<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM Sodba I Cp 1158/2017
ECLI:SI:VSMB:2018:I.CP.1158.2017

Evidenčna številka:VSM00007848
Datum odločbe:24.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Vesna Rezar (preds.), Jasminka Pen (poroč.), Vojko Kušar
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - omejitev zakonskih zamudnih obresti - zmotna uporaba materialnega prava - nepremoženjska in premoženjska škoda - denarna socialna pomoč - višina denarne odškodnine

Jedro

Prvostopenjsko sodišče pa pri odmeri višine denarne odškodnine citiranega določila drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP ni upoštevalo. Razsodilo je, da se tožnici poleg že priznanih 6.150,00 EUR v upravnem postopku, prizna v predmetnem sodnem postopku še 12.300,01 EUR odškodnine, s čemer je napačno uporabilo materialno pravo. Od zneska 12.300,01 EUR, ki ga je tožnici dosodilo prvostopenjsko sodišče, je potrebno odšteti v upravnem postopku pravnomočno določeno odškodnino v višini 6.150,00 EUR. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZPŠORSP tako gre tožnici v sodnem postopku odmerjena odškodnina v višini 6.150,01 EUR.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da ta poslej v celoti glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 12.492,26 EUR v petih enakih obrokih tako, da plača:

- prvi obrok v višini 2.498,45 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe,

- drugi obrok v višini 2.498,45 EUR v enem letu po zapadlosti prvega obroka,

- tretji obrok v višini 2.498,45 EUR v enem letu po zapadlosti drugega obroka,

- četrti obrok v višini 2.498,45 EUR v enem letu po zapadlosti tretjega obroka,

- peti obrok v višini 2.498,45 EUR v enem letu po zapadlosti četrtega obroka,

v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki 976,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavrneta.

III. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 12.300,01 EUR v petih enakih obrokih z zapadlostjo, kot je določeno v izreku prvostopenjske sodbe ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh plačati 1.300,34 EUR pravdnih stroškov, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Zoper zavrnilni del se po pooblaščencih pritožuje tožnica. Tožnica navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilnosti sklepa o stroških.

Tožnica poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ker si tožnica zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogla pridobiti denarne socialne pomoči, zavrnilo, neutemeljena, saj je sodišče povsem spregledalo, da je bila tožnica ob tem, da je bila iz zdravstvenih razlogov nesposobna za delo, za delo nesposobna tudi iz pravnih razlogov, saj se kot protipravno izbrisana niti ni mogla zaposliti. Po drugi strani pa je tožnica z dokazi, ki jih je po več kot desetih letih še imela na voljo, uspela izkazati, da ni imela nikogar, ki bi jo bil zmožen preživljati, in sicer z dohodninskimi odločbami za E. A. za leta 1993, 1994 in 1998 in z izjavami prič L. in A. Š. ter priče E. A.. Tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se ne da ugotoviti, da tožnica ni imela nikogar, ki bi jo preživljal in tudi ne more biti na tožnici breme, da dokaže, da ona in njeni družinski člani niso imeli dohodkov, saj gre za negativno dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogoče dokazati in je toženka tista, ki bi morala dokazati nasprotno.

Prvostopenjsko sodišče je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo s sklicevanjem na 12. člen Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ki višino odškodnine, ki se lahko dosodi v sodnem postopku, omejuje na trikratnik zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku. Ni sporno, da je tožnica v upravnem postopku prejela odškodnino v višini 1.650,00 EUR, upoštevaje pravilo iz 12. člena ZPŠOIRSP pa je tako odškodnina, ki se lahko prisodi v sodnem postopku, trikratnik tega zneska, torej 18.450,00 EUR. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je s sklicevanjem na 12. člen navedenega zakona odločilo, da tožnici ne pripadajo zakonske zamudne obresti, ker bi naj bil že dosežen gornji prag odškodnine, ki v predmetni zadevi odškodnino omejuje na 18.450,00 EUR, saj to pomeni, da bi sodišče moralo tožnici prisoditi vsaj del zakonskih zamudnih obresti. Sklicevanje na 12. člen ZPŠOIRSP je tako nelogično, saj je sodišče imelo na razpolago še vsaj 6.150,00 EUR, ki bi jih lahko prisodilo kot zakonske zamudne obresti.

Tožnica tudi opozarja na protiustavnost 12. člena ZPŠOIRSP, saj je ta člen v nasprotju s 26. členom Ustave Republike Slovenije, v zvezi s katerim povračilo škode pomeni povračilo tistega prikrajšanja (premoženjskega ali nepremoženjskega), ki je posamezniku nastalo zaradi protipravnega delovanja države, zato je posledično 12. člen ZPŠOIRSP protiustaven, saj pravico do povračila škode omejuje. Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da ravna po 156. členu Ustave Republike Slovenije in predmetni postopek prekine ter začne postopek za presojo ustavnosti in zakonitosti 12. člena ZPŠOIRSP pred Ustavnim sodiščem.

Tožnica končno tudi uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče toženki nepravilno priznalo 1.250 točk za pritožbo, z dne 13. 2. 2017, saj bi ji šlo glede na njen pravni interes, ki ga je zastopala s pritožbo glede zneska 5.478,32 EUR, le 500 točk oziroma 229,50 EUR.

Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči šestnajsti dan od prejema sodbe sodišča druge stopnje in tečejo do plačila oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne v novo odločanje.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Bistvo pritožbe je, da je prvostopenjsko sodišče tožnici odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo prisodilo previsoko. Tako je tožnici za obdobje od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva od 26. 2. 1992 do 3. 11. 1995, ko je tožnica pridobila dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, torej za obdobje približno 44 mesecev, prisodilo kar 7.818,70 EUR. Odločitev o presoji višine odškodnine je sodišče oprlo na izpoved tožnice, ki je izpovedala, da je pred letom 1992 v rojstni kraj na Kosovo potovala skoraj vsako leto, po letu 2002, ko je v Republiki Sloveniji že imela stalno prebivanje, pa je šla na obisk k mami le trikrat, dejstva, ali je tožnica res kdaj obiskala svoje starše na Kosovu, pa sodišče niti ni ugotavljalo, ampak je poklonilo vero zgolj tožničini izpovedbi. Tožnica je v Republiki Sloveniji imela družino, moža, v tem času je dvakrat rodila, potovanja v tujino pa zaradi vojne v nekdanji Jugoslaviji tudi niso bila priporočljiva, zato toženka meni, da je v tem delu odmerjena odškodnina previsoka in neprimerljiva z višino odškodnine, ki jo je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice dosodil v zadevi K., kjer je bila za 20 let izbrisa dosojena odškodnina za nematerialno škodo v višini 20.000,00 EUR.

Prvostopenjsko sodišče je tožnici za nematerialno škodo še dodatno iz naslova prestanega strahu pred izgonom iz Republike Slovenije dosodilo 4.000,00 EUR in tako skupno dosojena odškodnina za višjo škodo od pavšala, ki bi jo naj tožnica trpela v času od izbrisa do 3. 11. 1995, v obdobju 44 mesecev, znaša kar 318,59 EUR na mesec, kar je povsem neprimerljivo z zadevo K., kjer je bila dosojena odškodnina za 20 let izbrisa v višini 83,00 EUR na mesec.

Toženka poudarja, da ni namen ZPŠOIRSP, da se vsaki osebi, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, v sodnem postopku zagotovi trikratnik zneska, ki mu je priznan z odločbo upravne enote. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi toženke ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne v celoti in posledično tožnici naloži povračilo stroškov toženke v polni višini oziroma podredno, da sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožnici prisodi bistveno nižji znesek odškodnine.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožnica je bila v obdobju od 26. 2. 1992 do 29. 5. 2002, ko je pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, protipravno izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. V tem postopku uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 81.330,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2006 dalje do plačila. V upravnem postopku je tožnica že prejela denarno odškodnino v skladu z določili ZPŠOIRSP, medtem ko je v tem postopku zahtevala odškodnino v skladu z 11. členom ZPŠOIRSP1.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, da gre tožnici, ki ji je bila v upravnem postopku že priznana odškodnina v višini 6.150,00 EUR, še odškodnina iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice do svobode gibanja in nastanitve 7.818,70 EUR, iz naslova pretrpljenega strahu pred prisilnim izgonom iz države 4.000,00 EUR (nematerialna škoda) ter 478,52 EUR odškodnine iz naslova nezmožnosti pridobitve enkratne denarne pomoči za novorojenca, za dva otroka (materialna škoda). Prvostopenjsko sodišče je dosojeni znesek revaloriziralo in razsodilo, da gre tožnici poleg že priznanih 6.150,00 EUR v upravnem postopku še odškodnina v višini 12.300,01 EUR. Zahtevek za zakonske zamudne obresti od 5. 9. 2006 dalje je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, sklicujoč se na omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP, po katerem je skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki se lahko določi v sodnem postopku, omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku. Ker prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da le-ta po višini dosega omejitev po 12. členu ZPŠOIRSP, je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo.

7. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo vse pravno pomembne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, vendar je delno napačno uporabilo materialno pravo, o čemer bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Prvostopenjsko sodišče je kot bistveno podlago odločitve upoštevalo sledeče ugotovitve:

- tožnica je bila z dnem 26. 2. 1992 izbrisana iz evidence stalnih prebivalcev Republike Slovenije na podlagi določb Zakona o tujcih;

- obdobje posledic izbrisa je trajalo do 29. 5. 2002, ko je bilo tožnici izdano dovoljenje za stalno prebivanje;

- Upravna enota Maribor je tožnici dne 3. 11. 1995 izdala dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, veljavno do 30. 5. 1996, ki ga je podaljševala vse do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje dne 29. 5. 2002;

- v upravnem postopku je tožnici za obdobje izbrisa 123 mesecev že bila pravnomočno določena odškodnina po ZPŠOIRSP v višini 6.150,00 EUR oziroma 50,00 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra.

9. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku tožnici zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi nezakonitega izbrisa v obdobju od 26. 2. 1992 do 29. 5. 2002, torej v obdobju 123 mesecev, priznalo denarno odškodnino, ki jo je specificiralo kot odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice do svobode gibanja in nastanitve v višini 7.818,70 EUR in nepremoženjsko škodo iz naslova strahu pred prisilnim izgonom iz države v višini 4.000,00 EUR, ki je po presoji pritožbenega sodišča ustrezna glede na vse okoliščine primera, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 36 do 49 obrazložitve izpodbijane sodbe.2 Na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju razlogov tudi v celoti sklicuje.

10. Pritožba toženke nima prav, da je višina odškodnine glede na višino odškodnine, prisojene v zadevi K., previsoka, saj je prvostopenjsko sodišče pri odmeri višine odškodnine ustrezno upoštevalo relevantna izhodišča, ki jih je v zvezi z odmero tovrstnih odškodnin izoblikovalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah sodba in sklep II Ips 173/2015, sodba II Ips 130/2016 in sodba in sklep II Ips 170/2016. V skladu s stališči Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v navedenih zadevah ni odločilen le čas3, v katerem tožnica ni imela urejenega statusa, ampak gre tudi za druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih. V konkretnem primeru je poleg razlogov, ki jih je že navedlo sodišče prve stopnje v prej citiranih točkah obrazložitve te sodbe, potrebno poudariti predvsem stisko tožnice, matere majhnih otrok, ki je zaradi neurejenega statusa živela v negotovosti pred morebitnim izgonom iz države4 in s tem hudim strahom pred ločenostjo od družine. Upoštevaje vse zajete vidike subjektivnih in objektivnih okoliščin na strani tožnice, ni mogoče pritrditi pritožbi toženke, da je prvostopenjsko sodišče tožnici prisodilo previsoko odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo.

11. Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za premoženjsko škodo zaradi nezmožnosti pridobitve denarne socialne pomoči. Tožnica navaja, da bi bila upravičena do denarne socialne pomoči od dne 26. 2. 1992 pa do 2. 8. 1999, ko je pričela s samostojno dejavnostjo, torej skupno 89 mesecev. Trdi, da naj ne bi bila pridobitno zmožna, saj je imela zdravstvene težave po prometni nesreči leta 1991, v kateri se je poškodovala. V skladu z Zakonom o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), po katerem bi znašala denarna socialna pomoč 60 % zajamčene plače in ob upoštevanju valorizacije, zahteva znesek 33.425,14 EUR.

Sodišče prve stopnje je v točkah 51 do 64 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo obširne in utemeljene razloge, zaradi katerih zahtevek tožnice za povrnitev premoženjske škode zaradi nezmožnosti pridobitve denarne socialne pomoči ni utemeljen, ki jih pritožbeno sodišče povzema. Kot odločilno za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče poudarja, da je pogoje za pridobitev denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, v zajetem obdobju tožničinega nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, določal 21. člen ZSV. Ta je določal, da so do denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, upravičene osebe, ki so trajno nezmožne za delo in osebe, starejše od 60 let, če so brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, brez premoženja ter nimajo nikogar, ki bi jih bil dolžan in sposoben preživljati ter živijo doma. 22. člen ZSV je nadalje določal, da trajno nezmožnost za delo dokazuje oseba, ki je mlajša od 60 let, z izvedenskim mnenjem pristojne komisije v skladu s posebnim zakonom.

Tožnica je bila v spornem obdobju mlajša od 60 let in bi do denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, bila upravičena v primeru, v kolikor bi bila trajno nezmožna za delo in (kumulativno) brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, brez premoženja ter ne bi imela nikogar, ki bi jo bil dolžan in sposoben preživljati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica v prvostopenjskem postopku ni uspela izkazati, da je v tistem obdobju izpolnjevala kumulativno predpisana pogoja za pridobitev denarne pomoči, kot edinega vira preživljanja, iz 21. člena ZSV, saj že trajne nezmožnosti za delo ni izkazala. Zgolj dejstvo, da je bila poškodovana v prometni nesreči, kjer je utrpela poškodbo kolka in roke, ne utemeljuje zaključka o trajni nezmožnosti za delo. Tako že izostanek navedene predpostavke za pridobitev denarne pomoči utemeljuje zavrnitev zahtevka tožnice v tem delu, zato tožnica s pritožbenim uveljavljanjem dejstev, zaradi katerih meni, da je v prvostopenjskem postopku izkazala, da je bila takrat brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov in brez premoženja, ter da ni imela nikogar, ki bi jo bil sposoben preživljati, ne more biti uspešna.

12. Drugi odstavek 5. člena ZPŠOIRSP določa, da se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku. Če je bila upravičencu v upravnem ali v kateremkoli drugem postopku predhodno pravnomočno določena višja denarna odškodnina, kot bi mu bila določena v sodnem postopku po tem zakonu, se tožba zavrne.

Prvostopenjsko sodišče pa pri odmeri višine denarne odškodnine citiranega določila drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP ni upoštevalo. Razsodilo je, da se tožnici poleg že priznanih 6.150,00 EUR v upravnem postopku, prizna v predmetnem sodnem postopku še 12.300,01 EUR odškodnine, s čemer je napačno uporabilo materialno pravo. Od zneska 12.300,01 EUR, ki ga je tožnici dosodilo prvostopenjsko sodišče, je potrebno odšteti v upravnem postopku pravnomočno določeno odškodnino v višini 6.150,00 EUR. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZPŠOIRSP tako gre tožnici v sodnem postopku odmerjena odškodnina v višini 6.150,01 EUR.

13. Utemeljena je pritožba tožnice v delu, kjer ta uveljavlja, da tožnici gredo tudi zakonske zamudne obresti, ki jih je tožnica zahtevala od dne 6. 9. 2006 dalje. Toženka tega dela zahtevka ni konkretizirano prerekala. Pritožbeno sodišče je zato opravilo izračun zakonskih zamudni obresti za prisojeni znesek 6.150,01 EUR za obdobje od 6. 9. 2006 do izdaje prvostopenjske sodbe dne 14. 9. 2017, na podlagi katerega znese prisojena odškodnina z zakonskimi zamudnimi obrestmi 12.492,26 EUR5. Toženka je tako dolžna tožnici plačati 12.492,26 EUR na način, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe.

14. Tožnica v pritožbi predlaga, da sodišče druge stopnje ravna po 156. členu Ustave Republike Slovenije ter predmetni postopek prekine in pred Ustavnim sodišče Republike Slovenije začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti 12. člena ZPŠOIRSP. Po presoji pritožbenega sodišča pa niso podane okoliščine, ki bi narekovale ustavnopravno presojo 12. člena ZPŠOIRSP, saj je bila tožnici v sodnem postopku prisojena odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku, ki ni višji od zneska, ki predstavlja trikratnik zneska denarne odškodnine, ki je lahko tožnici določen v upravnem postopku6, zato tožnice omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP ne zadeva.

15. Utemeljena je tudi pritožba tožnice, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroškov prvostopenjskega postopka. Tako je prvostopenjsko sodišče toženki za sestavo pritožbe, z dne 13. 2. 2017, priznalo 1.250 točk oziroma znesek 573,75 EUR, čeprav je tožnica za sestavo pritožbe, z dne 13. 2. 2017, priglasila le 229,50 EUR, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja tožnica. Drugostopenjsko sodišče je zato toženki za sestavo pritožbe, z dne 13. 2. 2017, priznalo le 229,50 EUR, tako da je toženka posledično upravičena do priglašenih stroškov v skupni višini 3.021,60 EUR .

16. Sprememba odločbe o glavni stvari ima za posledico spremembo uspeha pravdnih strank v pravdnem postopku. Tožnica je sedaj uspela v obsegu 15,36 %, medtem ko je uspeh toženke 84,64 %. Tožnica je upravičena do povrnitve 1.581,30 EUR stroškov pravdnega postopka, toženka pa do 2.557,48 EUR stroškov pravdnega postopka. Po medsebojnem pobotanju je tožnica dolžna toženki povrniti 976,18 EUR stroškov pravdnega postopka.

17. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbam tožnice in toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način kot izhaja iz točke I izreka obrazložitve te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

18. Tožnica in toženka sta s pritožbama glede glavne stvari dejansko le neznatno uspeli, zato sami krijeta nastale jima stroške postopka s pritožbo (165. člen v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRP določa: Za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače.
2 Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ustrezni zakonski podlagi prej veljavnega določila 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
3 Ne gre za obdobje 44 mesecev, tako kot v pritožbi uveljavlja toženka, ampak za obdobje posledic nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je trajalo 123 mesecev.
4 Gre za subjektivno predstavo tožnice, ne glede na realno dejstvo, ali ji je realno grozil izgon iz države ali ne.
5 Izračun zakonskih zamudnih obresti je opravljen s pomočjo aplikacije Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na spletni strani http://izo.sodisce.si/izo-web/spring/izracun?execution=e2s3.
6 3 x 6.150,00 EUR, kolikor znaša tožnici v upravnem postopku določena odškodnina, kar znese 18.450,00 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (2013) - ZPŠOIRSP - člen 5, 5/2, 11, 12
Zakon o socialnem varstvu (1992) - ZSV - člen 21, 22
Datum zadnje spremembe:
12.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDA4