<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba II Kp 9578/2015
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.KP.9578.2015

Evidenčna številka:VSL00007401
Datum odločbe:08.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Stanka Živič (preds.), Milan Štrukelj (poroč.), Tatjana Merčun
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - obstoj kaznivega dejanja - pridobitev protipravne premoženjske koristi - prenehanje poroštva - storilec - zastopanje družbe - uprava - pooblastilo za zastopanje

Jedro

Zmotno je stališče zagovornika obtoženega A. A., da je sodišče prve stopnje dejstvo prenehanja poroštva C. A. in družbe D. Ltd. napačno opredelilo kot nastanek protipravne premoženjske koristi slednjima ter posledično opisano ravnanje napačno kvalificiralo kot kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, saj naj bi šlo kvečjemu za kaznivo dejanje po tretjem odstavku istega člena (pridobitev nepremoženjske koristi drugemu). Res je bistvo kazenskopravnih očitkov obtožencu v obravnavani zadevi, da je z odobritvijo kredita št. 003/12, ki je bil deloma namenjen za poplačilo kredita št. 001/09, dosegel, da je prišlo do prenehanja solidarnega poroštva C. A. in družbe D. Ltd. in da zgolj prenehanje poroštva samo po sebi ne more predstavljati neposrednega povečanja premoženja tretjih oseb, prav tako pa zgolj "prenehanja poroštva" ni mogoče odvzeti kot premoženjske koristi v skladu s 74. in 75. členom KZ-1, a se zagovornik ob tem sklicuje le na en del izreka sodbe, spregleda pa bistveni preostanek, iz katerega jasno izhaja, da oprostitev poroštva v tej kazenski zadevi tudi že pomeni pridobitev protipravne premoženjske koristi drugemu (C. A. in družbi D. Ltd.), saj je bilo obema obtožencema znano, da E. E. ob zapadlosti kredita po citirani pogodbi in vseh aneksih ni imel sredstev za poplačilo svojih do tedaj obstoječih kreditnih obveznosti in bi bilo zaradi tega potrebno zahtevati poplačilo od solidarnih porokov, pri čemer tudi sam kredit po kreditni pogodbi 003/12 tudi sicer ni bil primerno in v zadostni meri zavarovan.

Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni nikakršnega dvoma, da je G. G. kot predsednik uprave F. d.d. za obdobje od 27. 9. 2012 do 5. 10. 2012 svetovalca predsednika uprave, obtoženega A. A. pooblastil, da v njegovem imenu sodeluje in glasuje pri odobravanju kreditov in drugih predlogov uprave, za katere je po internih aktih pristojna uprava ter da F. d.d. zastopa v pravnem prometu.

Kazenskopravna zakonodaja ne pozna ovir za kazensko odgovornost dejanskega poslovodje kot storilca gospodarskih kaznivih dejanj.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženi A. A. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v višini 1.350,00 EUR, obtoženi B. B. pa sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obtoženca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in vsakemu od obtožencev izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, obtoženemu A. A. pa še stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov, to je 9.231,00 EUR. Odločilo je tudi, da morata po tretjem odstavku 95. člena ZKP oba obtoženca povrniti vsak polovico stroškov kazenskega postopka, ki jih bo sodišče prve stopnje odmerilo s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani ter vsak še ustrezno sodno takso, ki bo prav tako vsakemu od obtožencev odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obtožencev in sicer zagovornik obtoženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370 ZKP, zagovornik obtoženega B. B. pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer sta oba predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril okrožni državni tožilec J. B. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije in predlagal, naj obe pritožbi sodišče druge stopnje kot neutemeljeni zavrne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po proučitvi podatkov obširnega kazenskega spisa, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb obeh pritožnikov in odgovora na pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze, jih vsakega za sebe in v povezavi z drugimi pravilno ocenilo in z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, oba obtoženca utemeljeno spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja ter jima izreklo tudi pravični kazni.

6. Zmotno je stališče zagovornika obtoženega A. A., da je sodišče prve stopnje dejstvo prenehanja poroštva C. A. in družbe D. Ltd. napačno opredelilo kot nastanek protipravne premoženjske koristi slednjima ter posledično opisano ravnanje napačno kvalificiralo kot kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, saj naj bi šlo po mnenju pritožnika kvečjemu za kaznivo dejanje po tretjem odstavku istega člena (pridobitev nepremoženjske koristi drugemu). Res je bistvo kazenskopravnih očitkov obtožencu v obravnavani zadevi, da je z odobritvijo kredita št. 003/12, ki je bil deloma namenjen za poplačilo kredita št. 001/09, dosegel, da je prišlo do prenehanja solidarnega poroštva C. A. in družbe D. Ltd. in da zgolj prenehanje poroštva samo po sebi ne more predstavljati neposrednega povečanja premoženja tretjih oseb, prav tako pa zgolj "prenehanja poroštva" ni mogoče odvzeti kot premoženjske koristi v skladu s 74. in 75. členom KZ-1, a kot pravilno ugotavlja tudi državni tožilec v odgovoru na pritožbo, se zagovornik ob tem sklicuje le na en del izreka sodbe, spregleda pa bistveni preostanek, iz katerega jasno izhaja, da oprostitev poroštva v tej kazenski zadevi tudi že pomeni pridobitev protipravne premoženjske koristi drugemu (C. A. in družbi D. Ltd.), saj ne le iz preostalega večjega dela izreka izpodbijane sodbe, pač pa tudi iz obširne in pravilne utemeljitve v razlogih sodbe jasno izhaja, da je bilo obema obtožencema znano, da E. E. ob zapadlosti kredita po citirani pogodbi in vseh aneksih ni imel sredstev za poplačilo svojih do tedaj obstoječih kreditnih obveznosti in bi bilo zaradi tega potrebno zahtevati poplačilo od solidarnih porokov, pri čemer tudi sam kredit po kreditni pogodbi 003/12 tudi sicer ni bil primerno in v zadostni meri zavarovan, ker je bilo obema obtožencema znano, da E. E. ni imel nobenega premoženja razen poslovnega deleža v družbi V. d.o.o., ki pa je bila ustanovljena zgolj z namenom pridobivanja srbskih vrednostnih papirjev in 10.648 delnic družbe F. a.d., da ni izpolnil obveznosti do F. d.d. po svojih predhodnih kreditnih pogodbah s to banko in to kljub večkratnim podaljšanjem rokov za vračilo kreditov, da je bil E. E. edini družbenik poroka ter da je bila s strani F. d.d. ocenjena skupna vrednost zastavljenih delnic družbe F. a.d. na dan 1. 10. 2012 zgolj 213.185,00 EUR. Iz opisa in razlogov sodbe tedaj jasno izhaja, da sta se oba obtoženca dobro zavedala, da od kreditojemalca E. E. ne bo mogoče izterjati celotne kreditne obveznosti ob zapadlosti kredita št. 003/12 in da tega tudi ne bo mogoče storiti v primeru prodaje vrednostnih papirjev, ki so bili dani v zavarovanje in to četudi bi prišlo do unovčenja po ocenjeni vrednosti. Izpodbijana sodba tudi pravilno ugotavlja, da sta oba obtoženca v času sprejetja inkriminirane odločitve dobro vedela, da vrednostnih papirjev sploh ne bo mogoče prodati, saj je bil v tistem času trg popolnoma nelikviden in bi tedaj morala namesto, da sta E. E. odobrila nov kredit, v vsakem primeru vsaj za preostanek glavnice iz kredita št. 001/09, ki se je s kreditom št. 003/12 zapiral, to je za očitanih 100.000,00 EUR, terjati solidarna poroka pri kreditu št. 001/09, torej C. A. in družbo D. Ltd., za kar sta nedvomno imela vse pogoje, pa jih namerno nista izkoristila oz. sta jih nato celo odpravila z namenom, kot izhaja iz sodbe in kar pravilno v svojem odgovoru na pritožbi ugotavlja tudi državni tožilec. Pravilna je zato tudi ugotovitev slednjega, izhajajoča iz razlogov izpodbijane sodbe, da je ravnanje obeh obtožencev v konkretni situaciji imelo direkten vpliv na premoženjsko stanje obeh imenovanih dotedanjih solidarnih porokov, saj je pri obeh porokih šlo za obogatitvi, nastali zaradi izognitve obveznemu izplačilu iz premoženja obeh porokov, do katerih bi zanesljivo moralo priti zaradi nezmožnosti plačila glavnega dolžnika - kreditojemalca E. E. Zatrjevana kršitev materialnega prava tako ni podana.

7. Prav tako ni podana enaka kršitev v zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami istega pritožnika, da obtoženi A. A. sploh ni mogel biti storilec očitanega kaznivega dejanja, saj ni bil član uprave, niti ni imel veljavnega pooblastila, ker mu to ni bilo podeljeno v skladu s predpisi in na podlagi katerega je storilcu zaupano razpolaganje s sredstvi banke. Po trdnem prepričanju pritožnika je lahko zakoniti zastopnik delniške družbe le uprava in to nikakor ne more biti svetovalec predsednika uprave, ki svoje delo opravlja na podlagi individualne pogodbe, pri čemer je v času storitve kaznivega dejanja veljavni 62. člen Zakona o bančništvu predpisoval, da mora imeti uprava banke najmanj dva člana, ki banko skupaj zastopata, pri čemer je glede slednjega ZGD-1 določal, da družbo zastopajo njeni zakoniti zastopniki in ker obtoženec ni bil niti zakoniti, niti statutarni zastopnik družbe, je bilo njemu dano pooblastilo nično in zato brez vseh pravnih učinkov. Enake pritožbene navedbe je pritožnik uveljavljal ves čas kazenskega postopka in je nanje pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje že v sklepu o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o preiskavi, pa tudi v sklepu o zavrnitvi ugovorov zoper obtožnico in nenazadnje tudi v izpodbijani sodbi v točki 10 obrazložitve. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ni nikakršnega dvoma, da je G. G. kot predsednik uprave F. d.d. za obdobje od 27. 9. 2012 do 5. 10. 2012 svetovalca predsednika uprave, obtoženega A. A. pooblastil, da v njegovem imenu sodeluje in glasuje pri odobravanju kreditov in drugih predlogov uprave, za katere je po internih aktih pristojna uprava ter da F. d.d. zastopa v pravnem prometu. Ob navedenem namreč ni mogoče spregledati, da iz zbranih dokazov jasno izhaja, da A. A. nikoli ni nasprotoval takemu pooblastilu, čeprav mu ga je predsednik uprave G. G. v primerih odsotnosti večkrat podelil, saj v nasprotnem primeru banka zaradi dejstva, da je imela v tistem času le še dvočlansko upravo, ne bi mogla normalno poslovati in je bilo takšno pooblaščanje stalna praksa v banki, poleg tega pa je bil tudi po prenehanju svojega mandata predsednika uprave (predsednik uprave je bil od 29. 3. 1999 do 30. 6. 2012) od 1. 7. 2012 dalje svetovalec predsednika uprave, še naprej pa je ostal tudi predsednik kreditnega odbora banke, ki je odločal o večjih kreditnih poslih (5 do 10 % kapitala banke) kot pa sama uprava (do 5 %). V zvezi s tem tudi državni tožilec v odgovoru na pritožbo pravilno ugotavlja, da bi morali biti v skladu s stališčem obrambe tedaj nični tudi vsi nadaljnji posli po kreditni pogodbi št. 003/12, s katerimi sta se realizirali inkriminirana A. A. poslovna odločitev, ki jo je sprejel v sostorilstvu s soobtoženim B. B. Pogodba je bila torej izvršena, kredit izplačan, predsednik uprave G. G. pa je kasneje podpisal tudi aneks št. 1 z dne 21. 3. 2013. Izven vsakega dvoma je torej, da je obtoženi A. A. v kritičnem času bil dejanski poslovodja, ki je kot takšen opravljal funkcijo predsednika uprave F., pa čeprav to ni bil več in je bilo dano pooblastilo v neskladju z določbami ZBan-1 in ZGD-1, na katere se sklicuje pritožnik. Državni tožilec tudi pravilno ugotavlja, da kazenskopravna zakonodaja ne pozna ovir za kazensko odgovornost dejanskega poslovodje kot storilca gospodarskih kaznivih dejanj, kar izhaja tudi iz v odgovoru citirane doktorske dizertacije H. D., da je potrebno v tem pogledu dejanskega poslovodjo izenačiti s pravnim poslovodjo, saj bi v nasprotnem primeru ne bilo mogoče uporabiti kazenskega zakonika za posameznike, ki bi sicer ostali nekaznovani. To pa jasno izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 159/2011 in I Ips 15103/2010.

8. Utemeljen pa ni niti pritožbeni očitek istega pritožnika, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem spregledalo odločilna dejstva, ki so obtožencu v korist, namreč da obtoženec ni sprožil postopka spreminjanja kredita oz. odobritve novega kredita in da tudi z ničemer ni vplival na delo strokovnih služb banke v zvezi z obravnavanim kreditom, kar naj bi po mnenju pritožnika v celoti izključevalo njegov namen, da bi C. A. ali družbi D. Ltd. pridobil kakršnokoli protipravno premoženjsko korist. Pravilna je sicer njegova ugotovitev, da je do sklenitve pogodbe št. 003/12 prišlo na podlagi iniciative in aktivnosti strokovnih služb banke, pri katerih po izvedenih dokazih obtoženi A. A. ni sodeloval, vendar je pritožnik spregledal očitek iz izreka sodbe, da se temu obtožencu na nobenem mestu ne očita aktivno sodelovanje pri sprožitvi postopka ali vplivanje na delo strokovnih služb, pač pa da je v času formalnega in dejanskega izvajanja pristojnosti, del in nalog, ki spadajo v delokrog predsednika uprave banke, skupaj s soobtožencem sprejel in podpisal sklep, da se E. E. odobri kratkoročni kredit v višini 353.257,36 EUR, dobro vedoč, da kreditojemalec danega kredita ni sposoben vrniti in da zanj ne bosta odgovarjala niti solidarna poroka C. A., sin obtoženega A. A. in družba D. Ltd. iz Cipra, katere večinski družbenik je bil prav obtoženi A. A., saj sta bila oba poroka iz nove kreditne pogodbe zavestno izpuščena. Ker pasivnost obtoženega A. A. pri sprožitvi postopka spreminjanja kredita in vpliva na delo strokovnih služb ni bila predmet postopka, tudi ne more biti podana kršitev drugega odstavka 17. člena ZKP, ki naj bi po zmotnem stališču pritožnika vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Brez vsakega dvoma je namreč, da so vse priče, na katere se sklicuje pritožnik (H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L.) opisale postopek sklenitve potrošniške kreditne pogodbe št. 003/12 na način, kot ga povzema zagovornik, pri čemer tudi sodišče prve stopnje v obširnih razlogih izpodbijane sodbe povsem enako ugotavlja, da je namreč s predlogom za izpustitev porokov pri reprogramiranju kredita prišla pred upravo tedanja direktorica sektorja poslovanja v državi (SOKT) L. L., čeprav se je zavedala, da je novi kredit slabše zavarovan, a izpodbijana sodba ima poleg tega predvsem v točkah 33 do 57 obširne, sklepčne in prepričljive razloge o tem, zakaj obtoženemu A. A. ne verjame, da je kljub temu, da je vedel, da je šlo za delni umik poroštva, tedaj ocenil, da posel za F. banko ni škodljiv, kljub temu, da je bil novi kredit zavarovan slabše na škodo banke in v korist z obtoženim A. A. sorodstveno povezanih oseb. Takšne razloge v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

9. Tudi kar se tiče dejstva, da strokovne službe banke, konkretno služba za obvladovanje kreditnih tveganj (SOKT) v svojem poročilu kreditnega odbora niso opozorile, da kredit št. 003/12 ni zavarovan s poroštvom C. A. in družbe D. Ltd. kljub temu, da je vodja navedene službe I. I. izrecno dejala, da bi po njenem mnenju to strokovne službe morale storiti, navedeno ne more imeti nikakršnega vpliva na pravilno ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje o naklepnem ravnanju obtoženega A. A. Ta je sam potrdil, da je takrat vedel, da je šlo za delni umik poroštva, poleg tega pa ima sodišče prve stopnje tudi obširne razloge o tem, da je obtoženi A. A. bil več kot 12 let predsednik uprave F. banke, da je bil torej strokovnjak na svojem področju, pri čemer je sodišče prve stopnje po izčrpni analizi kar 10 pogodb o kratkoročnih in dolgoročnih kreditih, ki jih je sklenila F. banka s posojilojemalcem E. E. ter je obtoženi A. A. kot predsednik uprave te pogodbe vključno s številnimi aneksi v več kot 31 primerih odobril in podpisal v razdobju približno šestih let ter je zato pravilno zaključilo, da je bil nedvomno seznanjen z dejstvom, da kreditojemalec E. E. ni sposoben pravočasno vračati kreditov, ki so mu bili odobreni v vedno večjih zneskih (tudi za 1.000.000,00 EUR), v obravnavanem primeru za 353.257,36 EUR), vsi pa namenjeni nakupu vrednostnih papirjev v Srbiji. Tako v spisu ni niti enega indica, ki bi omogočal kakršenkoli dvom o podanem naklepnem ravnanju obtoženca pri podpisu predmetnega kredita, pri čemer je potrebno pritožnika opozoriti, da je tudi I. I., na katero se v pritožbi sklicuje, ocenila, da je bila uprava sigurno seznanjena z vsebino bonitetnega mnenja z dne 1. 10. 2012, ki je bilo dano kot priloga h kreditnemu predlogu, s tem pa tudi s spremembo poroštva, saj je uprava nenazadnje podpisala pogodbo in soglašala s tem, ker je podpisala tak predlog ter se je njej osebno zdelo čudno, da so E. E. ves čas odobravali kredite, čeprav so vedeli, da je dejansko brez premoženja, poleg tega pa je za zastavljene delnice tudi uprava morala vedeti, da njihova vrednost niha in da lahko izgubijo vso vrednost. Glede na povedano zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da se sodišče prve stopnje sklicuje na izpovedbo priče M. M., saj ga v resnici sodba sodišča prve stopnje v tej zvezi omenja le v toliko, da je kot predsednik izredne uprave, ki ni sodeloval pri sklenitvi poslov, že ob pregledu E. E. kreditne mape takoj ugotovil, da sta pri kreditu št. 003/12 izginila dva poroka, slednje pa ocenil kot storitev kaznivega dejanja in zato preko odvetniške družbe tudi podal kazensko ovadbo. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne deli ocene s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovljenim naklepom obtoženega A. A. zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

10. Tudi kar se tiče obširnih pritožbenih navedb zagovornika obtoženega B. B., pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zelo natančno in podrobno ocenilo vse relevantne listinske in personalne dokaze ter na njihovi podlagi zanesljivo ovrglo zagovor obtoženega B. B., da ni bil seznanjen z lastništvom družbe D. Ltd., da pri odločanju o spornem kreditu ni bil seznanjen s ključnimi podatki in da je bil torej glede opustitve poroštev zaveden ter zato sploh ni imel možnosti, da bi se odločil o umiku poroštev, pač pa je nasprotno enako kot soobtoženi A. A., ob podpisu sklepa, da se E. E. odobri kratkoročni kredit v višini 353.257,36 EUR, dobro vedel, da E. E. kredita, s katerim sta bila reprogramirana dva starejša kredita, ni sposoben vrniti, poleg tega pa je bil novi kredit zavarovan slabše kot eden od prejšnjih, saj ni imel več porokov C. A. in D. Ltd., ki sta bila tako ob slabih razmerah na trgu vrednostnih papirjev rešena poroštva in je tako dal prednost družinskim interesom A. namesto banki, katere član uprave je bil ter tako kot sostorilec obema porokama pridobil protipravno premoženjsko korist v skupni višini 100.000,00 EUR. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje trdno oporo v dokazanih dejstvih, da je bil obtoženi B. B. izkušen bančnik, ki je v F. banko prišel v letu 1998, bil nekaj časa direktor banke v Sofiji in zadnjih pet let član uprave banke, da se je s komitentom E. E. seznanil kot član uprave že v letih 2009 in 2010, ko se je strinjal s predlogi za reprogramiranje in podaljšanje kreditov št. 002/10 in 001/09, da je vladalo med obema obtožencema zaupno razmerje, ki ne izhaja zgolj iz njunih zagovorov, pač pa tudi izpovedb zaslišanih prič, da je bilo splošno znano, da je imela družba D. Ltd. v banki odprt tudi transakcijski račun, da o obtoženčevi seznanjenosti z lastništvom družbe D. Ltd. ni mogoče sklepati le na podlagi podatkov v predlogih o kreditih in v bonitetnih mnenjih, kjer ti podatki niso bili zapisani, temveč na podlagi dejstva, da se lastništvo tega podjetja pri zaposlenih v banki ni skrivalo, poleg tega pa je prav na podlagi zaupnega razmerja med člani uprave bilo povsem jasno, da jim je bilo znanega več, kot izhaja zgolj iz listinskih dokumentov. Na podlagi izčrpne analize listinskih podatkov je sodišče napravilo tudi zanesljiv sklep o tem, da je bilo premoženjsko stanje kreditojemalca E. E. v primerjavi s porokom C. A. bistveno slabše, saj so bili edini vir, iz katerega bi E. E. lahko poravnal svoje obveznosti do banke, zgolj vrednostni papirji v Srbiji, ki pa po "poku balona" niso bili nič več vredni in niso več zadoščali za pokritje njegovih obveznosti, nasprotno pa sta C. A. in družinsko podjetje D. Ltd. razpolagala s tolikšnim premoženjem in dohodki, da bi kot poroka lahko brez težav vrnila tisti del obveznosti E. E. za katero sta jamčila. Izčrpna analiza izpovedb prič, pa tudi ocenjeno sodelovanje obtoženega B. B. pri odločanjih o več predlogih za podaljšanje kredita št. 001/09, kjer sta bila poroka C. A. in družba D. Ltd., ugotovljeno zaupno razmerje med člani uprave, dejstvo, da je imela navedena družba v banki odprt tudi transakcijski račun in da se je tudi priča G. G. o družbi seznanil v okviru svoje funkcije, ne omogoča prav nikakršnih dvomov o prepričljivih zaključkih sodišča prve stopnje o vedenju obtoženega B. B. da je bila družba D. Ltd. v lasti članov družine A. in da je porok C. A. sin svetovalca predsednika uprave F. banke. Izpodbijana sodba tudi zelo obširno, pravilno in izčrpno analizira posojilno pogodbo št. 003/12 oz. vse okoliščine, povezane z odobritvijo naložbe pod predlaganimi pogoji, ki sta jih sprejela in se z njimi strinjala obtožena B. B. in A. A., predvsem pa pritožbeno sodišče sprejema prepričljive ugotovitve o tem, da iz bonitetnega mnenja kot priloge predloga za odobritev kredita zelo jasno izhaja, da se z novim kratkoročnim kreditom zapreta dva predhodna dolgoročni in kratkoročni kredit in da novi kredit ni več zavarovan s poroštvom C. A. in zastavo portfelja vrednostnih papirjev D. Ltd. Izven vsakega dvoma je tudi, da napadena sodba pravilno ugotavlja, da je potrebno hkrati upoštevati podatke tako v predlogu kot njemu priloženem bonitetnem mnenju, kar vse skupaj obsega tri strani, ki za izkušenega bančnika, kar sta oba obtoženca zagotovo bila, ne predstavlja neke velike ali nepregledne količine podatkov, še posebej ne, ker je šlo v obravnavanem primeru za komitenta, ki ni bil prvič obravnavan. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni spregledalo, da je obtoženi B. B. bil nedvomno seznanjen tudi z bonitetnima mnenjema z dne 25. 2. in 4. 11. 2010, v katerih sta bila kot poroka navedena prav tako C. A. in podjetje D. Ltd. ter je bil podan enako pomanjkljiv opis zavarovanja v predlogu z dne 8. 11. 2010, a je o obeh predlogih odločal tudi obtoženi B. B., zaradi česar ne prestane kritične presoje teza v njegovem zagovoru, da je šlo v obravnavanem primeru za zavajanje uprave s strani strokovnih služb, ker je že iz uvodne preglednice bonitetnega mnenja razvidno, da za novi kredit poroštvo ni več predlagano in je istočasno v točki II kratko, jedrnato in pregledno opisano zavarovanje starih dveh kreditov in za novi kredit, kjer poroštvo ni navedeno, pač pa je napisano, da se z njim zapreta starejša dva kredita. Ko je sodišče prve stopnje ocenjevalo zagovor obtoženega B. B., se je podrobno opredelilo tudi do ugotovljenih razmerij med člani uprave in do samega odločanja o kreditih in zanesljivo zavrnilo obtoženčev zagovor, da ni bil seznanjen z umikom poroštev na tisti seji in da je bil torej zaveden in da zato ni mogel ravnati naklepno. Tako G. G. kot L. L., J. J. in I. I. so podrobno pojasnili obravnavanje bonitetnih ocen in razprave o njih na sejah, več kot zgovorno pa je bilo tudi pričanje M. M., na katerega se izpodbijana sodba prav tako utemeljeno sklicuje. Sodišče prve stopnje je zanesljivo izključilo možnost, da bi L. L. na sejah dajala neresnične podatke ali kdaj kaj zamolčala, pri čemer tudi ni mogoče obiti podatka, da so bili tudi v primeru, če je o kreditu odločala uprava, navzoči isti kot pri odločanju na kreditnem odboru in da je imel vsakdo možnost opozarjati ter dajati pripombe, pa se je lahko uprava nato odločila po svoje, večkrat tudi drugače od mnenja SOKT. Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi zavrača obrambo obtoženega B. B., da je šlo pri delnem plačilu kredita št. 001/09 za neke vrste poravnavo in da takšen dogovor o izpustitvi porokov v danih razmerah za banko ni bil škodljiv, ker tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče najti nobenega razumnega argumenta, s katerim bi lahko pojasnili izgubo finančno tako kredibilnih porokov, kakor sta to bila C. A. in D. Ltd. Zato pritožbeno sodišče deli oceno s sodiščem prve stopnje, da je takšna zavestna izguba logična le ob upoštevanju ugotovljenega sorodstvenega razmerja z obtoženim A. A., ki je tedaj deloval kot član uprave.

11. Da obtoženi B. B. ni bil zaveden ob sprejetju in podpisu inkriminiranega sklepa dne 1. 10. 2012 pa jasno izhaja tudi iz prepričljivo ocenjene izpovedbe priče L. L., ki je večkrat kategorično izključila možnost, da na tisti seji ne bi podrobno pojasnila, zakaj se sprošča zavarovanje obeh porokov ter celo izrecno poudarila, da je obtoženi B. B. najprej imel pomisleke o tem, ali bi takšen predlog podpisal, potem pa je nanj vendarle pristal in ga podpisal.

12. Zato največji del svojih pritožbenih izvajanj zagovornik obtoženega B. B. namenja prav izpovedbi priče L. L., kateri je tudi sodišče prve stopnje posvetilo izjemno pozornost, saj je bila v kritičnem obdobju direktorica sektorja poslovanja v državi in poleg predsednika in članov uprave banke gotovo najbolj seznanjena s tem delom poslovanja banke in posledično seveda tudi z vsemi okoliščinami in dejstvi, ki se nanašajo na odobritev kratkoročnega kredita E. E. v višini 353.257,36 EUR, s katerim sta bila zaprta kratkoročna kredita št. 001/09 in 002/10. Sodišče prve stopnje je zelo obširno in natančno ocenilo izpovedbo te priče ter vse njene ključne trditve presojalo tudi v luči ostalih izvedenih dokazov, tako listinskih kot personalnih. Ocenilo je ne le njeni izpovedbi pred preiskovalno sodnico in na glavni obravnavi, ki obsegata kar 31 gosto popisanih strani, pač pa tudi obe izjavi, ki jih je dala delavcem policije. Skozi prizmo njenih trditev je natančno osvetlilo cel niz sklenjenih posojilnih pogodb, povezanih s komitentom E. E. in se podrobno posvetilo tudi ocenam bonitetnih mnenj SOKT-a z dne 25. 2. 2010, 4. 11. 2010, 10. 5. 2011, predvsem pa z dne 1. 10. 2012 ter med drugim pravilno ugotovilo, da je o predlogih glede posamičnih kreditov odločal tudi obtoženi B. B. in da se je torej moral seznaniti s priloženimi bonitetnimi mnenji, saj je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem izključena možnost, da bi pri svojem delu kot izkušen bančnik, ki je bil vrsto let na odgovornih vodstvenih funkcijah, v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, pa tudi eden od dveh članov uprave banke, ravnal malomarno in površno pri odločanju o tako pomembnih zadevah, kot je odobravanje visokih lombardnih kreditov. Nenazadnje je takšna možnost izključena že na podlagi zagovora soobtoženega A. A., pri čemer drugačnih zaključkov ni mogoče graditi niti na izpovedbah ostalih zaslišanih prič. Povsem enaka ugotovitev velja glede seznanitve obtoženega B. B. o lastniški strukturi podjetja D. Ltd., pa tudi samega poroštva C. A. kot sina svetovalca takratnega predsednika uprave banke in bivšega dolgoletnega predsednika uprave. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tema dvema pomembnima vprašanjema so tako tehtni in prepričljivi, da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

13. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem zagovornika obtoženega B. B. da je imela ključna priča L. L. zelo močan interes po krivem obremeniti obtoženega B. B., ker naj bi v nasprotnem primeru sebe spravila v kazenski postopek in se obremenila kot napeljevalka k storitvi kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se na tem mestu ne spušča v razloge, zakaj se pristojno tožilstvo ni odločilo za kazenski pregon te priče, saj to presega okvir pristojnosti sodišča, vsekakor pa je sodišče prve stopnje izpeljalo zanesljiv dokazni sklep o podani verodostojnosti vseh ključnih trditev navedene priče. Prav ima sicer pritožnik, ko ugotavlja, da do podpisa sporne pogodbe ne bi prišlo, če priči J. J. in L. L. ne bi sestavili predloga in torej predlog ne bi mogel biti sprejet in ne podpisana pogodba in izplačan kredit, a gotovo dejstvo je, in to tudi jasno izhaja iz izvedenih dokazov, pravilno pa glede te okoliščine zaključuje tudi sodišče prve stopnje, da sta bila za inkriminirani kredit odločilna in odgovorna prav oba obtoženca, saj bi lahko njegovo sprejetje preprečila, pa to nista storila, čeprav sta oba zanesljivo vedela, da je šlo pri sporni pogodbi za delni umik poroštva in jima je bilo povsem jasno, da je bil novi kredit zavarovan slabše na škodo banke in v korist z obtoženim A. A. sorodstvo povezanih oseb. Tudi dejstvo, da je porok - družba D. Ltd. banki nakazala prvi del zneska, ki je bil dogovorjen za delno plačilo kredita v zameno za sprostitev poroštva že 29. 6. 2012, tedaj tri mesece pred izplačilom kredita in pred samo sejo kreditnega odbora, še zdaleč ne dokazuje, da je bila v tem delu torej seja sama sebi namen in da je bil kredit dogovorjen mimo vednosti obtoženega B. B. Izpodbijana sodba namreč pravilno ugotavlja, da je še pred sprejetjem predloga za reprogramiranje (1. 10. 2012) že tekel postopek, saj je družinsko podjetje A. D. Ltd. 29. 6. 2012 plačalo 34.990,00 EUR, 5. 10. 2012 pa še 53.455,42 EUR, kar seveda ni bilo mogoče prikriti. Povedanemu ob rob je potrebno še pripomniti, da bi bilo širše motive za takšno ravnanje mogoče iskati v tistem delu izpovedbe J. J., v katerem je kot skrbnik E. E. pojasnjeval ozadje sklenitve pogodbe št. 001/09 za 160.000,00 EUR, ki naj bi si jih razdelila E. E. in C. A., saj to posredno izhaja tudi iz izpovedbe E. E., ki jo povzema izpodbijana sodba, da je bilo poroštvo C. A. namreč posledica njunega takratnega skupnega vlaganja v Srbiji in da bi si v primeru doseženega dobička z C. A. le-tega delila nekako na polovico, kar pravilno povzema tudi izpodbijana sodba. Glede na povedano seveda ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje spregledalo gotovo dejstvo delnega poplačila kredita s strani družbe D. Ltd., kot to zatrjuje zagovornik obtoženega B. B. v svoji pritožbi.

14. Zmotna je tudi ocena istega pritožnika, da je sodišče prve stopnje spregledalo bistveni del pričanja J. J., da je opozoril pričo L. L., da bo formalni preostanek kredita slabše zavarovan in da že način njene reakcije, češ, naredite tako kot sem rekla, dokazuje, da so pričo L. L. očitno vodili drugačni interesi od izpričanih, saj je sodišče prve stopnje izrecno navedlo tudi ta del izpovedbe priče J. J. (točka 43) ter ga povezalo z oceno izpovedi priče L. L., da je ona oblikovala takšen predlog, da sta o njem razpravljala in da je J. J. ni potreboval opozoriti na slabše zavarovanje, saj je sama vedela, kaj predlaga (točka 51).

15. Ni utemeljena trditev istega pritožnika, da enako nekritično, izrazito v škodo obtoženca izpodbijana sodba tolmači dejstvo, da na niti enem predlogu za odobritev ali podaljšanje kredita E. E., pod katerega se je v letih 2009 do 2012 podpisal tudi obtoženi B. B., ni zavedeno v rubriki "Podatki o naložbi" osebno poroštvo C. A. V zvezi s predlogi za odobritev ali podaljšanje kredita E. E. z dne 8. 11. 2010, 1. 3. 2010, 2. 9. 2009 in 30. 11. 2011, ki jih je podpisal tudi obtoženi B. B., izpodbijana sodba izrecno opozarja, da se v njih kot poroka navajata le D. Ltd. in Y, a vendar poroštvo C. A. izrecno izhaja iz priloženih bonitetnih mnenj SOKT, glede katerih sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je potrebno njihove podatke upoštevati hkrati z vsebino posamičnih predlogov, še posebej, ker gre v vseh posamičnih primerih za vsega skupaj tri strani, ki bi za izkušenega bančnika v nobenem primeru ne smele predstavljati nikakršne težave in bi mu torej morale biti že na prvi pogled jasne vse okoliščine v zvezi s predlaganim kreditom. Kar pa se tiče pritožbene navedbe, da na nobenem od predlogov nikjer ni bila navedena lastniška struktura podjetja D. Ltd., pa ima izpodbijana sodba prav tako zanesljive zaključke, da se teh podatkov v predloge v nobenem primeru ni pisalo, da pa je bila sicer lastniška struktura tega podjetja vsem zaposlenim dobro znana.

16. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nekritično sprejema pojasnilo L. L. o tem, da 1. 10. 2012 nihče ni opozoril prvoobtoženega A. A. na obstoj kolizije interesov in da sodba neutemeljeno odreka vsakršno pozornost dejstvu, da je do sporne odobritve predloga kredita dne 1. 10. 2012 prišlo na seji odbora prav v času, ko je bil predsednik uprave G. G. na dopustu, saj se je v resnici izpodbijana sodba tudi do teh dveh okoliščin določno opredelila. Več kot jasno je namreč, da sta oba obtoženca zelo dobro vedela za kolizijo interesov, enako kot ostali akterji predloga za odobritev posojila, saj je izpodbijana sodba na več mestih ugotovila povezanost članov družine A. z bančnimi posli in je moralo biti že laiku jasno, da pomeni umik poroštva direktno oškodovanje banke v razmerah, v kakršnih je tedaj banka reprogramirala oba starejša kredita. Opozarjanje na kolizijo interesov je bilo torej povsem odveč, saj je bila v nebo vpijoča. Zato je izpodbijana sodba lahko le povzela izpovedbo L. L., da v zvezi s kolizijo interesov sploh ni razmišljala v smeri, ali je to higienično. V zvezi s tem je zmotna ugotovitev pritožnika, da gre za absurdno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da so se prvoobtoženi, obtoženi B. B. in priča G. G. pogovarjali in obveščali o premoženju, lastnini in poslih svojih družinskih članov, saj noben podatek kazenskega spisa niti indično ni povezal katerega koli drugega člana uprave oz. vodstvene strukture F. banke s posli njegovih družinskih članov, praktično vsem zaslišanim pričam pa je bila dobro znana povezanost obtoženega A. A. z obema porokoma, sodišče prve stopnje pa je posledično pravilno ugotovilo, da je pri obtoženem A. A. obstajalo očitno nasprotje interesov in da bi za to moral v prvi vrsti sam, pa tudi vsak član uprave predlagati, da se v takšnem primeru izloči iz odločanja o kreditnem predlogu in da je zato tudi zagovor obtoženega B. B. v tem delu, da bi namreč L. L. morala obtoženemu A. A. predlagati, da se izloči iz odločanja, le še dodaten pokazatelj, da tudi ta obtoženec ne sprejema svoje odgovornosti, ko vali krivdo na po rangu nižjo uvrščeno delavko banke.

17. Sodišče prve stopnje tudi ni odreklo vsakršno pozornost dejstvu, kot to utemeljeno trdi pritožnik, da je do odobritve spornega kredita prišlo v času, ko je bil predsednik uprave na dopustu, saj je ob ocenjevanju izpovedb med drugim poudarilo, da ne verjame predsedniku uprave G. G., da ni vedel, da je v času njegove odsotnosti prišlo do umika poroštva, pri čemer se je oprlo na izpovedbi prič J. J. in K. K., ki sta (enako kot I. I.) dobro vedela, kako je z zavarovanjem obravnavanega kredita, pravilno pa je opozorilo tudi na izpovedbo M. M., ki mu je kasneje okoliščina izpustitve porokov takoj padla v oči.

18. Pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da izpovedbe prič I. I., J. J., K. K. in G. G. v celoti izpodbijajo navedbe L. L., da je bil obtoženi B. B. seznanjen s poroštvi C. A. na kreditnem odboru in da se je o konkretni sprostitvi poroštva obširneje diskutiralo ter problematiziralo. Kot je bilo že poudarjeno, je L. L. zelo podrobno pojasnila dogajanje na kreditnem odboru v zvezi s sprejetjem predloga za odobritev kratkoročnega kredita E. E. sodišče prve stopnje pa je v zvezi z oceno te priče podrobno zaslišalo tudi I. I., J. J., K. K., N. N. in G. G., pri čemer je I. I. kot podpisnica bonitetne ocene z dne 1. 10. 2012 poudarila, da je bila uprava sigurno seznanjena s tem, da ni več porokov, ker je pogodbo pač podpisala in ker je podpisala tudi tak predlog, ter da nikoli ni opazila, da L. L. upravi ne bi dala oz. predstavila vseh pomembnih podatkov, ki jih je tudi bonitetno mnenje štelo kot pomembne, da pa se za konkreten primer ne spominja, kaj se je na seji dogajalo. Tudi J. J., ki je sestavil predlog za podaljšanje kredita in kasnejšo pogodbo, je poudaril, da mu nihče ni naročil izpustitve osebnega poroštva C. A. iz predloga, pač pa je do takšne napake prišlo zaradi kopiranja dokumentov, glede siceršnjega odločanja na kreditnih sejah pa je poudaril, da je bonitetna služba v vseh primerih zagotovo podala svoje mnenje k odobritvi kredita glede na predloženo zavarovanje, saj je bila to njena vloga, ki se je končala z razpravo na kreditnem odboru. Tudi K. K., ki na konkretnem kreditnem odboru ni bila udeležena, je potrdila, da se brez bonitetnega mnenja ni moglo iti na kreditni odbor, da ni bilo nobenih zadržkov glede predstavitev negativnih pripomb v bonitetnem mnenju, da se te velikokrat niso upoštevale, a da vendar misli, da se nikoli ni prikrivalo kakšnih podatkov in da ne pozna primera, ko bi kateri od vodij na seji kreditnega odbora upravi kaj prikrival. Tudi priča G. G. ni imel nobenih pripomb na delo L. L. in nikoli ni zaznal, da bi na seji kreditnega odbora kakšno informacijo zamolčala, nasprotno, ker je ocenjeval, da svoje delo opravlja dobro, je zavrnil predlog obtoženega B. B., da se L. L. razreši, ker da ne dela dovolj dobro. Nenazadnje je potrebno v tem kontekstu omeniti tudi izpovedbo priče N. N., da se ne spomni, da bi L. L. na sejah oz. sestankih kdaj kaj zamolčala ali ne dajala resničnih podatkov. Že na podlagi navedenih izsekov iz sicer obširnih izpovedb naštetih prič, ki je vsakega za sebe in v medsebojni povezavi pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni mogoče pritrditi stališču obrambe obtoženega E. E., da te priče postavljajo pričanje L. L. v povsem drugo luč. Slednja se res nahaja v kazenskem postopku pred naslovnim sodiščem v drugi kazenski zadevi, a je tudi glede tega postopka sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da se ne nanaša na prikrivanje informacij upravi banke, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da takšen podatek ne more imeti odločujočega vpliva na oceno verodostojnosti te priče.

19. Neutemeljeno je tudi sklicevanje istega pritožnika na vsebino obeh uradnih zaznamkov, ki se nanašata na izjavi L. L. policistom dne 27. 11. 2014 in 16. 12. istega leta, saj takšne izjave v kazenskem postopku ne predstavljajo dokaza, med zaslišanjem na sodišču pa sta bili obe izjavi priči tudi predočeni in se je o njih izjasnila ter jih je posredno ocenilo tudi sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na seznanitev G. G. s sprostitvijo poroštva in ki jih izrecno problematizira tudi pritožnik. Ob tem pa seveda ni mogoče mimo dejstva, da je priča kriminalistu odgovarjala na izrecno postavljena vprašanja, da je svoje takratne navedbe omilila v kazenskem postopku z oceno, da misli, da je G. G. o vsem predhodno seznanila, a se tudi slednji ni spomnil, da bi se strinjal z umikom poroštva ter je zato sodišče prve stopnje sprejelo pravilno oceno o takšnih trditvah G. G. Zato ni mogoče sprejeti pritožbene navedbe, da sta bili izjavi priče L. L. dane na policiji izrecno postavljeni na laž, še posebno, ker bi lahko pritožnik istočasno tudi omenil, da je priča L. L. tudi na policiji povsem identično kot v kazenskem postopku opisala svojo odločitev o sprejemu predloga C. A. za delno poplačilo kredita.

20. Povsem neutemeljeno se isti pritožnik sklicuje na dejstvo, da obtoženi B. B. niti od daleč ni sodeloval pri podpisu pogodbe št. 951/2007 s kreditojemalcem E. E., ko je banka slednjemu odobrila kredit v višini 1.000.000,00 EUR in da je bila odredbodajalka in podpisnica te pogodbe prav L. L., saj sodišče prve stopnje tudi dejansko ni imelo prav nikakršnega razloga povezovati obtoženega B. B. s to pogodbo, sklenjeno 26. 6. 2007, ko obtoženi B. B. še niti ni bil član uprave (to je postal 1. 10. 2008) in v zvezi s to pogodbo sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da vračanje kredita v tej višini očitno tedaj ni bilo problematično, nasprotno, celoten znesek je bil vrnjen, v pogodbo pa je bil vključen dodatno še tretji porok, to je družba B. d.o.o., katere direktor je bil C. A. ter je bila torej navedena pogodba dodatno zavarovana in ne oslabljena z izpustitvijo dveh porokov kot v obravnavanem primeru.

21. Protispisna je trditev zagovornika obtoženega B. B., da je bilo v dokaznem postopku brez dvoma ugotovljeno in da vsaj to sprejema tudi izpodbijana sodba, da obtoženec ni prebral bonitetnega mnenja, iz katerega je bilo razvidno predhodno dodatno zavarovanje z dvema porokama, saj kaj takšnega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na nobenem mestu ne ugotavlja. Res je obtoženi B. B. v svojem zagovoru dejal, da pisnih bonitetnih mnenj, ki jih je dobival direktno na seje kreditnega odbora, ni bral, ker je bilo to fizično nemogoče ter se je za konkreten dan (1. 10. 2012) celo spomnil, da je bil Risk management report tisti dan prinešen direktno na sejo uprave, kjer ga zaradi množice predlogov in omejenega časa ni bral in se je zanesel na ustne informacije vodje kreditnega oddelka L. L., a je sodišče prve stopnje na večih mestih izpodbijane sodbe, opirajoč se tudi na izpovedbe zaslišanih prič (L. L., posredno pa G. G. in I. I.) in zagovora soobtoženega A. A. zanesljivo ugotovilo, da je enako kot soobtoženi A. A. dobro vedel, da se z reprogramiranjem kredita izpušča zavarovanje s poroštvi C. A. in D. Ltd. ter s tem posredno izboljša položaj teh porokov in istočasno oškoduje F. banko, kar torej ne pomeni nič drugega, kakor da je sodišče prve stopnje prepričano, da je obtoženi B. B. enako kot soobtoženi A. A. zelo dobro poznal vsebino bonitetnega mnenja, o zadevi razpravljal in se nato s predlogom tudi strinjal, čeprav bi lahko, kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje in kot to izhaja tudi iz zagovora soobtoženega A. A., takšen predlog tudi zavrnil in bi tako nato vrnili predlog nazaj v nadaljnjo proceduro.

22. Tudi pritožbenim navedbam istega pritožnika, da v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje problematizira s politiko banke, predvsem v delu, ko ugotavlja, da bi ta morala iti v izvršbo, ni mogoče pritrditi. Res je poravnava vzajemno popuščanje, a pri sproščanju poroštva, o kakršnem je govora v obravnavanem primeru, ni mogoče govoriti o poravnavi, pač pa o storitvi kaznivega dejanja, ki je predmet tega kazenskega postopka. Vsakemu laiku, kaj šele bančniku, je jasno, kakšen je smisel in namen poroštva ter kdaj in zakaj mora porok vstopiti na mesto glavnega dolžnika in povrniti dolg. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da pri delnem poplačilu kredita št. 001/09 nikakor ni šlo za poravnavo in da je bil takšen dogovor o izpustitvi porokov za banko škodljiv. Izven vsakega dvoma je, da je bil novi kredit slabše zavarovan kot eden od prejšnjih, ker ni imel več porokov C. A. in podjetja D. Ltd., še posebej ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je bilo obema obtožencema tudi dobro znano, da E. E. tudi novega kredita ne bo sposoben plačati (in je kasneje tudi končal v osebnem stečaju), nasprotno pa sta oba poroka že z delnim poplačilom dokazala, da bi v primeru neuspešne izvršbe nad E. E. brez težav lahko poplačala tudi preostali del tistega dela kredita, ki sta ga s svojim poroštvom zavarovala (kar je kasneje C. A. tudi storil). Sicer pa je že iz obširne izpovedbe L. L., ki je pritožnik neutemeljeno ne sprejema, jasno razvidno, kako ona kot bančna strokovnjakinja razume poroštvo, saj je že delavcem policije v predhodnem postopku, pa tudi med zaslišanjem v kazenskem postopku poudarila, da je sigurno enkrat ali dvakrat zavrnila C. A., ko je k njej prišel s predlogom, da bi on delno poplačal kredit E. E. F. banka pa bi mu v zameno sprostila njegovo poroštvo, saj mu je dejala, da to absolutno ne gre, ker je porok za cel kredit in ne le za njegov del. Več kot prepričljiva je zato ugotovitev sodišča prve stopnje o posledičnem oškodovanju banke in istočasni pridobitvi protipravne premoženjske koristi C. A. in družbi D. Ltd. ter so istočasno brezpredmetna ugibanja pritožnika, ali bi k podpisu zatrjevane poravnave na poravnalnem naroku vzpodbujal tudi civilni oz. gospodarski sodnik in da takšen posel za banko ni bil škodljiv, ker ni moč ugotoviti, kaj bi banka izterjala, če do dogovora med C. A. in L. L. ne bi prišlo. Res je sicer obtoženi B. B. na glavni obravnavi ob koncu svojega zagovora dejal, da ne izključuje možnosti, da bi predlog L. L. o sproščanju poroštva podpisal, če bi bil z njim seznanjen, a sodišče prve stopnje, kot je bilo že poudarjeno, temu delu njegovega zagovora o neseznanitvi s sproščanjem poroštva utemeljeno ni verjelo in ga je s pravilno ocenjenimi dokazi prepričljivo zavrnilo.

23. Glede na izvedeni dokazni postopek ter pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obtoženi B. B. skupaj s soobtoženim A. A. v imenu uprave F. banke in po opravljeni diskusiji sprejel in podpisal sklep, da se E. E. odobri kratkoročni kredit v višini 353.257,36 EUR dobro vedoč, da E. E. takšnega kredita ne bo mogel vrniti, že iz predloga pa je bilo razvidno, da je uvrščen v razred C po klasifikaciji BS, predvsem pa, da je bil enako kot soobtoženec seznanjen z bonitetnim mnenjem, da E. E. ni imel nobenega premoženja in da ni izpolnil svojih obveznosti po predhodnih kreditnih pogodbah z isto banko kljub večkratnim podaljšanjem rokov za vračilo kreditov ter da je novo odobreni kredit zavarovan z vrednostjo premoženja, ki je bistveno manjša od višine odobrenega kredita in predvsem, da je ugasnila obveznost C. A. in družbe D. Ltd. kot solidarnih porokov za eno od dveh kreditnih pogodb, ki sta se z novim kreditom zapirali ter tako enako kot soobtoženec s svojim podpisom preprečil, da bi F. banka oba poroka še lahko pozvala k plačilu njunih poroštvenih obveznosti. Ker je ne le obtoženi A. A., pač pa tudi soobtoženi B. B. dobro vedel, da sta oba izpuščena poroka sorodstveno in lastniško povezana s prvoobtoženim, je na dlani zaključek, da mu je bilo kot dolgoletnemu in izkušenemu bančniku ter članu uprave banke jasno, da je z ugasnitvijo obveznosti obeh solidarnih porokov bila istočasno slednjima pridobljena protipravna premoženjska korist v višini 100.000,00 EUR, ker je s svojim sopodpisom preprečil, da bi F. banka ta dva poroka še lahko pozvala k plačilu njunih poroštvenih obveznosti ter je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je zavestno in hote dal prednost premoženjskim interesom družine A. in ne banke, pri čemer se je direktni naklep obeh sostorilcev raztezal na celotno izvršitveno kaznivo dejanje, pri katerem brez skupnega podpisa predloga za prenehanje poroštva predlog ne bi bil sprejet in posledično pogodba ne podpisana in izplačan kredit. Kot že rečeno so razlogi za takšen zaključek v izpodbijani sodbi obširno in prepričljivo utemeljeni ter zato niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B., da naklep tega obtoženca ni podan in da ne bi bil podan niti v primeru, če bi bil seznanjen z vsebino predloga L. L. za izpustitev poroštev in bi takšen predlog na koncu podpisal, ker bi bilo v tem primeru mogoče govoriti kvečjemu o eventualnem naklepu, ne pa o direktnem naklepu v smeri povzročitve protipravne koristi C. A., saj bi šlo za reprogram kredita z delnim odplačilom in hkratnim sproščanjem poroštev zaradi delnega plačila. Tudi takšnega tolmačenja razlogov za izključitev direktnega naklepa obtoženega B. B. s strani njegove obrambe ni mogoče sprejeti, saj je že bilo pojasnjeno, zakaj sta oba obtoženca dobro vedela za kakšno vsoto je bil z izpustitvijo porokov novi kredit zavarovan slabše in na čigavo škodo, predvsem pa da je bilo to storjeno s trenutkom danih podpisov obeh obtožencev v korist z obtoženim A. A. sorodstveno povezanih oseb in ne morebiti zaradi zavedenosti ali malomarnega izvrševanja nalog članov uprave, še manj pa zaradi racionalne odločitve banke v stiski, češ da je bolje plačanega nekaj kredita kot nič, kar pravilno poudarja tudi sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe. Tudi če bi res prišlo do podpisa predloga po petih oz. največ desetih minutah predhodnega problematiziranja in diskutiranja, ta okoliščina sama po sebi prav tako ne bi izključevala direktnega naklepa obtoženega B. B., še manj pa bi bilo s tem dejstvom izključeno načrtno in hoteno usklajeno ravnanje obeh obtožencev z namenom iz kočljivega položaja rešiti sorodstveno in lastniško z obtoženim A. A. povezana poroka, ki sta na škodo F. banke pridobila 100.000,00 EUR premoženjske koristi. Ker istočasno pritožnik na nobenem mestu v svoji pritožbi ni pojasnil, v čem naj bi bile vsebinsko prazne navedbe izpodbijane sodbe o citiranih predpisih Zakona o bančništvu, Zakona o gospodarskih družbah, Sklepa o skrbnosti članov uprave nadzornega sveta banke in hranilnic ter določb o individualni pogodbi o zaposlitvi obtožencev, ki jih taksativno našteva in pojasnjuje izpodbijana sodba v točki 53 razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B. o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljene ter je izpodbijana sodba tudi glede tega obtoženca pravilna in zakonita.

24. Tudi ob presoji pritožbenih navedb zagovornikov obeh obtožencev glede izrečenih kazni pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, pomembna za odmero kazni, upoštevalo in pravilno ovrednotilo in pri tem ni prezrlo, da je zaradi konkretne teže kaznivega dejanja izključena možnost izreka kazenskih sankcij opominjevalne narave ter pravilno poudarilo, da pri bančnem poslovanju ne gre za običajno gospodarsko poslovanje in so zato tudi predpisi za bančnike ustrezno bolj določni in zahteve po strokovnosti in etičnosti bolj izpostavljene, posledično pa bančniki v povprečju za svoje delo tudi bolje nagrajeni, pa tudi, da se s takšnimi kaznivimi dejanji, kot je obravnavano, spodkopava stabilnost bančnega sistema ter je tudi zato nujno, da se tovrstna kazniva dejanja ustrezno strogo kaznujejo. Pravilno je sodišče prve stopnje dalo poudarek tudi dejstvu, da sta obtoženca kaznivo dejanje storila v kvalificirani obliki, saj dosega protipravno pridobljena premoženjska korist dvakratnik zneska, ki je v zakonu opredeljen kot velika premoženjska korist ter da zavržnost ravnanj obeh obtožencev povečuje sostorilstvo kot oblika udeležbe, nenazadnje pa tudi dejstvo, da sta bila oba obtoženca vrsto let kot izkušena bančnika na najvišjih položajih v banki, ki je bila v času storitve kaznivega dejanja v težkem likvidnostnem položaju ter sta v takih okoliščinah dala prednost premoženjskim interesom porokov, tesno povezanih z enim izmed njiju. Pri tem tudi po oceni pritožbenega sodišča naknadna povrnitev škode, resda da s strani okoriščenega sina C. A., predstavlja olajševalno okoliščino, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da sta oba obtoženca osebnostno urejena človeka, ki do sedaj še nista bila kaznovana niti za kazniva dejanja, niti za prekrške. Sodišče prve stopnje je pri tem ustrezno ovrednotilo tudi dejstvo, da je obtoženi A. A. kaznivo dejanje storil iz koristoljubja, saj je omogočil pridobiti korist sorodstveno in lastniško povezanima fizični in pravni osebi ter zato z ozirom na vse navedeno izrečeni kazni in stranska denarna kazen predstavljajo ustrezen ekvivalent vsem obteževalnim in olajševalnim okoliščinam, pri čemer so bile slednje po oceni pritožbenega sodišča v razmerju do predpisan kazni od enega do osmih let zapora upoštevane prej v preveliki kot premajhni meri, saj sta izrečeni kazni le za tri mesece dvignjeni nad zakonski minimum predpisane kazni.

25. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornikov obeh obtožencev, da sta izrečeni kazni nepravilni in nepravični. Zagovornik obtoženega B. B. sicer pravilno poudarja, da ta obtoženec ni imel motivov lastne premoženjske koristi, niti se z dejanjem ne bi okoristila njegova družina ter da doslej še nikoli ni bil kaznovan, že od leta 2013 pa ni več v bančništvu ter živi urejeno življenje z družino in ima dva otroka, ki se izobražujeta, a vse te okoliščine je več kot ustrezno upoštevalo in ovrednotilo že sodišče prve stopnje. Tudi s pritožbenim izvajanjem zagovornika obtoženega A. A., da slednji v obravnavanem primeru ni ravnal aktivno, saj ni sam sprožil postopka spreminjanja kredita oz. odobritve novega, prav tako pa tudi ni v ničemer vplival na delo strokovnih služb banke, se ni mogoče strinjati. Obtoženec je bil namreč spoznan za krivega, ker je naklepno sprejel in podpisal sklep, da se E. E. odobri kratkoročni kredit z vsemi, v izreku izpodbijane sodbe opisanimi posledicami in ne ker naj bi tehnično pripravljal in izvedel postopek za podpis in izplačilo zneska. Obtoženemu A. A. se namreč na nobenem mestu ne očita udeležba pri pogajanjih o vsebini novega kredita, kot to v pritožbi neutemeljeno razloguje pritožnik, zmotna pa je tudi ocena slednjega, da je bil znesek 100.000,00 EUR še pred pričetkom predmetnega kazenskega postopka v celoti poravnan in da zato zaradi kredita št. 003/2012 ni bil nihče okoriščen. Kot je namreč razvidno iz podatkov spisa, je obtoženi A. A. izvensodno poravnavo, enako kot njegov sin ter soobtoženi B. B. in G. G., podpisal 31. 3. 2015, prvi razgovor v zvezi s obtožbenimi očitki pa so policisti z njim opravili že 5. 12. 2014, F. banka pa je kazensko ovadbo zoper oba obtoženca podala že 9. 7. 2014. Nedvomno je bila torej obtožencu znana uvedba predhodnega postopka, sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi tudi pravilno ugotavlja, da se je C. A. odločil škodo povrniti šele tedaj, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito in vložena tožba zoper tedanje člane uprave banke. Pritožnik tudi nima prav, ko v svoji pritožbi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu "štelo v škodo" dejstvo, da je domnevno škodo poravnal C. A. in ne obtoženi A. A., čeprav je sam v resnici aktivno deloval, da je prišlo do sklenitve izvensodne poravnave. V prvi vrsti je jasno, da ne gre za domnevno, ampak dejansko škodo oz. korist, ki ustreza kar dvakratniku zakonsko predpisanega cenzuza za veliko premoženjsko korist, kot to v svojem odgovoru na pritožbo pravilno ugotavlja tudi okrožni državni tožilec, okoliščino, da so bile s plačilom 100.000,00 EUR negativne posledice kaznivega dejanja odpravljene, pa je tudi sodišče prve stopnje upoštevalo kot olajševalno, ki pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nima tolikšne teže, da bi bil na mestu izrek milejše kazenske sankcije. Tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe o osebni urejenosti, nekaznovanosti in prejšnjem življenju obtoženega A. A., je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo kot olajševalne okoliščine, med katere pa gotovo ni mogoče šteti dejstva, da se je ta obtoženec redno udeleževal postopka, saj je bila to njegova dolžnost. Neutemeljeno pa je tudi nadaljnje sklicevanje pritožnika na, po njegovi oceni podoben primer, opisan v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 9578/2012, ker se v slovenskem sodnem sistemu dosledno spoštuje načelo o individualizaciji kazenskih sankcij, poleg tega pa v zvezi z navedenim primerom tudi državni tožilec v odgovoru na pritožbo pravilno poudarja, da je šlo tam za bistveno milejše kaznivo dejanje in sicer za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je bila tedaj zagrožena kazen do enega leta zapora in zato tudi po tej plati ni primerljivo z obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega je predpisana kazen od enega do osmih let zapora. Ob povedanem so enako neutemeljene tudi primerjave s pravnomočnimi obsodbami direktorice gospodarske družbe, ki je sklenila pogodbo o depozitu v višini 150.000,00 EUR in bivšega predsednika uprave M. d.d, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi večmilijonskega oškodovanja gospodarskih družb in škoda nikoli ni bila povrnjena.

26. Na podlagi vsega navedenega sodišče druge stopnje tako ocenjuje, da nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov obeh pritožnikov ni podan ter je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj ne vsebuje niti kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo.

27. Ker pritožnika s svojima pritožbama nista uspela, bosta morala plačati sodni taksi kot stroška pritožbenega postopka, ki ju je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju tarifnih št. 7113, 7112 in 7115 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 74, 75, 240, 240/1, 240/2
Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 62
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 17/2
Datum zadnje spremembe:
12.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDE4