena ZKP, so na meji razumljivosti, vsekakor pa niso upoštevna, saj predsednica senata več kot očitno ni zaznala okoliščin, ki bi narekovale njeno izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

70. Zahteva problematizira procesno dogajanje na glavni obravnavi 8. 7. 2020, ko je sodišče prve stopnje obravnavo opravilo v dveh ločenih razpravnih dvoranah. V tej okoliščini vložnica prepoznava onemogočanje pravice do zagovornika oziroma učinkovite obrambe ter onemogočanje možnosti, da lahko obdolženec v vsakem trenutku govori in se posvetuje s svojim zagovornikom. Zahteva navaja, da nekaj dni pred narokom predsednici senata še ni moglo biti znano, koliko oseb se bo (v optiki epidemije nalezljive bolezni covid-19) udeležilo naroka, v nobenem primeru pa teh oseb ni bilo toliko (tj. več kot 18), da glavne obravnave ne bi bilo dopustno opraviti v istem prostoru. Okrnitev možnosti takojšnjega, tj. hipnega posveta z odvetnikom pomeni prekomerno poseganje v pravico do obrambe.

71. Podatki kazenskega spisa pokažejo sledeča procesno relevantna dejstva:

– 2. 7. 2020 je predsednica senata vsem strankam poslala dopis, da bosta glavni obravnavi 8. 7. 2020 in 13. 7. 2020 v razpravnih dvoranah 222 in 327 istočasno in povezani videokonferenčno;

– da je pred nadaljevanjem glavne obravnave 8. 7. 2020, na kateri je obsojenega C. C. zagovarjal odvetnik mag. Franci Kodela, predsednica senata pojasnila, da sta zaradi večjega števila udeležencev v sodni dvorani (najmanj 22 oseb) zagotovljeni istočasno dve sodni dvorani, ki sta videokonferenčno povezani (zvočno in vizualno); sodni senat in odvetniki so v razpravni dvorani 327, nadomestni porotnici ter obtoženci pa v razpravni dvorani 222;

– da sta bila po prekinitvi glavne obravnave zaradi odmora obtožena A. A. in D. D. navzoča v sodni dvorani 327, ostali obtoženci pa v sodni dvorani 222;

– da je zagovornik obsojenega C. C. odvetnik mag. Kodela prosil, da sodišče za naslednjo obravnavo zagotovi varen prostor skladno s priporočili; navajal je, da je v tej sodni dvorani (327) sedem odvetnikov, ki sedijo skupaj, na tožilski strani sta dva, ki sedita skupaj, skratka v dvorani je skoraj dvajset ljudi, razdalje med njimi pa so manj kot 50 cm;

– da na naroku 8. 7. 2020 nihče od obtožencev ali zagovornikov ni zahteval posveta med odvetnikom in njegovim klientom; ko je na naroku 13. 7. 2020 posvet s svojo stranko zahteval zagovornik obsojenega B. B., mu je predsednica senata posvetovanje nemudoma omogočila (list. št. 8112).

72. Vrhovno sodišče se je že opredeljevalo,⁷⁰ da se nakazana kršitev 328. člena ZKP, ki določa, da se sme obdolženec med glavno obravnavo dogovarjati s svojim zagovornikom, in drugega odstavka 77. člena Sodnega reda, ki ureja, da je mesto zagovornika in obdolženca na glavni obravnavi v razpravnih dvoranah na desni strani sodnika (razen če sodnik v posamezni zadevi določi drugače), povezuje s pravico obdolženca do (učinkovite) obrambe iz 29. člena Ustave, element katere je tudi pravica do učinkovite pravne pomoči z zagovornikom. Vrhovno sodišče je v judiciranih primerih sicer obravnavalo situacije, ko so obdolženci sedeli na t. i. zatožnih klopeh, torej v istih razpravnih dvoranah kot zagovorniki, vendarle pa je šlo v teh konkretnih primerih za položaje, v katerih obdolženec ni sedel skupaj s svojim zagovornikom, kar predpostavlja opcijo stalnega in sprotnega (hipnega) dogovarjanja in posvetovanja med njima. Navedeno je del možnosti nemotenega (zaupnega) komuniciranja zagovornika z obdolžencem, kar je pravica, ki jo ima slednji v vseh fazah kazenskega postopka.

73. Ali je bila obdolžencu zagotovljena primerna možnost za pripravo in za izvajanje obrambe, je vprašanje, ki se presoja glede na konkretne okoliščine posameznega primera.⁷¹ Tudi ESČP se je že opredelilo,⁷² da vsak ukrep, ki ovira komunikacijo med obdolžencem in zagovornikom med obravnavo, še ne pomeni kršitve točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP, tj. vse dokler za tak ukrep obstajajo razumno utemeljeni razlogi. V zadevi Titarenko proti Ukrajini (točke 90 – 93) sodišče ni ugotovilo kršitev 6. člena EKČP, saj pritožnik, ki se je zaradi varnostnih zadržkov med sojenjem nahajal v »kletki«, ni izkazal, da bi mu bilo nemogoče zahtevati, da se zagovornik z namenom posvetovanja prestavi k njegovi »kletki«, ali da bi bila njegova zahteva po zasebni komunikaciji z zagovornikom kadar koli zavrnjena.

74. V praksi Vrhovnega sodišča je že bilo sprejeto stališče,⁷³ da mora biti odločitev razpravljajočega sodnika oziroma predsednika senata, da odstopi od sedežnega reda v razpravni dvorani med glavno obravnavo, ki ga določa drugi odstavek 77. člena Sodnega reda, utemeljena v razumnem razlogu oziroma legitimnem cilju. Takšen poseg v obdolženčevo pravico do (učinkovite) obrambe torej ni a priori nedopusten ali nesorazmeren, ne sme pa privesti do tega, da bi bil obdolženec glede na konkretno procesno situacijo prekomerno prikrajšan v svojih pravicah.

75. V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča (točka 24 drugostopenjske sodbe), da je sodišče prve stopnje iz preventivnih razlogov v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 z namestitvijo procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, zasledovalo legitimen cilj, tj. omejiti širjenje oziroma možnost širjenja nalezljive bolezni, razlogom za takšno ravnanje pa nikakor ni moč očitati nerazumnosti.⁷⁴ Izvajanjem zahteve v smeri, da na naroku za glavno obravnavo 8. 7. 2020 ni bilo navzočih toliko oseb, da bi bil tak ukrep upravičen, nasprotujejo navedbe samega zagovornika obsojenega C. C. (venire contra factum proprium), ki se je na istem naroku pritoževal, da se v razpravni dvorani 327 nahaja preveč (skoraj 20) oseb, kar upoštevaje dejstvo, da so se vsi obtoženci (razen A. A. in D. D., ki sta se po odmoru prestavila v dvorano 327) in rezervni sodnici porotnici nahajali v razpravni dvorani 222, sporoča, da vseh procesnih udeležencev nedvomno ni bilo največ 18, kot navaja zahteva, temveč očitno res več kot 22, kar je razvidno tudi iz danih pojasnil predsednice senata pred nadaljevanjem glavne obravnave.

76. Vložnica zahteve niti ni konkretizirano utemeljila, zakaj naj bi bilo obsojenemu C. C. onemogočeno izvajanje učinkovite obrambe, nič v smeri nedopustnega poseganja v obsojenčevo pravico do obrambe pa ni moč razbrati niti iz podatkov spisa. Kot je v ključnem pojasnilo že višje sodišče (točki 25 in 26 drugostopenjske sodbe), ne obsojeni C. C. niti njegov zagovornik na naroku 8. 7. 2020 nista izrazila nobene zahteve po posvetovanju oziroma spremembi sedežnega reda niti zahteve, da sedita skupaj (v isti razpravni dvorani). Ker sta se soobsojena A. A. in D. D. kljub prvotni namestitvi v razpravni dvorani 222 po odmoru neovirano prestavila k svojima zagovornikoma v razpravno dvorano 327, ni utemeljene podlage za sklepanje, da enako ne bi mogel storiti tudi obsojeni C. C., če bi z navzočim zagovornikom takšno zahtevo podala. Identično velja za pravico do takojšnjega posvetovanja, ki je bilo na sledečem naroku 13. 7. 2020, opravljenem v primerljivih prostorskih okoliščinah, soobsojenemu B. B. in njegovemu zagovorniku omogočeno nemudoma po izraženi zahtevi. Prav vsi obsojenci so na naroku 8. 7. 2020 imeli možnost postavljati vprašanja zaslišanim pričam, njihovi zagovorniki so zastavili številna vprašanja, prav tako so vsi omenjeni sodelovali pri izvajanju listinskih dokazov. Posledično tudi Vrhovno sodišče zaključuje, da v izrednih razmerah epidemije nalezljive bolezni covid-19 v obsojenčevo pravico do obrambe ni bilo poseženo, ob vrednotenju vseh okoliščin dane procesne situacije pa se tudi predmetni kazenski postopek kot celota kaže kot pošten, saj zahteva problematizira izvedbo izključno enega naroka za glavno obravnavo ob opravljenih več kot 30 narokih.

77. S sklepom zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje⁷⁵ sta bila v fazi pred začetkom glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 33. člena ZKP v tej zadevi izločena postopka zoper obtožene: (a) O. O.,⁷⁶ P. P., R. R.⁷⁷ in pravno osebo D., d. o. o.; ter zoper: (b) S. S. in T. T. Senat je pritrdil predlogu predsednice senata, da se zaradi načel smotrnosti, hitrosti in ekonomičnosti opredeljena postopka izločita iz enotnega postopka. Predsednica senata je ocenila, da se vse dokazno gradivo izjemne obsežnosti (obtožnica obsega 567 strani, procesno gradivo se nahaja v 30 velikih zabojih, pri čemer je le prilog A skoraj 23.000, za zaslišanje pa je predlaganih več kot 80 prič) ne nanaša na vse obtožence, kar velja tudi za predlagane priče. Prav tako je navedla, da kazenski pregon nekaterih obtoženih zastara že v letih 2020 in 2021, kazenski pregon drugih obtoženih pa v letih 2022 in 2023. Upoštevaje navedeno je predlagala, da se kazenski postopek razdeli v tri postopke tako, da so v posameznem postopku zajeti tisti obtoženci, ki jim je skupno dokazno gradivo, predlagane priče in zastaralni roki, natančneje gre za postopke zoper obtožene: (1) A. A., B. B., C. C., E. E., D. D. in U. U.;⁷⁸ (2) O. O., P. P., R. R. in družbo D., d. o. o.; (3) S. S. in T. T. Izpostavila je, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence oteževala uspešno izvedbo kazenskega postopka, z izločitvijo dveh postopkov pa bo kazenski postopek zoper posamezno skupino obtožencev hitreje zaključen, upoštevajoč bližajoče se roke zastaranja kazenskega pregona (list. št. 6397).

78. Sledeč 33. členu ZKP sme sodišče, ki je po prejšnjem členu pristojno za enotni postopek, do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odločiti, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej ali odstopi drugemu pristojnemu sodišču (prvi odstavek); zoper sklep, s katerim je sodišče odredilo izločitev postopka ali zavrnilo predlog za izločitev postopka, ni pritožbe (drugi odstavek). Zakon torej alternativno določa dva razloga za izločitev postopka (tehtne razloge, smotrnost) pri čemer zadošča, da je podan en razlog iz katere koli skupine, če je takšne narave, da odtehta druge razloge, ki govorijo v prid izvedbe enotnega postopka; gre pa v vsakem posameznem primeru za dejansko vprašanje.⁷⁹ V razlogovanju sklepa zunajobravnavnega senata oziroma predloga predsednice senata je moč prepoznati prepletanje obeh skupin razlogov, tj. po eni strani razloge procesne ekonomičnosti, ki temeljijo v vsebinski ločenosti pravne relevantnosti obsežnega procesnega gradiva za obravnavanje kaznivih dejanj, ki se očitajo posameznim obtožencem, po drugi pa razloge tehtnosti, saj bi enotno obravnavanje v gotovo dolgotrajnem kazenskem postopku ogrozilo možnost meritorne pravnomočne odločitve o glavni stvari v luči bližnjega nastopa zastaranja kazenskega pregona.

79. Vložnica zahteve nasprotuje odgovoru višjega sodišča (točka 39 drugostopenjske sodbe), da je med tehtne razloge za izločitev postopkov po prvem odstavku 33. člena ZKP šteti tudi nevarnost zastaranja kazenskega pregona glede posameznih, obtožencem očitanih kaznivih dejanj. Takšno nasprotovanje ni utemeljeno, saj se je višje sodišče upravičeno oprlo na prakso Vrhovnega sodišča, v kateri je bilo to stališče že judicirano.⁸⁰ V tem pogledu je bistvena grožnja zastaranja kazenskega pregona, ne pa razlogi, zaradi katerih grozi zastaranje, zato naziranju vložnice o neprimerljivosti obravnavanega procesnega položaja z zadevo I Ips 33622/2010, v kateri se je obdolženec izogibal udeležbi v postopku, ni moč pritrditi. Prav tako ni mogoče sprejeti teze, da je izločitev postopka pod grožnjo zastaranja dopustna le, kadar je stvar glede nekaterih kaznivih dejanj zrela za razsojo, ne pa že v fazi pred pričetkom glavne obravnave, ko se glede na razsežnosti procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari. Zato Vrhovno sodišče ne pritrjuje zahtevi, da za problematizirano izločitev postopkov ni bil podan zakonit razlog; izločitev je navsezadnje skladna tudi z obstoječo sodno prakso. O neenakem obravnavanju obdolžencev pred zakonom posledično ni mogoče govoriti, posegi v (katere?) ustavno varovane pravice obsojenega pa v zahtevi niti niso substancirani. Če zahteva meri h kršitvi pravice do obrambe v zvezi z zaslišanjem R. R. in O. O., so ti očitki predmet posebne obravnave, kot sledi.

80. Nižji sodišči sta pravilno razlagali procesni status R. R., ki je bila v družbi A., d. o. o., vodja komerciale. Pojasnjeno je bilo, da je bila R. R. soobtožena po prvotno vloženi obtožnici, nakar je sodišče prve stopnje s sklepom IV Ks 11063/2016-1794 postopek (tudi) zoper omenjeno izločilo. Bistvo očitkov obtožbe R. R. je njeno sodelovanje z F. F. in V. V. pri dajanju nedovoljenih denarnih nagrad P. P. in O. O. Že višje sodišče je tehtno navedlo (točka 43 drugostopenjske sodbe), da se R. R. očita (so)delovanje v istem sistemu dajanja (in sprejemanja) nedovoljenih nagrad, vzpostavljenim v družbi A., d. o. o., in delujočim prek uslužbencev te družbe do zdravnikov v bolnišnicah, vključno z L. Posledično R. R. v kazenskem postopku (tudi) zoper obsojenega C. C. že pojmovno ni mogla oziroma ne bi mogla nastopati v vlogi priče. V kazenskoprocesni teoriji⁸¹ in področni praksi Vrhovnega sodišča⁸² ni dvoma, da soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen; zasliši se lahko le kot obtoženec. To velja tudi, če je postopek (kot v dani zadevi) zoper posamezne obtožence izločen, saj ne more biti ista oseba v postopku, ki teče zoper njo, zaslišana kot obtoženec, v postopku, ki teče zoper soobtoženca, pa kot priča (razen če je postopek zoper njo pravnomočno končan). Takšno ravnanje bi namreč opredmetilo kolizijo pravic dveh procesnih subjektov, ki so glede na njuni različni vlogi nezdružljive (29. člen Ustave in tretji odstavek 5. člena ZKP glede obtoženca; prvi odstavek 234. člena, prvi odstavek 240. člena in 332. člen ZKP glede priče). Vrhovno sodišče zato sprejema predmetne razloge nižjih sodišč (točka 21 prvostopenjske, točka 43 drugostopenjske sodbe). Zahteva ne more uspeti z drugačnimi pogledi na opisano procesno situacijo, zatrjujoč pri tem, da »tehnično gledano« R. R. ni obdolženka v istem postopku, zaradi česar bi jo bilo mogoče »definirati« kot pričo.

81. Pri presoji vprašanja zaslišanja R. R. v procesni vlogi (so)obtoženke pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje (npr. točka 743 prvostopenjske sodbe) v obremenilni smeri za obsojenega C. C. dokazno ovrednotilo elektronsko sporočilo R. R. z dne 28. 10. 2009 (priloga A23188), poslano obsojenemu D. D., v katerem med drugim govori o »dobri motiviranosti« obsojenega C. C., in njen zapis na dokumentu z dne 9. 4. 2009 (priloga A7603), s katerim V. V. prenaša povpraševanje D. D., »kdaj lahko pričakuje dr. C. C.«. Gre torej za obremenilna dokaza oziroma zapisa, katerih avtorica je R. R., zato so pri vrednotenju dokaznega predloga obrambe, naj se omenjena zasliši, aplikativna merila za uresničevanje pravice do soočenja in postavljanja vprašanj avtorju obremenilnih izjav v pisnem dokaznem gradivu (ki je hkrati soobtoženec; merila za presojo so v praksi ESČP enaka, ne glede na to, ali je kot soobtoženec podal izjavo v kazenskem postopku ali prej).⁸³ Zakaj bi bilo zaslišanje R. R. dokaz v korist obsojenca, vložnica ne utemelji; merila za izvedbo razbremenilnih dokazov pa so že sicer za obsojenca oziroma obrambo strožja (točka 25 te sodbe).

82. Sledeč utrjeni (ustavno)sodni praksi⁸⁴ v zvezi z jamstvi točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člena Ustave (pravica do obrambe) mora imeti obdolženec v primerih, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca⁸⁵ edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev, oziroma da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi dokaza. Za dokaze, ki so v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič ali soobdolžencev. Pri presoji odločilnosti dokazov je pomembno, da gre za oceno, ki je primarno ozka, pospremljena pa mora biti z oceno drugih dokazov; močnejši kot so slednji, manj verjetno bodo problematizirani dokazi obravnavani kot odločilni. V novejši judikaturi ESČP⁸⁶ so kriteriji za presojo, ali je pravici do poštenega postopka zadoščeno, četudi se kazenska sodba opira na izjave (zapise) za obdolženca obremenilne osebe, ki v kazenskem postopku ni bila neposredno zaslišana oziroma obdolženec možnosti zaslišanja ni imel, naslednji: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (2) ali je izjava edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. V vsakem primeru je treba vse kriterije vrednotiti celostno in povezano ter na ta način presoditi, ali se kazenski postopek kot celota kaže kot pošten ali nepošten.

83. Prvič, R. R. je bila kot obdolženka zaslišana 19. 10. 2016 v fazi preiskave. O njenem zaslišanju so bili obveščeni tedanji obdolženci in njihovi zagovorniki (vročilnice pri list. št. 1131). V točki 62 te sodbe je bilo pojasnjeno, da pri presoji zagotovitve možnosti zasliševanja avtorja obremenilnih izjav oziroma zapisov (ki sta del procesnega gradiva od vložitve zahteve za preiskavo dalje) ni pomembno, ali je obramba to možnost izkoristila ali ne, vendarle pa je bil pri zaslišanju R. R. navzoč zagovornik odvetnik mag. Jelenič Novak, ki ga je obsojeni C. C. pooblastil za zastopanje (priloga B145).⁸⁷ Prav tako tosmerno ni relevantno, da je R. R. izkoristila pravico iz tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 227. člena ZKP, saj po vložitvi pisnega zagovora v spis ni želela odgovarjati na vprašanja. Povsem enako pravico, temelječo v privilegiju zoper samoobtožbo, bi kot obtoženka imela na glavni obravnavi (peti odstavek 321. člena ZKP). V praksi ESČP⁸⁸ je tudi v primeru uporabe prejšnjih izjav (so)obtoženca treba ovrednotiti celovito (ne)poštenost postopka v luči kriterijev, razčlenjenih v predhodni točki.

84. Drugič, kljub temu, da R. R. v obravnavanem kazenskem postopku ni bila zaslišana kot obtoženka na glavni obravnavi, opiranje obeh izpodbijanih sodb na vsebino zgoraj povzetih zapisov, katerih avtorica je sledeč dokaznim zaključkom pravnomočne sodbe R. R., ne odraža odločilnosti teh dokazov, na katerih bi temeljila obsodilna sodba. Nižji sodišči (točka 740 prvostopenjske in točka 46 drugostopenjske sodbe) sta pravilno pojasnili, da se obsodilna sodba v delu zoper obsojenega C. C. opira tako na izpovedbo priče F. F. kot na številne listinske dokaze (tj. podatke o avstrijskih bančnih računih obsojenca in z družbo A., d. o. o., povezane družbe E., podatke o hrvaškem bančnem računu obsojenega D. D. in poslovno dokumentacijo obeh navedenih družb). Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki se v tem delu razteza skozi skoraj 100 strani prvostopenjske sodbe, je zgledno temeljita, tudi višje sodišče pa je taki dokazni oceni pritrdilo (točke 142 – 205 drugostopenjske sodbe) na več kot 20 straneh. Filigransko dokazno oceno v pravnomočni sodbi vsebini elektronskega sporočila in lastnoročnega zapisa R. R. po presoji Vrhovnega sodišča zgolj dopolnjujeta (točka 743 prvostopenjske sodbe). Tega sklepa ne more spremeniti opozarjanje zahteve na točke drugostopenjske sodbe, v katerih se je višje sodišče sklicevalo na oba zapisa, pri čemer je celo poudarilo (točka 155 drugostopenjske sodbe), da dokaza vrednoti v povezavi z drugimi (tj. ne kot odločilna dokaza, kaj šele edina). Tehtni so razlogi višjega sodišča (točka 46 drugostopenjske sodbe), da gre izključno za dodatno in nebistveno opiranje na vsebino zapisov. V razlogih pravnomočne sodbe ni mogoče prepoznati, da bi nižji sodišči obsežno dokazno gradivo presojali zlasti z vidika, ali potrjuje vsebino dveh zapisov R. R.; prav nasprotno, njun pomen je prepričljivo umeščen v celovito dokazno oceno sodbe. Če vložnica meni drugače in v zahtevi zgolj dvomi v sprejeto dokazno oceno, s tem uveljavlja nedovoljen razlog po drugem odstavku 420. člena ZKP.

85. Tretjič, višje sodišče (točka 46 drugostopenjske sodbe) se je opredelilo tudi, da je imela obramba možnosti na drugačne načine izpodbijati verodostojnost zapisov R. R., tj. ne le z njenim zaslišanjem. Vsebini zapisov je bilo moč pregledati in ju komentirati ter izpodbijati njuno avtentičnost, med drugim prek soočenja z mnenjem izvedenke grafološke stroke (točka 154 in nasl. prvostopenjske sodbe). Teh razlogov zahteva za varstvo zakonitosti z ničemer konkretno ne izpodbija.⁸⁹

86. Upoštevaje vsebino navedb v zahtevi, ki so ustrezno substancirane zgolj v smeri zatrjevanja odločilnosti vsebine obremenilnih dokaznih virov, katerih avtorica je R. R., Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitkom vložnice v tem delu ni moč pritrditi. Prav tako je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje procesni položaj obrambe ustrezno uravnotežen, tj. ne glede na to, da R. R. ni bila (ponovno) zaslišana na glavni obravnavi. Poleg prisotnosti obsojenčevega zagovornika pri zaslišanju tedaj obdolženke v preiskavi so bile tudi v fazi glavne obravnave obrambi zagotovljene druge in zadostne možnosti izpodbijati verodostojnost obremenilnih izjav (zapisov), ki pa vendarle ne predstavljata odločilnih dokazov. Vrhovno sodišče sprejema razumne razloge višjega sodišča, s katerimi je bilo odgovorjeno na izražene pomisleke vložnice zahteve, in zaključuje, da zatrjevane kršitve postopkovnih, ustavnih in konvencijskih pravic niso podane. Kazenski postopek je ob povzetem stanju stvari kljub odsotnosti zaslišanja R. R. na glavni obravnavi v luči nanizanih standardov ESČP še vedno pošten postopek.

87. Vložnica problematizira še procesno okoliščino, da je bil s sklepom sodišča prve stopnje IV Ks 11063/2016-1794 izločen postopek (tudi) zoper obtoženo O. O. V luči zatrjevane kršitve pravice do obrambe, ker O. O. ni bila zaslišana na glavni obravnavi, velja vse, kar je bilo obrazloženo že v zvezi z odsotnostjo zaslišanja R. R. Podobno kot pri R. R. sta bila obsojenec in njegova zagovornica pravilno obveščena o zaslišanju O. O. v preiskavi (vročilnice pri list. št. 1035), ne vložnica niti drugi obsojenčev zagovornik pa se zaslišanja nista udeležila. Predvsem pa je pomembno, da pravnomočna sodba ne vsebuje nobene izjave O. O. (bodisi dane v kazenskem postopku bodisi pred tem), ki bi bila za obsojenega C. C. obremenilna. Vložnica v tem pogledu navaja, da je O. O. v preiskavi podala obširno izjavo, ki naj bi bila v delu, da so bili v L. zdravniki (vključno z obsojencem) tisti, ki so pripravljali strokovne kriterije za medicinski material, kasneje izbran na javnem razpisu, obremenilna. Gre za irelevantne trditve, saj nobena izjava O. O. v razlogih sodb obeh sodišč obsojenca ne bremeni. Višje sodišče (točka 181 drugostopenjske sodbe) se je opredelilo celo, da je bila O. O. (ne zdravniki) tista, ki je oblikovala strokovne kriterije, medtem ko se pisanje kriterijev obsojencu niti ne očita (točka 154 drugostopenjske sodbe). Ostale navedbe v zahtevi, ki se nanašajo na zaslišanje O. O., nasprotujejo petemu odstavku 420. člena ZKP, saj v pritožbenem postopku niso bile ponujene (točka 41 drugostopenjske sodbe). V tej posledici zahtevi niti zdaleč ni uspelo izkazati, da bi bil kazenski postopek zaradi odsotnosti zaslišanja O. O. na glavni obravnavi kot celota nepošten.

88. Zahteva izpodbija dokazno oceno (ne)verodostojnosti knjigovodskih listin družb A., d. o. o., in E., kjer so bile knjižene nedovoljene denarne nagrade, izplačane posameznim zdravnikom oziroma obsojencem (točke 195 – 199 prvostopenjske in točke 196 – 198 drugostopenjske sodbe). Obe nižji sodišči sta obremenilno vsebino knjigovodskih listin ocenjevali v zvezi z drugimi izvedenimi dokazi ter dokazne zaključke razumno in logično obrazložili. Če se vložnica z razlogi pravnomočne sodbe ne strinja ter navaja, da atomistična in holistična dokazna ocena ne utemeljujeta obsojenčeve krivde, s tem ne izkazuje kršitve načela domneve nedolžnosti oziroma pravila in dubio pro reo (točka 50 te sodbe), temveč zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za izvajanja o »popolnem absurdu« pri vrednotenju listinskih dokazov, pri čemer je izpostavljeno »podvajanje« v časovnih obdobjih dobav medicinskega materiala, glede česar je obsojenec zahteval in sprejel nedovoljene nagrade, pod zap. št. 16 (od 1. 9. 2011 do 30. 11. 2011) in 17 (od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011) III. točke izreka sodbe. Višje sodišče (točki 164 in 203 drugostopenjske sodbe) je, sklicujoč se na poglobljeno dokazno oceno sodišča prve stopnje o izračunih nedovoljenih nagrad v družbi A., d. o. o., podalo zadostne razloge, da ni pomembno, zakaj je do »prekrivanja« (tj. v času od 1. 10. 2011 do 30. 11. 2011) obdobij obračunavanja nagrad v knjigovodskih listinah dajalca nagrad prišlo, saj je ključno, da je bila za vsako obdobje nagrada izračunana in (v opredeljenih zneskih in časovnih parametrih) obsojencu naposled izročena.

89. V okvirih zatrjevanja kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zagovornica izpodbija razloge nižjih sodišč (točke 121 – 138 in 1060 prvostopenjske ter točke 61 – 66 drugostopenjske sodbe), da je bil obsojeni C. C. v času izvršitve kaznivega dejanja zaposlen v bolnišnici, ki je opravljala gospodarsko dejavnost. Navaja, da zakonski znak »pri opravljanju gospodarske dejavnosti« iz prvega odstavka 241. člena KZ-1 ni podan, s čimer nasprotuje konkretizaciji zakonskega znaka skozi opredelitev, da je bil medicinski material, v zvezi s katerim je obsojenec zahteval in sprejemal nedovoljene denarne nagrade, dobavljen L., ki za dogovorjeno plačilo opravlja bolnišnično zdravstveno dejavnost poklicno in organizirano.⁹⁰ Opravljanje gospodarske dejavnosti je torej zakonski znak, ki določa domet inkriminacije 241. člena KZ-1. Zato je za presojo, ali so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, očitanega obsojencu, relevantna vsebina pojma opravljanja gospodarske dejavnosti.⁹¹ Pri tem je izhodišče jasno – glede na uzakonjen širok pojem gospodarske dejavnosti v KZ-1, že prej pa v KZ, je domet korupcijskih kaznivih dejanj razširjen tudi na negospodarski sektor. S tem je namreč omogočeno, da se kot kazniva dejanja obravnavajo tudi koruptivna dejanja na področjih, ki v temelju niso gospodarska oziroma pridobitna, kar med drugim velja prav za zdravstveno dejavnost.⁹²

90. Časovno obdobje izvrševanja obsojencu očitanega kaznivega dejanja se razteza skozi veljavnost dveh kazenskih zakonikov. Po petem odstavku 126. člena KZ je bila gospodarska dejavnost opredeljena kot: (1) proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje; (2) opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo; (3) vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnjih točkah navedenih dejavnosti. Sodna praksa je tako opredeljen pojem gospodarske dejavnosti vselej razlagala izjemno široko,⁹³ tj. nedvomno ne le kot »čisto gospodarsko dejavnost«, torej dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička, ampak so po 2. točki petega odstavka 126. člena KZ pod ta pojem sodile tudi vse netržne dejavnosti, ki se opravljajo proti predpisanemu ali dogovorjenemu plačilu. Vsebinsko sorodno, enako široko definicijo gospodarske dejavnosti vsebuje KZ-1, ki v 2. točki desetega odstavka 99. člena določa, da je gospodarska dejavnost tudi vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano. Sodna praksa⁹⁴ pojma gospodarske dejavnosti še nadalje ne razlaga le stricto sensu, torej kot opravljanje dejavnosti zaradi pridobivanja dobička, temveč v širokem polju ravnanj in delovanj. Ne v teoriji⁹⁵ niti v praksi Vrhovnega sodišča⁹⁶ ni dvoma, da lahko »negospodarski« subjekti, katerih temeljna dejavnost ni pridobitna ali komercialna, opravljajo gospodarsko dejavnost, kar je moč razbrati v okoliščinah konkretnega primera. Skladno z obema zakonoma je gospodarska dejavnost torej (lahko) dejavnost, ki se izhodiščno ne opravlja po tržnem načelu, med takšne dejavnosti pa sodi tudi dejavnost javnih (zdravstvenih) služb, (poklicno) organiziranih v bolnišnicah. Ne drži stališče zahteve, da je šele KZ-1 z novelo KZ-1B uzakonil zelo širok pojem gospodarske dejavnosti in dejansko razširil domet kaznivih dejanj korupcije na negospodarski sektor, posledično pa tudi trenutek začetka uporabe novele KZ-1B nima narave relevantnosti (točka 64 drugostopenjske sodbe).

91. Vrhovno sodišče se je že opredelilo,⁹⁷ da pojem gospodarske dejavnosti ni vezan na konkretna pooblastila storilca (v danem primeru kaznivega dejanja po 241. člena KZ-1), temveč na dejavnost organizacije, v kateri je imel storilec določen položaj (obsojenec je bil v L. zdravnik operater in vodja bolnišničnega oddelka C1, s teh položajev pa je vplival na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala). Pri tem ni odločilno, kakšne narave je prevladujoča, tj. temeljna dejavnost ali celo pravnoorganizacijska oblika subjekta, v konkretnem primeru bolnišnice. Bistveno je, ali ima gospodarsko naravo tista posamična dejavnost organizacije, pri kateri je prišlo do storilčevih izvršitvenih ravnanj.⁹⁸ Še drugače povedano – zakonski znak »pri opravljanju gospodarske dejavnosti« bo v teh primerih izpolnjen ne glede na to, da temeljna dejavnost organizacije ni gospodarska, tj. če bo do izvršitvenih ravnanj prišlo v okvirih gospodarske dejavnosti, s katero se lahko ukvarjajo tudi negospodarski subjekti. Izvršitvena ravnanja storilca morajo biti v določeni zvezi z gospodarsko dejavnostjo subjekta, kar pomeni, da se morajo nanašati na gospodarsko dejavnost oziroma imeti nanjo določene učinke.⁹⁹ Aplicirano na inkriminacijo zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih denarnih nagrad kot protiusluge zaradi pridobitve in ohranitve posla dobave medicinskega materiala mora biti za konkretizacijo zakonskega znaka »pri opravljanju gospodarske dejavnosti« posel dobave takega materiala v zvezi z gospodarsko dejavnostjo bolnišnice.¹⁰⁰

92. Nižji sodišči sta predstavljenim izhodiščem sledili. Opredelili sta se, da je L. pri sklepanju in izvajanju posla dobave medicinskega materiala, v zvezi s katerim so bile zahtevane in sprejete denarne nagrade, kot naročnik (plačnik) vstopila v civilnopravno razmerje z gospodarsko družbo A., d. o. o., v vlogi ponudnika (nato dobavitelja) materiala. Drugače povedano je bolnišnica, ne glede na dejstvo, da gre res za javni zavod, ki kot temeljno dejavnost opravlja bolnišnično zdravstveno dejavnost, pri poslu dobavljanja medicinskega materiala nastopala v vlogi stranke premoženjskopravnega (obligacijskega) razmerja. Tudi bolnišnice kot sicer javni zdravstveni zavodi, ki bolnišnično dejavnost opravljajo poklicno in organizirano ter za dogovorjeno plačilo (iz sredstev ZZZS in drugih virov, kar seveda pomeni, da imajo zdravstvene storitve finančno protivrednost), morajo za učinkovito opravljanje svoje osnovne dejavnosti na trgu med drugim nabavljati medicinski material, kar vse ima (tj. ne glede na specifike posameznih postopkov nabave) gospodarske učinke. Obsojeni C. C. je nedovoljene denarne nagrade torej zahteval in sprejel v zvezi s pravnim poslom kot esencialnem delu gospodarske dejavnosti, ki jo bolnišnica opravlja. Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo, medtem ko vložnica z vztrajanjem, da obsojencu očitano dejanje zaradi odsotnosti opravljanja gospodarske dejavnosti ni kaznivo, ne more imeti uspeha.

93. Vložnica v zahtevi le povzema določbe 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), pri čemer očitno meri k opredelitvi, da so zdravstvene storitve, ki jih zagotavljajo izvajalci zdravstvene dejavnosti, organizirani v javni zdravstveni službi, negospodarske storitve splošnega pomena, opravljane na nepridobiten način. Že višje sodišče (točka 63 drugostopenjske sodbe) je obrambi odgovorilo, da je pojem gospodarske dejavnosti po KZ oziroma KZ-1 opredeljen avtonomno, tj. ne glede na področno zakonodajo. Vrhovno sodišče pripominja, da opredelitev zdravstvene dejavnosti po ZZDej v ničemer ne nasprotuje kriterijem, povzetim v točki 91 te sodbe. Izraža zgolj to, da temeljna dejavnost javnih zdravstvenih zavodov gotovo ni gospodarska oziroma tržna, kar pa ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske (tržne) narave. Z enako argumentacijo zahteva ne more uspeti niti s selektivnim povzemanjem nekaterih izsekov odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-194/17,¹⁰¹ ki izvajanje javne zdravstvene službe v temelju opredeli kot negospodarsko javno službo. Vrhovno sodišče sprejema razloge višjega sodišča (točka 65 drugostopenjske sodbe), s katerimi je slednje zavrnilo smiselno enaka pritožbena prizadevanja.

94. Naposled pa sledeč 1. točki enajstega odstavka 99. člena KZ-1, ki je vsebinsko primerljiva z opredelitvijo po 3. točki petega odstavka 126. člena KZ, opravljanje gospodarske dejavnosti oziroma gospodarsko poslovanje predstavlja izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje in nadziranje v okviru dejavnosti iz desetega odstavka 99. člena KZ-1. Položaj storilca znotraj organizacije v skladu s takšno opredelitvijo celovito odraža vsake dejavnosti in opravila, ki so povezana s funkcioniranjem organizacije, ki opravlja gospodarsko dejavnost, služijo pa gospodarskemu namenu v najširšem smislu.¹⁰² Kontekst vloge storilca kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 pri opravljanju gospodarske dejavnosti je neločljivo povezan z vprašanjem,¹⁰³ kakšno vlogo mora imeti pri pridobitvi in ohranitvi posla, zaradi katerega so bile zahtevane in sprejete nedovoljene nagrade.

95. V točki 40 te sodbe je bilo pojasnjeno, da mora imeti storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 v organizaciji, v kateri deluje, položaj oziroma kompetence za sprejemanje odločitev ali pa (kar zadošča) možnost vplivanja na odločitve, ki so relevantne za pridobitev oziroma ohranitev pravnega posla, v zvezi s katerim je bila zahtevana in sprejeta podkupnina. Dolžnosti, ki jih storilec opravlja, morajo biti pomembne za vsebino predmetnih odločitev. Iz prakse Vrhovnega sodišča je razvidno,¹⁰⁴ da mora imeti storilec objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije. Zadostuje, da ima oseba, ki je podkupnino zahtevala in sprejela, v organizaciji položaj, ki ji omogoča vpliv na sklenitev (ohranitev) posla, oziroma vlogo, da ima realno možnost doseči sklenitev (ohranitev) posla. Ni pa nujno, da bi morala imeti tudi pooblastila za odobritev ali sklepanje teh pravnih poslov. Ob tem izhodišču je pravilna razlaga sodišča prve stopnje (točka 136 prvostopenjske sodbe), da za napolnitev dikcije »izvajanja« gospodarske dejavnosti v kontekstu 1. točke enajstega odstavka 99. člena KZ-1 ni treba, da ima storilec v organizaciji, kjer deluje, posebna (vodstvena) pooblastila ali položaj. Prav tako ni nujno, da bi izvedbeno sodeloval v postopkih sklepanja pravnih poslov (npr. podpisovanju pogodb ali naročilnic za dobavo medicinskega materiala), na katere je imel vpliv (točka 138 prvostopenjske sodbe). Vpliv se lahko manifestira tudi v opustitvenih ravnanjih (denimo v izostanku prizadevanj za sklenitev poslov s ponudniki konkurenčnega materiala). Tehtnim razlogom v tej smeri je pritrdilo tudi višje sodišče (točka 66 drugostopenjske sodbe), Vrhovno sodišče pa jih zgolj sprejema.

96. Sodišče prve stopnje (točke 699 – 739 prvostopenjske sodbe) se je opredelilo, da je družba A, d. o. o., medicinski material za hrbtenično kirurgijo proizvajalca B., ki ga je obsojenec kot zdravnik operater uporabljal pri veliki večini operativnih posegov, dobavljala L. na podlagi dveh javnih naročil, tj. JNZP 4B/2007 in JN 977/2010, v vmesnem času pa zgolj na podlagi naročilnic. Obsojeni C. C. je bil kot strokovnjak za hrbtenično kirurgijo celo član razpisne komisije za drugi javni razpis, pri čemer je tedanji direktor L. Z. Z. izpovedal, da je prispele ponudbe lahko ocenjevala le stroka, torej specialisti ortopedi. Sodišče prve stopnje je argumentirano odreklo verodostojnost obsojenčevemu zagovoru ter izpovedbi Ž. Ž., ki sta oba skušala zanikati, da nista sodelovala pri javnem razpisu; višje sodišče je dokazni oceni pritrdilo (točka 179 drugostopenjske sodbe). Sledeč prvemu sodišču je imel obsojenec (najsi je bil član komisije pri javnem razpisu ali ne) takšen položaj, ki je obsegal realno možnost vplivati na (u)porabo materiala, ki ga je L. dobavljala družba A., d. o. o. Nadalje bi kot vsak specialist ortoped obsojenec lahko podal predlog za nabavo drugega, tj. konkurenčnega medicinskega materiala, ki je bil na voljo na trgu (celo od ponudnika, ki pred tem ni bil izbran na javnem razpisu), vendar tega ni storil, saj je bil zainteresiran za ohranitev sukcesivnih dobav materiala B., za kar je v zameno oziroma kot protiuslugo prejemal nedovoljene denarne nagrade. Z vsem navedenim se je prezentno pokazal položaj zdravnikov v L., ki jim je omogočal vpliv na pridobitev in ohranitev posla dobave medicinskega materiala, seveda vključno z obsojencem, ki je bil v kritičnem obdobju eden bolnišničnih vodilnih spinalnih kirurgov, vodja bolnišničnega oddelka C1 in član razpisne komisije JN 977/2010.

97. Višje sodišče (točke 168 – 187 drugostopenjske sodbe) je še dodatno razlogovalo, da obsojenca ne razbremenjuje, če v vlogah bodisi zdravnika operaterja bodisi vodje bolnišničnega oddelka ni nikoli podal predlogov za nabavo medicinskega materiala, saj je odločilno in zadostno, da je takšno možnost imel, tj. ne glede na to, da so jo imeli tudi drugi zdravniki (ki pa, kot je treba poudariti, niso zahtevali in sprejemali nedovoljenih denarnih nagrad). Nedvomno je bil obsojenčev položaj v L., prvenstveno kot vodje oddelka, takšne narave, ki v očeh dajalca nedovoljene nagrade upravičeno utrjuje oceno, da gre za zaposlenega, ki ima realne možnosti vplivanja na dobavo materiala. Tega zaključka v ničemer ne omaje ugotovitev, da obsojeni ni pripravljal strokovnih kriterijev oziroma podlag za javne razpise, medtem ko nič takega ne izhaja niti iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Izvajanja zahteve glede strokovnih meril so zato irelevantna.

98. Navedbe v zahtevi, ki nasprotujejo doslej obrazloženemu, bodisi (tj. da obsojenec ni sodeloval pri javnih naročilih in zato ni mogel vplivati na sklenjene posle) prek nestrinjanja z dokazno oceno pravnomočne sodbe uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) bodisi (tj. da za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja ne zadošča možnost vpliva na ključne poslovne odločitve) ponujajo napačno razlago materialnega prava.

99. Kršitev kazenskega zakona vložnica nadalje zatrjuje skozi navedbe, da sodišči obsojencu očitanega kaznivega dejanja ne bi smeli opredeliti kot enovito kaznivo dejanje, temveč kot več nadaljevanih kaznivih dejanj. V tem primeru bi kazenski pregon za posamezna kazniva dejanja zastaral, glede na obdobje izvršitve pa bi veljal KZ, ne KZ-1. Takšna kritika ni utemeljena. Vrhovno sodišče je v točki 54 te sodbe, sklicujoč se na uveljavljeno sodno prakso,¹⁰⁵ natančno nanizalo merila, po katerih je pravna opredelitev kaznivega dejanja kot enovitega kaznivega dejanja, ne nadaljevanega kaznivega dejanja, pravilna. Razčlenjenih kriterijev na tej točki ne ponavlja in povzema, da se v konstrukciji enovitega kaznivega dejanja uporabi kazenski zakon, ki je veljal v času zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja, kar je v primeru obsojenega C. C. datum sprejema zadnje nagrade, natančneje in v korist obsojenca (glede na opredeljeno daljše časovno obdobje) 16. 3. 2012 (točka 992 prvostopenjske sodbe). Od tega trenutka pa teče tudi rok za zastaranje kazenskega pregona storilca en(ovit)ega kaznivega dejanja.

100. Sodišče prve stopnje (točki 1068 in 1071 prvostopenjske sodbe) je pravno opredelitev enovitega kaznivega dejanja utemeljilo tako, da je obsojeni v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršil več ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve nedovoljenih denarnih sredstev. Plačila nagrad je zahteval in prejemal periodično, vezano na sukcesivna obdobja dobave medicinskega materiala, in kontinuirano, tj. za ves čas dobave materiala (po intervenciji višjega sodišča)¹⁰⁶ od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2011, vsakič v določenih odstotkih (3 %, 4 % ali 6 %) glede na skupno vrednost dobav v konkretnem obdobju, vsakič na škodo istega dajalca nedovoljenih nagrad, tj. družbe A., d. o. o. V zvezi s kontinuiranimi zahtevami in sprejemanjem nagrad, pri čemer je v ta namen najprej odprl bančni račun v Avstriji, nato pa je prešel k težje izsledljivemu prejemanju gotovine od soobsojenega D. D., je pri obsojencu obstajal enoten psihični odnos (direktni naklep) v smeri izvršitve (enega oziroma enovitega) kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1. Višje sodišče (točke 68 – 74 drugostopenjske sodbe) se je ob pritrditvi predmetnim razlogom sodišča prve stopnje opredelilo, da obsojencu očitana ravnanja ustrezajo vsem kriterijem za konstrukcijo enovitega kaznivega dejanja, saj gre za ravnanja visoke homogenosti in v breme iste družbe – kjer je posamezen sprejem nedovoljene nagrade pomenil kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in je tako del enotne kriminalne dejavnosti –, ko je obsojenec zahteval kontinuirane nagrade za zaporedne dobave medicinskega materiala v odstotkih realiziranih dobav v posameznih časovnih obdobjih. Pri tem je šlo za uresničevanje od vsega začetka postavljene zahteve in naklepa, da bo obsojenec sprejemal nagrade zaradi dobavljenega medicinskega materiala. Posamična nakazila oziroma izplačila nedovoljenih nagrad pomenijo zgolj realizacijo od vsega začetka obstoječega naklepa obsojenca, da bo sprejemal nagrade toliko časa, kolikor bodo dobave trajale. V konkretnem primeru ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje, saj je med obsojenčevimi ravnanji podana takšna enovita povezava, da bi bilo deljenje ravnanj na posamezna kazniva dejanja (ki bi jih zaradi ekonomičnosti postopka opredelili kot eno kaznivo dejanje) nasprotno življenjskemu dogajanju. Za enovito kaznivo dejanje gre tedaj, kadar storilec cilja svojih ravnanj (sukcesivno pridobivati nedovoljene nagrade v zvezi s sklenitvijo in ohranitvijo istega posla) ne more doseči z enim samim ravnanjem (zahtevati in sprejeti ene nagrade), ki sicer samo po sebi izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, vendar v konstrukciji enovitega kaznivega dejanja izgubi samostojnost.

101. Vrhovno sodišče sprejema naziranje višjega sodišča, da različni načini izplačila nedovoljenih denarnih nagrad ne ovržejo pravne opredelitve enovitega kaznivega dejanja. Še zlasti to velja ob presoji kaznivega dejanja obsojenega C. C., ki sta mu bili nedovoljeni nagradi pod zap. št. 4 in 5 točke III izreka sodbe nakazani na avstrijski bančni račun, nagrade pod zap. št. 6 – 17 pa mu je soobsojeni D. D., potem ko so bila sredstva nakazana slednjemu na njegov hrvaški bančni račun, izročal v gotovini. Iz dokaznih zaključkov pravnomočne sodbe (npr. točka 1008 prvostopenjske in točka 159 drugostopenjske), na katere je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano, izhaja, da je bil razlog zaprtja avstrijskega bančnega računa v sprevidenju obsojenega C. C., da je prejemanje nedovoljenih nagrad na račun banke izsledljivo; denarni tok pa se na tej točki ni ustavil, saj je podkupovanje kontinuirano in nemoteno potekalo naprej, zgolj z drugačnim modus operandi. Ta ločnica, motivirana izključno v prikrivanju kriminalne dejavnosti, niti zdaleč ne pomeni rušitve perzistiranja izvršitvenih ravnanj visoke stopnje homogenosti, kar utemeljuje pravno opredelitev en(ovit)ega kaznivega dejanja. Prav tako je za zaključek o homogenosti en(ovit)ega kaznivega dejanja irelevantno, če so se v različnih časovnih obdobjih spreminjala odstotkovna razmerja (od 3 % do 6 %) izračunanih vrednosti nagrad v odvisnosti od vrednosti dobavljenega materiala; pomembno je, da je bil način izračunavanja višine nagrad ves čas identičen.

102. C. C. je nedovoljene nagrade prejemal v zvezi z neprekinjenimi obdobji dobav medicinskega materiala od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2011, nagrade pa je periodično prejmal vse od 11. 11. 2008 do (najmanj) 16. 3. 2012. V točki 88 te sodbe je že bilo obrazloženo, da ni relevantno, zakaj (tj. izhajajoč iz knjigovodskih listin družbe A., d. o. o.) prihaja do »podvajanja« nekaterih opredeljenih obdobij dobave materiala, saj je, kar velja tudi za ovrednotenje homogenosti kriminalne aktivnosti, odločilno, da so bile glede vsakega časovnega obdobja dobav nagrade izračunane ter v opredeljenih zneskih in časovnih parametrih obsojencu docela kontinuirano zagotovljene. Enako velja tudi za »prekrivanje« določenih časovnih obdobij sprejema posameznih nagrad, pri čemer je na pritožbene pomisleke v tej smeri razumno odgovorilo že višje sodišče (točki 166 in 202 drugostopenjske sodbe), ponovljena obsežna izvajanja v zahtevi pa nakazane kršitve kazenskega zakona ne utemeljujejo, zlasti ne s pavšalnimi navedbami, da so tako opredeljena časovna obdobja »nelogična, nemogoča ter neživljenjska«. Prekrivanje nekaterih obdobij sprejema nedovoljenih nagrad izraža dejstvo, da vsak historični dogodek sprejema nagrade glede na konspirativno naravo korupcijskih kaznivih dejanj ne more biti določen s filigransko natančnostjo, kar pa še ne pomeni, da historični dogodki, ki sestavljajo obsojencu očitano kaznivo dejanje, vendarle niso časovno določljivi, s čimer je obsojencu v zadostni meri zagotovljena možnost učinkovite obrambe. Skladno z uveljavljeno (ustavno)sodno prakso¹⁰⁷ čas (in kraj) storitve v primerih, kakršen je predmetni, ni zakonski znak kaznivega dejanja, zaradi česar ne predstavlja odločilnega dejstva, od katerega je odvisna uporaba (materialnega ali procesnega) zakona in obsojenčeva možnost za učinkovito obrambo. Nobenega dvoma namreč ni, na katere historične dogodke se obsojencu očitano kaznivo dejanje nanaša oziroma kakšna je zoper njega vsebina kazenskopravnega očitka. S kontinuirano nanizanimi časovnimi obdobji prejema posameznih nedovoljenih nagrad je kaznivo dejanje (tudi v tem delu) v zadostni meri individualizirano, kot se je smiselno opredelilo že višje sodišče (točka 166 drugostopenjske sodbe). Po zapisanem ni moč pritrditi zahtevi, da naj bi bili izpodbijani sodbi glede povzetih okoliščin »sami s seboj v nasprotju« in da »ju ni mogoče preizkusiti«, s čimer se zatrjuje bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V podanih razlogih pravnomočne sodbe, ki so jasni in razumni, (notranjih) nasprotij ni.

103. Zahteva navaja, da sta sodišči kršili kazenski zakon pri izreku kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z 49. členom KZ-1 v bistveno premajhni meri upoštevalo olajševalne okoliščine (da je obsojenec doslej nekaznovan zdravnik in oče mladoletnemu sinu ter časovno odmaknjenost kaznivega dejanja) oziroma nekaterih olajševalnih okoliščin sploh ni upoštevalo. Prav tako je izrečena kazen zapora glede na »kriminalno količino in okoliščine storitve« neprimerna. Višje sodišče pa je ob delni ugoditvi pritožbama obsojenca in zagovornice protipravno pridobljeno premoženjsko korist oziroma skupno višino sprejetih nedovoljenih denarnih nagrad (zaradi izpustitve izvršitvenih ravnanj pod zap. št. 1 – 3 točke III prvostopenjske sodbe) znižalo s 53.316,82 EUR na 48.168,98 EUR, kar ni več velika (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), temveč večja premoženjska korist (2. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Kljub temu zaporne kazni ni znižalo. Sprva soobtoženima P. P. in S. S. sta bili v izločenih postopkih prav tako izrečeni kazni treh let zapora, čeprav sta slednja pridobila nekaj več kot 100.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, kar ni v skladu z načelom enakosti pred zakonom.

104. Odločba o kazenski sankciji se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le, če je bil z njo prekršen kazenski zakon (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji bo podana, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), kar po ustaljeni praksi pomeni, da izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, oziroma izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči.¹⁰⁸ Presoja primernosti kazenske sankcije glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine ni razlog, zaradi katerega bi bilo dopustno vložiti zahtevo. Vrhovno sodišče redoma sodi, da v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima zakonskih pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, pravilno upoštevane in vrednotene. Mora pa (v okviru zatrjevanih kršitev zakona) paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obsojenčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, tj. zlasti v načeli enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave).¹⁰⁹

105. Za kaznivo dejanje nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 je v drugem odstavku navedenega člena predpisana zaporna kazen od treh mesecev do petih let. Sodišče prve stopnje (točki 1502 in 1503 prvostopenjske sodbe) je vsebinsko obrazložilo, zakaj je vsem obsojencem, vključno z obsojenim C. C., ob upoštevanju zakonskih meril (prvi odstavek 49. člena KZ-1) teže kaznivih dejanj, stopnje krivde in načina delovanja obsojenih slednjim izreklo zaporne kazni. Utemeljilo je (točka 1507 prvostopenjske sodbe), katere obteževalne in olajševalne okoliščine je ovrednotilo pri odmeri zaporne kazni obsojenemu C. C., pri čemer je v olajševalni smeri upoštevalo tudi dotedanjo nekaznovanost obsojenca, okoliščino, da gre za zdravnika, ki je v svoji karieri v korist pacientov napravil marsikaj dobrega in koristnega, predmetni kazenski postopek pa je gotovo negativno vplival na njegov ugled, ter da gre za očeta mladoletnega otroka. V obteževalni smeri je ugotovilo številne okoliščine, zlasti vztrajnost pri zahtevanju in sprejemanju nedovoljenih denarnih nagrad v večletnem časovnem obdobju, kljub temu, da je šlo za človeka več kot solidne eksistenčne ravni, ki si je s premišljenimi ravnanji in iz koristoljubnosti pridobil protipravno premoženjsko korist v višini več deset tisoč EUR. Pokaže se torej, da je sodišče prve stopnje podalo razumne razloge v utemeljitev odločbe o kazenski sankciji, pri čemer je upoštevalo tudi olajševalne okoliščine, katerih ovrednotenje vložnica neutemeljeno pogreša. Njeno nasprotovanje primernosti izrečene kazni zapora ponuja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

106. Višje sodišče (točka 80 drugostopenjske sodbe) je obrazložilo, da izpustitev treh izvršitvenih ravnanj iz opisa kaznivega dejanja bistveno ne vpliva na kriminalno količino obsojenčevih izvršitvenih ravnanj, saj gre le za približno desetino celotne vrednosti sprejetih nedovoljenih nagrad v skupaj 17 izvršitvenih ravnanjih, kar ob podanih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah še vedno ustrezno odseva težo kaznivega dejanja, zaradi česar ni posegalo v odločbo o kazenski sankciji oziroma izrečene zaporne kazni ni znižalo. Táko odločitev je utemeljilo še posebej skrbno (točka 245 drugostopenjske sodbe) Ob pritrditvi razlogom sodišča prve stopnje glede odmere kazni (točka 248 drugostopenjske sodbe) se je opredelilo, da okoliščina časovne odmaknjenosti izvršitve enovitega kaznivega dejanja nima posebne teže, saj gre v tem primeru za izjemno obsežno kazensko zadevo, ki je zahtevala daljši predkazenski in kazenski postopek (točka 244 drugostopenjske sodbe). Odločitev višjega sodišča, da kljub minimalnemu zmanjšanju kriminalne količine, ki se odraža tudi v nekoliko nižjem skupnem znesku sprejetih denarnih nagrad, ni podlage za znižanje kazni, je razumno obrazložena, posledično pa se navedbe zahteve v tem delu prav tako izkažejo le kot nasprotovanje primernosti izrečene kazni. Ločnica med veliko in večjo protipravno premoženjsko koristjo v optiki kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 nima nobenega posebej upoštevnega pomena, saj ne gre za zakonska znaka kaznivega dejanja, ki bi opredeljevala razlikovanje med njegovimi temeljnimi in kvalificiranimi oblikami oziroma med različnimi stopnjami kvalificiranih modalitet. Če bi temu bilo tako, bi se distinkcije odrazile v različnih zakonskih razponih predpisanih kazni.

107. Ne nazadnje pa vložnica ne more uspeti niti z zatrjevanjem kršitve enakosti pred zakonom. V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki sodišču omogoča diferenciacijo kazni znotraj predpisanih razponov tako glede na težo kaznivega dejanja in okoliščine, ki v okvirih posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja v korist oziroma v breme storilcev, kot glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej.¹¹⁰ V duhu sancta simplicitas ni mogoče vzporejati različnih historičnih dogodkov različnih storilcev (čeravno istovrstnih) kaznivih dejanj, zlasti ne skozi poudarjanje zgolj ene od okoliščin (višine protipravno pridobljene premoženjske koristi), ki vplivajo na odmero kazni. Vložnica ni substancirano ne zatrjevala niti izkazala, da bi bile v primerih P. P. in S. S. podane tudi druge v bistvenem primerljive konkretne okoliščine (49. člen KZ-1), ki bi kazale na zaključek o bistveni podobnosti teh zadev in posledično utemeljevale kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave. Zahtevi ni mogoče pritrditi že iz navedenih razlogov.¹¹¹ Obsojenemu C. C. izrečena zaporna kazen je skoraj na sredini predpisanega zakonskega razpona; niti približuje se ne posebnemu maksimumu petih let zapora.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. D.

108. Kot »najhujšo kršitev« vložniki zatrjujejo kršitev pravila in dubio pro reo, torej kršitev načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. V tem pogledu navajajo, da sodba prve stopnje nima »dokazov o odločilnih dejstvih«, drugostopenjska odločba pa pri tem ni prinesla »kvalitativnega preskoka«. Izpodbijani sodbi ne ponujata »kaj veliko dokazov«, sklenjenega kroga indicev pa tudi ne. Obsojenca bremeni zgolj pričanje F. F., ki je pristranska in motivirana priča, višje sodišče pa glede njene izpovedbe uporablja celo izraz »pol dokaz«. Časovne okoliščine, v katerih je obsojeni D. D. v gotovini izročal nedovoljene nagrade, niso z ničemer obrazložene, krajevne okoliščine pa niso niti opredeljene. Splošen opis očitka obsojencu onemogoča učinkovito obrambo.

109. Podobno kot pri presoji smiselno enakih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov soobsojenega B. B. (točka 50 te sodbe) Vrhovno sodišče, da ne bo ponavljanja, ugotavlja le, da gre pri zatrjevanju kršitve domneve nedolžnosti za očitke, ki v pritožbenem postopku na ta način niso bili uveljavljani, zlasti ne v smeri nakazane problematike t. i. indične sodbe. V razlogih pravnomočne sodbe, s katerimi je utemeljena obsodba D. D., ni razbrati nikakršne spoznavne stiske, ki bi jo bilo treba reševati s pomočjo pravila in dubio pro reo. Že sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo ugotovljeno vlogo obsojenega D. D. pri dajanju nedovoljenih nagrad soobsojenima B. B. (točka II, strnjeno v točki 698, zavrnitev zagovora v zvezi z domnevnim prejemanjem prodajnih provizij na hrvaški bančni račun v točkah 622 – 682) in C. C. (točka III, strnjeno v točki 1072, zavrnitev zagovora v zvezi s domnevnim poročanjem C. C. o materialu B. v točkah 995 – 1012, zavrnitev zagovora v zvezi z domnevnim prejemanjem prodajnih provizij na hrvaški bančni račun v točkah 1013 – 1057), obtoženima U. U. in E. E. (točki IV in V/b, strnjeno v točkah 1340 in 1454, zavrnitev obsojenčevih zagovorov v zvezi z omenjenima v točkah 1294 – 1328 oziroma 1363 – 1373). Natančno se je opredelilo do nekonsistentnega zagovora obsojenca, da naj bi šlo pri nakazilih na njegov hrvaški bančni račun za prodajne provizije, dvigi sredstev pa namenjeni za plačevanje računov obrtnikov pri gradnji stanovanjske hiše, kar je prešlo v porabo za stroške družine in lastne stroške z inženirskimi deli (točke 1455 – 1480), ter do zagovora v zvezi s prijavo ustreznih davščin oziroma maščevanjem nekdanjega delodajalca (točke 1481 in 1482 ter 1500 in 1501). Vse to je argumentirano ovrglo. Obrazložilo je, zakaj je obsojenec pri izvrševanju enovitega kaznivega dejanja (točke 1484 – 1487 in 1492) deloval v sostorilstvu z F. F. in V. V. (točki 1494 in 1495), pri čemer je ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa (točki 1498 in 1499).

110. Izčrpna obrazložitev prvostopenjske sodbe vsebuje tudi razloge o določljivih časovnih obdobjih, v katerih je obsojeni D. D. (med drugim) izročal nedovoljene nagrade v gotovini B. B., C. C., E. E. in U. U. Določljiva časovna obdobja so razvidna že iz opisa kaznivega dejanja po 242. členu KZ-1, očitanega obsojenemu D. D., ki ga je treba brati v povezavi z opisi kaznivih dejanj po 241. členu KZ-1, očitanih prejemnikom nagrad. Krajevne komponente izročitev gotovine (z izjemo izročitve 5.561,69 EUR C. C. 20. 12. 2010 v ljubljanski ambulanti F.) res niso bile ugotovljene, kar glede na konspirativno naravo korupcijskih kaznivih dejanj ne preseneča. Vendar pa čas in kraj izvršitve nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 242. členu KZ-1 (točki 52 in 102 te sodbe), zato njuna filigranska nedorečenost ne vpliva na možnost izvajanja učinkovite obrambe. Odgovor Vrhovnega sodišča se na tem mestu izčrpa, saj gre pri kritiki (domnevno splošnega) opisa kaznivega dejanja v zahtevi za navedbe, ki niso bile materialno izčrpane.

111. Višje sodišče (zlasti točke 225 – 231 drugostopenjske sodbe) je tehtno utemeljeni dokazni oceni sodišča prve stopnje pritrdilo. S tem je jasno pokazalo, da se je seznanilo s pritožbenimi trditvami, katerih bistvo je bilo ponavljanje zagovora obsojenca tudi v postopku z rednim pravnim sredstvom, oziroma da pritožbenih navedb ni prezrlo. S tem je zadostilo (ustavno)pravnim merilom obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje.¹¹² Kakšen »kvalitativni preskok« pogrešajo vložniki v sodbi višjega sodišča, ni pojasnjeno. V okvirih pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) višje sodišče preizkuša, ali je sodišče prve stopnje po resnici in popolnoma ugotovilo dejstva, pomembna za izdajo pravilne in zakonite odločbe. Višje sodišče morebitnih pomanjkljivosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ne presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), temveč zgolj v okvirih pritožbenih navedb. Prav to pa je višje sodišče v tej zadevi storilo. Ker torej vsebuje pravnomočna sodba v utemeljitev obsojenčeve krivde razloge, ki so tako zadostni kot razumni, pomeni nestrinjanje zagovornikov s takšnimi razlogi le nasprotovanje dokazni oceni, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve.

112. V nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP je tudi teza zahteve, da gre pri F. F., katere izpovedba je bila v pravnomočni sodbi skrbno dokazno ocenjena, za pristransko in motivirano pričo, ki je imela celo status osumljenke v predkazenskem postopku. Izvajanja, da naj bi šlo pri izpovedbi F. F. za »pol dokaz«, pa so plod površnega branja razlogov višjega sodišča (točka 107 drugostopenjske sodbe). Višje sodišče je namreč razlogovalo, da je skladno s pravno teorijo kot »pol dokaz« (najsi gre za posrečeno opredelitev ali ne) pogosto označen uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je sestavljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP. Takšen uradni zaznamek sam po sebi nima dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja, zgolj iz njegove vsebine pa ni dopustno ugotavljati pravnorelevantnih dejstev.¹¹³ Vsebina uradnega zaznamka pa se sme med zaslišanjem na glavni obravnavi predočiti priči, ki je podala izjavo (kot osumljenka), kadar so za to v konkretnem primeru podani tehtni razlogi, vključno z zapolnitvijo določenih spominskih vrzeli v izpovedbi priče.¹¹⁴ Če se priča sklicuje na vsebino svojih prejšnjih izjav, postanejo te izjave del pričine izpovedbe. Višje sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje (točke 178 – 182 prvostopenjske sodbe), da se priča vseh okoliščin v zvezi z izplačevanjem nedovoljenih denarnih nagrad zdravnikom, vključno z vlogo obsojenega D. D., ni mogla spomniti oziroma pojasniti, zaradi česar procesno ravnanje sodišča, ki je priči predočilo dele njenih predhodnih izjav, podanih občutno pred začetkom kazenskega postopka, ni v ničemer problematično. Zlasti pa se dokazni zaključki sodbe ne opirajo na »pol dokaze«, temveč na vsebino (obremenilne) izpovedbe priče, v kateri so zajeti deli prejšnjih izjav, ki jih je priča potrdila kot resnične. Iz razlogov višjega sodišča ne izhaja, da bi bila izpovedbe priče F. F. vrednotena kot »pol dokaz« stricto sensu, tj. dokaz z manjšo spoznavno vrednostjo, hkrati pa ne gre za edini dokaz, kot protispisno zatrjujejo vložniki.

113. Zahteva ocenjuje, da gre v primeru obsojenega D. D. kvečjemu za »kurirja« (prenašalca gotovine med družbo A., d. o. o., in zdravniki) oziroma pomagača, ne pa za (so)storilca kaznivega dejanja po 242. členu KZ-1. V tem delu je prišlo do napačne uporabe materialnega zakona in do izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, saj izpodbijani sodbi ne pojasnita, kako je lahko storilec komercialist, ki v družbi ni imel vodilnega položaja ali moči odločanja, ni imel vpliva na poslovanje niti na financiranje, tj. ne glede na to, ali je izdeloval pisne izračune nagrad ali ne.

114. Sodišče prve stopnje (točke 1490 – 1499 prvostopenjske sodbe) je obrazložilo, da so zdravniki zahteve za nedovoljene denarne nagrade ter njihovo višino in način izplačila izražali prav obsojencu. Na ime slednjega so bile naročene strokovne revije, ki jih je zahteval soobsojeni B. B., obsojenec pa je B. B. revije tudi dostavljal. Razne zahteve zdravnikov je obsojenec sporočal F. F. in V. V., ki sta razpolagali s finančnimi sredstvi in odrejali izplačila nedovoljenih nagrad zdravnikom. Družbi A., d. o. o., je obsojenec dal na razpolago bančni račun, odprt na Hrvaškem, kamor so bile nakazane tiste nagrade, ki jih je D. D. dvigoval z računa v gotovini in jih prav tako v obliki gotovine izročal posameznim zdravnikom. C. C. je trikrat izročil tudi gotovino, ki jo je poprej prejel od V. V. Obsojenec je izdeloval izračune višine nedovoljenih nagrad, izraženih v dogovorjenih odstotkih od skupnih vrednosti dobav medicinskega materiala v določenih časovnih obdobjih, na podlagi teh izračunov pa sta ... odrejali nakazila nagrad. Z V. V. in F. F. je obsojenec ves čas izvajanja poslov dobav medicinskega materiala, torej sukcesivno in kontinuirano, sodeloval pri dajanju nedovoljenih denarnih nagrad zdravnikom, ravnal pa je z omenjenima v sostorilstvu. Nastopal je kot odločilni člen med ... in zdravniki kot prejemniki nedovoljenih nagrad. Poleg že navedenega se je z zdravniki večkrat sestajal, jih spremljal na različne prireditve in se dogovarjal glede knjigovodskih izvedb posameznih nakazil sredstev. Hrvaški bančni račun je odprl zgolj zaradi nakazovanja nagrad, saj drugega prometa na računu ni imel. Za svoje ravnanje je bil še posebej motiviran, saj so bile na čim večjo prodajo medicinskega materiala bolnišnicam vezane tudi njegove prodajne provizije, ki jih je prejemal z nakazili na avstrijski (ne hrvaški, kot je poskušal prikazati v zagovoru) bančni račun. Pri izvrševanju kaznivega dejanja so bile vloge ključnih akterjev v družbi A., d. o. o., potemtakem razdeljene, obsojenec pa je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodeloval z neposrednim izvrševanjem njegovih zakonskih znakov, saj je (so)deloval pri dajanju denarnih nagrad, tj. zavedajoč se, da gre za nedovoljene nagrade, a je kljub temu naklepno izvršil očitano mu kaznivo dejanje.

115. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 242. člena KZ-1 je splošno kaznivo dejanje, kar pomeni, da je storilec kaznivega dejanja lahko vsakdo oziroma vsaka oseba,¹¹⁵ ne glede na njen položaj pri dajalcu nedovoljenih nagrad, v konkretnem primeru v družbi A., d. o. o. Obsojenec je kaznivo dejanje (težiščno) izvršil z dajanjem nedovoljenih nagrad kot protiuslug za pridobitev oziroma ohranitev poslov dobave medicinskega materiala, natančneje z dejansko izročitvijo nagrad z voljo, da pravica razpolaganja s sredstvi preide na prejemnike koristi.¹¹⁶ Višje sodišče (točki 227 in 231 drugostopenjske sodbe) se je opredelilo, da se obsojencu ne očita odločanje oziroma razpolaganje s finančnimi sredstvi družbe A., d. o. o., in povezane družbe E. (kar je bilo v domeni matere in hčere ...), temveč se mu očitajo že zgoraj povzeta natančno opredeljena izvršitvena ravnanja. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, ki je vlogo obsojenca kot sostorilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 242. členu KZ-1 prepričljivo obrazložilo. Višje sodišče je zaključilo, da ni le pomagal F. F. in V. V. pri izvrševanju njunega (tujega) kaznivega dejanja, ampak je skladno z delitvijo vlog v družbi A., d. o. o., sodeloval z neposrednim izvrševanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in pri tem ravnal z direktnim naklepom.

116. Pokaže se, da obe izpodbijani sodbi nedvomno vsebujeta razloge o obsojenčevem ravnanju v sostorilstvu z F. F. in V. V. Po drugem odstavku 20. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja tudi vsak, ki skupaj z drugim(i) izvrši kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri izvršitvi. Če storilec sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, v danem primeru po drugem odstavku 242. člena KZ-1, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva.¹¹⁷ Pravnomočna sodba prepričljivo utemeljuje, zakaj je obsojenca treba šteti za sostorilca, ne pa za pomagača, pri čemer bi se njegov prispevek h kaznivemu dejanju omejil z okviri 38. člena KZ-1. Oporekanje zahteve navedenim razlogom pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne izkaže zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Glede izvajanj o procesnem statusu V. V. in F. F. pa Vrhovno sodišče dodaja, da je skladno z načelom individualne krivdne odgovornosti vsak (so)storilec kaznivega dejanja samostojno kazensko odgovoren v mejah svoje krivde,¹¹⁸ zato dejstvo, da je bila kazenska ovadba v zvezi z V. V. in F. F. zavržena, nima vpliva na zakonitost izpodbijanih sodb (učinki pravnomočnosti se na F. F. ne raztezajo) v delu, kjer je obsojencu (med drugim) dokazano, da je deloval v sostorilstvu z omenjenima.

117. Vložniki (v opombi pod črto 3) zatrjujejo zmotno uporabo materialnega zakona glede ugotovitve, da so zdravniki kot prejemniki nedovoljenih denarnih nagrad opravljali gospodarsko dejavnost. Zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 242. člena KZ-1 je namreč dajanje nedovoljenih nagrad tisti osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost. O tem vprašanju se je Vrhovno sodišče izjasnilo v točkah 89 – 98 te sodbe, kjer se je sicer opredeljevalo v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti v primeru soobsojenega C. C., vendar je bilo na vse navedbe, ki jih v tem pogledu vsebuje zahteva zagovornikov obsojenega D. D., odgovorjeno že v opredeljenih točkah. Da ne bo ponavljanja, se na predmetne razloge Vrhovno sodišče v celoti sklicuje.

118. Zahteva navaja, da bi bilo potrebno zaslišanje R. R., ki bi lahko pojasnila način delovanja v družbi A., d. o. o., in tamkajšnjo vlogo obsojenca ter »zmedo« v grafoloških izvedenskih mnenjih. Vrhovno sodišče je v točki 80 te sodbe pojasnilo, zakaj R. R. v kazenskem postopku (tudi) zoper D. D. ne bi mogla nastopati v procesni vlogi priče. Obsojenčeva zagovornica je na naroku za glavno obravnavo 2. 9. 2020 (list. št. 8384) predlagala zaslišanje R. R., pri čemer se je sklicevala le na domnevno neutemeljeno izločitev postopka zoper slednjo s sklepom IV Ks 11063/2016-1794. Vrhovno sodišče je pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega C. C. (točke 81 – 86 te sodbe) natančno obrazložilo kriterije, ki jih je sledeč praksi ESČP treba ovrednotiti v luči (ne)poštenosti kazenskega postopka, v katerem prvotna soobtoženka ni bila (kot obtoženka) zaslišana na glavni obravnavi. Zahteva zagovornikov D. D. pa v tej smeri ne ponudi nobenih substanciranih navedb, zato je v tem delu niti ni moč preizkusiti. Dodajanje okoliščin, o katerih naj bi se R. R. zaslišalo, medtem ko je dokazni predlog zagovornice na glavni obravnavi o tem molčal (točka 22 prvostopenjske sodbe), v zahtevi za varstvo zakonitosti ni upoštevno. V zahtevi je zgolj navrženo, da naj bi bila z »izločitvijo postopka« kršena pravila o enotnosti postopka po 32. in 33. členu ZKP. Odgovor na takó pavšalne navedbe z izjemo pripombe, da se je glede utemeljene izločitve postopkov zoper nekatere prvotne soobtožence Vrhovno sodišče že opredelilo v točkah 77 – 79 te sodbe, ni mogoč.

119. Vložniki zatrjujejo nezakonitost odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga za »branje listin« (strani 4, 10), iz katerih bi se videlo, kakšen je bil finančni sistem v družbi A., d. o. o., in v povezanih družbah, kdo je nakazoval denar, kdo je odločal o nakazilih denarja, zakaj je delodajalec nakazoval denar na račun D. D. na Hrvaško ipd. Zahteva sploh ne substancira, za katere listine naj bi šlo, zaradi česar se do teh izvajanj ni moč opredeliti. Posledično so brezpredmetna še razglabljanja, zakaj dokazni predlog za branje listin »ni bil najbolje specificiran«, saj ni razumljivo, o katerem dokaznem predlogu je govora. Še na strani 5 zahteve vložniki vztrajajo pri »določenih listinskih dokazih«, na strani 9 pa pri »ostalih dokaznih predlogih«. Pojasniti je, da pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti, ki je (samostojno) izredno pravno sredstvo, velja dispozitivno načelo.¹¹⁹ Kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih je dopustno vložiti zahtevo in na katere se vložnik sklicuje, je treba jasno in določno konkretizirati, sicer preizkus nakazanih kršitev ni mogoč. Sklicevanje na zapisnike o glavni obravnavi bremenu substanciranja ne zadosti, prav tako Vrhovno sodišče ne preizkuša golih odkazovanj na navedbe v pritožbi. Neupoštevanje teh usmeritev bi pomenilo postopanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 424. člena ZKP. Povezovanje »nezmožnosti specificiranja dokaznega predloga« s kršitvijo tretjega odstavka 311. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje glavne obravnave na naroku 20. 1. 2021 ni začelo znova, je materialno neizčrpano (peti odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče že na tej podlagi dodatnih razlogov ne navaja.

120. V podčrtni opombi 4 vložniki nakažejo kršitev načela neposrednosti, saj sodišče prve stopnje, kot že večkrat povedano, glavne obravnave 20. 1. 2021 v nasprotju s tretjim odstavkom 311. člena ZKP kljub več kot trimesečni prekinitvi ni začelo znova. Sklicujoč se na točke 7 – 9 ter 58 in 59 te sodbe Vrhovno sodišče ponovno izpostavlja le, da bi za uspešno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zagovorniki morali izkazati vpliv kršitve tretjega odstavka 311. člena ZKP na zakonitost sodbe. Posplošena izvajanja o namenu te zakonske določbe in o spominu procesnih udeležencev bremenu substanciranja ne zadostijo. Enako velja za izvajanja o procesnih odločitvah (dokaznih sklepih), ki jih je sodišče prve stopnje (očitno) sprejelo na naroku 20. 1. 2021, saj gre za navedbe, ki prvenstveno niso (dovolj) konkretizirane, prav tako pa ne izkažejo nikakršnega kvarnega vpliva na zakonitost sodbe (točka 20 drugostopenjske sodbe).

121. V točkah 10 – 15, 46 in 47 ter 60 – 63 te sodbe se je Vrhovno sodišče že obširno opredeljevalo glede zaslišanja priče F. F. prek videokonference, tj. v nasprotju s šestim odstavkom 244.a člena ZKP. Ocenilo je, da ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost procesnega dejanja. Če zahteva v luči zatrjevanja kršitev procesnega zakona in Ustave ne ponuja nič novega, se Vrhovno sodišče na že podane razloge le sklicuje. Trditve, da naj bi bila F. F. v času zaslišanja 24. 8. in 2. 9. 2020 na dopustu na »nekem otočju« (ne pa, kot gre razumeti, v ZDA), v prvi vrsti ne utemeljujejo nobene kršitve, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, sploh pa iz razlogov sodb nižjih sodišč (točka 94 prvostopenjske in točka 32 drugostopenjske sodbe) izhaja, da se je F. F. na dopustu v Pacifiku nahajala aprila 2020, ne pa štiri mesece kasneje, ko je bilo izvedeno njeno zaslišanje. Zato so izvajanja v tej smeri povsem brezpredmetna oziroma protispisna v delu, da odločba druge stopnje o vprašanju nima razlogov.

122. Vsebina zapisnika o pritožbeni seji v navzočnosti strank z dne 6. 1. 2022 (red. št. 2734) ne potrjuje trditev zahteve, da je obramba na pritožbeni seji opozorila, da je bila priča F. F. »pravilno zaslišana« v postopku X K 68177/2019. V zahtevi ni najti nobenih pojasnil, kaj naj bi zaslišanje »v skladu z določili ZKP« pomenilo, kdaj in na kakšen način je bila priča zaslišana ter ali so tudi v drugem postopku obstajale izredne razmere zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19 ali ne. Vrhovno sodišče procesnega gradiva ne preizkuša po uradni dolžnosti, zlasti ne gradiva iz drugih kazenskih postopkov, zato posplošenih navedb v smeri domnevno neenake obravnave različnih obtožencev ni mogoče presoditi.

123. Višje sodišče (točke 220 – 224 drugostopenjske sodbe) se je izčrpno opredelilo do pritožbenih navedb zagovornikov, da se sodba sodišča prve stopnje opira na grafološko izvedensko mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), ki ga je res podpisala izvedenka A. D., vendar je več kot očitno, da je mnenje izdelala v okviru dela za organ znotraj »organa pregona«¹²⁰ (Generalne policijske uprave; GPU), zato pri NFL ne gre za neodvisen in nepristranski organ. Višje sodišče je v bistvenem pojasnilo, da gre pri NFL za specializirano notranjo organizacijsko enoto GPU, ki pa zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi, izvedenskih izvidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti (prvi odstavek 19. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji; ZODPol), tj. tudi za sodišča (drugi odstavek). NFL opravlja naloge avtonomno ter v skladu s strokovnimi standardi in vodili (tretji odstavek), v NFL zaposleni forenzični strokovnjaki pa so pri izvedbi izvedenstva neodvisni (četrti odstavek). Prav v tem oziru neodvisnega položaja v razmerju do GPU je višje sodišče tehtno prepoznalo distinkcijo do odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-132/95,¹²¹ kjer je bil obravnavan status tedanjega Centra za kriminalistično tehnične preiskave. Višje sodišče se je oprlo tudi na predmetno prakso Vrhovnega sodišča,¹²² v kateri mnenje izvedenca, ki je zaposlen pri NFL, ni nedovoljen dokaz, tj. če v zvezi s konkretnim izvedencem niso podane specifične okoliščine, ki bi vzbujale dvom o njegovi nepristranskosti. Takšne okoliščine v postopku niso bile niti zatrjevane.

124. Povzetim razlogom višjega sodišča, ki jih Vrhovno sodišče sprejema, ni treba nič dodati. Trditve zahteve, da drugostopenjska sodba v tem delu ni obrazložena, ne držijo. Zapis, da obramba pritožbenih navedb ni utemeljevala zgolj z umestitvijo NFL v policijo, ostane nekonkreten, saj ni pojasnjeno, katere so bile (dodatne?) pritožbene navedbe, na katere višje sodišče ne bi odgovorilo. Zakaj je izvedenka A. D. glede nekaterih rokopisnih zapisov na listinah družbe A., d. o. o., »delno preklicala« izvedensko mnenje, sta nižji sodišči natančno utemeljili (točke 162 – 172 prvostopenjske in točke 221 – 223 drugostopenjske sodbe), pri čemer se spremenjeni zaključki izvedenke nanašajo zgolj na določene zapise R. R., datirane po 1. 4. 2011, ko slednja ni bila več zaposlena v družbi, ne pa na lastnoročne zapise obsojenega D. D. (točki 168 in 172 prvostopenjske sodbe), ki je avtorstvo zapisov navsezadnje potrdil tudi sam v svojem zagovoru. Izvajanja v smeri, da naj bi preklic izvedenskega mnenja opravil direktor NFL, ne izvedenka, nimajo podlage v podatkih spisa. Vlogo z dne 8. 12. 2020, s katero je bilo delno preklicano izvedensko mnenje z dne 10. 7. 2020, je res elektronsko podpisal direktor NFL (list. št. 8724), nobenega dvoma pa ni, da je dokument po vsebini pripravila izvedenka A. D. (list. št. 8727). Tezi vložnikov, da je »sila nerodno« govoriti o neodvisnem izvedencu, ne gre pritrditi.

125. Zahteva opozarja na konvencijsko, ustavno in zakonsko pravico, da vsakemu sodi nepristranski sodnik, pri čemer povzema judikaturo glede t. i. subjektivnega in objektivnega vidika (ne)pristranskosti. Vložniki protispisno zatrjujejo, da se višje sodišče ni opredeljevalo glede pritožbeno zatrjevane pristranskosti sodišča prve stopnje (točke 59 in 60 ter 207 drugostopenjske sodbe). Ne strinjajo se s stališčem, da je obramba z navedbami o pristranskosti predsednice senata prekludirana. To naziranje pa je v tej sodbi (točke 31 in 32 ter 69) Vrhovno sodišče že sprejelo, zato se na podane razloge, da gre pri uveljavljanju kršitve pravice do nepristranskega sodišča šele v postopku z (izrednim) pravnim sredstvom za zlorabo pravice do sodnega varstva jamstev iz 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP, sklicuje. Po drugem odstavku 41. člena ZKP mora stranka izločitev sodnika (iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP) zahtevati takoj, ko izve za razlog izločitve, najkasneje pa do konca glavne obravnave. Navedbe zahteve, da je kršitev pravice »dokončno postala jasna šele med zaključnimi besedami«, tega ne spreminjajo, saj je beseda strank procesna faza pred zaključkom glavne obravnave, kljub temu pa predlog za izločitev predsednice senata ni bil podan. Kam vložniki merijo z izvajanji, da gre za standard oziroma postulat, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni jasno. Če imajo v mislih predlog predsednice senata za lastno izločitev (prvi odstavek 40. člena ZKP), so navedbe nerazumljive, saj predsednica senata več kot očitno ni zaznala okoliščin, ki bi narekovale njeno izločitev iz t. i. odklonitvenega razloga (točka 69 te sodbe).

126. V posledici nesoglašanja z naziranjem o prekludiranosti uveljavljanja kršitve pravice do nepristranskega sodnika vložniki v teh okvirih naštevajo nekatera, zanje problematična procesna ravnanja sodišča prve stopnje:

– način zaslišanja priče F. F. po videokonferenci, glede česar je že bilo presojeno, da kljub odstopu od določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP pravica do obrambe ni bila v ničemer okrnjena;

– izločitev postopkov zoper nekatere soobtožence, glede česar je že bilo presojeno, da sta bili izločitvi (točka 77 te sodbe) skladni s prvim odstavkom 33. člena ZKP, kljub odsotnosti zaslišanja prvotno soobtožene R. R. na glavni obravnavi pa ta kazenski postopek kot celota ni bil nepošten;

– da so se glavne obravnave izvajale v dveh ločenih razpravnih dvoranah v ločenih nadstropjih, pri čemer je bilo v zvezi s substanciranimi navedbami zagovornice soobsojenega C. C. glede naroka 8. 7. 2020 (točke 70 – 76 te sodbe) že presojeno, da o prekomernem posegu v pravico do obrambe ni mogoče govoriti, trditve zagovornikov obsojenega D. D. pa ostajajo na scela posplošeni ravni;¹²³

– da je predsednica senata med besedo strank prekinila zagovornika obtoženega E. E. s pojasnilom, da je snemanje prevoza spisovnega gradiva na sodišče naročilo sodišče sámo, glede česar je že višje sodišče (točka 207 drugostopenjske sodbe) navedlo, da kljub temu nihče ni zahteval izločitve predsednice senata (ki zagovornika ni omejila ali ga onemogočila pri zaključni besedi) niti izrazil dvoma v nepristranskost sodišča kot celote, zato gre pri problematiziranju procesnega dogajanja v postopkih s pravnimi sredstvi za jasno ravnanje v nasprotju s predhodnimi stališči, ki mu ni mogoče priznati uspeha;

– da je predsednica senata vedno prva postavljala vprašanja, glede česar je že bilo presojeno (točki 64 in 65 te sodbe), da procesno ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 334. člena ZKP, ki mu je moč pripisati zasledovanje cilja ugotovitve materialne resnice, uresničevanje pravice do obrambe pa s tem ni bilo okrnjeno, ni imelo vpliva na zakonitost pravnomočne sodbe;

– da krivdorek sodbe glede obsojenega D. D. vsebuje tudi »domnevna dejanja« obtoženega U. U. (kot prejemnika nedovoljenih nagrad – točka V/b prvostopenjske sodbe), zoper katerega je bil postopek izločen, obsojeni D. D. pa mu ni mogel postavljati vprašanj, s čimer je bil prikrajšan v pravici do obrambe. Take posplošene navedbe v ničemer konkretizirano ne napolnijo kriterijev za presojo (ne)poštenosti kazenskega postopka glede obsojenega D. D. navkljub izločitvi postopka zoper prvotno soobtoženega U. U. (točka 82 te sodbe), zato natančnejši odgovor niti ni mogoč. Vendarle pa je poudariti, da se je U. U. tako na glavni obravnavi 8. 1. 2020 (na kateri je bil navzoč obsojeni D. D. in njegova zagovornika) kot v preiskavi 28. 9. 2016 (o naroku so bili obsojeni in zagovorniki obveščeni – list. št. 1035, 1045) poslužil privilegija zoper samoobtožbo in ni želel podati zagovora ali odgovarjati na vprašanja, postopek zoper njega pa je bil izločen šele 24. 8. 2020. Na predobravnavnem naroku 3. 9. 2019 je U. U. obramba v spis vložila pisanje z nekaterimi pojasnili o očitkih, v katerem je moč prepoznati pisni zagovor (list. št. 6051 – 6054), vendar z njim tedaj soobtoženega D. D. ni obremenil. Na izjavo U. U. se ne opirata niti izpodbijani sodbi, obsojenčeva krivda pa je v tem delu utemeljena na drugih dokazih (točke 1139 – 1340 prvostopenjske sodbe);

– da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za soočenje prič G. G. in A. B. (točka 27 in sl. prvostopenjske, točka 51 in sl. drugostopenjske sodbe), s čimer bi se lahko ugotovilo, da se predkazenski postopek »ni odvijal v skladu z določili ZKP«. Nižji sodišči sta zavrnitev dokaznega predloga obrambe soobsojenega A. A., tj. ne obrambe obsojenega D. D., utemeljili s tehtnimi razlogi, ki jih vložniki konkretizirano niti ne izpodbijajo;¹²⁴

– da je sodišče zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev dokazov, povezanih s preiskavo elektronske naprave (tj. prenosnega računalnika, ki je bil obsojencu zasežen med hišno preiskavo 19. 12. 2013), pri čemer je obramba zatrjevala, da bi morala biti za preiskavo elektronske naprave poleg vnaprejšnje pisne privolitve obsojenca kot uporabnika računalnika podana tudi privolitev družbe A., d. o. o. (drugi odstavek 219.a člena ZKP), ki ji obramba pripisuje statuse lastnika, imetnika in še uporabnika naprave. Nižji sodišči (sodišče prve stopnje s posebnim sklepom,¹²⁵ višje sodišče pa v točki 219 drugostopenjske sodbe) sta zahtevo za izločitev dokazov zavrnili z vsemi potrebnimi in pravilnimi razlogi, pri čemer sta sledeč (ustavno)sodni praksi¹²⁶ poudarili pomen privolitve tistega, v čigar pravico do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave je s preiskavo podatkov naprave, na kateri utemeljeno pričakuje zasebnost, tj. tudi v razmerju do nekdanjega delodajalca, poseženo. V konkretnem primeru je bilo poseženo le v komunikacijsko zasebnost obsojenca kot neposrednega uporabnika naprave, ne pa v zasebnost družbe A., d. o. o., zaradi česar so bili na podlagi privolitve obsojenca v preiskavo pogoji zanjo podani in ekskluzijska sankcija po štirinajstem odstavku 219.a člena ZKP ni možna. S ponavljanjem stališč, ki sta jih z razumnimi razlogi zavrnili že nižji sodišči, zahteva ne more uspeti, že sicer pa zavrnitev zahteve za izločitev dokazov graja zgolj v okvirih zatrjevane pristranskosti sodišča prve stopnje.

127. Pri presoji povzetega zbira za obrambo neugodnih procesnih ravnanj in odločitev Vrhovno sodišče kot bistveno pojasnjuje, da se nepristranskost sodišča oziroma sodnika (v konkretnem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem,¹²⁷ pri tem pa so za izpodbitje te domneve potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodni procesni dogodki.¹²⁸ Za izločitev sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadostuje subjektivno prepričanje o njegovi pristranskosti, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti.¹²⁹ Okoliščina, da obramba pravo razume drugače oziroma ni zadovoljna z odločbami sodišča, ne zadošča za zaključek o kršitvi 23. člena Ustave.¹³⁰ Nesoglasje s sodnikovim načinom vodenja postopka in z argumentiranimi procesnimi odločitvami, vključno z odločanjem o (dokaznih) predlogih strank, ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika.¹³¹

128. Predstavljenim izhodiščem je sledilo tudi višje sodišče (točka 59 drugostopenjske sodbe) in navedlo, da je navkljub v zahtevi izpostavljenima odstopoma od šestega odstavka 244.a člena in prvega odstavka 334. člena ZKP sodišče prve stopnje vsem obsojencem, vključno z obsojenim D. D., zagotovilo pošten postopek, v katerem so bile stranke postopka v enakopravnem položaju, pravica do obrambe pa ni bila okrnjena. Višje sodišče je nanizane očitke iz zahteve umestilo v širši okvir prvostopenjskega sojenja kot celote. Vrhovno sodišče sprejema zaključek, da v prvostopenjskem postopku ni razbrati okoliščin, ki bi kazale na vnaprejšnjo opredelitev predsednice senata glede odločitve o glavni stvari, niti ravnanj, ki bi izkazovala pristranski odnos do obsojenega D. D. Drugačni pogledi obrambe na procesno dogajanje oziroma na vodenje postopka na prvi stopnji še morejo zadoščati za razumen, tj. objektivno upravičen dvom v nepristranskost sojenja, toliko manj za sum v subjektivno pristranskost predsednice senata.¹³² Ne glede na prekludiranost obrambe glede izvajanj v tej smeri je že po vsebini očitno, da do kršitve jamstev iz 23. člena Ustave oziroma 6. člena EKČP ni prišlo.

129. Sklepno zahteva izpodbija izbiro kazenske sankcije. Opozarja na resocializacijski vidik kaznovanja in ocenjuje, da bi (v primeru zavrnitve zahteve, kar pa je že pojmovno nezdružljivo z morebitnim posegom v odločbo o kazenski sankciji) zadoščal izrek pogojne obsodbe. Vložniki opisujejo nekatere okoliščine glede poslovanja družbe H., d. o. o., kjer je zaposlen obsojenec, in v zvezi s tem zahtevi prilagajo določene listine. Pri tem ne upoštevajo, da Vrhovno sodišče presoja stanje stvari, kakršno sta imeli pred seboj nižji sodišči ob izrekanju (pravnomočne) sodbe, ne dejanskih okoliščin, vzniklih po pravnomočnosti. Sicer pa s tem izpodbijajo zgolj primernost obsojencu izrečene kazenske sankcije, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni (več) dopustno. V izogib ponavljanju se Vrhovno sodišče sklicuje na podana pojasnila v točki 104 te sodbe.

C.

130. Kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, v predmetni zadevi niso podane; zahteve so bile deloma vložene tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato vse zahteve zavrnilo kot neutemeljene (prvi odstavek 425. člena ZKP).

131. Ker zagovorniki z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, so obsojeni na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP dolžni plačati sodne takse. Upoštevaje višine pravnomočno izrečenih kazni zapora sta bili taksi za obsojena A. A. in D. D. določeni po tar. št. 7113 in 7152, taksi za obsojena B. B. in C. C. pa po tar. št. 7114 in 7152 v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah. Znotraj predpisanih izhodiščnih razponov so bile takse odmerjene ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti tega kazenskega postopka in premoženjskih razmer obsojenih kot taksnih zavezancev, razvidnih iz njihovih osebnih podatkov.

132. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Sodba VS RS I Ips 37130/2017 z dne 2. 9. 2021 (točka 9 obrazložitve).
² Prim. sodbo VS RS I Ips 10603/2019 z dne 8. 12. 2022 (točka 13 obrazložitve).
³ Sodbe VS RS I Ips 11786/2009-60 z dne 5. 7. 2012, I Ips 195/2010 z dne 16. 12. 2010, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000.
⁴ Sodba VS RS I Ips 75/2011 z dne 20. 10. 2011 (točka 8 obrazložitve).
⁵ Prim. sodbo VS RS 41147/2014 z dne 5. 2. 2015 (točka 7 obrazložitve).
⁶ Sodba VS RS I Ips 75/2011 z dne 20. 10. 2011 (točka 8 obrazložitve).
⁷ Sodba VS RS I Ips 37130/2017 z dne 2. 9. 2021 (točka 10 obrazložitve).
⁸ Odločba US RS Up-718/20 z dne 4. 3. 2021 (točka 11 obrazložitve). Prim. tudi odločbo US RS Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011 (točka 18 obrazložitve).
⁹ Med zadnjimi sodba VS RS I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022 (točka 6 obrazložitve) in številne druge.
¹⁰ Sodba VS RS I Ips 8087/2010-91 z dne 14. 6. 2012 (točke 12 – 14 obrazložitve).
¹¹ Sodbi ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu in Schatschaschwili proti Nemčiji.
¹² Npr. sodbe VS RS I Ips 17472/2015-64 z dne 20. 4. 2017, I Ips 35269/2010-435 z dne 1. 9. 2016 in I Ips 90495/2010-500 z dne 9. 6. 2016 in v njih navedene še druge odločbe.
¹³ Sodbi VS RS I Ips 8885/2012 z dne 20. 1. 2022 (točka 19 obrazložitve) in I Ips 3795/2010-342 z dne 29. 5. 2014 (točka 13 obrazložitve).
¹⁴ Sodba VS RS I Ips 8087/2010-91 z dne 14. 6. 2012 (točke 12 – 14 obrazložitve).
¹⁵ Prim. sodbo VS RS I Ips 121/2008 z dne 19. 6. 2008 (točka 6 obrazložitve).
¹⁶ Sklep X Kpr 11063/2016-357 z dne 27. 12. 2016 (strani 77 in 78).
¹⁷ Npr. sodba VS RS I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020 in številne druge.
¹⁸ Sodba VS RS I Ips 18657/2014 z dne 6. 5. 2021. Prim. odločbi US RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 in Up-328/03 z dne 30. 5. 2005 ter sklep US RS U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003.
¹⁹ Npr. sodbi VS RS I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017 in I Ips 254/2009 z dne 22. 4. 2010.
²⁰ Prim. sodbo VS RS I Ips 482/2007 z dne 17. 4. 2008.
²¹ Pripomniti je le, da je izpodbijana sodba postala pravnomočna 11. 2. 2022, kar pomeni, da kazenski pregon za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1 ne bi zastaral niti, če bi se kot zaključek izvrševanja (čas storitve) enovitega kaznivega dejanja štel konec leta 2012, torej 31. 12. 2012 (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).
²² Prim. sodbo VS RS I Ips 144/2010 z dne 31. 3. 2011 (točka 8 obrazložitve).
²³ Sodba VS RS I Ips 480/2008 z dne 5. 3. 2009 (točka 8 obrazložitve).
²⁴ Zagovornik je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo (zadnji del strani 12) sam zapisal, da celotna obtožba temelji na dogodku na OK 5. 9. 2013. Glede obiska F. F. in G. G. pri obsojencu je obširno analiziral izpovedbe prič (tudi) iz preiskave, kar torej sporoča, da je bilo dogajanje 5. 9. 2013 predmet že najzgodnejše faze kazenskega postopka.
²⁵ Npr. sodba VS RS I Ips 61422/2010-95 z dne 13. 3. 2014 (točka 9 obrazložitve).
²⁶ Npr. sodbi VS RS I Ips 37/2011 z dne 15. 9. 2011 (točka 6 obrazložitve) in I Ips 133/2007 z dne 24. 5. 2007.
²⁷ Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (točka 16 obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (točka 8 obrazložitve), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter številne druge odločbe Ustavnega in Vrhovnega sodišča.
²⁸ Sodbi VS RS I Ips 29407/2010 z dne 10. 10. 2019 (točka 12 obrazložitve) in I Ips 479/2006 z dne 1. 3. 2007.
²⁹ Deisinger M.: Kazenski zakonik – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo; Poslovna založba, Maribor 2017, str. 518, tč. 5 – 6.
³⁰ Devetak H.: Komentar 241. člena. V: Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (2. knjiga); Uradni list RS & Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1022, 1030, 1033, tč. 14, 41, 51.
³¹ Sodbe I Ips 39334/2013 z dne 11. 1. 2018 (točka 19 obrazložitve), I Ips 50054/2010-97 z dne 16. 5. 2013 (točka 8), I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010 (točka 19) in številne druge.
³² Sodbe VS RS I Ips 14439/2010 z dne 20. 11. 2014 (točka 7 obrazložitve), I Ips 22320/2010 z dne 6. 10. 2011 (točka 10), I Ips 341/2008 z dne 4. 12. 2008 (točka 11), I Ips 85/2003 z dne 4. 3. 2004 in številne druge.
³³ Odločba US RS U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 (točka 14 obrazložitve).
³⁴ Prim. odločbo US RS Up-998/15 z dne 30. 11. 2017 (točka 22 obrazložitve).
³⁵ Devetak, nav. delo, str. 1019 – 1021, tč. 1 – 7.
³⁶ Zakon o ratifikaciji Kazenskopravne konvencije o korupciji (MKKK); Uradni list RS, št. 26/00 z dne 24. 3. 2000.
³⁷ Zakon o ratifikaciji konvencije Združenih narodov proti korupciji (MKZNPK); Uradni list RS, št. 5/08 z dne 4. 3. 2008.
³⁸ Devetak, nav. delo, str. 1025 – 1027, tč. 23 – 31; Deisinger, nav. delo, str. 517 – 518, tč. 4.
³⁹ Sodba VS RS XI Ips 54651/2018 z dne 17. 1. 2019 (točka 5 obrazložitve).
⁴⁰ Devetak, nav. delo, str. 1027 – 1028, tč. 32 – 33; Deisinger, nav. delo, str. 518, tč. 5.
⁴¹ Sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točka 92 obrazložitve).
⁴² Devetak, nav. delo, str. 1028 – 1029, tč. 36, 39.
⁴³ Prav tam, str. 1030 – 1031, tč. 42.
⁴⁴ Prav tam, str. 1022 in 1023, tč. 14 in 15.
⁴⁵ Prav tam, str. 1032, tč. 45 in 46.
⁴⁶ Sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točke 82 – 84 obrazložitve).
⁴⁷ Prim. sodbo VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točka 87 obrazložitve).
⁴⁸ Z navedbami, da ni jasno, ali je sodišče prve stopnje razpolagalo s podatki o prebivališču priče v ZDA ali ne, vložniki izkazujejo nepoznavanje podatkov spisa. Iz procesnega gradiva (list. št. 7120 in 7121) namreč izhaja, da je priča predsednici senata posredovala svoj naslov bivanja, ki pa je v podatkih spisa zakrit, saj za uresničevanje pravice do obrambe ni nujna seznanjenost z natančnim prebivališčem priče.
⁴⁹ Devetak, nav. delo, str. 1023, tč. 16 – 17.
⁵⁰ Npr. odločba US RS U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (točki 66 in 67 obrazložitve). Prim. sodbi VS RS I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018 (točka 8 obrazložitve) in I Ips 11169/2010 z dne 5. 11. 2020 (točki 16 in 17 obrazložitve).
⁵¹ Sodba VS RS I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022 (točki 10 in 11 obrazložitve).
⁵² Prim. Devetak, nav. delo, str. 1019, tč. 1.
⁵³ Sodba VS RS I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022 (točka 44 obrazložitve).
⁵⁴ Npr. odločbi US RS Up-718/20-19 z dne 4. 3. 2021 in Up-875/14-35 z dne 20. 4. 2015 (točki 24 in 37 obrazložitve) ter sodbi VS RS I Ips 29412/2015 z dne 14. 5. 2020 (točka 7 obrazložitve) in I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017 (točka 12 obrazložitve).
⁵⁵ Enako Deisinger, nav. delo, str. 518, tč. 5; Devetak, nav. delo, str. 1033, tč. 51.
⁵⁶ Sodbe VS RS I Ips 12522/2010 z dne 30. 9. 2021 (točka 9 obrazložitve), I Ips 17331/2015 z dne 6. 5. 2021 (točki 7 in 8 obrazložitve), I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021 (točka 8 obrazložitve), I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020 (točki 10 in 14 obrazložitve), I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 (točka 19 obrazložitve), I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016 (točki 9 in 10 obrazložitve), I Ips 11925/2009-211 z dne 16. 6. 2016 (točki 8 in 11 obrazložitve), I Ips 51408/2010-163 z dne 12. 2015 (točki 8 in 10 obrazložitve) in I Ips 47032/2010-105 z dne 10. 1. 2013 (točki 7 in 8 obrazložitve).
⁵⁷ Prim. sodbo VS RS I Ips 17293/2011-94 z dne 12. 6. 2013 (točka 13 obrazložitve).
⁵⁸ Sodbi ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu in Schatschaschwili proti Nemčiji.
⁵⁹ Npr. sodbe VS RS I Ips 17472/2015-64 z dne 20. 4. 2017, I Ips 35269/2010-435 z dne 1. 9. 2016 in I Ips 90495/2010-500 z dne 9. 6. 2016 ter v njih navedene še druge odločbe.
⁶⁰ Sodba VS RS I Ips 59309/2010-120 z dne 16. 5. 2013 (točka 7 obrazložitve).
⁶¹ Prim. sodbo VS RS I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 (točka 15 obrazložitve).
⁶² Prim. točko 32 te sodbe.
⁶³ Npr. sodbe ESČP De Cubber proti Belgiji, Kyprianou proti Cipru in Morice proti Franciji ter odločba US RS Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020 (točka 11 obrazložitve).
⁶⁴ Sodbi ESČP Šekerija proti Hrvaški ter Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji.
⁶⁵ Npr. odločba US RS Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015 (točka 14 obrazložitve).
⁶⁶ Npr. sklepi US RS Up-87/01 z dne 15. 12. 2003 (točka 6 obrazložitve), Up-765/03 z dne 13. 6. 2005 (točka 7 obrazložitve) in Up-1116/05-5 z dne 14. 4. 2006 (točka 3 obrazložitve).
⁶⁷ Sodbe I Ips 39334/2013 z dne 11. 1. 2018 (točka 19 obrazložitve), I Ips 50054/2010-97 z dne 16. 5. 2013 (točka 8), I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010 (točka 19) in številne druge.
⁶⁸ Sodba VS RS I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021 (točka 24 obrazložitve).
⁶⁹ Sodbe VS RS I Ips 14439/2010 z dne 20. 11. 2014 (točka 7 obrazložitve), I Ips 22320/2010 z dne 6. 10. 2011 (točka 10), I Ips 341/2008 z dne 4. 12. 2008 (točka 11), I Ips 85/2003 z dne 4. 3. 2004 in številne druge.
⁷⁰ Sodbi VS RS I Ips 30208/2017 z dne 29. 4. 2021, I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (točka 66 obrazložitve). Prim. odklonilna ločena mnenja k odločbama US RS Up-606/18-15 z dne 14. 3. 2019 in U-I-292/18-21 z dne 9. 5. 2019 ter sodbo VS RS I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021 (točke 48 – 50 obrazložitve).
⁷¹ Odločba US RS Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014 (točka 6 obrazložitve).
⁷² Sodbi ESČP Titarenko proti Ukrajini ter Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji.
⁷³ Sodba VS RS I Ips 30208/2017 z dne 29. 4. 2021 (točki 15 in 16 obrazložitve).
⁷⁴ Tehten razlog za odstop od 77. člena Sodnega reda je (tudi) t. i. socialno distanciranje (Kmet S.: Komentar 302. člena. V: Šepec M., ur.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem – 2. knjiga; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2023, str. 561, tč. 15).
⁷⁵ Sklep IV Ks 11063/2016-1794 z dne 16. 12. 2019.
⁷⁶ Zaradi dveh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril po drugem v zvezi s prvim odstavkom 241. člena KZ-1, ki naj bi ju storila kot vodja lekarne L.
⁷⁷ Zaradi dveh kaznivih dejanj nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 242. člena KZ-1 (v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1), pri čemer naj bi kot uslužbenka družbe A., d. o. o., in dejansko poslovodeča oseba družbe D., d. o. o., sodelovala pri dajanju nedovoljenih nagrad obtoženim O. O. (iz L.) in P. P. (iz M.).
⁷⁸ Zaradi bolezni tega obtoženca je bil postopek zoper njega izločen v kasnejši fazi, tj. med glavno obravnavo 24. 8. 2020 (točka 81 prvostopenjske sodbe).
⁷⁹ Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, str. 79 – 80, tč. 2.
⁸⁰ Sodbi VS RS I Ips 33622/2010 z dne 15. 2. 2018 (točka 7 obrazložitve) in I Ips 351/2001 z dne 16. 10. 2003.
⁸¹ Horvat, nav. delo, str. 540 – 541, tč. 8.
⁸² Sodbi VS RS I Ips 451/2008 z dne 11. 12. 2008 in I Ips 116/2000 z dne 6. 7. 2000.
⁸³ Sodba ESČP Chap Ltd. proti Armeniji.
⁸⁴ Sodba ESČP Štefančič proti Sloveniji; odločbe US RS Up-207/99 z dne 4. 7. 2002, Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 in Up-1293/2010 z dne 21. 6. 2012; sodbe VS RS I Ips 33622/2010 z dne 15. 2. 2018, I Ips 17472/2015 z dne 20. 4. 2017, I Ips 35269/2010 z dne 1. 9. 2016, I Ips 90495/2010 z dne 9. 6. 2016, I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013, I Ips 150/2009 z dne 18. 6. 2009 in I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007.
⁸⁵ Sodbi ESČP Trofimov proti Rusiji ter Oddone in Pecci proti San Marinu.
⁸⁶ Sodbe ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, Seton proti Združenemu kraljestvu, Dimović proti Srbiji, T. K. proti Litvi in Schatschaschwili proti Nemčiji; sodbi VS RS I Ips 25474/2011 z dne 13. 6. 2019 (točka 24 obrazložitve) in I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 (točka 12 obrazložitve).
⁸⁷ Sodba ESČP Palchik proti Ukrajini.
⁸⁸ Sodba ESČP Vidgen proti Nizozemski.
⁸⁹ Prim. sodbo VS RS I Ips 25474/2011 z dne 13. 6. 2019 (točka 25 obrazložitve).
⁹⁰ Zahteva omenja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 43246/2016 z dne 11. 1. 2022. Ne glede na to, da Vrhovno sodišče kot precedenčno sodišče na teze nižjih sodišč ni vezano, pa iz omenjene sodbe izhaja prav takšno stališče (točka 16 obrazložitve), kot ga bo Vrhovno sodišče sprejelo v nadaljevanju. Višje sodišče je namreč razlogovalo, da ima zdravstvena dejavnost (lahko) značaj gospodarske dejavnosti po merilih iz 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 izhajati, da se zdravstvena dejavnost opravlja poklicno in/ali organizirano ter za predpisano ali dogovorjeno plačilo. To pa iz opisa dejanja, očitanega obsojenemu C. C., gotovo izhaja, zaradi česar je sklicevanje na sodbo višjega sodišča brezpredmetno.
⁹¹ Devetak, nav. delo, str. 1021 in 1022 ter 1032, tč. 10 in 47; sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točka 68 obrazložitve).
⁹² Šepec M. et al.: Komentar 99. člena. V: Šepec M. (ur.): Kazenski zakonik s komentarjem – splošni del; Lexpera & GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1130, tč. 103.
⁹³ Sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točka 70 obrazložitve).
⁹⁴ Sodbe VS RS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019 (točka 30 obrazložitve), I Ips 9824/2010-101 z dne 12. 9. 2013 (točka 7 obrazložitve) in I Ips 13039/2009-69 z dne 4. 10. 2012 (točki 23 in 24 obrazložitve).
⁹⁵ Šepec et al., nav. delo, str. 1128 – 1132, tč. 99 – 107.
⁹⁶ Sodbi VS RS I Ips 7576/2010-355 z dne 9. 10. 2015 (točka 9 obrazložitve) in I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točki 71 in 72 obrazložitve).
⁹⁷ Sodba VS RS I Ips 94/2004 z dne 12. 1. 2006.
⁹⁸ Sodbi VS RS I Ips 341/2007 z dne 24. 4. 2008 in I Ips 208/1998 z dne 7. 3. 2002.
⁹⁹ Sodba VS RS I Ips 7576/2010-335 z dne 9. 10. 2015 (točka 9 obrazložitve).
¹⁰⁰ Sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točka 73 obrazložitve).
¹⁰¹ Odločba US RS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018.
¹⁰² Šepec et al., nav. delo, str. 1131 in 1132, tč. 105.
¹⁰³ Sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točka 81 obrazložitve).
¹⁰⁴ Sodba VS RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 (točke 80 in 82 – 84 obrazložitve).
¹⁰⁵ Sodbe VS RS I Ips 12522/2010 z dne 30. 9. 2021 (točka 9 obrazložitve), I Ips 17331/2015 z dne 6. 5. 2021 (točki 7 in 8 obrazložitve), I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021 (točka 8 obrazložitve), I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020 (točki 10 in 14 obrazložitve), I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 (točka 19 obrazložitve), I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016 (točki 9 in 10 obrazložitve), I Ips 11925/2009-211 z dne 16. 6. 2016 (točki 8 in 11 obrazložitve), I Ips 51408/2010-163 z dne 12. 2015 (točki 8 in 10 obrazložitve) in I Ips 47032/2010-105 z dne 10. 1. 2013 (točki 7 in 8 obrazložitve).
¹⁰⁶ Višje sodišče (točke 75 – 78 drugostopenjske sodbe) je sledeč stališču Vrhovnega sodišča (sodba VS RS I Ips 21275/2012-66 z dne 24. 7. 2014; točka 6 obrazložitve), da je iz opisa enovitega kaznivega dejanja treba izpustiti izvršitvena ravnanja, ki v času izvršitve še niso bila kazniva, iz opisa kaznivega dejanja izpustilo zap. št. 1 – 3 v točki III izreka sodbe, saj je v zvezi z dobavami medicinskega materiala v obdobjih, opredeljenih pod zap. št. 1 – 3, obsojenec nedovoljene denarne nagrade sprejel pred trenutkom pričetka veljavnosti KZ-1, tj. 1. 11. 2008. Ker KZ v drugem odstavku 247. člena kaznivosti zahtevanja in sprejemanja nedovoljenih nagrad poleg sklenitve (pridobitve) posla ni vezal tudi na ohranitev posla kot zatem drugi odstavek 241. člena KZ-1, je višje sodišče v skladu s pravilom in dubio pro reo štelo, da ni dokazano, da se nagrade v izpuščenih obdobjih nanašajo le na sklenitev posla, temveč je treba šteti, da so povezane z ohranitvijo posla, kar pa tedaj ni bilo inkriminirano.
¹⁰⁷ Npr. odločbi US RS Up-718/20-19 z dne 4. 3. 2021 in Up-875/14-35 z dne 20. 4. 2015 (točki 24 in 37 obrazložitve) ter sodbi VS RS I Ips 29412/2015 z dne 14. 5. 2020 (točka 7 obrazložitve) in I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017 (točka 12 obrazložitve).
¹⁰⁸ Med novejšimi sodbe VS RS I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022 (točka 9 obrazložitve), I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021 (točka 6 obrazložitve) in I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020 (točka 31 obrazložitve) ter številne druge.
¹⁰⁹ Sodba VS RS I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022 (točka 10 obrazložitve).
¹¹⁰ Sodba VS RS I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021 (točka 9 obrazložitve).
¹¹¹ Kazenski postopek zoper P. P. je bil pravnomočno ustavljen zaradi nastopa zastaranja kazenskega pregona (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 68177/2019-2110 z dne 15. 9. 2022).
¹¹² Med zadnjimi npr. sodba VS RS I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022 (točka 8 obrazložitve) in številne druge.
¹¹³ Npr. sodba VS RS I Ips 41928/2011-207 z dne 28. 8. 2014 (točka 7 obrazložitve) in druge.
¹¹⁴ Npr. sodba VS RS I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007 (točka 12 obrazložitve) in številne druge.
¹¹⁵ Devetak H.: Komentar 242. člena. V: Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (2. knjiga); Uradni list RS & Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1038, tč. 20. Enako Deisinger, nav. delo, str. 520, tč. 1.
¹¹⁶ Devetak, nav. delo, str. 1036, tč. 9.
¹¹⁷ Sodbi VS RS I Ips 13288/2019 z dne 1. 4. 2021 (točka 14 obrazložitve) in I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020 (točka 17 obrazložitve).
¹¹⁸ Sodba VS RS I Ips 51286/2010-129 z dne 23. 1. 2014 (točka 10 obrazložitve).
¹¹⁹ Npr. sodbe VS RS I Ips 28724/2015-186 z dne 9. 6. 2016 (točka 7 obrazložitve), I Ips 12953/2010-124 z dne 4. 12. 2014 (točka 5 obrazložitve), I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 (točka 7 obrazložitve) in druge.
¹²⁰ Sicer je v koncepciji slovenskega kazenskega postopka organ kazenskega pregona državno tožilstvo, ne policija.
¹²¹ Odločba US RS U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998.
¹²² Sodbi VS RS I Ips 500/2008 z dne 9. 7. 2009 (točka 12 obrazložitve) in I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008 (točki 37 in 38 obrazložitve).
¹²³ Iz podatkov spisa izhaja, da na narokih 8. 7. in 13. 7. 2020, ko sta bili glavni obravnavi opravljeni v dveh razpravnih dvoranah, nihče od obsojenih, vključno z D. D., oziroma njihovih zagovornikov ni zahteval medsebojnega posveta. Izjema je le zahteva zagovornika soobsojenega B. B. na naroku 13. 7. 2020, po kateri mu je predsednica senata posvet s klientom nemudoma omogočila. Kljub prvotni namestitvi v drugo razpravno dvorano se je obsojeni D. D. na naroku 8. 7. 2020 po odmoru nemoteno premestil k svoji zagovornici. Tako obsojencem kot zagovornikom je bila zagotovljena pravica postavljati vprašanja in dajati pripombe na izpovedbe prič. Drugačne, pa še to pavšalne navedbe v zahtevi nimajo nikakršne opore v procesnem gradivu.
¹²⁴ Pripomniti je, da se pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, tj. tudi v postopkih s pravnimi sredstvi, zagotavlja le tistemu, ki zatrjuje kršitev svojih pravic. Ker se obramba obsojenega D. D. v postopku na prvi stopnji ni (vsaj) pridružila dokaznemu predlogu obrambe soobsojenega A. A., višje sodišče pritožbene navedbe v tej smeri po vsebini preizkuša kot izpodbijanje dejanskega stanja (točka 55 drugostopenjske sodbe), Vrhovno sodišče pa kvečjemu skozi merila obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje po prvem odstavku 395. člena ZKP, ne v luči kršitve tretje alineje 29. člena Ustave.
¹²⁵ Sklep X K 11063/2016-2627 z dne 5. 11. 2020.
¹²⁶ Odločba US RS Up-106/05-27 z dne 2. 10. 2008; sodbe VS RS I Ips 50685/2012 z dne 21. 5. 2020, I Ips 96357/2010 z dne 11. 1. 2018 in I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016.
¹²⁷ Npr. sodbe ESČP De Cubber proti Belgiji, Kyprianou proti Cipru in Morice proti Franciji ter odločba US RS Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020 (točka 11 obrazložitve).
¹²⁸ Sodbi ESČP Šekerija proti Hrvaški ter Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji.
¹²⁹ Npr. odločba US RS Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015 (točka 14 obrazložitve).
¹³⁰ Npr. sklepi US RS Up-87/01 z dne 15. 12. 2003 (točka 6 obrazložitve), Up-765/03 z dne 13. 6. 2005 (točka 7 obrazložitve) in Up-1116/05-5 z dne 14. 4. 2006 (točka 3 obrazložitve).
¹³¹ Sodbe I Ips 39334/2013 z dne 11. 1. 2018 (točka 19 obrazložitve), I Ips 50054/2010-97 z dne 16. 5. 2013 (točka 8), I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010 (točka 19) in številne druge.
¹³² Sodba VS RS I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021 (točka 24 obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

24.04.2023