<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sodba I Cpg 364/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:I.CPG.364.2017

Evidenčna številka:VSM00007860
Datum odločbe:29.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kuzmič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo - protispisnost - relativna kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

V obravnavanem primeru ravnanje sodišča, ki določenega dejstva ni upoštevalo kot neprerekanega, ne predstavlja nasprotja, ki bi imelo naravo prej opredeljene protispisnosti. Sicer pa pritožbeno uveljavljanje, da izrecne trditve tožeče stranke niso bile prerekane in bi jih moralo sodišče šteti kot nesporno dejstvo, predstavlja grajanje postopkovne kršitve 214. člena ZPP, torej kršitve relativne narave, zaradi katere pa sodbe v sporih, kot je tovrstni, ni dovoljeno izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3797/2017 z dne 20. 1. 2017 razveljavilo v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.964,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2016 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so začele teči deveti dan od vročitve sklepa o izvršbi dolžniku, sedaj toženi stranki, ter je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava zavzema za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi uvodoma izpostavlja, da je sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe povzelo neprerekane navedbe pravdnih strank, pri tem pa ni upoštevalo neprerekane navedbe tožeče stranke, kjer zatrjuje, da so etažni lastniki na tožečo stranko prenesli svoja materialnopravna upravičenja za izterjavo spornega zneska v svojem imenu in na svoj račun. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katere posledica je, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini trditvene podlage in med samo neprerekano trditveno podlago tožeče stranke. V kolikor je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožeča stranka nima pooblastila oziroma je prekoračila pooblastila za zahtevanje vračila avansa na podlagi odstopa od pogodbe, bi moralo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da predloži odobritev prekoračitve pooblastila s strani etažnih lastnikov, ali predloži pooblastilo za zahtevanje vračila s strani etažnih lastnikov. V kolikor je sodišče ocenilo, da so trditve tožeče stranke presplošne, nenatančne, ali da niso v zadostni meri podprte s ponujenimi dokazi, je sodnik v okviru materialnega procesnega vodstva dolžan o tem opozoriti tožečo stranko. Ker sodišče prve stopnje te dolžnosti ni opravilo, je na podlagi navedenega bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, katere posledica je, da tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Prav tako je nepravilna in protispisna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka za svoje trditve, da je sredstva avansa plačala iz lastnih sredstev, ni predložila nobenega dokazila. Tožeča stranka je namreč predložila potrdilo o plačilu z dne 22. 4. 2016 ter izrecno navedla in izpostavila, da je avans bil plačan iz bančnega računa tožeče stranke, ter da je plačnik tožeča stranka. Navedeno je razvidno iz samega potrdila o plačilu, kjer je plačnik tožeča stranka in ne etažni lastniki. Prav tako je račun, iz katerega se je izvedlo plačilo, bančni račun tožeče stranke. V kolikor bi se avans plačal iz sredstev rezervnega sklada etažnih lastnikov, bi bili navedeni kot plačniki etažni lastniki. Popolnoma napačno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi naj iz potrdila izhajalo, da je bil avans plačan iz sredstev rezervnega sklada, zgolj zato, ker je zraven plačnika napisano rezervni sklad, kar je zgolj napisano zaradi pogodbenih določil. Navedeno pa je tožeča stranka tudi pojasnila v svoji prvi pripravljalni vlogi. Prvostopenjsko sodišče bi moralo tako zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki bi potrdil, da je avans bil plačan iz lastnih sredstev tožeče stranke, tako pa sodišče predlaganega dokaza zaslišanje zakonitega zastopnika ni izvedlo. Zaradi tega je kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče pa je bistveno kršilo pravdnega postopka tudi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Tožeča stranka še izpostavlja, da je v zvezi s predloženim računom št. 2016-284-PP-7046 v drugi pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 7. 6. 2016 uveljavljala prekluzijo in opozorila, da sodišče predložene listine ne sme upoštevati pri odločanju. Tožeča stranka tako izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP, ki ureja spore majhne vrednosti glede pravočasnosti in navajanja dejstev in predložitve dokazov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, prav tako sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi relativnih postopkovnih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je v točki 10 obrazložitve povzelo neprerekane navedbe pravdnih strank, pri tem pa ni upoštevalo neprerekane navedbe tožeče stranke, kjer zatrjuje, da so etažni lastniki na tožečo stranko prenesli svoja materialnopravna upravičenja za izterjavo spornega zneska v svojem imenu in na svoj račun.

8. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. V obravnavanem primeru ravnanje sodišča, ki določenega dejstva ni upoštevalo kot neprerekanega, ne predstavlja nasprotja, ki bi imelo naravo prej opredeljene protispisnosti. Sicer pa pritožbeno uveljavljanje, da izrecne trditve tožeče stranke niso bile prerekane in bi jih moralo sodišče šteti kot nesporno dejstvo, predstavlja grajanje postopkovne kršitve 214. člena ZPP, torej kršitve relativne narave, zaradi katere pa sodbe v sporih, kot je tovrstni, ni dovoljeno izpodbijati.

9. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da v kolikor je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da so trditve tožeče stranke presplošne, nenatančne, ali da niso v zadostni meri podprte s ponujenimi dokazi, je sodnik v okviru materialnega procesnega vodstva dolžan o tem opozoriti tožečo stranko ter graja neizvedbo potrebnega materialnega procesnega vodstva.

10. Če sodišče ni ravnalo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva, gre za relativno bistveno kršitev postopka in pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP, torej pritožbeni razlog, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. V določenih okoliščinah, če je bila stranki odvzeta pravica do izjave v postopku, je lahko podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar sicer tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, vendar ne poda nobene obrazložitve, zakaj zaradi zatrjevane postopkovne kršitve tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku.

11. S pritožbenimi navedbami, da je nepravilna in protispisna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka za svoje trditve, da je sredstva avansa plačala iz lastnih sredstev, ni predložila nobenega dokaza, ter s katerimi izpodbija dokazno presojo sodišča prve stopnje glede ugotovitev, iz katerih sredstev je bil plačan avans, tožeča stranka nedopustno izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar je v sporu, kot je obravnavani, nedopustno. Tako sodišče kot tudi stranke so vezani na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in vanj ni mogoče posegati.

12. Tudi uveljavljanje postopkovne kršitve pravil o prekluziji predstavlja uveljavljanje postopkovne kršitve relativne narave, ki je v obravnavanem primeru nedopusten pritožbeni razlog. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je zaradi te kršitve prišlo posledično do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ker se ni mogla izjaviti glede predlaganega dokaza v zadnji vlogi tožene stranke. Zatrjevana relativna kršitev, ki je po trditvah tožeče stranke prerasla v absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nima narave takšne kršitve, ker račun, v zvezi s katerim tožeča stranka zatrjuje, da ni imela možnosti se o njem izjaviti, glede na sprejeto odločitev, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrnilo, nima nobene dokazne vrednosti. oziroma za presojo ni odločilen.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
Datum zadnje spremembe:
12.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDE1