<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1721/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1721.2017

Evidenčna številka:VSL00005694
Datum odločbe:29.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Metoda Orehar Ivanc
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - prekluzija - pravočasna predložitev dokazov - sklepčnost tožbe - upravnik - stroški obratovanja - ključ delitve stroškov - trditvena podlaga - etažna lastnina - nerazdelna odgovornost zakoncev za prevzete obveznosti - stroški postopka

Jedro

Prekluzivni roki iz 452. člena ZPP veljajo za podajo dokaznih predlogov, ne pa za samo predložitev dokazov. Po 451. členu ZPP je namreč treba v tožbi predlagati dokaze, ne zahteva pa, da jih mora tudi že predložiti.

Tožba je sklepčna, če upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov (tj. ključ delitve) med etažne lastnike. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe.

Upravnik je upravičen od toženke kot etažne lastnice zahtevati povrnitev denarnega zneska, ki ga je založil za plačilo stroškov obratovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka (glede stroškov postopka) spremeni tako, da se glasi:

"Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 120,04 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, (1) da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 217187/2013 z dne 7. 1. 2014 v prvem odstavku izreka ostane v veljavi z glavnico v višini 218,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2012 dalje in v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), (2) da se v ostalem delu navedeni sklep o izvršbi razveljavi in postopek ustavi (II. točka izreka) in (3) da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper navedeno sodbo in sklep predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Zaradi obsežnosti pritožbenih navedb - toženka jih je podala na šestindvajsetih gosto tipkanih straneh - jih pritožbeno sodišče ni povzemalo, v nadaljevanju pa se bo izreklo o njihovi utemeljenosti.

7. Morebitne pomanjkljivosti pri povzemanju navedb vsake od strank, podanih pred sodiščem prve stopnje, same po sebi ne morejo predstavljati nobenega od pritožbenih razlogov, dovoljenih v sporih majhne vrednosti.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, povezani z upoštevanjem dokaznih listin, ki jih je tožnik predložil po izteku roka za dopolnitev tožbe (potem ko se je zadeva po delni razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine nadaljevala v pravdi), in z upoštevanjem nadaljnje pripravljalne vloge, s katero je tožnik odgovoril na toženkine navedbe, podane v prvi pripravljalni vlogi. Prekluzivni roki iz 452. člena ZPP veljajo za podajo dokaznih predlogov, ne pa za samo predložitev dokazov. Po 451. členu ZPP je namreč treba v tožbi predlagati dokaze, ne zahteva pa, da jih mora tudi že predložiti. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je tožničino vlogo, ki jo je poimenovala prva pripravljalna vloga, upoštevalo kot pripravljalno vlogo, s katero je tožnica odgovorila na toženkine navedbe v predhodnih vlogah (tretji odstavek 452. člena ZPP).

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe. V sodni praksi, na katero se opira tudi toženka, se je ustalilo stališče, da je tožba (v primerih, kot je zadevni) sklepčna, če upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov (tj. ključ delitve) med etažne lastnike. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe.1

10. Tožnica je v dopolnitvi tožbe navedla, kakšen znesek vtožuje po posameznih mesecih, na katero stanovanje se terjatve nanašajo, da gre za plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja v zvezi s tem stanovanjem in opredelila mesto v obračunih, kjer so navedene postavke, pomembne za izračun posameznih vrst stroškov. Resda v tožbi ni izrecno navedla ključa delitve, vendar pa je ta glede vseh stroškov povzet po Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb in naveden pri vsakem strošku posebej. S tem je bila toženki dana zadostna možnost, da ugovarja njegovi pravilnosti.

11. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je tožnik upravičen od toženke kot etažne lastnice zahtevati povrnitev denarnega zneska, ki ga je založil za plačilo stroškov obratovanja. Po 275. členu OZ preide na tistega, ki je izpolnil obveznost in ima za to pravni interes, upnikova terjatev s stranskimi pravicami po samem zakonu. Sodna praksa pa opira upravnikovo upravičenje tudi na 197. člen OZ, po katerem je tisti, ki za drugega kaj potroši, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico zahtevati od njega povračilo. V izpodbijani odločbi so ugotovljena vsa dejstva, potrebna za uporabo navedenih določb. Tožnik je sporne terjatve poravnal iz lastnih sredstev, pravni interes za izpolnitev pa temelji na zakonskih določbah, ki določajo obveznost etažnih lastnikov za plačilo obratovalnih stroškov, ki se nanašajo na stavbo kot celoto (30. člen SZ-1) in ki urejajo njegove naloge v zvezi s funkcioniranjem večstanovanjskih oziroma poslovnih stavb v etažni lastnini (118. člen Stvarnopravnega zakonika).

12. Neutemeljen je očitek, da se sodba ni izrekla o mnogih toženkinih ugovorih, podanih pred sodiščem prve stopnje. Kot je navedla že sama pritožnica, mora biti obrazložitev sodbe v sporih majhne vrednosti že po samem zakonu kratka in strnjena. Sodišče se sme (in mora) omejiti na bistveno. S tem, ko je dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik, ocenilo kot dokazana in se strinjalo z njegovimi pravnimi zaključki, se je hkrati izreklo tudi o neutemeljenosti toženkinih ugovorov. Izrecno opredeljevanje do vsake posamezne toženkine navedbe ni bilo potrebno.

13. Ker s pritožbo zoper sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, ni dovoljeno izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev, bi morala pritožnica za pritožbeni uspeh izkazati, da so dokazni zaključki arbitrarni in brez podlage v predloženih dokazih, tega pa ni uspela.

14. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da ima zahtevek za povrnitev stroškov upravljanja podlago v pogodbi o upravljanju.

15. Ugotovitev, da je tožnik upravnik večstanovanjske stavbe, je dejanska ugotovitev, presoja pravilnosti take ugotovitve pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

16. Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi, da stanovanje, z uporabo katerega so nastale vtoževane terjatve, uporabljata skupaj z zakoncem. Ker po drugem odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zakonca odgovarjata nerazdelno za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, ni pomembno, ali stanovanje sodi v njuno skupno premoženje.

17. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da toženka dolguje zakonske zamudne obresti od izteka roka za izpolnitev.

18. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da ni podlage za odločitev, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Glede na to, da je tožnik zahteval plačilo 701,56 EUR, uspel pa z zahtevkom za plačilo 218,26 EUR, je njegov uspeh 30 %. Upoštevaje nadaljnje dejstvo, da so obema strankama, ki sta ju zastopala odvetnika, nastali približno enaki stroški, se pritožnica utemeljeno zavzema za razporeditev stroškovnega bremena na podlagi uspeha v pravdi.

19. Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov za postopek (55,90 EUR) in za narok (51,60 EUR), in za pavšalni znesek materialnih stroškov (20,00 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, ter za sodno takso (58,00 EUR), kar skupno znaša 213,55 EUR. Toženka je upravičena do povrnitve stroškov zastopanja v izvršilnem postopku (43,00 EUR za sestavo ugovora), za postopek (55,90 EUR), za narok (51,60 EUR) in za pavšalni znesek materialnih stroškov (20,00 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, ter za takso za ugovor zoper sklep o izvršbi (55,00 EUR), kar skupaj znaša 263,01 EUR. Upoštevaje uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povrnitve 64,07 EUR, toženka pa do povrnitve 184,11 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki povrniti 120,04 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

20. Po navedenem in po preizkusu odločbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi zoper odločitev o stroških postopka ugodilo in izpodbijano odločbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 120,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo. V ostalem je pritožbo kot utemeljeno zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Ker je toženka uspela le s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Prim. sodbi VS RS III Ips 5/2012 in III Ips 13/2012, obe z dne 15. 4. 2014, toženka pa se sklicuje še na sklep VSL II Cpg 900/2016 z dne 30. 9. 2016, v katerem je zavzeto stališče, da tožba v tisti zadevi ni bila sklepčna, sicer pa izhaja iz enakega stališča o sklepčnosti tožbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 451, 452, 452/3, 458, 458/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 197, 275, 299, 299/1
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 30
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 118
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 56, 56/2
Datum zadnje spremembe:
12.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDA5