<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00032490
Vrsta:Članki
Datum objave:01.02.2019
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 1/2019, str. 25
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:postopek o prekršku - postopek pred prekrškovnim organom - hitri postopek o prekršku - postopek z zahtevo za sodno varstvo - ugotavljanje dejstev - dokazna pravila - dokazne prepovedi - dokaz iz drugega postopka - dopustnost dokaza - nedovoljeni dokazi - izločitev nedovoljenega dokaza - dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - privilegij zoper samoobtožbo - temeljna jamstva poštenega postopka - izjava privilegirane priče - postopek zoper odgovorno osebo pravne osebe
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Avtor:doc. dr. Liljana Selinšek

Besedilo

Pravna dopustnost dokazov iz neprekrškovnih postopkov (1)

Celotno besedilo

1. UVOD

Iz 4. in 9. člena Zakona o prekrških (ZP-1)2 izhaja, da se lahko storilec spozna za odgovornega in se mu izreče sankcija za storjeni prekršek, kar med drugim pomeni, da mora biti dokazano, da je storilec izpolnil vse predpisane znake prekrška, ki se mu očita, in da je za ta prekršek odgovoren. Če ni dokazano, da je prekršek storil kršitelj oziroma obdolženec, prekrškovni organ ne izda odločbe o prekršku (2. alineja 51. člena ZP-1) oziroma sodišče s sodbo ustavi postopek o prekršku (5. alineja prvega odstavka 136. člena ZP-1).

Glede zahtevnosti dokazovanja so prekrški izjemno raznoliki. Pri nekaterih zadostuje preprosta osebna zaznava pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa ali zabeležka tehničnega sredstva, pri drugih pa je lahko potrebno veliko truda glede pridobivanja dokazov, pa tudi pri presoji pravne dopustnosti predloženih oziroma zbranih dokazov ter oceni njihove dokazne vrednosti (sporočilnosti).

Dokaz se opredeljuje kot vir spoznanja o kakem pomembnem dejstvu oziroma je sinonim za logično in izkustveno sprejemljivo trditev o obstoju kakega pravno pomembnega dejstva.3 Na splošni ravni se tudi v postopku o prekršku ugotavljajo tri vrste dejstev, ki so glede na njihov poseben pomen ali vlogo, ki jo opravljajo, pomembna:4

- odločilna dejstva (to so dejstva, brez katerih ni mogoče odločiti o glavni stvari, in ki praviloma izhajajo iz predpisov, ki določajo opis prekrška. Mednje uvrščamo dejstva, ki zadevajo izvršitveno ravnanje, prepovedano posledico, vzorčno zvezo, protipravnost, odgovornost, okoliščine za odmero (omilitev) sankcije, in dejstva, od katerih je odvisna odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Sklop vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje),
- indici (to so dejstva, na podlagi katerih sklepamo o obstoju odločilnih dejstev, tj. dejstva, ki šele posredno, z logičnim sklepanjem omogočajo spoznavanje odločilnih dejstev. Indici sami zase torej niso odločilni, ampak kažejo na obstoj odločilnega dejstva. Potrebe po njihovem ugotavljanju ne določa predpis, temveč dejansko stanje, ki ga je treba ugotoviti) in
- pomožna (kontrolna) dejstva (to so dejstva, s katerimi preverjamo verodostojnost dokazov, ki so namenjeni ugotavljanju odločilnih dejstev ali indicev).

Odločilna dejstva morajo biti vedno ugotovljena, za druga pa ni treba, da bi se vedno ugotavljala: to je odvisno od okoliščin zadeve, ki se obravnava, predvsem pa od števila in dokazne vrednosti neposrednih dokazov.5

Da se lahko izreče sankcija za prekršek, morajo biti dokazani vsi objektivni znaki prekrška in ločeno tudi odgovornost storilca, ki je subjektivni znak prekrška. Objektivni znaki posameznega prekrška so razvidni iz opisa prekrška, pravila glede dokazovanja odgovornosti pa izhajajo primarno iz ZP-16 (redkeje pa tudi iz opisa prekrška).

Glede na naravo prekrškov so znaki prekrška pogosto zaznani v drugem (recimo mu neprekrškovnem7) postopku, v katerem so v celoti ali vsaj delno zbrani tudi dokazi, ki kažejo na storjeni prekršek. Ker so procesne garancije v kaznovalnih postopkih drugačne (praviloma višje) kot v drugih pravnih postopkih, se lahko v primeru prehajanja dokazov iz neprekrškovnega v prekrškovni postopek zastavijo vprašanja o pravni dopustnosti tovrstnih dokazov, ki jih je treba razrešiti, preden se določen dokaz uporabi v prekrškovnem postopku.

2. KRATEK POVZETEK PREKRŠKOVNEGA DOKAZNEGA PRAVA

Da se lahko uporabi kot dokazno gradivo v postopku zaradi kaznivega ravnanja (kaznivega dejanja ali prekrška), mora dokaz v splošnem izpolnjevati dva pogoja: (1) biti mora pravno dopusten, tj. pridobljen ob upoštevanju pravil in standardov, določenih v Ustavi Republike Slovenije (Ustava RS)8 in veljavni zakonodaji, in (2) imeti mora ustrezno dokazno vrednost. Medtem ko je pravna dopustnost izključno procesna kategorija, ki vzpostavlja omejitve dokazovanja, kadar za to obstajajo stvarno upravičeni razlogi, se dokazna vrednost (sporočilnost) nanaša na presojo vsebinske ustreznosti posameznega dokaza.

Tudi v prekrškovnem pravu na splošno velja, da je dokaz v postopku lahko vsako dokazno sredstvo, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti kakšno dejstvo (priče, listine, ogled, izvedenstvo itd.).9 Dokazna sredstva, ki jih lahko prekrškovni organ in sodišče uporabita v postopku, torej niso omejena in enako velja tudi za dejanja, s katerimi organi postopka pridejo do dokaznih sredstev.10 Drugače od večine procesnih zakonov, ki praviloma podrobno urejajo način(e) ugotavljanja dejstev in dokazne prepovedi (to je med drugim vsebina t. i. dokaznega prava11), pa ZP-1 predvsem prekrškovnim organom, deloma pa tudi sodiščem na tem področju daje skope usmeritve. V nadaljevanju na kratko povzemamo temeljna pravila ZP-1, ki urejajo dokazovanje, pri čemer se omejujemo na hitri postopek o prekršku, postopek z zahtevo za sodno varstvo in redni sodni postopek o prekršku. Postopka s pritožbo, izrednimi pravnimi sredstvi in posebnih postopkov, ki prav tako vključujejo dokazovanje (postopek zoper mladoletnike, postopek odreditve nadomestnega zapora, postopek za odvzem premoženjske koristi ipd.), v tem prispevku ne obravnavamo; velja pa tudi v teh postopkih mutatis mutandis vse, navedeno v 3. poglavju tega prispevka.

2.1 Hitri postopek o prekršku

2.1.1 Pravila dokazovanja

V hitrem postopku o prekršku pravila glede dokazovanja neposredno ali posredno izhajajo iz določbe:

- prvega odstavka 55. člena ZP-1, ki vsebuje temeljno pravilo o hitrem in enostavnem ugotavljanju dejstev in zbiranju dokazov,
- prvega odstavka 58. člena ZP-1 v delu, ki napotuje na smiselno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)12 o zapisniku,
- drugega odstavka 58. člena ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb o rednem sodnem postopku glede nekaterih preiskovalnih dejanj, in
- petega odstavka 55. člena ZP-1 in četrte alineje 62. člena ZP-1, iz katerih izhajajo dokazne prepovedi.

Osnovna pravna podlaga za zbiranje dokazov v hitrem postopku o prekršku je prvi odstavek 55. člena ZP-1, po katerem prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi dejstva in zbere dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku (tako zbrane dokaze je treba ustrezno protokolirati (zapisati) po pravilih ZUP o vodenju zapisnika). Po stališču vrhovnega sodišča iz prvega odstavka 55. člena ZP-1 izhaja tudi, da prekrškovni organ v hitrem postopku o prekršku ni vezan na dokazna pravila, temveč hitro in enostavno ugotovi dejstva in zbere dokaze, ki jih presodi po načelu proste presoje dokazov (sodba VS RS, opr. št. IV Ips 53/2013).

Glede preiskovalnih dejanj, ki pomenijo (naj)težje posege v pravice kršitelja (hišna in osebna preiskava, preiskava elektronskih in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov in zaseg in odvzem predmetov), pa je v drugem odstavku 58. člena ZP-1 vsebovano napotilo na uporabo določb rednega sodnega postopka o prekršku, kar v skladu s 67. členom ZP-1 pomeni smiselno uporabo Zakona o kazenskem postopku (ZKP),13 ki ureja izvedbo teh preiskovalnih dejanj za potrebe kazenskega postopka. Pri tem je treba poudariti, da se v okviru preiskave elektronskih in z njimi povezanih naprav dopušča poseg v tajnost pisem in drugih občil s smiselno uporabo določb ZKP le pri pregonu pravnih oseb, ki naj bi storile prekršek, določen v skladu s petim odstavkom 17. člena ZP-1 (torej prekršek s področja varstva konkurence ali trga z električno energijo ali zemeljskim plinom), v postopku dokazovanja drugih prekrškov pa poseg v tajnost pisem in občil ni dovoljen, kar izhaja iz osme alineje prvega odstavka 67. člena ZKP.

Glede hitrega postopka o prekršku ZP-1 torej daje pravno podlago (z napotilom na uporabo drugih predpisov) le za izvedbo nekaterih preiskovalnih dejanj, ki bistveno posegajo v pravice domnevnega kršitelja, medtem ko podrobnejših pravil o pridobivanju in izvajanju drugih dokazov (kot so zaslišanje kršitelja, zaslišanje prič, izvedenstvo, dokazovanje z listinami in predmeti) ne vsebuje, niti glede tega ne odkazuje na uporabo določb drugega procesnega zakona. V praksi se je to pri zahtevnejših prekrškovnih postopkih izkazalo kot problematično, zato je teorija oblikovala stališče, da se lahko dokazna dejanja, ki niso urejena v ZP-1 in ta zakon zanje ne odkazuje na uporabo določb ZKP, v hitrem postopku o prekršku izvajajo po določbah ZUP, kadar so ta dejanja potrebna. Iz komentarja ZP-1 izhaja, da ta zakon na uporabo in obenem na omejitev obsega uporabe določb ZUP o dokaznih sredstvih14 nakazuje posredno v 51. in 55. členu s tem, ko določa, da mora prekrškovni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, hitro in enostavno pridobiti dejansko podlago, ki je potrebna za odločitev o prekršku. V skladu s tem se dokazna pravila ZUP v hitrem prekrškovnem postopku uporabijo v bolj zapletenih položajih, na primer ob potrebi po zaslišanju priče ali angažiranju izvedenca. To stališče je dodatno utrjeno z razlago, da določbo prvega odstavka 58. člena ZP-1 dopolnjuje procesna analogija, določena v 4. členu ZUP, v skladu s katero se »upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih zadevah, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu tega zakona, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom15

Posebej pa je treba poudariti, da se v hitrem postopku o prekršku ne uporablja določba 188. člena ZUP (izjava stranke), saj je izjava kršitelja urejena neposredno v drugem, tretjem in četrtem odstavku 55. člena ZP-1. Je pa pri tem treba paziti na razlikovanje med izjavami in zasliševanjem kršitelja kot obravnavanega subjekta v razmerju do izjav, pridobljenih v postopku ugotovitve resničnega dejanskega stanja. Namen prvega je obramba stranke ob upoštevanju načela zaslišanja (oziroma pravice izjaviti se in biti slišan po 22. členu Ustave RS), namen drugega pa upoštevanje načela materialne resnice.16

2.1.2 Dokazne prepovedi

Poleg pravil o dokaznih sredstvih in preiskovalnih dejanjih so zelo pomemben del dokaznega prava tudi zakonske dokazne prepovedi. Enako kot v kazenskem procesnem pravu poznamo tudi v prekrškovnem procesnem pravu dve vrsti tovrstnih prepovedi, in sicer tiste, ki imajo naravo ustavnih jamstev in je njihovo vsebino treba črpati iz Ustave RS, in tiste, ki so zapisane v ZP-1, ki prepoveduje opiranje odločb na dokaze, pridobljene z njihovo kršitvijo.17 Kot je v sodbi I Ips 234/98 poudarilo Vrhovno sodišče RS, je okoliščine, zaradi katerih naj bi bil dokaz prepovedan, treba ugotavljati v vsakem postopku in za vsak posamezni dokaz posebej, pri čemer je ugotavljanje dejstev o zatrjevanem protiustavnem oziroma nezakonitem načinu pridobitve dokaza vprašanje dejanskega stanja. Ob presojanju oziroma zatrjevanju, da gre za nedovoljeni dokaz, je v praksi treba najpogosteje ugotavljati, ali je bil v konkretnem primeru izpolnjen dokazni standard za izvedbo ukrepa, s katerim je bil pridobljen dokaz, ali je organ imel sodno odredbo, kadar se ta zahteva, in ali so bile ob posameznem preiskovalnem dejanju izpolnjene druge predpisane formalnosti.18

Iz ureditve hitrega postopka o prekršku v ZP-1 izhajata naslednji tipični dokazni prepovedi:

- prepoved opiranja odločbe o prekršku na izjavo kršitelja, če ta ni bil poučen o svojih pravicah, ali če dani pouk ni vpisan v zapisnik, uradni zaznamek ali pisno obvestilo (peti odstavek 55. člena ZP-1), in
- prepoved opiranja odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (četrta alineja 62. člena ZP-1).

Za netipično dokazno prepoved pa je mogoče šteti določbo že omenjene osme alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki se uporablja tudi v hitrem postopku. Iz te določbe izhaja, da je v okviru preiskave elektronskih in povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov poseg v tajnost pisem in občil dopusten pri pregonu pravnih oseb, ki naj bi storile prekršek s področja varstva konkurence ter trga z električno energijo ali zemeljskim plinom. A contrario je dokazovanje drugih prekrškov s posegom v tajnost pisem in občil prepovedano.

Zakonska dokazna prepoved iz petega odstavka 55. člena ZP-1 izhaja iz tega, da je predpogoj poštenega postopka dejstvo, da je kršitelj pred kakršnim koli izjavljanjem poučen o pravicah, ki jih ima v postopku, oziroma konkretno o tem, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška (pravica do izjave), da pa mu tega ni treba storiti niti odgovarjati na vprašanja (pravica do molka), če se bo izjavil ali odgovarjal, pa se mu ni treba izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje (privilegij zoper samoobtožbo). Hkrati mora biti kršitelj poučen tudi, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist (pravica do navajanja dejstev in dokazov), ker jih sicer v poznejših fazah postopka ne bo več mogel uveljavljati (prekluzijsko pravilo). Prekrškovni organ ne sme opreti odločbe o prekršku na izjavo kršitelja, ki o svojih pravicah ni bil poučen, pa tudi ne na izjavo kršitelja, ki je bil korektno obveščen o svojih pravicah, vendar ta pouk ni ustrezno protokoliran.

V teoriji ni enotnega stališča o tem, ali napotitvene določbe ZP-1, ki odkazujejo na uporabo določb ZKP, ki urejajo posamezna preiskovalna oziroma dokazna dejanja, zajemajo tudi dokazne prepovedi, ki jih ZKP ureja v zvezi s temi dejanji. Gorkič meni, da ZP-1 izključno in v celoti ureja, katere kršitve zakonskih določb lahko povzročijo prepoved opiranja odločbe oziroma sodbe na gradivo, pridobljeno s temi kršitvami, in da napotitev ZP-1 na uporabo določb ZKP, ki urejajo posamezna dokazna oziroma preiskovalna dejanja, ne vključuje tistega dela ureditve v ZKP, ki določa sankcioniranje zakonskih dokaznih prepovedi.19 Melartova in komentatorji ZP-1 pa – konkretno za hitri postopek o prekršku – zagovarjajo stališče, da je vsebino dokaznih prepovedi, ki se nanašajo na dokaze, pridobljene s preiskovalnimi dejanji, glede katerih ZP-1 odkazuje na uporabo določb rednega sodnega postopka, te pa dalje na uporabo določb ZKP (tj. glede izvedbe hišne in osebne preiskave, preiskave elektronskih in povezanih naprav ter zasega in odvzema predmetov), treba razbrati iz ZKP.20 Avtorica tega prispevka se pridružujem slednjemu stališču, saj menim, da – upoštevajoč sistematiko in pristop zakonodajalca k oblikovanju določb ZP-1 – ni podlage za sklep, da je želel zakonodajalec vprašanje sankcioniranja dokaznih prepovedi v prekrškovnem postopku urediti celovito, torej brez sklicevanja na ZKP. Delno urejanje posameznega vprašanja s kombinacijo napotitve na uporabo drugega predpisa, ki ureja to isto vprašanje, je v ZP-1 namreč razmeroma pogosto.21 Poleg tega bi bilo nomotehnično nenavadno, če bi zakonodajalec glede neposredne izvedbe (vsebine) preiskovalnega dejanja napotil na uporabo ZKP, dokazne prepovedi v zvezi s tem dejanjem pa določil v ZP-1. Na ta način bi bile določbe ZP-1 (še bolj22) nejasne oziroma nepovezane. Glede na zahtevnost uporabe dokaznih procesnih pravil ZP-1 v praksi pa ni nepomemben niti povsem pragmatični vidik: zakonske dokazne prepovedi, izrecno določene v ZKP, je v praksi lažje prepoznati in uveljaviti kot pa ustavne dokazne prepovedi, ki so v večjem delu določene le na načelni ravni in za hitri (in enostavni) postopek o prekršku pogosto (pre)zahtevne.

Zgoraj navedene zakonske dokazne prepovedi v hitrem postopku o prekršku je torej treba dopolniti še z ustreznimi določbami ZKP. Konkretno iz 219. člena ZKP izhaja, da sodišče oziroma prekrškovni organ ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, pridobljene s hišno ali osebno preiskavo:

- če je bila hišna ali osebna preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena ZKP),
- če je bila hišna ali osebna preiskava opravljena brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi, torej brez t. i. solenitetnih prič (prvi in tretji odstavek 216. člena ZKP), in
- če niso bila ustrezno spoštovana pravila o vstopu v tuje stanovanje in druge prostore brez odredbe (prvi odstavek 218. člena ZKP), pravila o izvedbi preiskave brez solenitetnih prič (tretji odstavek 218. člena ZKP) in pravila o izvedbi osebne preiskave brez odredbe in navzočnosti prič (četrti odstavek 218. člena ZKP).

Glede preiskave elektronskih in povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov se v skladu z enajstim odstavkom 219. a člena ZKP odločba ne sme opirati na tako pridobljene dokaze:

- če je bila preiskava opravljena brez odredbe sodišča ali v nasprotju z njo, ali
- če je bila preiskava (v primeru, ko se ne izda odredba) opravljena brez vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (drugi odstavek 219. a člena ZKP).

ZP-1 odkazuje tudi na smiselno uporabo določb ZKP o zasegu in odvzemu predmetov, vendar ZKP pri tem preiskovalnem dejanju ne določa neposrednih dokaznih prepovedi.

Sistem zakonskih dokaznih prepovedi v hitrem postopku o prekršku je torej razmeroma razvejan. Enako velja tudi za ustavne dokazne prepovedi. Pri teh se vprašanje zakonitosti dokazov največkrat zastavlja pri dokazih, pridobljenih s preiskovalnimi ali drugimi dejanji, ki občutneje posegajo v človekove pravice, predvsem v enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS), varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave RS), enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS), domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave RS), pravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave RS), svobodo gibanja (32. člen Ustave RS), pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS), varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), nedotakljivost stanovanja (37. člen Ustave RS), varstvo tajnosti pisem in drugih občil (38. člen Ustave RS) in druge.23

2.2 Postopek z zahtevo za sodno varstvo

Hitri postopek in postopek, ki ga sodišče vodi na podlagi zahteve za sodno varstvo, pomenita z vidika ugotavljanja dejstev celoto: pravilnost in popolnost dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v hitrem postopku, ni le predmet preizkusa sodišča, saj mora tudi sodišče ugotavljati pomembna dejstva, če glede na navedbe v pravnem sredstvu oceni, da je to potrebno.24 Če spozna, da prekrškovni organ dejanskega stanja ni popolno in pravilno ugotovil, mora namreč sodišče po določbi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponoviti ali dopolniti dokazni postopek. Nista pa ta postopka celota glede uporabe dokaznega prava: medtem ko prekrškovni organ zbira in ocenjuje dokaze po zgoraj navedenih pravilih hitrega postopka, sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo dokazni postopek ponovi ali dopolni po pravilih rednega sodnega postopka o prekršku. Potencialna težava te ureditve je v tem, da dokazna pravila oziroma kavtele v hitrem in rednem sodnem postopku o prekršku niso povsem enake, zato slika o sicer istem preteklem dogodku, ki se izriše v postopku z zahtevo za sodno varstvo, ni nujno vedno enaka tisti iz hitrega postopka o prekršku. Vprašanja, ki se (lahko) odprejo, so v bistvu enaka kakor glede prehajanja dokazov iz neprekrškovnih postopkov v prekrškovni postopek, kar obravnavamo v nadaljevanju.

Dokazna pravila rednega sodnega postopka o prekršku so povzeta v nadaljevanju; na tem mestu pa je treba opozoriti še na določbo šeste alineje 62. a člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je prekrškovni organ spoštoval dokazne prepovedi v hitrem postopku v prekršku, tj. ali se odločba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 ne more opirati, ali je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Če ugotovi, da je prekrškovni organ odločbo oprl na nedovoljeni dokaz, se šteje, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Sodišče mora v tem primeru v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZP-1 ugoditi zahtevi za sodno varstvo in glede na stanje stvari spremeniti odločbo prekrškovnega organa, kar v praksi pomeni, da mora na novo odločiti o zadevi brez upoštevanja nedovoljenega dokaza. ZP-1 za te primere predvideva le izločitev dokaza,25 ne pa tudi izločitve sodnika, iz česar teorija sklepa, da za zakonodajalca dejstvo, da se je sodnik seznanil z nedovoljenim gradivom v postopku o prekršku, ni za problematično.26 Ker lahko seznanitev z nedovoljenim dokaznim gradivom (t. i. psihološka okužba) nedvomno vpliva na poštenost postopka, sem avtorica tega prispevka mnenja, da bi jo bilo mogoče šteti za drugo okoliščino, ki vzbuja dvom o nepristranskosti, kar je odklonilni (in s tem lahko tudi izločitveni) razlog tako za pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa (37. člen ZUP v povezavi s prvim odstavkom 58. člena ZP-1) kakor tudi za sodnika (šesta točka 84. člena ZP-1).

2.3 Redni sodni postopek o prekršku

2.3.1 Pravila dokazovanja

V rednem sodnem postopku o prekršku pravila dokazovanja neposredno ali posredno izhajajo iz:

- četrte,27 pete, šeste, sedme, osme in devete alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki vsebujejo napotilo na smiselno uporabo določb ZKP o zaslišanju obdolženca in prič, izvedenstvu, hišni in osebni preiskavi, zasegu in preiskavi elektronskih in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (razen če gre za poseg v tajnost pisem in drugih občil28) in o zasegu in odvzemu predmetov, pri čemer je zelo pomembna preambula, da se določbe ZKP uporabijo le, če istih vsebin ne ureja ZP-1,
- 68. člena ZP-1, ki določa načelo materialne resnice,
- 71. člena ZP-1, ki vsebuje pravilo o prosti presoji dokazov,
- 114. in 117. člena ZP-1, ki vsebujeta pravila o zaslišanju obdolženca in zastopnika pravne osebe,
- 118. člena ZP-1, ki ureja postopanje sodišča v primeru, če obdolženec prizna storitev prekrška,
- 120. člen ZP-1, ki ureja ogled,
- 121. člen ZP-1, ki vsebuje določbo o izvedenstvu,
- 122. člen ZP-1, ki ureja pravila za odreditev psihiatričnega pregleda obdolženca,
- 123. člen ZP-1, ki ureja zaseg predmetov,
- 133. člen ZP-1, ki vsebuje pravila za sprejem dokazne ocene, in
- 137. člen ZP-1, ki ureja odvzem predmetov.

Podrobnejša obravnava navedenih določb presega namen tega prispevka, je pa na tem mestu primerno ponoviti, da sodišče v postopku z zahtevo za sodno varstvo dokazni postopek ponovi ali dopolni po pravilih rednega sodnega postopka o prekršku.

2.3.2 Dokazne prepovedi

V rednem sodnem postopku o prekršku veljata:

- zakonska dokazna prepoved opiranja sodne odločbe na izpovedbo pridržanega ali privedenega obdolženca ali storilca, če ta ni bil poučen o svojih pravicah,29 pri čemer prepoved velja za izpovedbe, dane v času, ko je bila obdolžencu oziroma storilcu odvzeta prostost (tretji odstavek 108. člena ZP-1, tretji odstavek 109. člena ZP-1 in četrti odstavek 110. člena ZP-1 v povezavi z drugim delom šeste točke 155. člena ZP-1), in
- dokazna prepoved opiranja sodbe o prekršku na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi del šeste točke prvega odstavka 155. člena ZP-1).

    Glede dokaznih prepovedi, ki jih v zvezi s posameznimi instituti oziroma preiskovalnimi dejanji, ki se po napotitveni določbi 67. člena ZP-1 uporabljajo tudi v rednem sodnem postopku o prekršku, vsebuje ZKP, enako kot v hitrem postopku velja, da je (po prevladujočem stališču) njihovo vsebino treba črpati iz ZKP.

    Čeprav je zakonska dokazna prepoved opiranja sodbe o prekršku na izjave obdolženca, ki ni bil poučen o svojih pravicah, omejena le na pridržanega oziroma privedenega obdolženca, teorija in praksa zagovarjata stališče, da enake dokazne prepovedi z vsemi posledicami, ki iz nje izhajajo, veljajo tudi za druge obdolžence v rednem sodnem postopku, vendar ne na zakonski, temveč na ustavni podlagi, če se ugotovi kršitev ustavne pravice privilegija zoper samoobtožbo.30 Kot je v sodbi IV Ips 117/2008 zapisalo Vrhovno sodišče RS, je eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka, ki izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave RS, tudi pravica obdolženca, da se mu ni treba izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje in da mu ni treba priznati krivde (nemo contra se prodere tenetur). Glede na navedeno ustavno določilo uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki jo je dal policiji na kraju storitve prekrška, preden je bil poučen o svoji ustavni pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smelo opreti s sodbo o prekršku, saj po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 to ni dovoljen dokaz.

    Sicer je seznam kršitev Ustave RS, ki povzročijo nedovoljenost dokaza v rednem sodnem postopku o prekršku, v bistvu enak kot seznam kršitev s to posledico v hitrem postopku o prekršku (gl. zgoraj). Pri tem velja opozoriti, da iz odločb Ustavnega sodišča RS (predvsem opr. št. Up 120/97 in Up 32/01) izhaja, da je treba tudi v postopku o prekršku obdolžencem zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka. Raven zagotovljenih pravic je v primeru manj hudih prekrškov (z blažjimi posledicami za kaznovanega) sicer lahko tudi nižja od tiste iz kazenskega postopka, vendar pa mora biti ob upoštevanju 22. in 29. člena Ustave RS storilcu v vsakem primeru omogočeno, da se izjavi o dokaznem gradivu, ki bi lahko vplivalo na njegov položaj. Za presojo o tem, ali je bil obdolžencu za prekršek zagotovljen pošten postopek, je predvsem treba odgovoriti na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kakor tudi dejanskih vprašanj v postopku, ki teče zoper njega.

    2.4 Posebej o »sadežih zastrupljenega drevesa«

    Prekrškovni postopek ne pozna dokazne prepovedi za t. i. sadeže zastrupljenega drevesa, to je za dokaze, ki so pridobljeni zakonito, vendar na podlagi nedovoljenega dokaza. Kljub temu ni mogoče izključiti primerov, ko morajo tudi v postopku o prekršku takšni dokazi veljati za nedovoljene zaradi zagotovitve poštenega postopka in nanje ni mogoče opreti odločbe oziroma sodbe o prekršku.31 Kot pojasnjuje Gorkič, je doktrina »sadežev zastrupljenega drevesa« del presoje, ali se odločba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavnih jamstev, kar pomeni, da tako v hitrem kakor tudi rednem sodnem postopku o prekršku obstaja podlaga za uporabo doktrine »sadežev zastrupljenega drevesa«. Pri tem je za izločitev dokaza, ki je sicer sam zase pridobljen lege artis, odločilna presoja vzročne zveze med dokazom, pridobljenim z izvorno kršitvijo, in dokazom, ki je plod aktivnega izkoriščanja te izvorne kršitve.32

    To upošteva tudi praksa. Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. IV Ips 53/2015 obravnavalo primer, ko je policija pri izvajanju prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP (gre za ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem) prišla do podatkov, na podlagi katerih je organizirala zasedo, pri kateri so policisti z osebno zaznavo ugotovili znake prekrška. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v obravnavanem primeru prekršek sicer ni bil ugotovljen neposredno s prisluškovanjem storilcu, temveč z osebno zaznavo policistov na kraju storitve prekrška, ki pa jo je omogočila prav analiza podatkov, pridobljenih z izvajanjem ukrepa po 150. členu ZKP. Nadalje je sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru obstaja neposredna vzročna zveza med (v razmerju do storilca prekrška) nezakonito zbranimi dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter izvedbo policijske zasede, pri kateri je bila neposredno zaznana storitev očitanega prekrška, in do katere je prišlo prav z aktivno uporabo podatkov, ki so bili pridobljeni z nezakonitim posegom v storilčevo zasebnost (t. i. bifurkativni test presoje, ali je dokaz pridobljen z uporabo drugega nedovoljenega dokaza, torej ali je dokaz »sadež zastrupljenega drevesa«). Posledično je osebno zaznavo policistov ocenilo kot nedovoljeno podlago za izdajo izpodbijanega plačilnega naloga.

    3. UPORABNOST DOKAZOV IZ NEPREKRŠKOVNIH POSTOPKOV

    Kot je razvidno iz zgornjega prikaza dokaznega prekrškovnega prava, lahko prekrškovni organ za svojo odločitev v skladu s 55. členom ZP-1 uporabi vse ugotovitve oziroma dokaze, ki jih je npr. v vlogi nadzornega ali inšpekcijskega organa33 zbral v drugem (neprekrškovnem) postopku, ki ga vodi po posebnem (področnem) ali splošnem upravnem postopku,34 kakor tudi dokaze, pridobljene od drugih oseb ali državnih organov, razen tistih, ki so predmet zakonskih ali ustavnih dokaznih prepovedi, kakor za hitri postopek o prekršku izhajajo iz določb ZP-1. Enako velja za sodišče: pridobi oziroma uporabi lahko vse dokaze, razen tistih, ki so zajeti s procesnimi ali vsebinskimi dokaznimi prepovedmi, ki veljajo v rednem sodnem postopku in v enakem obsegu v postopku z zahtevo za sodno varstvo.

    Praktične razsežnosti tega preprostega in jasnega pravila pa niso vedno tako enostavne. Zakonske dokazne prepovedi v hitrem in rednem sodnem postopku o prekršku so sorazmerno lahko prepoznavne, presoja ustavnih dokaznih prepovedi pa zahteva več truda, sploh ob upoštevanju dejstva, da Vrhovno sodišče RS tudi za prekrškovni postopek upošteva doktrino »sadežev zastrupljenega drevesa«.35 Kakor že navedeno zgoraj, so ustavne določbe o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah številne.36 Problematika dokazov, zbranih v nekazenskih postopkih, pa se nanaša predvsem na privilegij zoper samoobtožbo, zato se v nadaljevanju osredotočamo na to vprašanje. Ker vseh možnih hipotetičnih položajev, ki v zvezi s to pravico lahko nastanejo v praksi, ni mogoče predvideti, se omejujemo na nekaj tistih, ki so bolj verjetne.

    3.1 Privilegij zoper samoobtožbo – problematika obremenilnih izjav

    Iz 29. člena Ustave RS izhaja, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti med drugim zagotovljena pravica, da mu ni treba izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Da lahko posameznik izkoristi privilegij zoper samoobtožbo, je bistveno, da je o tej pravici poučen pravočasno ter na razumljivo in jasno.

    V praksi je privilegij zoper samoobtožbo precej širši, kot izhaja le iz jezikovne razlage 29. člena Ustave RS. Iz primerjalne sodne prakse (vključno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je za nas zavezujoča) namreč izhaja, da je treba ta privilegij razumeti zelo široko glede vrst postopkov, na katere se razteza, glede vrst dokazov pa ga je treba razlagati razmeroma široko. Glede postopkov je danes (bolj ali manj) nesporno, da privilegij ni omejen le na izjave, dane neposredno v kaznovalnem postopku (tj. kazenskem postopku ali postopku o prekršku), ampak se razteza na vse izjave osebe, (pozneje) obtožene kaznivega ravnanja, ki jih je ta podala kateremukoli državnemu organu ali organizaciji z javnimi pooblastili. Glede vrst dokazov pa je privilegij omejen na t. i. pričevalne oziroma testimonialne dokaze, torej na izpoved(bo) posameznika, s katero je sodna praksa izenačila predajo obremenilnih listin in dokumentov.37

    3.2 Izjave in listine iz kazenskih postopkov

    Za presojo, ali je v postopku o prekršku pravno dopusten dokaz izjava oziroma zapisnik z izjavo kršitelja ali obdolženca, ki jo je dal drugemu državnemu organu v neprekrškovnem postopku, je torej ključno, ali je bilo v postopku pridobivanja izjave zadoščeno privilegiju zoper samoobtožbo.38 Konkretno to pomeni, da ni ovire, da se za potrebe prekrškovnega postopka pridobi izjava, ki jo je storilec dal v kazenskem postopku, v katerem ima ali je imel status obdolženca, in je pred podajo izjave dobil polni pravni pouk po ZKP, ki vsebuje tudi opozorilo o privilegiju zoper samoobtožbo. Prav tako ni ovir, da se v prekrškovnem postopku uporabi izjava obdolženca iz kazenskega postopka, ki ima v prekrškovnem postopku status priče, vendar pa ima taka izjava nizko dokazno vrednost in je načeloma nezanesljiv dokaz, saj obdolžencu v kazenskem postopku ni treba govoriti resnice. Ni pa dovoljeno v prekrškovnem postopku pridobiti oziroma uporabiti izjave kršitelja ali obdolženca, ki jo je ta v kazenskem postopku podal kot priča, a je z njo razkril svojo vpletenost v prekršek oziroma dejstva, ki so zanj obremenilna. Čeprav je treba tudi pričo v kazenskem postopku poučiti, da ji ni treba odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali kazenski pregon, pa zanjo v bistvu velja sodelovalna dolžnost, saj jo je še pred navedeno boniteto treba izrecno opozoriti, da mora govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje (drugi odstavek 240. člena ZKP). Mutatis mutandis velja vse navedeno tudi za listine, ki izvirajo od storilca prekrška in kot dokaz prehajajo iz kazenskega v prekrškovni postopek.

    Izjave oseb, ki so v kazenskem postopku nastopale kot priče in ob tem prejele vse potrebne pravne pouke po ZKP, enak status (torej status priče) pa imajo tudi v prekrškovnem postopku, lahko prekrškovni organ oziroma sodišče v postopku o prekršku praviloma pridobi brez omejitev. Enako velja za listine, ki izvirajo od teh oseb.

    Izjave oseb, ki imajo v prekrškovnem postopku enak status, kot so ga imele v kazenskem postopku (obdolženec, priča), oziroma zapisniki s temi izjavami39 so torej v postopku o prekršku pravno dopustni dokazi; obstajajo pa posebnosti pri presoji njihove vsebinske pomembnosti oziroma verodostojnosti, ki spada na področje ocene dokazne vrednosti. Predvsem v sodnih fazah postopka je namreč tudi v prekrškovnem pravu pri personalnih dokazih pomembno načelo neposrednosti, kar pomeni, da se jih praviloma ne more presojati in ocenjevati posredno prek listin (npr. z branjem zapisnika o zaslišanju). Nadalje je z vsebinskega vidika pomembno, da gre za izjave, ki so bile dane ali pridobljene v natančno določenem kontekstu (tj. v zvezi z znaki kaznivega dejanja), zato načeloma ne morejo biti neposredno in brez omejitev uporabne v drugem kontekstu (tj. v zvezi z znaki prekrška). Vsebinsko so te izjave praviloma lahko le indic ali pomožno dejstvo, ki ga je treba v prekrškovnem postopku preveriti v ustreznem kontekstu, tj. z neposrednim zaslišanjem osebe (kot kršitelja oziroma obdolženca ali pa kot priče). Pri tem se lahko tej osebi brez omejitev predočijo njene izjave iz kazenskega postopka. Predvsem v primeru, ko oseba v prekrškovnem postopku izpoveduje drugače, se lahko na ta način presodi oziroma oceni tudi verodostojnost njenih izjav.

    Prehajanje dokazov (vseh, ne le testimonialnih) iz kazenskega v prekrškovni postopek načeloma torej ni problematično, saj so zakonska in ustavna jamstva v zvezi s posameznimi preiskovalnimi dejanji v kazenskem postopku višja ali vsaj enaka kot v postopku o prekršku. Poleg zgoraj obravnavanih dokazov so v prekrškovnem postopku pravno dopustne in dokazno polnovredne vse listine (in drugi dokazi), ki ne izvirajo od osebe, ki jo varuje privilegij zoper samoobtožbo, in ki so bile v kazenskem postopku pridobljene zakonito. Izjema so izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih po ZKP, ki jih po stališču Vrhovnega sodišča RS v postopku o prekršku ni dovoljeno uporabiti.40

    3.3 Izjave in listine iz upravnih postopkov

    Nekoliko drugače je s prehajanjem testimonialnih dokazov iz upravnega v prekrškovni postopek. Medtem ko sta pravni status oziroma položaj obdolženca v kazenskem postopku in kršitelja oziroma obdolženca v prekrškovnem postopku v bistvu enaka (v obeh primerih gre za subjekt, ki je lahko v postopku povsem pasiven oziroma ima pravico (možnost), ne pa tudi dolžnosti sodelovati v postopku41), se v upravnem postopku odloča o pravicah in obveznostih strank, ki jih predvsem v nadzornih postopkih zavezuje sodelovalna in pojasnilna dolžnost.

    ZUP, pa tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN),42 po katerih tečejo postopki, v katerih se pogosto zaznajo znaki prekrška, namreč ne poznata privilegija zoper samoobtožbo. Posledično je v prekrškovnem postopku treba nameniti posebno pozornost dokazom, ki jih je v nadzornem postopku, v katerem stranko zavezuje sodelovalna in pojasnilna dolžnost, zagotovila sama stranka in se z njimi obremenila.43 Take primere je treba obravnavati podobno kakor tiste, pri katerih gradivo iz nekazenskih postopkov prehaja v kazenski postopek.44 Na to vprašanje je načelno odgovorilo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. UP-1293/08: »Privilegij zoper samoobtožbo izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku, pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Zato je razumljivo, da se domet privilegija razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Drugačno stališče bi pomenilo obid ustavnopravnih jamstev. Navedeno hkrati pomeni, da se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza na inšpekcijske ali nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Vendar dejstvo, da se v nekazenskih postopkih ne uporablja določeno ustavnopravno jamstvo, še ne pomeni, da so dokazi, ki so sicer zakonito pridobljeni v teh postopkih, sami po sebi neomejeno uporabni tudi v kazenskem postopku. Skrb za to, da bi bilo zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku učinkovito, narekuje večjo previdnost pri uporabi dokazov, ki so bili pridobljeni ob manjših ustavnopravnih jamstvih ali celo brez njih. To velja tudi za izjave obdolženca iz nekazenskega postopka, ki so bile pridobljene brez predhodnega pouka o pravici do molka.«

    Za presojo (ne)dovoljenosti izjav kršitelja oziroma obdolženca, ki jih je dal upravnim organom v neprekrškovnem (npr. inšpekcijskem) postopku, je torej ključno, ali je njihova uporaba v prekrškovnem postopku v skladu s privilegijem zoper samoobtožbo,45 pri čemer je bistveno vprašanje, kdaj zadeva inšpekcijskega (ali drugega) nadzora preraste v prekrškovno zadevo, saj ima od tedaj dalje zaradi kaznovalne narave postopka domnevni kršitelj oziroma obdolženec drugačne pravice, vključno s pravico biti opozorjen, da je predmet preiskovanja in dokazovanja. Najbolj splošno je mogoče trenutek, ko se spremeni narava postopka, s tem pa za storilca tudi pravila, po katerih poteka, opredeliti z osredotočenjem prekrškovnega suma na določenega kršitelja z dokaznim standardom, ki ustreza razlogom za sum, da je storil prekršek.46 Če tedaj uradna oseba, ki vodi neprekrškovni postopek, ustrezno ravna in uvede prekrškovni postopek ter obravnavani osebi poda in ustrezno protokolira pravne pouke po ZP-1, uporaba izjav, ki jih je ta oseba dala po prejetem pravnem pouku, v prekrškovnem postopku ni sporna (te izjave so dejansko že pridobljene v prekrškovnem postopku). V nasprotnem primeru pa se odločba o prekršku na izjave stranke oziroma zavezanca iz upravnega (inšpekcijskega) postopka ne sme opirati.

    Če je priča iz upravnega postopka v prekrškovnem postopku obravnavana kot kršitelj ali obdolženec, njene izjave iz upravnega postopka prav tako niso pravno dopustni dokaz v prekrškovnem postopku, ker ni ustrezno zadoščeno privilegiju zoper samoobtožbo. Podobno kot v ZKP je pravni pouk priči po ZUP omejen na opozorilo, da sme odreči odgovor na posamezno vprašanje, če bi s tem sebe ali svojega bližnjega spravila v hudo sramoto, občutno premoženjsko škodo ali kazenski pregon; primarno pa je priča poučena, da mora govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati in da je kriva izpovedba kaznivo dejanje (183. in 185. člen ZUP).

    Če ima posameznik v upravnem in prekrškovnem postopku status priče in je v upravnem postopku prejel vse potrebne pravne pouke po ZUP, pa je njegova izjava pravno dopustni dokaz v prekrškovnem postopku. Ob tem je treba opozoriti, da tudi za izjave po ZUP, ki so v postopku o prekršku pravno dopustne, velja, da so vsebinsko načeloma le indici oziroma pomožna dejstva, kar pomeni, da jih je treba v skladu z načelom neposrednosti preveriti z neposrednim zaslišanjem kršitelja oziroma obdolženca ali priče, ki se mu oziroma ji lahko predočijo njegove oziroma njene (morebitne drugačne) izjave iz upravnega postopka.

    Glede predmetov in listin, ki jih je državnemu organu v upravnem postopku predložil kršitelj oziroma obdolženec (lahko tudi neprostovoljno zaradi grožnje z globo, če tega ne bi storil), se nedvomno lahko uporabijo kot dokaz, kadar gre za predmete ali listine, s katerimi so neposredno izpolnjeni znaki prekrška (npr. predložitev lažnega davčnega obračuna, neresnične pisne izjave ponudnika v postopku javnega naročanja).47 Glede listin, ki same zase ne pomenijo izvršitve znakov prekrška, ampak izkazujejo pomembna (obremenilna) dejstva v zvezi s storjenim prekrškom, pa velja privilegij zoper samoobtožbo in so v prekrškovnem postopku nedovoljeni dokaz, če jih je v upravnem postopku neprostovoljno in brez ustreznih pravnih poukov državnemu organu izročil poznejši kršitelj ali obdolženec.

    3.4 Posebej o pravnih osebah

    Predmet obravnave v neprekrškovnih (npr. inšpekcijskih) postopkih so lahko tudi pravne osebe, od katerih se prav tako zahteva, da predložijo dokumentacijo in dajo v zvezi s predmetom nadzora ustrezna pojasnila in druge izjave. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-108/99 izhaja, da se privilegij zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave RS ne nanaša na pravne osebe, temveč pripada samo fizičnim osebam, saj more izpovedati zoper sebe le tisti, ki nastopa v postopku sam in je sposoben sam oblikovati svojo voljo. Kljub temu se zastavlja vprašanje, ali je dopustno pri obravnavi pravnih oseb odreči privilegij zoper samoobtožbo tudi zastopnikom in drugim odgovornim osebam pravnih oseb, saj je kršitev predpisa, ki se očita pravni osebi, pogosto neposredno ali posredno povezana prav z ravnanjem oseb, od katerih se zahteva, da v imenu pravne osebe in zanjo dajo ustrezne izjave, podatke in druga pojasnila. Čeprav se od njih zahteva predložitev listin in drugih dokazil za pravno osebo, fizične osebe z izročitvijo zahtevanih listin obremenijo tudi sebe.48 Te listine se lahko kot polno dokazno vredne uporabijo v prekrškovnem postopku (ali delu postopka), ki teče zoper pravno osebo, medtem ko so v postopku zoper fizično osebo, ki se je s predajo listin samoobremenila, nedovoljeni dokaz (ponovno poudarjamo, da v tem primeru ne gre za listine, s katerimi so bili neposredno izvršeni znaki prekrška (npr. lažni davčni obračun, neresnična pisna izjava ponudnika v postopku javnega naročanja ipd.), ampak za pojasnila oziroma listine, ki se nanašajo na že storjeni prekršek). Če so v takem primeru obremenilne listine odločilen ali celo edini dokaz zoper fizično osebo, postopka o prekršku zoper njo ni smiselno uvesti, ampak se postopek vodi le zoper pravno osebo. V tem primeru se namreč lahko šteje, da postopka zoper odgovorno osebo – storilca ni mogoče voditi zaradi pravnih ovir, konkretno zaradi ustavne dokazne prepovedi, zato se v skladu z drugim odstavkom 70. člena ZP-1 postopek lahko vodi le zoper pravno osebo. Če je postopek zoper odgovorno osebo v takem primeru uveden, pa ga bo najverjetneje treba ustaviti, ker ne bo mogoče dokazati, da je prekršek storil kršitelj oziroma obdolženec. Čeprav je njihova vsebina v celoti uporabna za dokazovanje odgovornosti pravne osebe, se v razmerju do storilca – fizične osebe oziroma njegovega ravnanja obremenilne listine namreč ne bodo smele uporabiti.

    4. SKLEP

    V ZP-1 ni neposrednih pravil, ki bi urejala zbiranje procesnega gradiva po določbah nekazenskih postopkov in uporabo tako zbranih dokazov v prekrškovnem postopku (bodisi hitrem, bodisi rednem sodnem). Ob pravilnem razumevanju sistema dokaznega prava takšna pravila niti niso potrebna. Ker dokazna sredstva in dejanja, s katerimi organi postopka pridejo do dokaznih sredstev, nista omejena, v prekrškovnem postopku ni mogoče vnaprej odreči dovoljenosti dokazom, pridobljenim v neprekrškovnih postopkih, ki potekajo pred začetkom prekrškovnega postopka ali vzporedno z njim,49 ampak so ti dokazi polno uporabni, če niso zajeti v kateri od dokaznih prepovedi.

    Če skušamo zgornjo razpravo sklepno povzeti v kratko pravilo, je torej mogoče zapisati, da so tako v hitrem postopku kakor tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo in v rednem sodnem postopku o prekršku dovoljeni vsi dokazi, razen tistih, za katere velja:

    - zakonska dokazna prepoved, kar pomeni, da je v ZP-1 določeno, da se odločba nanje ne sme opirati ali da njihovo pridobivanje v postopku o prekršku ni dovoljeno, ali
    - ustavna dokazna prepoved, kar pomeni, da so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

    Povedano drugače: vsak dokaz, ki ni predmet dokazne prepovedi (oziroma izločitve), je pravno dopusten. Navedeno velja tako za dokaze, pridobljene v prekrškovnem postopku, kakor tudi za dokaze, pridobljene po procesnih pravilih drugih (torej neprekrškovnih) postopkov.

    5. SEZNAM VIROV IN LITERATURE:

    - ČAS, Petra, JENULL, Hinko, OREL, Nuša (red.). Zakon o prekrških s komentarjem. Ljubljana: Lexpera – GV založba 2018.

    - DEŽMAN, Zlatko, ERBEŽNIK, Anže. Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. Ljubljana: GV založba, 2003.

    - GORKIČ, Primož. Izločitev nedovoljenih dokazov po ZP-1. Pravosodni bilten, 2014, letn. 35, št. 4, str. 41–50.

    - JENULL, Hinko, MAČEK GUŠTIN, Špela. Uvodna pojasnila k Zakonu o prekrških (ZP-1). Ljubljana: GV založba, 2008.

    - KOVAČ, Polonca (ur.). Inšpekcijski nadzor. Razprave, sodna praksa in komentar zakona. Ljubljana: Uradni list, 2016.

    - MELART, Tea. Dokazovanje v postopku z zahtevo za sodno varstvo – ustavnopravni vidik. Pravosodni bilten, 2010, letn. 31, št. 2, str. 103–112.

    - PERPAR, Matej. Razmerje med nadzornimi in prekrškovnimi postopki. Zbornik 4. dnevov prekrškovnega prava, 2009, str. 121–128.

    - SELINŠEK, Liljana. Pravna dopustnost dokazov, zbranih v nekazenskih postopkih. Zbornik konference kazenskega prava in kriminologije. Ljubljana: GV založba, 2009, str. 75–84.

    - ŠUGMAN STUBBS, Katja, GORKIČ, Primož. Dokazovanje v kazenskem postopku. Ljubljana: GV založba 2011.

    ----------

    1 Prispevek je za objavo prirejeno predavanje avtorice na prekrškovnopravni šoli, ki je v organizaciji Centra za izobraževanje v pravosodju potekala od 7. do 9. novembra 2018 na Bledu.

    2 Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16 in 15/17 – odl. US.

    3 Dežman in Erbežnik, nav. delo, str. 604.

    4 Povzeto po Melart (2008), nav. delo, str. 20. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 41679/2014-161.

    5 Melart (2008), str. 20–21.

    6 Gl. predvsem 9. člen ZP-1 ter člene od 14.–15. a tega zakona.

    7 Seznam neprekrškovnih postopkov, ki tečejo pred državnimi organi, je zelo širok (mednje uvrščamo kazenske postopke, druge sodne postopke (pravdne, nepravdne), inšpekcijske in druge nadzorne postopke, upravne postopke, postopke parlamentarne preiskave ipd.), znaki prekrška pa se največkrat odkrijejo pri inšpekcijskih in sorodnih nadzornih upravnih postopkih.

    8 Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.

    9 Perpar, nav. delo. str. 122 – 123. Pri tem teorija razlikuje med dokazom, ki ima le spoznavni pomen, in med dokazom v pravnem pomenu, ki se oblikuje ob spoštovanju dokaznih pravil z namenom zagotoviti čim kakovostnejša spoznanja o dejstvih, spoštovanje človekovih pravic in poštenost postopka. O tem Melart (2010), nav. delo, str. 104.

    10 Prirejeno po Šugman Stubbs in Gorkič, nav. delo, str. 311.

    11 Dokazno pravo je podpanoga vsakega procesnega prava (tudi prekrškovnega), vendar je na različnih področjih različno poglobljeno. V splošnem zajema skupek pravil, ki določajo načela dokazovanja, preiskovalna dejanja in ukrepe (vključno z dokaznimi standardi, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo določenega dejanja ali ukrepa), dokazna sredstva, pravila o zavarovanju dokaznih sredstev, dokazne prepovedi in sankcije za kršitve dokaznih prepovedi.

    12 Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13.

    13 Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US in 66/17 – ORZKP153,154.

    14 V okviru dokazovanja ZUP ureja listine (169.–177. člen) , potrdila (179.–180. a člen), priče (181.–187. člen), izvedence in tolmače (189.–198. člen), ogled (199.–203. člen) in zavarovanje dokazov (204.–206. člen).

    15 Več o tem Kovač v Čas, Jenull in Orel (red.), nav. delo, str. 397–400.

    16 Prav tam, str. 398.

    17 Povzeto po Gorkič, nav. delo, str. 43.

    18 Prav tam, str. 126.

    19 Gorkič, nav. delo, str. 45–46. Avtor sicer ugotavlja, da je za prakso to manj pomembno, ker večina določb ZKP, ki vsebujejo dokazne prepovedi, le povzema ustavna jamstva in njihove kršitve, zato je mogoče enake učinke doseči z ugotavljanjem kršitve ustavnega (procesnega) jamstva in torej brez sklicevanja na ZKP. Ibidem.

    20 Melart, nav. delo (2010), str. 104 in Čas, Kovač in Orel v Čas, Jenull in Orel (red.), nav. delo, str. 550.

    21 Ta pristop se uporablja predvsem v rednem sodnem postopku o prekršku. Tako ZP-1 v 67. členu na primer napotuje na smiselno uporabo določb ZKP o zaslišanju obdolženca, v 69. členu, 114. in 115. členu pa tudi vsebuje določbe o zaslišanju obdolženca. Podobno velja za izvedenstvo, ogled, zaslišanje prič ipd.

    22 Razprava o (ne)primernosti pristopa zakonodajalca k oblikovanju temeljnega prekrškovnega zakona presega namen tega prispevka, je pa ZP-1 nazoren pokazatelj tega, kako lahko težnje po pretirani poenostavitvi zapletejo določeno pravno področje.

    23 Perpar, nav. delo, str. 127.

    24 Prim. Melart (2008), nav. delo, str. 21.

    25 Izločitev dokaza v ZP-1 sicer ni predpisana neposredno, marveč se dokazi izločajo na podlagi ustavnih določil o poštenem postopku oziroma logične razlage zakona (zakonska določba, da se odločba »ne more opirati« na določen dokaz, logično pomeni, da je treba ta dokaz izločiti).

    26 Gorkič, nav. delo, str. 46.

    27 Pri tem je treba biti ustrezno pozoren na to, da se določba četrte alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki predvideva smiselno uporabo določb ZKP glede zaslišanja obdolženca, ne nanaša na izjave domnevnega storilca, dane policiji, temveč na zaslišanje obdolženca pred sodiščem. Prim. sodbo VS RS, opr. št. IV Ips 117/2008.

    28 V tem primeru je poseg dopusten le pri pregonu pravnih oseb, ki naj bi storile prekršek s področja varstva konkurence, trga z električno energijo ali zemeljskim plinom.

    29 V skladu z drugim odstavkom 108. člena ZP-1 mora biti obdolženec, ki je pridržan, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za pridržanje. Takoj mora biti tudi poučen, da mu ni treba ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko svobodno izbere, in o tem, da mora pristojni organ na njegovo zahtevo o pridržanju obvestiti njegove najbližje oziroma delodajalca, če je tuji državljan, pa na njegovo zahtevo tudi konzulat njegove države. Enak pravni pouk z izjemo pravice do obveščanja delodajalca in konzulata je treba v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZP-1 dati tudi osebi, ki jo policija privede brez odredbe, ker jo je zalotila pri prekršku.

    30 Perpar, nav. delo, str. 124. Avtor opozarja, da je v rednem sodnem postopku o prekršku ta dokazna prepoved opiranja sodbe na izjave obdolženca nekoliko ožja od primerljive zakonske dokazne prepovedi iz hitrega postopka, saj slednja velja tudi za primere, ko pouk kršitelju o privilegiju ni vpisan v zapisnik ali uradni zaznamek oziroma pisno obvestilo kršitelju o prekršku, kar seveda ne pomeni nujno, da kršitelju pouk ni bil dan. V rednem sodnem postopku pa je treba vedno vsebinsko presojati, ali je domnevni storilec ustrezni pouk prejel ali ne, pri čemer je morebitni zapis o danem pouku namenjen le ugotavljanju tega, ali je bil storilec ustrezno seznanjen s svojimi pravicami. Ibidem.

    31 Perpar, nav. delo, str. 123. Enako Orel in Čas v Kovač (ur.), nav. delo, str. 272.

    32 Gorkič, nav. delo, str. 47.

    33 Uradni osebi, ki vodi neprekrškovni (npr. inšpekcijski) postopek in je hkrati v vlogi pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa, ni treba podvajati izvajanja dokazov in dvakrat voditi dokaznega postopka – enkrat za potrebe odločanja v neprekrškovnem postopku in drugič za sprejem ustreznih odločitev v prekrškovnem postopku (Perpar, nav. delo, str. 122), ampak lahko dokaze iz neprekrškovnega postopka prenese v prekrškovni postopek, pri čemer pa je treba spoštovati omejitve, ki izhajajo iz pravil oziroma ureditve dokaznih prepovedi.

    34 Jenull in Maček Guštin, nav. delo, str. 73.

    35 Gl. zgoraj predstavljeno sodbo IV Ips 53/2015.

    36 Gorkič meni, da za vsebino dokaznih prepovedi, ki imajo naravo ustavnih jamstev, niso pomembne le določbe Ustave RS, ampak tudi določbe drugih aktov, veljavnih v Republiki Sloveniji, ki vsebujejo določbe o človekovih pravicah. Avtor to stališče utemeljuje s petim odstavkom 15. člena Ustave RS, v skladu s katerim nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjšem obsegu. Gorkič, nav. delo, str. 43.

    37 Selinšek, nav. delo, str. 76.

    38 Prirejeno po Šugman Stubbs in Gorkič, str. 313.

    39 Praviloma gre za zapisnike o zaslišanju.

    40 Konkretno je Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 53/2015 zavzelo stališče, da dokazov, pridobljenih z odreditvijo in uporabo prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP, v postopku o prekršku ni mogoče uporabiti, saj določba prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki je umeščena v poglavje rednega sodnega postopka, določa smiselno uporabo ZKP le za taksativno naštete posege v posameznikovo integriteto (hišna in osebna preiskava, zaseg in preiskava elektronskih naprav, zaseg in odvzem predmetov), med katerimi torej ni ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 150. členu ZKP. Da dokazov, pridobljenih z odreditvijo in uporabo prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP, ni mogoče uporabiti v postopku o prekršku, po mnenju Vrhovnega sodišča RS izhaja tudi iz okoliščine, da tega ukrepa ni mogoče uporabiti niti za vsa kazniva dejanja, temveč le za (naj)težja. Še toliko manj je dokaze, pridobljene z nadzorom elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, v skladu z načelom sorazmernosti mogoče uporabiti v postopku o prekršku, saj so prekrški bistveno bolj milo vrednotene oblike kaznivega ravnanja kakor kazniva dejanja.

    41 To izhaja iz ustavno zagotovljene domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo.

    42 Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/14.

    43 Perpar, nav. delo, str. 127–128.

    44 Gorkič, nav. delo, str. 42.

    45 Prirejeno po Šugman Stubbs in Gorkič, str. 313.

    46 Jenull in Maček Guštin, str. 73–74.

    47 Kot pojasnjujeta Šugman Stubbs in Gorkič, privilegij zoper samoobtožbo oziroma prepoved samooobdolžitve varuje posameznika pred neprostovoljnim prispevanjem procesnega gradiva o preteklem, že izvršenem kaznivem dejanju, ki je lahko predmet kazenskega postopka, zato se prepoved samooobdolžitve po naravi stvari ne more nanašati na ravnanja, ki pomenijo izvršitev kaznivega dejanja. Opiranje kazenske sodbe na listine, podatke in predmete, z izročitvijo katerih je obdolženec izvršil znake kaznivega dejanja, na katero se sodba nanaša, ne more biti v nasprotju s prepovedjo samoobdolžitve. Šugman Stubbs in Gorkič, str. 315. Navedeno mutatis mutandis velja tudi za prekrškovni postopek.

    48 Prim. Perpar, nav. delo, str. 126.

    49 Prirejeno po Šugman Stubbs in Gorkič, nav. delo, str. 311.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Ustava Republike Slovenije (1991) - URS člen 29, 29-4
    Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 člen 51, 51-2, 55, 58, 58/1, 58/2, 62, 62/1, 62/1-4, 62a, 62a/1, 62a/1-6, 65, 65/3, 65/4, 67, 67/1, 67/1-4, 67/1-5, 67/1-6, 67/1-7, 67/1-8, 67/1-9, 68, 70, 70/2, 71, 84, 84-6,108, 108/3, 109, 109/3, 110, 110/3, 133, 136, 136/1, 136/1-5, 155, 155/1, 155/1-6
    Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP člen 219, 240, 240/2
    Datum zadnje spremembe:
    04.05.2020

    Pravno sporočilo

    Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

    Opombe:

    P2FydC01MDEyOQ==