<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 480/2017
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.480.2017

Evidenčna številka:VDS00009088
Datum odločbe:04.01.2018
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Silva Donko (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Sodna praksa je jasna, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, delodajalec načeloma ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Če pa se delodajalec kljub dejstvu, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Ker tožena stranka ni dokazala, da je pri vseh kandidatih dosledno uporabila enake kriterije je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila opredelitev tožnice kot presežne delavke v nasprotju s kriteriji, ki si jih je tožena stranka sama določila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter jo razporediti na delovno mesto "Specializiran novinar", ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 27. 10. 2015) dalje do poziva nazaj na delo priznati delovno dobo, jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ, ji za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračunati mesečno nadomestilo plač v bruto znesku 1.720,40 EUR, povečano za dodatek v primerih in višini, določenih z zakonom in kolektivnimi pogodbami, ki veljajo za tožnico, in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.283,62 EUR v 8 dneh od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali jo razveljavi in zavrže tožbo oziroma jo spremeni ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je tožena stranka dokazala poslovni razlog in jih je sodišče, v izpodbijani sodbi, sprejelo kot utemeljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v 18. točki obrazložitve sodbe napačno zapisalo, da ni pomembno ali KPPN toženo stranko zavezuje ali ne, ter ni pojasnilo, katere materialne predpise bi tožena stranka morala upoštevati oziroma jih je kršila. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da je KPPN ne zavezuje in da je potrebno odpoved presojati po določilih ZDR-1. Sklicevala se je na kolektivni delovni spor in na nepravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X Pd 1363/2016 z dne 26. 1. 2017 ter sodbo VDSS opr. št. Pdp 810/2016 z dne 5. 1. 2017, izdano v individualnem delovnem sporu. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da je potrebno uporabiti določila ZDR-1, pojasnila je katere kriterije je upoštevala ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. To so zadnja letna ocena tožnice in poročilo odgovorne urednice A.A. z dne 15. 7. 2015. Tožnica je bila med najslabše ocenjenimi na delovnem mestu "specializiran novinar" in sicer z oceno 12. Odgovorna urednica je v poročilu z dne 15. 7. 2015 primerjala vse najslabše in najboljše ocenjene na delovnem mestu "specializiran novinar" in ocenila tožnico kot novinarko, specializirano za področje B., vendar z malo ekskluzivnimi informacijami. V poročilu je zapisala, da se obnese pri lahkotnejših temah B., v velikem inputu urednikov, so njeni izdelki lahko tudi zadovoljivi in dobri, bi pa se od tožnice kot novinarke s kilometrino pričakovalo več, tudi brez tolikšnega uredniškega inputa; da je slabšo oceno kot tožnica prejela le C.C., kateri je bila istočasno s tožnico odpovedana pogodba o zaposlitvi; da nihče drug razen C.C. ni prejela ocene nižje od 12. Tožena stranka je upoštevala, da sta D.D. in E.E. prejela enako oceno kot tožnica, vendar sta v času odpovedi uživala posebno varstvo. Kljub temu, da sta tožena stranka v svojih vlogah in zakoniti zastopnik zaslišan kot stranka večkrat poudarila, da je KPPN in konkretno 17. člen ne zavezujeta, je sodišče zavzelo stališče, da si je tožena stranka sama določila iste kriterije. To ni smiselno in ni logično, da bi tožena stranka v tem postopku zatrjevala in dokazovala, da je celoten KPPN ne zavezuje, istočasno pa bi sama določila identične kriterije. Ker je vsebina pričanja zakonitega zastopnika napačno povzeta in je vplivala na zakonitost sodbe, je podana v tem delu tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Zakoniti zastopnik je na naroku dne 23. 1. 2017 izpovedal, da je stališče tožene stranke jasno, da KPPN družbe ne zavezuje, da tečejo v sodnih postopkih povezave s slednjo, da za odpoved pogodb o zaposlitvi niso upoštevali določila in kriterije KPPN. Izpovedal je, da sta bila edina kriterija za odpoved pogodbe o zaposlitvi letna ocena in poročilo odgovorne urednice z dne 15. 7. 2017. Tožena stranka nove letne ocene zaposlenih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogla izdelati in nove letne ocene pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, niti ni smelo izvesti. Podjetniška kolektivna pogodba, ki toženo stranko zavezuje, v 44. členu določa, da mora nadrejeni delavec spremljati delovno uspešnost delavca najmanj šest mesecev. V kolikor nadrejeni podrejenega ne spremlja vsaj šest mesecev, se upošteva zadnja delovna ocena. Kot je tožena stranka pojasnila v odgovoru na tožbo, pa je bilo šele v januarju 2015 imenovano novo poslovodstvo tožene stranke, posledično so bili v februarju in marcu 2015 imenovani novi odgovorni uredniki in novi resorni urednik. Šestmesečno obdobje po 44. členu Podjetniške kolektivne pogodbe se torej pred odpovedjo pogodbe tožeči stranki še ni izteklo. Delovno uspešnost za vsakega delavca sproti spremlja njegov nadrejeni. Tožena stranka se je z upoštevanjem letne ocene želela izogniti očitku, da še ni poteklo šestmesečno obdobje in očitku pristranskosti. Letno ocenjevanje na podlagi katerega temelji odpoved tožeči stranki je bilo zakonito, skladno z ZDR-1 in PKP družbe F. d. o. o. PKP v 45. členu določa, da se delavna uspešnost delavca ugotavlja z ocenjevanjem doseganja štirih kriterijev in sicer obsega opravljenega dela (količina, kakovost opravljenega dela, gospodarnost, profesionalnost, odnos do dela, delovnih sredstev in samoiniciativnost, inventivnost in inovativnost). Doseganje vsakega kriterija se ocenjuje s točkami in predlog ocene delovne uspešnosti za delavce, v skladu z ocenilnim listom, ki je priloga podjetniške kolektivne pogodbe, pripravijo nadrejeni, potrdi jih odgovorni urednik ali vodja področja, odobri pa jih uprava. Sodišče pa je napačno uporabilo določbo PKP in se pri tem zmotno sklicevalo na gramatikalno razlago določila 45. člena PKP. Ocenjevanje obsega dela po področjih, glede na dejstvo, da je tožnica pokrivala le tematiko B., bi bilo nesmiselno. Napačno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi 118. člen ZDR-1, saj ni odločilna samo želja po prenehanju oziroma nadaljevanju delovnega razmerja, temveč je pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj. Sodišče je preseglo meje odločanja in ugotavljanja dejanskega stanja s pavšalno navedbo, da ima tožena stranka obširno in razvejeno mrežo izpostav in organizacijskih enot. Tožena stranka izdaja časopis G., ki je regijski časopis in nima obširne in razvejane mreže izpostav ter organizacijskih enot po Republiki Sloveniji. Tožena stranka zato tožnici zaradi poslovnih razlogov ne zmore ponuditi zaposlitve, med strankama je nedvomno subjektivno porušen odnos, saj je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da se počuti šikanirano in da je bila po njenem prepričanju odpoved pogodbe o zaposlitvi "subjektivne neposlovne narave". V postopku zatrjevani občutki šikaniranja nedvomno kažejo na subjektivno porušen odnos med strankama. Podani sta obe okoliščini za utemeljitev podrednega predloga sodne razveze po 118. členu ZDR-1. Dejstvo, da tožeča stranka tožnici ne more ponuditi zaposlitve in da je med obema strankama subjektivno porušen odnos zato je sodišče nepravilno uporabilo citirani člen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem druge stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, vendar to kršitev uveljavlja le s pavšalnim sklicevanjem na druge pritožbene navedbe, s katerim po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2013, na delovnem mestu "specializiran novinar I" s polnim delovnim časom. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, v kateri je obrazložila, da je poslovodni organ tožene stranke sprejel odločitev o prenehanju potreb po opravljanju del na določenih delovnih mestih, med drugim na delovnem mestu "specializiran novinar", petim zaposlenim. Zaradi reorganizacije dela ni več potrebe po delu tožnice in ostalih 4 zaposlenih na enakem delovnem mestu, dosedanje naloge tožnice pa bodo prevzeli ostali zaposleni. Tožena stranka je v odpovedi tudi ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji po 98. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) za odpoved večjemu številu delavcev, zaradi česar delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, v katerem naj bi bili tudi določeni kriteriji za določitev presežnih delavcev.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opredeljen v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), in sicer kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pogodbo o zaposlitvi je mogoče odpovedati le, če je razlog za odpoved resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pod pogojem iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Obstoj poslovnega razloga mora dokazati delodajalec, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora biti podana v pisni obliki, v njen mora biti pisno obrazložen dejanski odpovedni razlog. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je, da gre za razloge na stani delodajalca, ki so povezani z njegovim poslovanjem, organizacijo, tehnologijo, spremembami in težavami v zvezi s tem, s potrebo po racionalizaciji in modernizaciji dela, ne smejo pa biti povezani z osebo delavca ali biti v zvezi z ravnanjem in sposobnostmi konkretnega delavca.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala upad poslovnega uspeha in prihodka, ter da se je zato poslovodstvo tožene stranke odločilo za zmanjšanje števila izvajalcev na določenih delovnih mestih. Pravilno je zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, vendar je odpoved kljub temu nezakonita, ker tožena stranka pri določitvi tožnice kot delavke, ki ji bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni upoštevala kriterijev, ki jih je sama določila. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da je pri vseh kandidatih dosledno uporabila enake kriterije, zato je opredelitev tožnice kot delavke, ki se ji odpove pogodba o zaposlitvi, nezakonita in jo je sodišče prve stopnje razveljavilo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sklicevanje tožene stranke, da ji ni bilo potrebno, glede na določbe ZDR-1 in PKP, uporabiti kriterijev za določanje presežnih delavcev, ker je od 148 delavcev v avgustu 2015 odpovedala pogodbo o zaposlitvi le 5 delavcem, sicer drži, vendar če se delodajalec odloči za uporabo kriterijev, četudi gre za odpoved manjšemu številu delavcev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih tožena stranka v pritožbi ni prerekala so:

- da je bil podlaga za opredelitev tožnice kot presežne delavke ocenjevalni list (priloga B7);

- namen ugotavljanja delovne uspešnosti, kot izhaja iz veljavne panožne kolektivne pogodbe (PKP), je bilo tudi določanje morebitnih presežnih delavcev;

- oceno delovne uspešnosti je predlagal tožnici nadrejeni delavec H.H., ocena je bila izdelana 16. 3. 2014;

- tožnici neposredno nadrejeni delavec H.H. je bil tožnici nadrejen tudi v letu 2014 in v letu 2015;

- tožena stranka tožnice v letu 2015 ni ocenila;

- enako oceno delovne uspešnosti (12), so na delovnem mestu "specializiran novinar" prejeli še delavci: I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., D.D. in E.E. - skupaj 9 delavcev;

- odpoved so prejeli le štirje delavci ter tožnica, preostali štirje delavci niso bili varovana kategorija;

- razen ocene delovne uspešnosti je tožena stranka za odločitev očitano uporabila tudi druge kriterije, ki pa jih ni pojasnila in prav tako ni dokazala, kako je ob enaki oceni uspešnosti (12) določila tožnico za presežno delavko.

11. Tožena stranka je v pritožbi potrdila, da so bili vsi delavci razen C.C., ki je bila ocenjena z oceno 11, ocenjeni z oceno 12, zato tudi ni bistveno, kako je tožena stranka ugotavljala delovno uspešnost delavcev glede na obseg (količino) opravljenega dela in drugih kriterijih določenih v 45. členu PKP in zato pritožbene trditve v zvezi s kriteriji iz 45. člena Panožne kolektivne pogodbe niso relevantne. Glede na to, da so enako oceno delovne uspešnosti (12), na delovnem mestu "specializiran novinar" prejeli še delavci I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., D.D. in E.E. je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kako je tožena stranka glede na to, da je enako oceno prejelo devet delavcev na istem delovnem mestu, odločila, da se odpove pogodba o zaposlitvi ravno tožnici. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da se je v primeru, ko so delavci na istem delovnem mestu bili ocenjeni z enako oceno, delavce rangiralo glede na izobrazbo. Izpoved zakonitega zastopnika je sodišče primerjalo z njegovo izpovedjo v postopku Pd 352/2015 in pravilno zaključilo, da je tožena stranka odločitev o tem, kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, očitno oprla na izdelano oceno delovne uspešnosti in na izobrazbo, zato sodišče tudi utemeljeno ni sledilo trditvam tožene stranke, da sta bila edina kriterija za ugotovitev presežnih delavcev kriterij letna ocena in poročilo odgovorne urednice z dne 15. 7. 2017.

12. Glede na navedeno je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved zakonitega zastopnika in je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpoved zakonitega zastopnika (l. št. 65) ter je njegovo izpoved tudi primerjalo z izpovedjo v zadevi Pd 325/2015.

13. Ker tožena stranka ni dokazala, da je pri vseh kandidatih dosledno uporabila enake kriterije (predložila ni niti dokaza o tem, kakšno izobrazbo imajo drugi zaposleni na tem delovnem mestu "specializiran novinar") je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila opredelitev tožnice kot presežne delavke v nasprotju s kriteriji, ki si jih je tožena stranka sama določila.

14. Sodna praksa je jasna, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev, delodajalec načeloma ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Če pa se delodajalec kljub dejstvu, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII Ips 88/2017 z dne 19. 9. 2017).

15. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede reintegracije tožnice. Sodišče prve stopnje je pri tej odločitvi upoštevalo vse okoliščine in interese pogodbenih strank. Pravilno ni upoštevalo razlogov, ki jih je navajala tožena stranka, in sicer, da je izgubila zaupanje v tožnico, ker je tožnica uveljavljala sodno varstvo zoper odpoved. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da tožnica priznava subjektivno porušen odnos med strankama s tem, ko se je tožnica v vlogah sklicevala, da je občutila odpoved pogodbe o zaposlitvi kot šikano s strani delodajalca.

16. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da ne gre za potrebne stroške in zato tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (154., 155. člen ZPP v povezavi z 165. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) - člen 45.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MDk1