<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM Sodba I Cpg 352/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:I.CPG.352.2017

Evidenčna številka:VSM00006966
Datum odločbe:04.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Janez Polanec (preds.), Mirjana Pintarič (poroč.), Alenka Kuzmič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zavarovalno jamstvo - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - lex specialis - odgovornost povzročitelja prometne nesreče - prepoved retroaktivne veljave zakona

Jedro

Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in druga tožena stranka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od prve tožene stranke - G.Z. d.d. (v nadaljevanju prva toženka) in druge tožene stranke M. M. (v nadaljevanju drugi toženec) zahtevala solidarno plačilo zneska 7.688,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov prve toženke v višini 853,97 EUR in drugega toženca v višini 1.049,66 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki v pravočasni pritožbi navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) lex specialis tudi v razmerju do Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), saj iz odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016 izhaja, da je ZOZP lex specialis le v razmerju do ZPIZ-1. Vrhovno sodišče RS pa zakonskih določb in ureditve v ZPIZ-2 v razmerju do ZOZP ni presojalo. 193. člen ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje pa daje zavodu pravico zahtevati povrnitev nastalih stroškov in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve določene v drugih zakonih. Prav tako omejitev iz 18. člena ZOZP od uveljavitve ZPIZ-2 več ne velja, še posebej ne za povzročitelja prometne nesreče. Spremembo je tako potrebno upoštevati pri odločanju glede škode iz naslova izplačanih dajatev za leto 2013, 2014 in 2015, ne glede na to, da se je škodni dogodek zgodil leta 2010, saj je tožeči stranki škoda nastajala sukcesivno tudi v letu 2013 in dalje. Tožeča stranka se sklicuje na sodno prakso, in sicer sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 41/2014 z dne 27. 3. 2014 in sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 194/2016 z dne 12. 5. 2016. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi oz. podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje.

3. Drugi toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj bi z uporabo ZPIZ-2 prišlo do nedopustne retroaktivne veljavnosti predpisov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti, v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, pri tem pa se sklicuje na dopuščene revizije pri Vrhovnem sodišču RS v zvezi s vprašanjem ali je določba 193. člena ZPIZ-2 glede na določbo 18. člena ZOZP lex specialis.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija izhaja, da se je dne 23. 12. 2010 zgodila prometna nesreča, v kateri je bila poškodovana zavarovanka tožeče stranke in ji je za leto 2013, 2014 in 2015 bilo izplačano nadomestilo za invalidnost v višini 7.688,25 EUR. Drugi toženec je bil v zvezi s prometno nesrečo pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika - KZ-1.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS na dopuščeno revizijsko vprašanje v zadevi III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017 odgovorilo in zavzelo stališče, da določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da bi bila podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v 18. členu, s tem pa je zavod - tožeča stranka upravičena uveljavljati le sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, do povrnitve nadomestila za invalidnost in invalidnine za telesno okvaro pa ni upravičena, saj ji ZOZP kot lex specialis te pravice ne daje.

9. Glede na obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se z uveljavitvijo ZPIZ-2 ni vzpostavila pravna podlaga za presojo odškodninskih zahtevkov tožeče stranke nastalih v zvezi s prometno nezgodo zgolj po ZPIZ-2, pač pa je treba tudi po njegovi uveljavitvi te položaje presojati v zvezi s specialno ureditvijo po ZOZP. Iz odločbe VSRS III Ips 33/2017 izhaja, da relevantne določbe ZPIZ-2, to je 190. in 193. člen, niso spremenjene v tolikšni meri, da bi tožeča stranka na njihovi podlagi bila upravičena od odgovornostne zavarovalnice zahtevati regres izplačanih nadomestil. Slednje velja zgolj v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi neobveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člen ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člen ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člen ZPIZ-2 (izključitev kritja zavarovalnega primera). V konkretnem primeru pa ne gre za nobenega od teh primerov.

10. Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč, ki tudi sicer odstopata od ustaljene sodne prakse (VSL sodba II Cpg 606/2017 z dne 27. 7. 2017, VSM I Cpg 106/2017 z dne 20. 4. 2017, I Cpg 456/2016 z dne 24. 5. 2017, VSM I Cpg 313/2016 z dne 2. 2. 2017, ki je bila tudi predmet revizijske presoje, in sicer sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 63/2017 v katerem je ponovljeno revizijsko stališče iz sodbe VSRS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017), neutemeljeno.

11. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. O slednjem ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge v 19. do 24. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v celoti povzema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2.

12. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.

13. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, prav tako ni storilo nobene uradoma upoštevne kršitve določb postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (163. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), prav tako drugi toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje (155. člen ZPP), zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 7, 18, 18/1
Datum zadnje spremembe:
12.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDE0