VSC Sodba Cp 417/2019

Jedro

Pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožniku vožnje po poplavljeni cesti, ki bi podlagi že navedenih določb Splošnih pogojev izključevala zavarovalno jamstvo, ni mogoče očitati, oziroma povedano drugače, da zavarovalno jamstvo tožene stranke na podlagi že navedenih določb Splošnih pogojev ni izključeno. Tožnik je v ugotovljenih razmerah in ob ugotovljeni padajoči konfiguraciji terena namreč zapeljal v podvoz, kjer se je nahajala stoječa in nadirajoča voda, po zalitju sprednjega dela vozila pa z vožnjo ni nadaljeval.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v roku 15 dni tožeči stranki plačati 7.205,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2017 dalje do plačila, v II. točki izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.514,87 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v III. točki izreka pa je presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 2.294,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pravočasno pritožuje. Iz vsebine pritožbe izhaja, da izpodbija prisodilni del sodbe (točki I. in II. sodbenega izreka) in uvodoma kot pritožbena razloga navaja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da z odločitvijo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 7.205,28 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške pravdnega postopka, ne more soglašati. Meni, da je sodišče prve stopnje na osnovi izvedenih dokazov v pravdnem postopku naredilo napačne zaključke, obrazložitev sodbe pa je nejasna, saj so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Povzema, da je tožnik s tožbo uveljavljal plačilo zavarovalnine za škodo, ki jo je utrpel na svojem osebnem vozilu dne 2. 6. 2017, iz kasko zavarovanja svojega vozila, sklenjenega pri toženi stranki. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, ki ga v sodbi tudi citira in ugotovitve izvedenca v celoti sprejema. Navaja, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je bilo na dan škodnega dogodka dne 2. 6. 2017 v podvozu na M. cesti v ... v neposredni bližini hotela C., kjer je prišlo do škodnega dogodka, zaradi neugodnih vremenskih razmer vozišče v smeri tožnikove vožnje poplavljeno v dolžini okoli 54,82 metra, poplavljeno področje je predstavljalo bazen, tožnik pa je od začetka bazena vozil po vodi do točke zaustavitve še okoli 18 do 20 metrov. Na delu vozišča, kjer naj bi se vozilo ustavilo, je bila globina vode okoli 29 cm. Glede na konfiguracijo terena v spornem podvozu in ugotovitve izvedenca, ki izhajajo iz mnenja, je po navedbi pritožbe jasno, da tožbene trditve tožnika ne vzdržijo in da do škode ni prišlo tako, kot zatrjuje tožnik, namreč, da je vozil po mokri cesti in ga je nato zalil val vode, ki je povzročil, da se je vozilo ustavilo, ampak je nesporno, da je tožnik po poplavljenem vozišču vozil cca 18 do 20 metrov, preden je voda zalila njegovo vozilo in je obstal tam, kjer je najnižja točka v podvozu, ker je vozilo zaradi zalitja z vodo ugasnilo in se ustavilo. Glede na takšne ugotovitve izvedenca, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe povsem povzelo, tožena stranka meni, da tožnik ni dokazal svojih tožbenih trditev, da ni vozil po poplavljenem območju ter da je voda potem, ko je zapeljal v sredino podvoza, v trenutku zalila vozilo, zaradi česar je takoj obstal na mestu. Tožena stranka ves čas postopka zatrjuje, da do škodnega dogodka ni moglo priti tako, kot tožnik zatrjuje, kar potrjujejo tudi ugotovitve izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke. Poudarja, da je na tožniku dokazno breme, da dokaže, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno kasko zavarovanje. Iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke pa jasno izhaja, da do škode na tožnikovem vozilu ni moglo priti na tožbeno zatrjevani način. Zato tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrniti že iz tega razloga. Nadalje tudi meni, da zavarovalno jamstvo iz naslova kasko zavarovanja tožnikovega vozila za obravnavano škodo ni podano. Glede na dejstvo, ki izhaja iz izvedenskega mnenja, na kar se v obrazložitvi sodbe sklicuje tudi sodišče, da se je tožnik, preden je voda zalila njegovo vozilo vozil po poplavljeni cesti v podvozu v dolžini 18 do 20 metrov in glede na določila Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska PG-aka/11-7, ki so sestavni del tožnikove zavarovalne police, je tožena stranka mnenja, da zavarovalno jamstvo za škodo tožnika po 10. členu prvem odstavku točka a), tretja alineja, ki določa, da zavarovanje ne krije škode na zavarovanih stvareh, ki nastane zaradi vožnje po poplavljeni cesti in zaradi vode, ki med vožnjo vdre v izgorevalni prostor vozila, ni podano. Nedvomno je namreč tožnik s svojim vozilom vozil po poplavljeni cesti na razdalji 18 do 20 metrov, ker pa se je globina višala in je zavozil na najnižjo točko podvoza, kjer je globina 29 cm, pa je voda vdrla v izgorevalni prostor vozila, kar je povzročilo, da je vozilo ugasnilo in tožnik zaradi tega svoje vožnje ni več mogel nadaljevati. V kolikor tožnik ne bi vozil po poplavljenem podvozu, voda ne bi mogla vdreti v njegovo vozilo in povzročiti, da se je vozilo ustavilo. Obrazložitev sodišča, da zato, ker potem, ko po udaru vode v sprednji del vozila s premikanjem vozila in z vožnjo po poplavljenem cestišču tožnik vožnje ni nadaljeval, niso izpolnjeni pogoji iz zgoraj citirane točke zavarovalnih pogojev in tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje ni moč očitati vožnje po poplavljeni cesti, je nelogična in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik se je vozil po poplavljeni cesti preden je voda zalila vozilo v dolžini 18 do 20 metrov in šele nato, ko se je voda poglabljala, je vozilo zalilo, da se je ustavilo in vožnje zaradi poplavljenosti ni moglo nadaljevati. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrniti tudi iz razloga neobstoja zavarovalnega jamstva. Tudi zaključek sodišča, da ni slediti zatrjevanju tožene stranke, da stoječa voda v globini 29 cm predstavlja poplavljeno vozišče, saj splošni pogoji tožene stranke nikjer ne določajo višine vode, po kateri bi se cestišče lahko štelo kot poplavljeno, je zmoten. Tožena stranka nikoli ni trdila, da je v konkretnem primeru šteti cesto za poplavljeno zaradi globine vode 29 cm, ampak da je tožnik vozil pred zalitjem po poplavljeni cesti in ko se je pripeljal do najnižje točke, je voda zalila vozilo. Sodišče prve stopnje je po navedbi pritožbe glede tega odločalo izven trditvene podlage tožeče stranke, saj tožeča stranka tega, da bi morala biti v zavarovalnih pogojih pri točki izključitve zavarovalnega jamstva zaradi poplave zapisana globina vode, ki predstavlja poplavljeno cesto, ni nikoli zatrjevala. Tožena stranka pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne in odloči o stroških pravdnega postopka, podredno pa, da s sklepom sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške (stroške sodne takse za pritožbo).

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbah prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11., ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno izpodbijan je prisodilni del sodbe v I. točki sodbenega izreka in posledično stroškovna odločitev v točki II. izreka in v tem delu je sodba predmet pritožbenega preizkusa.

7. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ob izvedenih dokazih in pravilno navedeni materialno pravni podlagi v 8. točki obrazložitve glede temelja zahtevka in glede višine v 9. točki obrazložitve, delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačati tožniku zavarovalnino za škodo, ki je tožniku nastala na njegovem vozilu v posledici zatrjevanega zavarovalnega primera, ki se je zgodil 2. 6. 2017, v višini 7.205,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2017 dalje do plačila.

8. Materialno pravno podlago glede temelja tožbenega zahtevka poleg določb 921. in 943. člena Obligacijskega zakonika (OZ) predstavlja med pravdnima stranka nesporno sklenjena zavarovalna pogodba po polici avtomobilskega zavarovanja št. VO44401679727, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska tožene stranke PG-aka/11-7 (v nadaljevanju Splošni pogoji).

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je vozil po poplavljeni cesti in tako ni podan izključitveni razlog zavarovalnega jamstva tožene stranke po 3. točki prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska in po tretji alineji 1a) točke prvega odstavka 10. člena delnega avtomobilskega kaska, po katerih zavarovanje ne krije škode na zavarovanih stvareh, ki nastane zaradi vožnje po poplavljenem območju, potočnem ali rečnem koritu ali vožnje po poplavljeni cesti in zaradi vode, ki med vožnjo vdre v zgorevalni prostor motorja vozila, razen ko se rešuje ljudi ali premoženje, na katerega se je sklicevala tožena stranka.

10. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi tožnika¹ in izpovedbi kot priče zaslišane njegove sopotnice², kot tudi ugotovitvam v pravdi določenega izvedenca gradbene stroke, ki jih je v obrazložitvi sodbe tudi povzelo³ in prepričljivo zaključilo, da je bila vidljivost na dan škodnega dogodka zaradi močnega neurja⁴, zelo omejena oziroma praktično onemogočena, da celotno cestišče ni bilo poplavljeno zaradi same konfiguracije terena, poplavljen je bil le del cestišča proti dnu podvoza, kjer se je nahajala stoječa voda v globini približno 29 cm, da je tožnik zapeljal v podvoz, kjer se je na dnu podvoza nahajala voda, v posledici česar je prišlo do vdora vode v izgorevalni prostor motorja vozila, na njem so se prižgale kontrolne luči, tožnik se je z vozilom ustavil ter z vožnjo ni nadaljeval, da tožnik v takšnem nenadnem nalivu ni mogel pričakovati zastajanja vode v podvozu in še manj, da bi lahko kot povprečno skrben voznik v takšnih razmerah v naprej ocenil višino vode, saj bi bila za to bi bila potrebna dobra vidljivost, ki pa je v konkretnem dogodku zaradi močnega deževja in toče ni bilo, v danih vremenskih razmerah s pozicije pri semaforju tudi ni mogel videti, da se na dnu podvoza nahaja stoječa voda, s te pozicije pa se na dno podvoza ne vidi niti v lepem vremenu. Sledilo je ugotovitvam izvedenca, da se je tožnik peljal na razdalji 19 do 20 m po takoimenovanem bazenu, kjer je bila voda v začetku nižja in se je nabirala in bila na najnižji točki v globini 29 cm, ko je prišlo do zalitja sprednjega dela vozila, tožnik pa s premikanjem vozila in vožnjo po popravljenem cestišču po udaru vode v sprednji del vozila (stoječa voda se je nahajala na spodnji točki podvoza) ni nadaljeval. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je zaključilo, da ni podana izključitev zavarovalnega jamstva po že navedenih točkah Splošnih pogojev kot sestavnega dela med pravdnima strankama sklenjene zavarovalne pogodbe, saj tožniku ni mogoče očitati, da je vozil po popravljeni cesti ali območju⁵. Pojasnilo je tudi, da ni sledilo zatrjevanju tožene stranke, da stoječa voda v globini 29 cm predstavlja poplavljeno cestišče, saj Splošni pogoji nikjer ne določajo natančne količine vode, ob kateri bi se cestišče lahko štelo za poplavljeno⁶.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodbe nejasna, da so razlogi sodbe nejasni in sami s sabo v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, razlogi so jasni in si niso v nasprotju, niti niso nasprotni odločitvi v izreku, zato tudi če pritožba s tem pritožbenim očitkom opisno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ta kršitev ni podana. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ker se škodni dogodek ni zgodil na tožbeno zatrjevan način. Ob primerjavi dejanskih navedb tožnika, ki jih je v bistvenem v obrazložitvi sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje in nato dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ni pritrditi pritožbi, da je tožnik zatrjeval drugačen način nastanka škodnega dogodka, kot ga je v dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Po presoji sodišča druge stopnje je pravilna tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da glede na dejanske ugotovitve, tudi ugotovitve izvedenca v pisnem mnenju in ustnem zaslišanju na glavni obravnavi, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, ni podana izključitev zavarovalnega jamstva po 3. točki prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska in po tretji alineji 1a) točke prvega odstavka 10. člena delnega avtomobilskega kaska, na kar se je sklicevala tožena stranka in na čemer vztraja tudi v pritožbi.

13. Pritožba trditev o tem, da je tožnik s svojim vozilom vozil po poplavljeni cesti in je zato zavarovalno jamstvo tožene stranke po že zgoraj navedenih določbah Splošnih pogojev izključeno, temelji na tem, da je tožnik, preden je voda zalila njegovo vozilo, pri čemer se sklicuje tudi na ugotovitve izvedenca, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo, vozil po poplavljeni cesti v podvozu v dolžini 18 do 20 m.

14. Izvedenec je v mnenju, ki mu je sodišče v celoti sledilo⁷, pojasnil, da je konfiguracija terena vozišča od točke, kjer je tožnik čakal na zeleno luč pri semaforju do najnižje točke v podvozu takšna, da cestišče pada proti najnižji točki podvoza za 5,29 m, da je dolžina od pozicije št.0 (op. od semaforja) do najnižje točke podvoza okoli 160 m, kjer je bila ocenjena globina vode 29 cm, da je bilo vozišče mokro z večjo količino gravitacijsko odtekajoče deževnice proti nižjim delom podvoza in ni bilo poplavljeno od pozicije 0 do pozicije št. 8 – 23 oziroma v dolžini okoli 134 m, poplavljenost pa je verjetno nastopila od pozicije št. 8 – 23, pa do pozicije št. 14 – 15/19 – 20 v dolžini okoli 54,80 m, pri čemer se je v tej dolžini tako nahajal „bazen“ oziroma stoječa meteorna voda, po njegovi oceni pa je vozilo tožnika pred ustavitvijo v stoječi in nadirajoči vodi prevozilo pot od pozicije 8 – 23 do pred pozicijo 10/22, dolžina prevožene poti od začetka bazena do točke ustavitve pa je bila okoli 18 – 20 m, kar je še dodatno pojasnil, ko je narisal skico med neposrednim zaslišanjem na glavni obravnavi in je dopustil možnost, da je prišlo do zalitja sprednjega dela tožnikovega vozila, ko je tožnik zapeljal v podvoz in napravil 18 (op tudi 19) do 20 m v takoimenovanem bazenu vode.

15. Ob takšnih okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik v že zgoraj opisanih in pritožbeno neprerekanih razmerah (močno neurje, vidljivost od pozicije semaforja do dna podvoza praktično onemogočena, opisana padajoča konfiguracija terena do dna podvoza) zapeljal v podvoz, v katerem se je v dolžini okoli 54,80 m nahajal ″bazen″ (stoječa meteorna voda), je tudi ob oceni izvedenca, da je vozilo pred ustavitvijo v stoječi in nadirajoči vodi prevozilo pot od začetka bazena pa do točke ustavitve okoli 18 do 20 m, ko je prišlo do zalitja tožnikovega sprednjega dela vozila, tožnik pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje s premikanjem vozila in z vožnjo ni nadaljeval, pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožniku vožnje po poplavljeni cesti, ki bi podlagi že navedenih določb Splošnih pogojev izključevala zavarovalno jamstvo, ni mogoče očitati, oziroma povedano drugače, da zavarovalno jamstvo tožene stranke na podlagi že navedenih določb Splošnih pogojev ni izključeno. Tožnik je v ugotovljenih razmerah in ob ugotovljeni padajoči konfiguraciji terena namreč zapeljal v podvoz, kjer se je nahajala stoječa in nadirajoča voda, po zalitju sprednjega dela vozila pa z vožnjo ni nadaljeval. Ob pritožbenih očitkih je še pojasniti, da sodišče prve stopnje tudi ni odločalo mimo trditvene podlage, ko je obrazložilo, da Splošni pogoji ne določajo natančne višine vode, po kateri bi se cestišče lahko štelo za poplavljeno. Gre za materialnopravno ugotovitev sodišča prve stopnje, ob tem pa je dodati, da se je tožena stranka na višino nivoja vode, ki lahko šteje za poplavljeno vozišče (okoli 25 – 30 cm) sklicevala v odgovoru na tožbo.

16. Ob obrazloženem je tako odločitev sodišča prve stopnje glede temelja zahtevka pravilna. Obrazložene višine v plačilo prisojenega zneska pritožba vsebinsko ne izpodbija, kot tudi ne prisojenih zakonskih zamudnih obresti.

17. Tudi stroškovne odločitve tožena stranka v pritožbi vsebinsko ne izpodbija, pritožbo smiselno veže le na morebitni uspeh z glavno stvarjo, s katero pa v pritožbenem postopku ob zgoraj obrazloženem ni bila uspešna.

18. Ob obrazloženem je pritožba neutemeljena in ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato bo morala na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje priglašene pritožbene stroške kriti sama, tožeči stranki pa bo morala na podlagi istih zakonskih določb povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Te pa predstavljajo priglašeni odvetniški stroški za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 500 točk, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 2 % (10 točk), skupaj 510 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in s priznanim 22 % DDV predstavlja znesek 373,32 EUR. To pa je tudi znesek stroškov odgovora na pritožbo, ki ga mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila⁸.

-------------------------------
¹ Primerjaj 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Primerjaj 13. točko izpodbijane sodbe.
⁴ Po ugotovitvah izvedenca v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi z nepričakovano veliko koncentracijo padavin prav na območju centra ... in na lokaciji nastanka zavarovalnega primera na M. cesti v podvozu železnice.
⁵ Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Primerjaj 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Primerjaj Načelno pravno mnenje, Občna seja VS RS, 13. 12. 2006.

Datum zadnje spremembe:

08.04.2021